Jedro

Sodišče verjame, da poslovodstvo tožeče stranke ni bilo vključeno v posle z rezervnimi deli in da ni bilo seznanjeno z načinom njihove nabave in plačevanja. Vendar za ugotavljanje, ali je posel navidezen, v konkretnem primeru ni bistveno, kaj je o poslu vedelo poslovodstvo, temveč je bistvena zgolj vloga, ki jo je pri sklepanju posla imel B.B. kot (po zaposlitvi) pooblaščena oseba tožeče stranke. Glede vprašanja, ali je bil komisijski posel navidezen, se sodišče strinja z davčnim organom, da v obravnavanih primerih nakupa oziroma prodaje blaga – rabljenih delov za medicinske aparate ni šlo za komisijsko prodajo in da sta za to vedela oba udeleženca v poslu: A.A. s.p. in B.B., ki je nastopal v vlogi zastopnika tožeče stranke. S komisijskim poslom se je prikrival nakup blaga – rezervnih delov od fizičnih oseb. Sodišče sledi tudi ugotovitvi, da je bil B.B. tisti, ki je prejel denar, ki ga je A.A. s.p. po izstavljenih računih nakazala tožeča stranka. Glede na to, da so mu bila sredstva izplačana v gotovini, je B.B. lahko z njimi ravnal povsem samostojno. Ker drugih dokazov o razpolaganju z izplačanim zneskom ni, je sredstva, ki jih je prejel B.B., šteti za njegov drug dohodek iz 105. člena ZDoh-2. Čim pa gre za drug dohodek fizične osebe, se tožeči stranki kot izplačevalcu dohodkov in s tem kot plačniku davka utemeljeno in skladno z določbami ZDoh-2 in ZDavP-2 odmeri in naloži v plačilo akontacija dohodnine po stopnji 25% od izplačanih zneskov ter pripadajoče obresti.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Prvostopni davčni organ je z izpodbijano odločbo, izdano v postopku inšpekcijskega nazora davkov in prispevkov od dohodkov fizičnih oseb za obdobje od 1. 8. 2008 do 31. 12. 2012 – določeni podatki, tožeči stranki dodatno odmeril in naložil v plačilo akontacijo dohodnine od drugega dohodka od skupne davčne osnove 225 350,00 EUR po stopnji 25% v skupnem znesku 56 337,50 EUR in pripadajoče obresti v znesku 4 273,87 EUR.

Iz izpodbijane odločbe sledi, da je bilo težišče nadzora usmerjeno v preveritev poslovanja tožeče stranke s samostojnim podjetnikom A.A., ki posluje kot A.A. s.p. Izhodišče za nadzor predstavljajo podatki, ki izhajajo iz ugotovitev davčnega organa pri inšpekcijskem nadzoru pri A.A. V tem postopku nadzora pa je bila pregledana dokumentacija, s katero razpolaga tožeča stranka ter izvedeno zaslišanje prič A.A. in B.B. – serviserja pri tožeči stranki.

