Jedro

21.Nadalje sodišče ugotavlja, da iz povzetega v 19. točki te obrazložitve izhaja, da nikakor ne drži tožbena navedba, da je organ prve stopnje dejansko stanje ugotovil napačno in nepopolno, ker je ogled na kraju samem nazadnje opravil 17. 4. 2020. Iz opisanega namreč izhaja, da je inšpektor ogled opravil tudi 17. 9. 2020 in na njem tožnika seznanil z dejstvi, ki so bila zaznana 1. 9. 2020 (ko je bilo na utrjeni površini dela zemljišča parkiranih sedem tovornih vozil, dve osebni vozili in bager), čemur tožnik ni nasprotoval; da je DRSV v dopisu z dne 11. 1. 2020 navedla, da je tudi sama opravila ogled na kraju samem in da potrjuje ugotovitve inšpektorja za okolje (to je da so na robu parcele zabiti leseni piloti, da so na zemljišču parkirana tovorna vozila, osebna vozila, občasno postavljeni gradbiščni kontejnerji, počitniška prikolica, in da je tam razsut gradbeni material …). Predvsem pa je tožnik v vlogi z dne 16. 2. 2021, kar je neposredno pred izdajo izpodbijane odločbe, sam navedel, da je na zemljišču kontejner in počitniška prikolica; da so na zemljišču občasno parkirani avtomobili in kakšno tovorno vozilo ter da je na zemljišču razsut material.

-Soglasje Ministrstva za infrastrukturo z dne 27. 10. 2017 in Soglasje Ministrstva za infrastrukturo z dne 17. 4. 2020 (oboje priloga A4), saj gre za listini, ki sta v času upravnega odločanja na prvi stopnji že obstajali, a nista bili predloženi. Ob tem tožnik ni izkazal, da organu nista bili predloženi iz upravičenih razlogov (prim. 52. člen ZUS-1). Na poziv sodišča v zvezi s tem je namreč le navedel, da sta bili organu prve stopnje očitno ti dve listini poznani, saj se je nanju v izpodbijani odločbi skliceval. Sodišče je ugotovilo, da to ne drži. V izpodbijani odločbi se namreč organ prve stopnje opredeljuje le glede mnenja DRSV v zvezi z gradnjo mostu, ne pa glede Soglasij, ki ju je izdalo Ministrstvo za infrastrukturo;

Inšpekcijski organ je kot poseg v prostor, za katerega bi moral tožnik pridobiti vodno soglasje v skladu s 150. členom ZV-1, štel gradnjo oz. ureditev dela zemljišča na način, da predstavlja utrjeno makadamsko površino, ki pa ne služi sama sebi, ampak je bilo v inšpekcijskem postopku ugotovljeno, da služi za parkiranje vozil in drugih premičnih objektov ter za skladiščenje različnega materiala. Povedano drugače, inšpekcijski organ je tožniku prepovedal parkiranje in skladiščenje na podlagi ugotovitve, da je tožnik na delu zemljišča ..., uredil zemeljsko površino na način, da ta omogoča in tudi dejansko služi parkiranju in skladiščenju, pri čemer tožnik za takšno ureditev (poseg v prostor) ni pridobil vodnega soglasja. Ker celotno zemljišče, tj. vse tri parcelne številke, predstavlja ogroženo (poplavno) območje, tudi ni relevantno, ali se je pred izdajo izpodbijane odločbe parkiranje res izvajalo le neposredno ob meji z občinsko cesto, ob tem ko ni bilo sporno, da utrjena makadamska površina dejansko sega na vse tri parcele.

22.Upoštevaje zgoraj navedeno je sodišče ugotovilo, da je organ prve stopnje v postopku pravilno in popolno ugotovil dejansko stanje, to je da je 1/4 zemljišča utrjena makadamska površina, ki je namenjena parkiranju vozil in drugih premičnih objektov in skladiščenju raznih materialov in odpadkov. Tožnik drugačnega dejanskega stanja ni uspel dokazati ne v upravnem postopku ne v tem upravnem sporu. Dejstvu, da je 1/4 zemljišča utrjena makadamska površina niti ni nasprotoval, prav tako pa je v upravnem postopku v vlogi z dne 16. 2. 2021 sam potrdil, da so na njej občasno parkirani tako avtomobili kot tovorna vozila in da je na njem razsuti material.

