Jedro

Ker je že upravni organ prve stopnje na podlagi predloženega projekta za pridobitev gradbenega dovoljenja in iz načrta parcel lahko ugotovil, da poteka parcelna meja med objektoma po njunih skupnih zidovih, je pravilen materialnopravni zaključek obeh organov, da tožnik ni izkazal pravice graditi. Tožnik bi moral listino, s katero bi izkazoval pravico graditi oziroma izvajati dela na spornem zidu, priložiti že zahtevi za izdajo gradbenega dovoljenja. Zato so brez materialnopravne podlage tožbeni očitki, da bi moral upravni organ pred izdajo odločbe, s katero je bilo o njegovi zahtevi odločeno, ugotavljati dejstva, ki so pravno pomembna za ugotovitev, da je tožnik edini lastnik zidu, v katerega je z izvedenimi deli posegel še pred zahtevo za izdajo gradbenega dovoljenja.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožnikovo pritožbo zoper odločbo Upravne enote A. št. ... z dne ..., s katero je bil zavrnjen tožnikov zahtevek za izdajo gradbenega dovoljenja za legalizacijo rekonstrukcije stanovanjskega objekta na parc. št. 338 k.o. A.. Po povzemanju tožnikovih pritožbenih navedb in citiranju 1. odstavka 66. člena Zakona o graditvi objektov (Uradni list RS, št. 110/02, 47/04 - v nadaljevanju ZGO-1), 1. odstavka 80. člena, 5. odstavka 72. člena in 2. odstavka 67. člena Stvarnopravnega zakonika (Uradni list RS, št. 87/02, v nadaljevanju SPZ), tožena stranka na podlagi podatkov v spisih ugotavlja, da mejo med zemljiščem predmetnega posega in parc. št. 325 k.o. A. predstavlja skupni zid, v katerega se z obravnavano gradnjo posega. Ker je po že navedenih določbah SPZ skupni zid skupna lastnina lastnikov sosednjih zemljišč, za posle v zvezi z rednim upravljanjem stvari pa je potrebno soglasje solastnikov, katerih idealni deleži sestavljajo več kot polovico njene vrednosti, investitor pa kljub pozivu organa prve stopnje k zahtevku za izdajo gradbenega dovoljenja zahtevanega soglasja ni predložil, tožena stranka ugotavlja, da investitor ni izkazal pravice graditi. Zato je po presoji tožene stranke izpodbijana odločba pravilna in zakonita. V zvezi s pritožbeno navedbo, da bi bilo treba pri odločanju o zadevi uporabiti predpis, ki je veljal v času gradnje obravnavanega objekta in ne SPZ, ki je stopil v veljavo po tem, tožena stranka z navajanjem 6. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99, 70/00, 52/02, 73/04; v nadaljevanju ZUP) tožniku pojasnjuje, da je v času odločanja organa prve stopnje o tej zadevi, že veljal SPZ in ga je zato organ prve stopnje moral uporabiti. Glede na navedeno tožena stranka ni upoštevala ostalih pritožbenih navedb, ki po njeni presoji ne vplivajo na odločitev v obravnavani zadevi. Tožniku tudi pojasnjuje, da lahko v skladu s 4. odstavkom 67. člena SPZ zahteva pred sodiščem v nepravdnem postopku dogovor o posegu v skupno stvar, če je posel nujen za redno vzdrževanje skupne stvari.