Pri tem je bilo ugotovljeno, da v primeru nakupov blaga – rabljenih delov za medicinsko opremo (iz tabele 1) ne gre za komisijsko prodajo blaga s strani A.A. v smislu določb Obligacijskega zakonika (OZ). V navedenih primerih je B.B. sam sporočil A.A. kot s.p., da bo vsak promet blaga, ki ga bo organiziral s prodajalcem blaga – fizično osebo iz tujine, izvedel preko komisijske trgovine in ga s tem seznanil takrat, ko bo potreboval listine, ki so podlaga za knjiženje v poslovne knjige. Na tej podlagi je A.A. samo izstavil komisijski list, dobavnico in račun ter dvignil denar, ki mu ga je nakazala tožeča stranka. Glede vprašanja, kaj se je zgodilo z denarjem, sta priči A.A. in B.B. dala nasprotujoči izjavi. Tako B.B. (drugače kot v izjavi, ki jo je dal v postopku inšpiciranja A.A.) pove, da je ves denar obdržal A.A., ki je z njim (v gotovini) plačeval prinašalcem blaga, sam pa obdržal večjo provizijo od tiste, ki je bila dogovorjena. Nasprotno je A.A. izjavil, da je denar, zmanjšan za dogovorjeno provizijo, predajal B.B. na njegovo zahtevo ter pri tem opisal način poslovanja in predajo denarja. Medtem ko listinskih dokazil, enako kot B.B., za svoje trditve ni predložil. Glede na navedeno davčni organ ugotavlja, da so bili posli nabave blaga preko komisijske trgovine A.A. navidezni ter da so bili dejanski dobavitelji fizične osebe iz tujine, organizator poslovanja in izključni upravljalec z gotovino, ki mu jo je izročil A.A., pa zaposlenec tožeče stranke B.B. Navidezni pravni posel (posredniški nakup rabljenega blaga) je tako prikril dejanski pravni posel, to je izplačilo dohodkov (gotovine) B.B. z namenom prikriti vir blaga ter se na ta način izogniti predpisom o obdavčenju. Davčni organ namreč ni pridobil nobenih dokazil o tem, katere osebe in kako naj bi si med seboj razdelile gotovino, ki jo je prejel B.B. Aktivno vlogo pri tem je imel tudi A.A., ki je bil seznanjen z namenom B.B., da preko s.p. pridobi račune ter se na ta način izogne registraciji za plačevanje davka, saj je, kot sledi iz pisne izjave A.A., B.B. izjavil, da kot fizična oseba ne more prodati svojemu podjetju blaga, ki ga ima v skladišču, ker nima računov in statusa za prodajo blaga in zato potrebuje nekoga, ki bo tožeči stranki izstavil račune. Zato je po presoji davčnega organa šteti za dokazano, da je gotovino, nakazano s strani tožeče stranke, prejel B.B., ki je kot organizator posla in s tem kot močnejša stranka v poslu narekoval pogoje sodelovanja in torej tudi odločil, kdaj in kje mu bo A.A. predal gotovino. Trditev B.B., da naj bi A.A. ravnal drugače (in si zadržal visoko provizijo), šteje davčni organ za neresno, saj meni, da bi v tem primeru B.B. sodelovanje prekinil. B.B. ni predložil podatkov o dejanskih dobaviteljih niti dokazov o izročitvi gotovine tem osebam, čeprav je davčni organ to od njega izrecno zahteval. Davčni organ pa tudi ne verjame zatrjevanju B.B., da se je inšpektor zmotil pri zapisovanju njegove izjave, ki jo je dal pri zaslišanju v inšpekcijskem postopku zoper A.A. in v kateri je ravnanje z denarjem opisal enako kot A.A. in s tem drugače kot v tem postopku. Zapisnik o zaslišanju je bil B.B. kot priči prebran in izročen. V času od zaslišanja (5. 6. 2012) do zaslišanja v tem nadzoru (29. 8. 2013) zoper zapisano ni ugovarjal. Obenem so bile ugotovljene nedoslednosti pri izdajanju knjigovodskih listin in vodenju poslovnih knjig pri tožeči stranki, saj se je blago v materialnem knjigovodstvu knjižilo kot dobavljeno štiri mesece po njegovi vgraditvi oziroma izvedeni storitvi servisiranja. Neobičajno je tudi, da je tožeča stranka dopuščala aktivno vlogo B.B. v tem postopku ter da se je takšnega načina poslovanja posluževala kar 10 let, ne da bi že prej ugotovila, da komisijska trgovina, ki se sicer ukvarja s prodajo blaga za gospodinjstvo, ni ustrezen dobavitelj rezervnih delov za medicinsko opremo. Glede na navedene okoliščine bi po presoji davčnega organa tožeča stranka morala prepoznati pravo naravo posla ter plačila po prejetih računih presojati kot plačila fizičnim osebam ter odtegniti davčni odtegljaj od bruto osnove.

Davčni organ je tako ugotovil, da se plačila po računih, ki jih je tožeča stranka prejela od A.A. s.p. štejejo kot izplačila fizični osebi B.B. in s tem kot njegov drug dohodek iz 105. člena ZDoh-2, ki se v skladu z določbami ZDavP-2 in ZDoh-2 obdavči po stopnji 25%. Tožeči stranki se zato v skladu s 131. členom ZDoh-2 odmeri akontacija dohodnine ter izračuna davčni odtegljaj, ki bi ga morala kot plačnik davka obračunati in plačati za dohodke B.B. in ki znaša toliko, kot sledi iz izreka odločbe.