-pet črnobelih nedatiranih fotografij, ki jih je tožnik priložil tožbi (fotografije so na predzadnji in zadnji strani prilog A4). V zvezi s predloženimi fotografijami je tožnik v tožbi navedel, da je iz štirih predloženih fotografij razvidno stanje v času inšpekcijskega pregleda, dve pa pričata o tem, da je tožnik utrjeno zemljišče odstranil in na parcelo dodatno navozil zemljino, da bo služila kmetijskemu namenu. Nadalje je v tožbi navedel, da prilaga fotografije na dan inšpekcijskega pregleda 5. 3. 2021 ter fotografije, ki so nastale poleti 2021, ko je odstranil utrjeni del zemljišča. Tožnik je na poziv sodišča na glavni obravnavi, naj še enkrat pojasni čas nastanka predloženih fotografij (saj iz tožbe izhaja, da naj bi vse nastale po izdaji izpodbijane odločbe 2. 3. 2021), odgovoril, da je pri navedbi časa nastanka fotografij v tožbi (5. 3. 2021) prišlo do pomote. Omenjenih pet fotografij (predzadnja in zadnja stran priloge A4) naj bi nastalo na dan inšpekcijskega pregleda, preden je tožnik izvedel sanacijo, a pred izdajo izpodbijane odločbe, pri čemer pa točnega datuma nastanka fotografij tožnik ni opredelil. Ker obravnavane fotografije s strani tožnika niso bile zadostno substancirane, saj niso ne datirane, niti ni tožnik navedel oz. ustrezno utemeljil točnega datuma njihovega nastanka, jih sodišče ni dopustilo kot dokaz. Od časa njihovega nastanka je namreč odvisna nadaljnja presoja njihove dopustnosti v smislu 52. člena ZUS-1, ki pa je sodišče brez omenjenega podatka ne more opraviti;

Izrek

23.Nadalje je sodišče ugotovilo, da je organ prve stopnje upoštevaje ugotovljena dejstva pravilno uporabil določbe ZV-1. Pravno relevantna dejstva so:

-črnobela fotografija, ki jo je tožnik priložil tožbi (priloga A4), ki naj bi po tožnikovih trditvah nastala 26. 5. 2021. Ker je bila izpodbijana odločba izdana 2. 3. 2021, gre za dokaz, ki ni obstajal v času odločanja na prvi stopnji postopka izdaje upravnega akta, zato ga je sodišče zavrnilo (52. člen ZUS-1);

I.Tožba se zavrne.

- da je tožnik del zemljišča, ki ima status ogroženega (poplavnega) območja in je pred 29. 9. 2017 v naravi predstavljalo travnik (kar med strankama ni sporno), uredil na način, da predstavlja utrjeno makadamsko površino;

-Soglasje za začasno odlaganje izkopanega materiala, ki ga je 27. 9. 2021 družbi C., d. o. o. izdala Občina Dobrova - Polhov Gradec (priloga A5). Tožnik je navedeno soglasje priložil pripravljalni vlogi, ki jo je v tej zadevi vložil 5. 4. 2022. Sodišče je ta dokaz zavrnilo iz dveh razlogov: prvič, ker gre za listino, ki v času odločanja na prvi stopnji postopka še ni obstajala (52. člen ZUS-1), poleg tega pa je tožnik z listino utemeljeval trditve, ki jih je prvič podal v pripravljalni vlogi, ki jo je vložil po izteku 30 dnevnega roka za tožbo, kar je v nasprotju s prvim odstavkom 20. člena ZUS-1, po katerem sodišče preizkusi dejansko stanje v okviru tožbenih navedb.

II.Zahteva tožnika za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

- da je bilo v postopku ugotovljeno, da se omenjena utrjena makadamska površina med drugim uporablja tudi za parkiranje vozil in drugih premičnih objektov ter za skladiščenje različnih materialov oz. odpadkov;

O utemeljenosti tožbe

Obrazložitev

- da tožnik za takšen poseg v prostor na obravnavanem zemljišču ni pridobil vodnega soglasja v skladu s 150. členom ZV-1.

13.Tožba ni utemeljena.

