Jedro

Presoja obstoja pogojev za podaljšanje pripora.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A. 1. Zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Ljubljani je z uvodoma navedenim sklepom obdolženemu D. R. po vložitvi obtožnice Okrožnega državnega tožilstva v Ljubljani Kt (1) 5388/12 z dne 14. 12. 2012 iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) podaljšal pripor. V obtožnici se obdolžencu očita storitev kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami, nedovoljenimi snovmi v športu in predhodnimi sestavinami za izdelavo prepovedanih drog po prvem odstavku 186. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) ter kaznivega dejanja preprečitve uradnega dejanja ali maščevanja uradni osebi po prvem in tretjem odstavku 299. člena KZ-1. Višje sodišče v Ljubljani je pritožbo obdolženčeve zagovornice zavrnilo kot neutemeljeno.

2. Zoper pravnomočni sklep o podaljšanju pripora po vložitvi obtožnice je obdolženčeva zagovornica vložila zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, drugih kršitev določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost izpodbijanega sklepa, ter kršitve 6. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju EKČP). Zagovornica predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijani pravnomočni sklep razveljavi in obdolžencu odpravi pripor.

3. Na zahtevo za varstvo zakonitosti je odgovoril vrhovni državni tožilec, ki meni, da zagovornica obširno polemizira z razlogi, s katerimi je sodišče obrazložilo obstoj utemeljenega suma, ter v zvezi s ponovitveno nevarnostjo komentira in ocenjuje obdolženčeve subjektivne okoliščine, s čimer uveljavlja nedovoljeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovnega državnega tožilca na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obdolžencu, ki se o njem ni izjavil, in njegovi zagovornici, ki se ne strinja s stališčem vrhovnega državnega tožilca.

B.

5. Obdolženčeva zagovornica v zahtevi za varstvo zakonitosti navaja, da se utemeljen sum storitve očitanih kaznivih dejanj v preiskavi ni potrdil; da obdolženec česa takega, kar se mu očita, ni storil, to pa je po vložničinem mnenju razvidno tudi iz podatkov v spisu. V zvezi s kaznivim dejanjem po prvem odstavku 186. člena KZ-1 vložnica navaja, da obdolženec priznava, da ni ravnal prav, ko je uteho iskal v uživanju droge, pridobljeno drogo pa je nameraval uporabiti izključno za lastno uživanje. Kolikor izpodbijani pravnomočni sklep temu obdolženčevemu zagovoru ne sledi, je s tem po vložničinem mnenju podana protispisnost (kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP). Obdolženec je bil zelo prizadet zaradi krivične sodbe Višjega sodišča v Ljubljani III Kp 36901/2010 z dne 12. 1. 2012, v zvezi s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani III K 36901/2010 dne 5. 4. 2011, s katero mu je bila izrečena zaporna kazen. Zaradi te kazni se obdolžencu ruši svet, pa tudi nadaljevanje študija mu bo onemogočeno. Po vložničinem zatrjevanju ne držijo trditve policije, da naj bi obdolženec imel pri sebi štiri zavitke, kar naj bi kazalo na namen nadaljnje prodaje droge, temveč je bil zavitek le eden. S tem naj bi bil potrjen tudi obdolženčev zagovor, da je imel drogo le za lastno uporabo. Poleg tega iz analize NFL sploh ni razvidna količina heroina, vsekakor pa ga je bilo manj kot 12 gramov. Izpodbijani sklep je po vložničinem zatrjevanju protispisen tudi zato, ker se v njem navaja, da je obdolženec priznal nakup heroina, medtem ko je obdolženec v zagovoru omenil le drogo, ne pa tudi vrsto droge. Tudi obdolženčeva mati ob pregledu njegove sobe ni našla ničesar, kar bi kazalo na to, da se obdolženec ukvarja s preprodajo droge. Nadalje vložnica v zvezi s poskusom storitve kaznivega dejanja po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 299. člena KZ-1 navaja, da obdolženec ni hotel in tudi ni poskušal policiji preprečiti uradnega dejanja. Vložnica meni, da je med policijskim postopkom prišlo do kršitve temeljnih človekovih pravic, saj policija ni imela podlage iz 148. člena ZKP za varnostni pregled in pregled vozila. Policist A. je v preiskavi izpovedal, da v trenutku, ko se je odločil za opravo varnostnega pregleda, ni bilo razlogov za sum, da je obdolženec storil uradno pregonljivo kaznivo dejanje. Obdolžencu je bila pred približno tremi leti ob hišni preiskavi zasežena in nato z zgoraj omenjeno pravnomočno sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani odvzeta plinska pištola, zato ni mogoče sklepati na obstoj razlogov za sum, da je obdolženec storil uradno pregonljivo kaznivo dejanje. Zato bi bilo po vložničinem mnenju treba izločiti vse dokaze, pridobljene ob varnostnem pregledu in pregledu vozila. Nadalje vložnica zatrjuje, da policija pred opravo varnostnega pregleda ni pozvala obdolženca, da sam izroči predmete, nato pa mu je bilo še onemogočeno, da bi sam pokazal, kaj ima v zavitku. Ob tem, ko se je obdolženec sklonil v prtljažnik svojega vozila, se je morda res zaradi tesnega prostora zadel ob policista, ki se je v tistem trenutku očitno nahajal na mestu, kjer ne bi smel biti, saj je obdolženca oviral, da bi pravilno vzel paket iz vozila. Vložnica v obdolženčevem ravnanju ne vidi zakonskih znakov očitanega kaznivega dejanja, policist A. pa je po njenem mnenju deloval v nasprotju z 38. a členom Zakona o policiji. Končno vložnica v zvezi s pripornim razlogom ponovitvene nevarnosti navaja, da je zaseg plinske pištole obdolžencu v prejšnjem kazenskem postopku povsem nerelevanten, prav tako ni pomembno, da je študent brez lastnih sredstev. Obdolženčeva mati je namreč potrdila, da obdolženec prejema 90 EUR štipendije, sama mu daje po 50 EUR na teden, doma ima vso oskrbo, ima pa tudi avto, vreden 1200 EUR. S tem, ko je obdolženec v priporu, mu nastaja velika škoda, saj se ne more udeleževati predavanj in opravljati tekočih študijskih obveznosti, zato obstaja velika verjetnost, da bo izgubil študijsko leto.