(Edini) pripombi tožeče stranke, da se popravi vsebina izjave pooblaščenca, pa davčni organ ugodi ter hkrati ugotovi, da narejeni popravek na ugotovitve v postopku ne vpliva.

Drugostopni organ je pritožbo tožeče stranke zoper izpodbijano odločbo zavrnil kot neutemeljeno. Kot sporno izpostavlja, ali je izplačila po komisijskih listih, ki jih je izstavila trgovina A.A., šteti za druge prejemke komitenta B.B., izplačane s strani tožeče stranke. Pri presoji sledi dejanskemu stanju, kot ga je ugotovil in pri odločanju upošteval organ prve stopnje. Pri tem ugotavlja, da se opis poslovanja, ki ga je podal A.A., sicer malenkostno razlikuje od opisa, ki ga je podala tožeča stranka in zanjo B.B., vendar pa meni, da navedbam A.A. pritrjujejo tudi izdane listine. Iz komisijskih listov je namreč razvidno, da naj bi blago v komisijsko prodajo prinesel komitent B.B. in za predano blago tudi prejel plačilo. Da je tožeča stranka denar nakazala na račun komisijske trgovine ni sporno, sporno tudi ni, da je A.A. denar še isti dan dvignil z računa in ga znižanega za komisijsko provizijo predal B.B., kar je le-ta potrdil s podpisom na komisijskem listu. Predvsem pa listine ne kažejo, da je z njimi potovalo blago, saj prejem blaga ni izkazan v knjigah trgovine A.A., tožeča stranka pa prejem blaga, ki ga je nesporno plačala na račun trgovine, dokazuje z neverodostojnimi dobavnicami, ki nimajo navedenega pošiljatelja niti podpisa prejemnika. Nabava blaga se tudi ni odrazila v poslovnih knjigah, sicer pa je B.B. sam povedal, da naj bi blago prejel že prej in da naj bi bilo ob izdaji računa že montirano in preizkušeno, za kar pa ne predloži nobenih dokazov. Da je bilo na tak način nabavljeno blago uporabljeno pri servisiranju, pa tudi ni mogoče dokazati s splošno pogodbo o servisiranju. Tožeča stranka tako ni uspela dokazati, da je za plačila, izvedena na račun trgovine A.A., prejela kakršnokoli dobavo blaga. Pri tem ko je trgovina A.A. na enak način „poslovala“ in izdajala račune brez dobave blaga tudi z drugimi komitenti.

V konkretnem primeru niti dobavnice niti poslovne knjige tožeče stranke ne izkazujejo, da bi tožeča stranka material, ki ga je plačala na račun trgovine A.A., prejela. Zato pritožbeni organ meni, da plačila niso bila porabljena za nabavo materiala in s tem za poslovanje tožeče stranke. Čim pa niso porabljena za poslovanje, se štejejo za obdavčljiva. V postopku je bilo tudi dokazano, da so bila sredstva preko komisijske trgovine izplačana B.B., ki je zaposlen pri tožeči stranki in ki je denar prejel po komisijskih listih, kar pomeni, da so mu bili na ta način izplačani drugi dohodki. Ni namreč izkazano, da bi le-ta denar izročil domnevnim dobaviteljem iz bivše Jugoslavije, kar pomeni, da za zatrjevani način poslovanja listine ne obstajajo. To pa po presoji pritožbenega organ pomeni, da gre za dohodke, ki se kot drugi dohodki iz 105. člena ZDoh-2 obdavčijo z dohodnino, tožeča stranka pa je kot plačnik davka v skladu z določbami ZDavP-2 zavezana za plačilo davčnega odtegljaja, ki se ji nalaga z izpodbijano odločbo.