Potek upravnega postopka

24.Zgoraj navedena dejstva utemeljujejo uporabo 8. in 9. točke prvega odstavka 175. člena ZV-1, v skladu s katerimi je inšpekcijski organ tožniku v obliki nujnega ukrepanja prepovedal uporabo makadamske površine za parkiranje in skladiščenje, ter mu odredil vrnitev v prejšnje stanje, to je da zemljišče s parc. št. 1493/1, 1494/1 in 1497/1, k. o. ..., vrne v stanje, kot je bilo pred 29. 9. 2017, torej v celoti travnik.

14.V tej zadevi je predmet presoje odločba inšpektorja za okolje, s katero je bilo tožniku naloženo, da mora prenehati uporabljati zemljišče, ki v skladu z Zakonom o vodah (ZV-1) predstavlja poplavno in ogroženo območje, za parkiranje in skladiščenje, ter na njem vzpostaviti stanje, kot je bilo pred 29. 9. 2017. Prepoved uporabe na navedeni način in vzpostavitev prejšnjega stanja zemljišča je bila tožniku naložena na podlagi ugotovitve organa, da tožnik približno 1/4 zemljišča s parc. št. 1493/1, 1494/1, 1497/1, k. o. ..., uporablja za parkiranje in skladiščenje, pri čemer za gradnjo oz. ureditev površine, ki to omogoča, ni pridobil vodnega soglasja v skladu s 150. členom ZV-1.

1. Organ prve stopnje (inšpektor za okolje) je z izpodbijano odločbo tožniku kot inšpekcijskemu zavezancu naložil, da mora v roku enega meseca od vročitve te odločbe prenehati uporabljati zemljišče s parc. št. 1493/1, 1494/1, 1497/1, k. o. ..., za parkiranje gradbene mehanizacije, tovornih vozil, osebnih vozil in drugih premičnih objektov (1. točka izreka); da mora v roku enega meseca od vročitve te odločbe prenehati uporabljati zemljišče s parc. št. 1493/1, 1494/1, 1497/1, k. o. ..., za skladiščenje materialov ali odpadkov (2. točka izreka); da mora v roku štirih mesecev od vročitve te odločbe na zemljišču s parc. št. 1493/1, 1494/1, 1497/1, k. o. ..., vzpostaviti stanje, kot je bilo pred posegom, torej takšno kot je bilo pred 29. 9. 2017 (3. točka izreka); in da mora o izvršitvi ukrepov takoj obvestiti organ, ki je izdal to odločbo (4. točka izreka). Poleg tega je organ prve stopnje ugotovil, da v postopku stroški niso nastali (5. točka izreka) in da pritožba zoper odločbo ne zadrži njene izvršitve (6. točka izreka).

25.Ob tem sodišče ne more sprejeti tožnikovega ugovora, da (občasno) parkiranje vozil na zemljišču ne predstavlja posega, ki bi ga bilo moč opredeliti kot dejavnost, ki je prepovedana na poplavnem območju, še zlasti če se izvaja neposredno ob meji z občinsko cesto. V zvezi s tem sodišče najprej poudarja, da iz izpodbijane odločbe dovolj jasno izhaja, da je inšpekcijski organ kot poseg v prostor, za katerega bi moral tožnik pridobiti vodno soglasje v skladu s 150. členom ZV-1, štel gradnjo oz. ureditev dela zemljišča na način, da predstavlja utrjeno makadamsko površino, ki pa ne služi sama sebi, ampak je bilo v inšpekcijskem postopku ugotovljeno, da služi za parkiranje vozil in drugih premičnih objektov ter za skladiščenje različnega materiala. Povedano drugače, inšpekcijski organ je tožniku prepovedal parkiranje in skladiščenje na podlagi ugotovitve, da je tožnik na delu zemljišča ..., uredil zemeljsko površino na način, da ta omogoča in tudi dejansko služi parkiranju in skladiščenju, pri čemer tožnik za takšno ureditev (poseg v prostor) ni pridobil vodnega soglasja. Ker celotno zemljišče, tj. vse tri parcelne številke, predstavlja ogroženo (poplavno) območje, tudi ni relevantno, ali se je pred izdajo izpodbijane odločbe parkiranje res izvajalo le neposredno ob meji z občinsko cesto, ob tem ko ni bilo sporno, da utrjena makadamska površina dejansko sega na vse tri parcele.