6. S takimi navedbami, ki so po vsebini enake navedbam v vložničini zahtevi za varstvo zakonitosti zoper pravnomočni sklep o odreditvi pripora, o kateri je Vrhovno sodišče odločilo s sodbo I Ips 59133/2012 z dne 18. 12. 2012, vložnica ne more uspeti. Utemeljen sum, da je obdolženec storil kaznivo dejanje neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami in kaznivo dejanje preprečitve uradnega dejanja ali maščevanja uradni osebi, izhaja iz pravnomočnega sklepa o uvedbi preiskave z dne 23. 11. 2012, zoper katerega pritožba ni bila vložena in je postal pravnomočen 5. 12. 2012. Vrhovno sodišče je večkrat zavzelo stališče, da v primeru, ko je utemeljen sum, da je določena oseba storila kaznivo dejanje, že ugotovljen s pravnomočnim sklepom o preiskavi, sodišče njegov obstoj le preizkuša, kar pomeni, da presodi, ali se je stopnja ugotovljenega suma od pravnomočne ugotovitve spremenila (na primer sodbe Vrhovnega sodišča I Ips 59/2002 z dne 7. 3. 2002, I Ips 404/2007 z dne 15. 11. 2007 in I Ips 68/2008 z dne 6. 3. 2008). Obstoj utemeljenega suma lahko ovržejo le v preiskavi zbrani podatki. Vrhovno sodišče ugotavlja, da sta sodišči prve in druge stopnje pravilno zaključili, da utemeljen sum glede na zbrane dokaze (izsledki hišne preiskave, obdolženčev zagovor, izpovedbe prič, analiza Nacionalnega forenzičnega laboratorija ipd.) ni bil ovržen. Z obširnim navajanjem okoliščin in dejstev, pri čemer vložnica izhaja iz obdolženčevega zagovora in delov izpovedb posameznih prič, vložnica pod videzom kršitve kazenskega zakona in bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP izraža nestrinjanje z dejanskimi zaključki in dokazno oceno sodišč. Slednje pa vsebinsko pomeni očitek zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, o katerem Vrhovno sodišče ne more presojati (drugi odstavek 420. člena ZKP).

7. Vrhovno sodišče soglaša tudi z razlogi nižjih sodišč glede utemeljitve pripornega razloga ponovitvene nevarnosti, navedbe zagovornice pa tudi ne prinašajo ničesar, na kar sodišči ne bi že odgovorili. Po presoji Vrhovnega sodišča je sodišče v izpodbijanem pravnomočnem sklepu navedlo in presodilo konkretne okoliščine v zvezi s kaznivim dejanjem (teža očitanih kaznivih dejanj, zasežena količina heroina), kot tudi obdolženčevimi osebnimi lastnostmi (pravnomočna obsodba za istovrstno kaznivo dejanje in izrečena kazen zapora eno leto in štiri mesece, izrek sodbe pa na obdolženca ni vplival v zadostni meri, brezposelnost, odsotnost rednih dohodkov), ki utemeljujejo sklep o realni nevarnosti ponovitve kaznivih dejanj. Vložničino zatrjevanje, da ima obdolženec dovolj sredstev za lastno preživljanje, je torej le ena od subjektivnih okoliščin, s katerimi je obrazložen priporni razlog ponovitvene nevarnosti. S podajanjem lastne ocene o obdolženčevem premoženjskem stanju ter nasprotovanjem razlogom sodišča, vložnica ponovno uveljavlja za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti nedovoljeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP).

C.

8. Vrhovno sodišče ni ugotovilo v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljanih kršitev kazenskega zakona in določb kazenskega postopka. Zato je na podlagi 425. člena ZKP zahtevo za varstvo zakonitosti obdolženčeve zagovornice zavrnilo kot neutemeljeno.

9. Če bo za obdolženega R. D. nastopila taksna obveznost, bo sodno takso za zavrnitev zahteve za varstvo zakonitosti zoper pravnomočni sklep o odreditvi pripora po tarifni številki 74014 Taksne tarife, v zvezi s petim odstavkom 3. člena in 7. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah, odmerilo sodišče prve stopnje po pravnomočnosti sodbe.