Tožeča stranka se s takšno odločitvijo ne strinja in predlaga njeno odpravo ter povrnitev stroškov postopka. Meni, da je zaključek, ki ga je naredila tožena stranka in po katerem bi tožeča stranka morala plačila za dobavljeno blago nakazovati B.B. in pri tem obračunati akontacijo dohodnine, zmoten. Meni namreč: da tožena stranka ni uspela ugotoviti in še manj dokazati, da bi B.B. od A.A. prejemal gotovino na roke in v kolikšnem znesku; da tožeča stranka za to, da naj bi B.B. od A.A. prejemal denar ni vedela in tudi ni mogla vedeti; da tožena stranka ne ločuje jasno med ravnanjem oziroma voljo tožeče stranke in B.B.; da tožeča stranka s svojim delavcem B.B. razen delovnega razmerja ni imela sklenjenega nobenega drugega pogodbenega odnosa; da tožeča stranka z A.A. ni sklenila navideznega posla ter da je posel z A.A. opravljala v dobri veri. Pri tem poudari, da o poslovnem odnosu z A.A. obstaja ustrezna dokumentacija, in sicer tako o tem, da se rezervni deli naročajo pri A.A. s.p. ter da se mu plačila nakazujejo na njegov račun kot tudi o tem, da so bili vsi naročeni in plačani deli tudi vgrajeni v aparate pri končnih kupcih, kar je tožena stranka sicer v drugostopni odločbi brez kakršnekoli podlage zanikala.

Komisijska pogodba ni navidezni pravni posel, saj poslovodstvo tožeče stranke, ki edino lahko izjavi pravno zavezujočo voljo tožeče stranke o morebitnem poslu med A.A. in svojim delavcem B.B. ni vedelo ničesar. Prava in resnična volja tožeče stranke je bila, da sklene pogodbo z A.A. s.p. Za navidezno pogodbo ni dovolj, da bi ena od pogodbenih strank vedela za prikriti pravni posel, temveč je bistveno, da sta o tem seznanjeni obe pogodbeni stranki. Zato tožeča stranka vztraja, da ni bila seznanjena z nobenim prikritim poslom, iz izvedenih dokazov pa tudi ne izhaja nasprotno. Da je šlo dejansko za posel z A.A., dokazuje tudi dejstvo, da so bile vse obveznosti po pogodbi vedno pravočasno in v celoti izpolnjene. Medtem pa v inšpekcijskem postopku ni bilo nedvoumno ugotovljeno, da je B.B. denar sploh prejemal in v kakšni višini. O tem tudi ni dokazil. A.A. šele od leta 2012 vodi knjigo blagajniških izdatkov, v njegovih izpovedbah pa so nasprotja, zaradi katerih bi morala tožena stranka vanje podvomiti, ne pa nanje opreti izpodbijane odločbe.

Tožena stranka tožeči neutemeljeno očita, da ni ravnala dovolj skrbno, neskrbno ravnanje pa pojasnjuje pomanjkljivo in z nasprotujočimi navedbami. Pri tem opre svojo odločitev na termine, ki niso pravni in katerih vsebine niti ne pojasni. Pri tem prihaja sama s sabo v nasprotje, saj trditev, da je bilo poslovanje A.A. omejeno zgolj na stvari iz gospodinjstva, sama negira s tem, ko pove, da se je pri pregledu osredotočila na največje kupce blaga (rezervnih delov), kar pomeni, da je bilo večjih kupcev več in da ni prodajal samo gospodinjskih aparatov. Glede na to torej ni neobičajno, da je tožeči stranki lahko zagotovil dele za medicinsko opremo in zato ga tožeča stranka ni mogla oceniti kot neprimernega poslovnega partnerja. Ustrezen je tudi obseg poslovanja z A.A. ter višina nakazil tožeče stranke, ki znašajo skupaj 232 500,00 EUR in kar predstavlja zgolj 2% vrednosti opravljenih servisnih storitev (11 193 330,16 EUR). Neobičajno tudi ni bilo ravnanje B.B., kot se to ugotavlja v izpodbijani odločbi. Sicer pa tožena stranka ne pojasni, kaj naj bi bilo neobičajno in ne izvede dokazov v tej zvezi. Če bi jih, bi ugotovila, da je bil B.B. pri tožeči stranki zaposlen kot vodja servisa in da gre za vodilnega delavca, ki je imel določena pooblastila za pridobivanje podatkov iz računovodstva. Kot vodja servisa je bil med drugim odgovoren za nabavo rezervnih delov, in sicer od naročila dalje do plačila. Zato ni neobičajno, da se je informiral tako o vgraditvi rezervnega dela kot tudi o plačilu za rezervne dele.