15.Med strankama v tej zadevi ni bilo sporno, da parc. št. 1493/1, 1494/1, 1497/1, k. o. ..., sodijo v t. i. ogroženo območje, tj. območje, ki je ogroženo zaradi poplav - poplavno območje (1. točka prvega odstavka 83. člena ZV-1). Za poplavno območje se določijo vodna, priobalna in druga zemljišča, kjer se voda zaradi naravnih dejavnikov občasno prelije izven vodnega zemljišča (prvi odstavek 86. člena ZV-1). Na poplavnem območju so prepovedane vse dejavnosti in vsi posegi v prostor, ki imajo lahko ob poplavi škodljiv vpliv na vode, vodna ali priobalna zemljišča ali povečujejo poplavno ogroženost območja, razen posegov, ki so namenjeni varstvu pred škodljivim delovanjem voda (drugi odstavek 86. člena ZV-1).

2. V obrazložitvi organ prve stopnje navaja, da je bila tožniku 6. 10. 2017 že izdana inšpekcijska odločba, s katero mu je bilo odrejeno, da mora iz zemljišča s parc. št. 1493/1, 1494/1, 1497/1, k. o. ..., (v nadaljevanju zemljišče), odstraniti nasuti material, saj gre za poplavno in ogroženo območje po določbah Zakona o vodah. Ker tožnik odločbe ni izvršil, je bil zoper njega uveden izvršilni postopek. Ob kontrolnem nadzoru 17. 4. 2020 je bilo ugotovljeno, da je tožnik odstranitev nasutja izvedel na način, da je bilo ¾ zemljišča, ki skupno meri približno 12.000 m2, vrnjeno v prvotno stanje (travnik), na 1/4 pa je makadamska površina. Glede na to je inšpektor Direkcijo RS za vode (v nadaljevanju DRSV) zaprosil za strokovno mnenje o tem, ali opravljena sanacija vpliva na poplavno ogroženo območje. DRSV je sporočila, da ni izdala soglasja za kakršenkoli poseg na zemljišču, na podlagi česar je organ prve stopnje zaključil, da je potrebno tudi preostalo 1/4 zemljišča, ki je v naravi makadamska površina, vrniti v prejšnje stanje, to je travnik. V zvezi s tožnikovim sklicevanjem na pozitivno mnenje Ministrstva za infrastrukturo za gradnjo mostu do zemljišča, je organ navedel, da ta gradnja, ki se še ni začela, ni predmet tega postopka, poleg tega je bilo mnenje DRSV izdano za gradnjo bistveno večjega mostu od obstoječega. Ker je bilo v postopku ugotovljeno, da tožnik na makadamskem delu zemljišča, ki sodi med poplavno ogroženo območje, parkira gradbeno mehanizacijo, tovorna vozila, osebna vozila in druge premične objekte ter skladišči materiale in odpadke, pa za poseg v prostor ni pridobil vodnega soglasja v skladu s 150. členom ZV-1, mu je organ prve stopnje naložil ukrep prenehanja opisane uporabe ter vzpostavitev prejšnjega stanja zemljišča, to je da na makadamskem delu ponovno vzpostavi travnik.

26.Kljub neutemeljenosti tožnikovega ugovora glede naložene prepovedi "parkiranja vozil" na zemljišču, pa sodišče še dodaja, da tožnik v inšpekcijskem ni trdil, da bi se na utrjeni makadamski površini izvajalo le "ustavljanje vozil", ampak je sam v postopku uporabljal pojem "parkiranje" (npr. v vlogi z dne 16. 2. 2021). V zvezi s tem sodišče pojasnjuje, da v skladu s 24. točko prvega odstavka 3. člena Zakona o pravilih cestnega prometa (ZPrCP) "parkiranje" predstavlja prekinitev vožnje iz katerega koli vzroka, razen ustavitve vozila ali prekinitve vožnje zaradi tega, da se je vozilo izognilo prometni nesreči ali ker je voznik ravnal v skladu s prometnimi pravili. V skladu s 46. točko prvega odstavka 3. člena ZPrCP pa je "ustavitev" vsaka prekinitev vožnje za toliko časa, kot je potrebno, da vstopijo ali izstopijo potniki ali da se naloži oziroma razloži tovor ali odpravi okvara na vozilu. Upoštevaje navedeno je inšpekcijski organ tudi v tem smislu tožniku pravilno prepovedal "parkiranje" vozil.