Tožnik v tožbi navaja, da je v svojem stanovanju, takoj po izdaji odločbe Občine A. z dne ..., izvedel investicijska in obnovitvena dela in da je v ponovnem postopku za izvedbo priglašenih del vzdrževalnega značaja, upravni organ o njegovi zahtevi odločil z odločbo št. ... z dne .... Tožnik se s stališčem tožene stranke ne strinja, ker meni, da je zmotno uporabljen materialni predpis, v delu, ki se nanaša na upoštevana lastninsko pravna razmerja na objektu parc. št. 338 k.o. A.. Zatrjuje, da je bilo za poseg opravljen v letu ... odločilno dejstvo, zemljiškoknjižno stanje parc. št. 338 k.o. A.. Ker zemljiškoknjižno stanje izkazuje tožnikovo izključno lastninsko pravico, bi morale biti pri ugotavljanju dejanskega stanja, glede gradnje na tujem svetu, upoštevane določbe Zakona o lastninsko pravnih razmerjih, ki tako kot določbe SPZ, urejajo tako gradnjo. Meni, da je z obnovo svojega objekta četudi bi posegel v lastninsko pravico tretje osebe, na tujem svetu pridobil lastninsko pravico, ker lastniki sosednje parcele niso izkoristili pravic določenih v 2. odstavku 24. člena ZTLR. Zato tožniku kot lastniku in investitorju izvedenih del, ni potrebno iskati soglasja sosedov. V nadaljevanju zatrjuje, da je ostalo dejansko stanje glede poteka meje nepopolno ugotovljeno. Parcelna meja je po gradbeni dokumentaciji izkazana tako, da sporni zid v celoti pripada objektu tožnika. Ker sta bila objekta na parc. št. 325 in 338 k.o. A. v preteklosti enoten objekt (ob prvotno postavljenem objektu na parc. št. 338 je bil prislonjen objekt s parc. št. 335 k.o. A.), je z ureditvijo stanovanjskih enot, objekt na parc. št. 325 k.o. A., ostal prislonjen na objekt na parc. št. 338 iste k.o.. Parcelna meja tako izkazuje, da mejni zid v celoti pripada isti parc. št. 338 k.o. A., kar pomeni, da je v lasti investitorja. Po mnenju tožnika je vprašanje poteka meje med zidoma objektov na parc. št. 338 in 325 k.o. A. predhodno vprašanje. Upravni organ pa se s tem vprašanjem ni ukvarjal. Tožnik še navaja, da je z izpodbijano odločbo postavljen v nemogočo povsem neživljensko situacijo, saj se že izvedena dela obravnavajo kot črna gradnja, vzpostavitev prejšnjega stanja pa ni izvedljiva. Ker je zaradi materialnopravnega naziranja upravnega organa v postopku pridobivanja gradbene dokumentacije bilo zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje tožnik sodišču predlaga, da tožbi ugodi in izpodbijano odločbo spremeni tako da njegovi pritožbi zoper odločbo Upravne enote A. z dne ... ugodi in odločbo spremeni tako, da se dovoli izvedba priglašenih del oz. da izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne organu prve stopnje v ponovno odločanje.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih navedenih v obrazložitvi izpodbijane odločbe in sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Državno pravobranilstvo Republike Slovenije, ki je udeležbo v tem upravnem sporu prijavilo, odgovora na tožbo ni podalo.