Tožeča stranka ni bila dolžna niti poizvedovati o izobrazbi poslovnega partnerja (A.A.). Prav tako ni imela podlage, da bi podvomila v njegovo strokovnost in poslovne stike, saj je uspel dobaviti vse naročene rezervne dele in s tem izpolnil obveznosti po pogodbi. O tem, da je šlo za prikrite posle, pa je potrebna vednost. Tožeča stranka o tem ni vedela ničesar, pa tudi motiva za to, da bi prikrivala pravni posel z B.B., ni imela. Če bi imela posel sklenjen z B.B., bi pač njemu nakazala kupnino in skladno z zakonom obračunala davke. Tako pa z B.B. takšnega poslovnega odnosa ni imela in ga zato tudi ni mogla prikriti. Z A.A. je tožeča stranka poslovala v dobri veri in ji zato ni mogoče očitati neskrbnega ravnanja.

Pa tudi, če bi tožeča stranka vedela, kdo je dejanski prodajalec, je tožena stranka glede na pravno in ekonomsko naravo posla, ki naj bi bil prikrit, napačno določila davčno posledico oziroma plačnika davka. Iz odločbe niti ne sledi jasno, za kateri prikriti posel gre. Tožena stranka namreč ne opredli pravne in ekonomske narave posla, temveč odloči le o pravni posledici, to je, da gre za drug dohodek v smislu 105. člena ZDoh-2, kar pa je po mnenju tožeče stranke napačno. V skladu z 32. členom ZDoh-2 se dohodnine ne plača od dobička iz kapitala od odsvojitve premičnin, kar pomeni, da se morebitni dohodki B.B. oziroma drugih fizičnih oseb ne morejo šteti za druge dohodke, temveč za dohodke, ki so oproščeni dohodnine. Isto velja, če je prejemnik dohodka pravna oseba. Tožeča stranka se tako ne more šteti za plačnika davka. Pri čemer niti ni dokazov, da je bil prejemnik plačil dejansko B.B. oziroma tretje osebe. Pa četudi bi bil, bi bilo njegovo ravnanje mogoče kvečjemu opredeliti kot delo na črno in s tem kot plačnika davka določiti B.B. oziroma A.A. in ne tožeče stranke. Pri izpodbijani odločitvi pa tudi ni bilo upoštevano načelo sorazmernosti, saj bi morala tožena stranka v dvomu, kakršen je po presoji tožeče stranke nedvomno podan, odločiti v korist tožeče stranke.

V zvezi z drugostopno odločbo tožeča stranka navaja, da se drugostopni organ do večine stališč in argumentov tožeče stranke ni opredelil, kar je bistvena kršitev pravil postopka. Svoje stališče je zgradil pretežno na dejstvu, da naj bi plačani rezervni deli ne bili dobavljeni. Takšen zaključek nima podlage v ugotovitvah inšpekcije niti to ne sledi iz izpodbijane odločbe. Tožeča stranka je v inšpekcijskem postopku predala celotno dokumentacijo, ki potrjuje dejstvo, da so končne stranke prejele naročene in plačane rezervne dele.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka navedbe tožeče stranke ter sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Sodišče verjame, da poslovodstvo tožeče stranke ni bilo vključeno v posle z rezervnimi deli in da ni bilo seznanjeno z načinom njihove nabave in plačevanja. Vendar pa obenem glede na zbrane podatke (izpovedi zaslišanih prič in izjave pooblaščenih oseb tožeče stranke) tudi ni dvoma o tem, da je B.B. v obravnavanih poslih nabave rezervnih delov nastopal kot vodja servisa pri tožeči stranki in pri tem kot pooblaščena oseba (za nabavo in servisiranje) deloval ter sklepal posle v imenu tožeče stranke. Že na podlagi zakona (OZ) je namreč določeno zastopstvo za tiste, ki so jim kot zaposlencem zaupane dolžnosti, iz katerih po rednem teku stvari izhaja tudi pooblastilo za sklepanje pogodb in opravljanje drugih določenih opravil v mejah te dolžnosti. Da bi pri nabavi rezervnih delov ne šlo za posle, ki spadajo v redno poslovanje vodje servisa, oziroma da bi B.B. zanje ne bil pooblaščen, pa tožeča stranka niti ne uveljavlja. Zato za ugotavljanje, ali je posel navidezen, v konkretnem primeru ni bistveno, kaj je o poslu vedelo poslovodstvo, temveč zgolj vloga, ki jo je imel pri sklepanju posla B.B. kot (po zaposlitvi) pooblaščena oseba tožeče stranke. Tožbeni ugovori v tej smeri, v katerih tožeča stranka obširno opisuje vednost in skrbnost tožeče stranke oziroma njenih poslovodnih oseb pri sklepanju poslov z A.A., zato ne morejo vplivati na odločitev in jih sodišče kot takšnih ni upoštevalo.