16.V prvem odstavku 150. člena ZV-1 je določeno, da se poseg v prostor, ki bi lahko trajno ali začasno vplival na vodni režim ali stanje voda, lahko izvede samo na podlagi vodnega soglasja. Kateri so ti posegi, tj. posegi v prostor, ki bi lahko trajno ali začasno vplivali na vodni režim, zaradi česar se jih lahko izvede samo na podlagi vodnega soglasja, pa definira drugi odstavek istega člena. Ta določa, da gre med drugim za takšen poseg tudi v primeru, ko gre za poseg na varstvenih in ogroženih območjih (4. točka drugega odstavka 150. člena ZV-1). Upoštevaje v prejšnji točki te obrazložitve citirane zakonske določbe to pomeni, da je za vsak poseg v prostor na poplavnem območju, ki na podlagi 1. točke prvega odstavka 83. člena ZV-1 sodi med ogrožena območja, potrebno pridobiti vodno soglasje. Izdajo vodnega soglasja ureja 153. v zvezi s 151. a členom ZV-1.

3. Organ druge stopnje (pristojno ministrstvo) je tožnikovo pritožbo zoper izpodbijano odločbo zavrnil.

27.Nesprejemljiv je tudi tožbeni ugovor, da inšpekcijski organ v izpodbijani odločbi ni upošteval, da je tožnik pridobil soglasje Ministrstva za infrastrukturo za izgradnjo in ureditev individualnega cestnega priključka oz. dostopa do zemljišča, v zvezi s katerim je bilo predhodno pridobljeno pozitivno mnenje DRSV o vplivu gradnje na vodni režim in stanje voda. Omenjeno mnenje namreč ne predstavlja vodnega soglasja za poseg v prostor na ogroženem področju, tj. gradnjo oz. ureditev utrjene makadamske površine na 1/4 zemljišča na parc. št. 1493/1, 1494/1 in 1497/1, k. o. ..., ki bo služila pakiranju vozil in skladiščenju, ampak gre za mnenje o dokumentaciji za pridobitev gradbenega dovoljenja glede sprejemljivosti nameravane gradnje individualnega cestnega priključka (mostu - dostopa do zemljišča). Navedeno mnenje glede na določbo 3. točke drugega odstavka 112. člena GZ sicer res predstavlja tudi vodno soglasje v skladu s 150. členom ZV-1, a kot rečeno, se ne nanaša na poseg, ki je bil predmet obravnavanega inšpekcijskega postopka, ampak na poseg: gradnja mostu - dostop do parcele, škatlast prepust preko vodotoka, svetle širine 3,0 m in višine 1,95 m, armiranobetonske izvedbe. Iz navedenega izhaja, da dejstvo, da je bilo izdano omenjeno mnenje (in to vlagatelju, ki ni tožnik) ni pravno pomembno oz. ne vpliva na zaključek, da tožnik za poseg, ki je predmet presoje v tej zadevi, ni pridobil vodnega soglasja.

17.Sporno med strankama je, ali je inšpekcijski organ pred izdajo izpodbijane odločbe pravilno in popolno ugotovil relevantno dejansko stanje, in ali je na podlagi ugotovljenih dejstev mogoče zaključiti, da je tožnik na zemljišču izvedel poseg v prostor, za katerega bi moral v skladu s 150. členom ZV-1 pridobiti vodno soglasje.

Bistvene navedbe strank v upravnem sporu

28.Podobno velja glede tožbenega argumenta, da bi inšpekcijski organ v zvezi z odreditvijo vrnitve v prejšnje stanje moral upoštevati, da je tožnik pridobil potrebna dovoljenja za določene spremembe stanja parcel in posege v prostor. Kot rečeno, pravilna je ugotovitev inšpekcijskega organa, da tožnik ni pridobil vodnega soglasja v skladu s 150. členom ZV-1 za ureditev 1/4 zemljišča s parc. št. 1493/1, 1494/1 in 1497/1, k. o. ..., v utrjeno makadamsko površino, ki služi za parkiranje vozil in drugih premičnih objektov ter za skladiščenje različnega materiala. Če je tožnik (oz. družba, ki jo ima v lasti), pridobila vodno soglasje za poseg v prostor, ki se nanaša na gradnjo mostu oz. dostopa do tega zemljišča, to že po naravi stvari ne more pomeniti, da iz navedenega razloga zemljišča ni več mogoče vrniti v prejšnje stanje, to je v travniško površino v celoti. Travniška površina se namreč lahko obdeluje s kmetijsko mehanizacijo, tj. kmetijskimi stroji, ki za obdelavo potrebujejo dostop (npr. most). Zgolj pozitivno mnenje DRSV za gradnjo dostopa torej še ne pomeni, da je na ogroženem zemljišču dopustno urediti tudi površino za parkiranje in skladiščenje.