B.B., C.C. in D.D. kot prizadete stranke v tem upravnem sporu prerekajo vse tožbene navedbe, navajajo okoliščine, ki kažejo na to, da dela, ki jih je izvedel tožnik na objektu presegajo odločbo o priglasitvi del in da je za izvedeni poseg potrebno gradbeno dovoljenje. Zatrjujejo tudi, da je za takšna dela vedno bilo potrebno gradbeno dovoljenje in da je tudi iz projekta za pridobitev gradbenega dovoljenja razvidno, da je tožnik z izvedenimi deli posegel v skupni zid, ki predstavlja mejo med parc. št. 338 in parc. št. 335 k.o. A.. Zato se strinjajo z ugotovitvijo tožene stranke, da je za tak poseg potrebno pridobiti soglasje solastnikov sosednjih nepremičnin. Ker za pridobitev lastninske pravice zaradi gradnje na tujem zemljišču, tako po ZTLR kot po SPZ, ne zadošča le dejstvo gradnje, pač pa se lastninska pravica lahko pridobi s sodno odločbo tožnik zmotno meni, da je s posegom na podlagi zakona že pridobil lastninsko pravico na skupnem zidu. Zatrjujejo tudi, da je iz podatkov nesporna ugotovitev, da je tožnik posegel v skupne mejne zidove, jih zmanjšal in si je tako pridobil večjo površino na njihov račun. V zvezi s tem se sklicujejo tudi na izjavo tožnika podano na ustni obravnavi dne ..., da so skupne samo tiste stene, ki mejijo na objekt, ki je v lasti stranke B.B.. Po zatrjevanju prizadetih strank pa tudi projekt za pridobitev gradbenega dovoljenja ne prikazuje dejanskega stanja v naravi, saj je objekt spremenjen tako v višinskih gabaritih kot tudi sama zunanjost. Sodišču zato predlagajo, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Sodišče uvodoma pojasnjuje, da je dne 1.1.2007 začel veljati nov Zakon o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 - ZUS-1), ki v 104. členu določa, da se za postopke, ki so v teku ob uveljavitvi tega zakona, uporabljajo določbe Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97, 70/00 in 45/06 - ZUS), razen izjem, ki so določene v členih od 105. do 107. člena ZUS-1. Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, saj ima oporo v citiranih materialnih predpisih in izhaja iz podatkov v upravnih spisih. Tožena stranka je v obrazložitvi izpodbijane odločbe odgovorila na pritožbene navedbe in podala pravilne razloge za zavrnitev pritožbe. Sodišče zato v celoti sledi obrazložitvi izpodbijane odločbe in ponovno ne navaja razlogov za svojo odločitev (2. odstavek 71. člena ZUS-1 v zvezi z 2. odstavkom 105. člena ZUS-1). V zvezi z navedbami v tožbi pa še dodaja: Po oceni sodišča je zmotno stališče tožnika, ki meni, da so zatrjevani tožbeni razlogi nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja in s tem v zvezi zatrjevanih kršitev materialnega zakona, podani z okoliščinami, na katere se sklicuje. V obravnavani zadevi ostaja sporno vprašanje ali zid med objektoma na prac. št. 335 in parc. št. 336 k.o. A. predstavlja skupni mejni zid, saj tožnik zatrjuje, da je zid, v katerega je posegel, le v njegovi lasti. Ni pa za tožnika sporno dejstvo, da zahtevi za izdajo gradbenega dovoljenja za legalizacijo rekonstrukcije objekta na parc. št. 338 k.o. A. z dne ... in niti po pozivu upravnega organa prve stopnje ni priložil dokazila o pravici graditi, ki ga mora investitor, po določbi 4. odstavka 54. člena ZGO-1, priložiti zahtevi za izdajo gradbenega dovoljenja, če ta pravica še ni vpisana v zemljiško knjigo. Ker je že upravni organ prve stopnje na podlagi predloženega projekta za pridobitev gradbenega dovoljenja in iz načrta parcel, št. ... z dne ... lahko ugotovil, da poteka parcelna meja med objektoma na parc. št. 338 in 335 k.o. A. po njunih skupnih zidovih, je pravilen materialnopravni zaključek obeh organov, da tožnik ni izkazal pravice graditi. Tožnik bi moral v skladu s 4. odstavkom 54. člena ZGO-1 listino, s katero bi izkazoval pravico graditi oziroma izvajati dela na spornem zidu (3. alinea 1. odstavka 56. člena ZGO-1), priložiti že zahtevi za izdajo gradbenega dovoljenja. Zato so brez materialnopravne podlage tožbeni očitki, da bi moral upravni organ pred izdajo odločbe, s katero je bilo o njegovi zahtevi odločeno, ugotavljati dejstva, ki so pravno pomembna za ugotovitev, da je tožnik edini lastnik zidu, v katerega je z izvedenimi deli posegel še pred zahtevo za izdajo gradbenega dovoljenja. To pa pomeni, da tudi za odločanje v tem upravnem sporu niso pravno pomembne tiste navedbe, ki se nanašajo na pravico graditi in za katere bi moral tožnik v skladu z ZGO-1 priložiti ali izpisek iz zemljiške knjige, notarsko overjeno pogodbo ali drugo listino, ki v skladu z zakonom izkazuje pravico graditi. Tožbene navedbe v zvezi z okoliščinami, ki se nanašajo na dovoljenje za priglašena dela, na čas njihove izvedbe in na položaj tožnika po že izvršenih delih, ki jih je opravil brez predpisanega dovoljenja, pa za odločanje v zadevi izdaje gradbenega dovoljenja niso pravno pomembne in so deloma tudi v nasprotju s podatki, ki izhajajo tako iz same zahteve za izdajo gradbenega dovoljenja, kot tudi z listinami priloženimi zahtevi.

Na podlagi vsega navedenega sodišče ugotavlja, da je organ prve stopnje določbe ZGO-1 in SPZ pravilno uporabil in je v skladu z njimi tudi pravilno ugotovil dejansko stanje. Zato tudi ponovno izvajanje predlaganih dokazov med katerimi pa ni dokaza, ki bi ga moral tožnik priložiti že zahtevi za izdajo gradbenega dovoljenja, po presoji sodišča, ni potrebno.

Sodišče je zato na podlagi dejanskega stanja ugotovljenega v izpodbijani odločbi tožbo kot neutemeljeno zavrnilo po 1. odstavku 63. člena ZUS-1, ki ga je uporabilo v skladu z 2. odstavkom 105. člena ZUS-1.