Glede vprašanja, ali je bil komisijski posel, sklenjen z A.A. s.p. navidezen, pa se sodišče strinja z davčnim organom, da v obravnavanih primerih nakupa oziroma prodaje blaga – rabljenih delov za medicinske aparate ni šlo za komisijsko prodajo in da sta za to vedela oba udeleženca v poslu, tako A.A. s.p. kot B.B., ki je nastopal v vlogi zastopnika tožeče stranke. Razlogi za takšen zaključek, ki jih vsebuje izpodbijana odločba, so logični in prepričljivi ter podprti z dokazi, zato jih sodišče v celoti sprejema. Sodišče se strinja tudi z ugotovitvijo davčnih organov, da se je s komisijskim poslom prikrival nakup blaga – rezervnih delov od fizičnih oseb. S tem pa je v zadostni meri opredeljen tudi prikriti pravni posel in zato tožbenim ugovorom, po katerih ni jasno, kateri posel naj bi se s komisijo prikrival, ni mogoče slediti.

Sodišče pa sledi tudi ugotovitvi davčnih organov, da je bil B.B. tisti, ki je prejel denar, ki ga je A.A. s.p. po izstavljenih računih nakazala tožeča stranka. To namreč dovolj logično in s tem prepričljivo sledi tako iz izpovedi A.A., kot tudi iz izjave, ki jo je dal B.B. v postopku inšpekcijskega nadzora pri A.A. s.p. Zato tudi po presoji sodišča, enako kot meni davčni organ, ni mogoče slediti izjavi, ki jo je dal B.B. (eno leto kasneje) v zadevnem postopku in po kateri ni bil prejemnik denarja.

Glede na to, da so mu bila sredstva izplačana v gotovini, je B.B. lahko z njimi ravnal povsem samostojno, kar pomeni, da jih je lahko obdržal v celoti bodisi razdelil udeležencem v poslu, kot se to pravilno ugotavlja že v izpodbijani odločbi. Pri tem izročitev denarja tretjim osebam zanika. O tem (tako kot o predaji blaga) tudi ni nobenih listinskih dokazil. Listine, ki jih je izstavil A.A. s.p. kot komisionar, tudi tiste o dobavi blaga – rezervnih delov tožeči stranki, pa so neverodostojne. To pa tudi po presoji sodišča pomeni, da je na verodostojen način izkazano le izplačilo denarja B.B. pa izkazan tudi, da bi bil on tisti, ki je blago dobavil, in s tem prejem blaga na podlagi izplačanih zneskov. To pa obenem pomeni, da 1. točka 32. člena ZDoh-2, na katero se sklicuje tožeča stranka, v konkretnem primeru ne pride v poštev, temveč je zato, ker drugih dokazov o razpolaganju z izplačanim zneskom ni, šteti sredstva, ki jih je prejel B.B., za njegov drug dohodek iz 105. člena ZDoh-2. Čim pa gre za drug dohodek fizične osebe (B.B.), se tožeči stranki kot izplačevalcu dohodkov in s tem kot plačniku davka utemeljeno in skladno z določbami ZDoh-2 in ZDavP-2, na katere se pravilno sklicuje že prvostopni organ v svojih razlogih, odmeri in naloži v plačilo akontacija dohodnine po stopnji 25% od izplačanih zneskov ter pripadajoče obresti.

Ker je torej po povedanem izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožbene navedbe pa neutemeljene, je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo.

Odločitev o stroških postopka temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1. Sodišče je odločilo na nejavni seji, ker so bili dokazi izvedeni in pravilno presojeni že v postopku izdaje izpodbijane odločbe (59. člen v zvezi z drugim odstavkom 51. člena ZUS-1).