4. Tožnik je zoper izpodbijano odločbo vložil tožbo iz vseh razlogov po 27. členu ZUS-1. Navaja, da je inšpektor napačno ugotovil, da tožnik zemljišče uporablja za parkiranje in skladiščenje, saj je le-to dejansko v stanju in uporabi v skladu z namenom. Inšpektor je namreč ogled na kraju samem, na katerega je oprl izpodbijano odločitev z dne 2. 3. 2021, opravil že 17. 4. 2020, tožnik pa je po tem ogledu iz zemljišča še dodatno odstranil nasutje, prikolice in večino zabojnikov, z izjemo enega, ki se uporablja kot staja za živali. Prav tako tožnik na zemljišču ne parkira, razen občasno, a nikoli daljši čas. Takšne vrste parkiranje, kot tudi postavljen zabojnik (staja za živali) na zemljišču, pa ne predstavljata posega, za katerega bi tožnik v skladu s 150. členom ZV-1 moral pridobiti vodno soglasje. Zemljišče je v kmetijski rabi in neživljenjsko bi bilo, če se tam za potrebe te dejavnosti občasno ne bi nahajalo kakšno vozilo. Tožnik je npr. tudi zaradi odstranitve nasutja iz zemljišča, ki mu je bilo naloženo z odločbo iz leta 2017, na zemljišče moral priti z vozili. Nadalje je tožnik opozoril, da je 27. 10. 2017 prejel soglasje Ministrstva za infrastrukturo za gradnjo cestnega priključka za dostop do zemljišča, ki je predmet inšpekcijskega postopka. Ker gradnja mostu še ni bila izvedena, je tožnik 17. 4. 2020 prejel novo tovrstno soglasje, za katero je bilo pridobljeno pozitivno mnenje DRSV o vplivu gradnje mostu na vodni režim. Ta omogoča omejen poseg v zemljišče, ki je predmet inšpekcijskega postopka. Ker je tožnik pridobil soglasje za ureditev dostopa oz. cestnega priključka (s čimer je soglašala tudi DRSV), na podlagi česar bo prišlo tudi do spremembe stanja parcel, je nezakonita tudi 3. točka izreka izpodbijane odločbe, saj vrnitev v stanje, kot je bilo 29. 9. 2017 (travnik), ni več mogoča. Tožnik s tožbo sodišču predlaga odpravo izpodbijane odločbe in vrnitev zadeve v ponovno odločanje.

18.Tožnik je v tožbi najprej izpostavil, da je inšpektor ogled na kraju samem opravil že 17. 4. 2020, kar je skoraj leto pred izdajo izpodbijane odločbe, vmes pa se je dejansko stanje spremenilo, česar inšpektor ni upošteval. Tožnik v zvezi s tem trdi, da zemljišča ne uporablja več za parkiranje in skladiščenje, saj je nasutje dodatno odstranil, na zemljišču pa se izvaja kmetijska dejavnost. Trdi, da na zemljišču, na katerem je ostal le še en zabojnik, ki služi kot staja za živali, zgolj še občasno parkira oz. se na zemljišču občasno nahajajo vozila, ki služijo kmetijski dejavnosti.

29.Na koncu sodišče še dodaja, da tudi, če bi bil tožnik ugovor o tem, da izpodbijane odločbe ne more izvršiti zaradi soglasja Občine Dobrova - Polhov Gradec, ki izvajalcu gradnje "Rekonstrukcija ČN Dobrova" dovoljuje začasno deponiranje materiala tudi na tožnikovem zemljišču s parc. št. 1493/1, 1494/1 in 1497/1, k. o. ..., pravočasen (pa ni, saj je bil podan po izteku roka iz prvega odstavka 20. člena ZUS-1, samo soglasje z dnem 27. 9. 2021 (priloga A5) pa je v nasprotju z določbo 52. člena ZUS-1), mu sodišče ne bi moglo slediti. Namreč že sam tožnik navaja, da je kot lastnik zemljišča s tem soglašal, kar pomeni, da se začasno deponiranje materiala iz navedenega naslova izvaja tudi po njegovi volji. To pa pomeni, da ni mogoče sprejeti njegove trditve, da izpodbijane odločbe ne more izpolniti, saj to ne drži. Poleg tega je možnost izpolnitve naloženega vprašanje, ki je lahko relevantno le v postopku s prisilno izvršbo.

5. Tožena stranka je v odgovoru na tožbo izpostavila, da je ob ogledu 17. 4. 2020 inšpektor ugotovil, da je 1/4 zemljišča makadamska površina, ki služi parkiranju vozil in kot skladišče na prostem, za kar tožnik ni pridobil vodnega soglasja v skladu s 150. členom ZV-1. Tudi morebitno neparkiranje gradbene mehanizacije, tovornih vozil, osebnih vozil in drugih premičnih objektov na makadamskem delu zemljišča ne pomeni, da gre za poseg, ki je v skladu s 150. členom ZV-1. Poseg predstavlja že sama izgradnja nelegalnega parkirišča v območju velike poplavne nevarnosti. Poleg tega tožnikove trditve v tožbi ne držijo, saj je bilo na ogledu 27. 1. 2022 ugotovljeno, da so na utrjenem zemljišču še vedno parkirana osebna vozila in gradbena mehanizacija, kar je razvidno iz priloženih fotografij. V zvezi z zatrjevano pridobitvijo soglasja ministrstva za izgradnjo cestnega priključka, s čimer je soglašala tudi DRSV, je tožena stranka opozorila, da je bilo mnenje DRSV dano za gradnjo bistveno večjega mostu, kot je obstoječi. Ta gradnja se še vedno ni pričela, saj tožnik še ni pridobil gradbenega dovoljenja, poleg tega pa gradnja ni predmet izpodbijane odločbe, ampak drugega postopka. Enako je tožena stranka navedla v zvezi s tožbenim ugovorom, da zaradi pridobljenega soglasja za izgradnjo cestnega priključka, vzpostavitev prejšnjega stanja ni mogoča.

19.Sodišče je s pregledom spisa, ki ga je predložila tožena stranka, ugotovilo naslednja dejstva in okoliščine:

Sklepno

6. Tožnik je v pripravljalni vlogi z dne 31. 3. 2022 k tožbenim trditvam dodal, da je tožba potrebna tudi za to, ker se zoper njega zaradi istega dejanskega stanja vodi več postopkov, tj. predmetni postopek; postopek inšpektorata za ceste, ki je že ustavljen; ter postopek medobčinskega inšpektorata in redarstva, pri čemer je tožnik zoper njihovo odločbo št. 0612-23/2021-9 z dne 26. 4. 2021 sprožil sodni postopek, ki ga to sodišče vodi pod opr. št. I U 1459/2021. Vsi našteti postopki se glasijo na ureditev stanja in zato kršijo pravilo ne bis in idem, saj tožniku s tem grozi večkratno kaznovanje za isto dejanje. Nadalje je tožnik navedel, da je v vmesnem času pridobil soglasje (upravno dovoljenje) Občine Dobrova - Polhov Gradec, ki dovoljuje začasno odlaganje izkopanega materiala na zemljišče, na katerega se nanaša izpodbijana odločba. Gre za deponiranje izkopanega materiala z določenih občinskih nepremičnin, na katerih občina izvaja "Rekonstrukcijo ČN Dobrova." Tožnik je kot lastnik zemljišča, na katerega se nanaša izpodbijana odločba, soglašal z deponiranjem materiala, ki je v zvezi z gradbenimi deli, ki se izvajajo v korist občine in njenih prebivalcev. To pa nadalje pomeni, da v izpodbijani odločbi očitana dejanja niso protipravna. Izkopani material se na zemljišče, ki je predmet izpodbijane odločbe, odlaga z dovoljenjem občinskih organov ter s pristankom tožnika. Kljub temu, da dela izvaja tretji in v korist občinske skupnosti, pa želi inšpekcijski organ kaznovati tožnika.

-tožniku je inšpektor za okolje 6. 10. 2017 izdal odločbo št. 06182-2439167/2017-7, s katero mu je naložil, da mora v določenem roku iz zemljišč s parc. št. 1493/1, 1494/1, 1497/1, k. o. ..., odstraniti nasuti material ter mu prepovedal nadaljnje nasipavanje zemljišč. Iz obrazložitve odločbe izhaja, da je bilo ugotovljeno, da je tožnik na zemljišče med 29. 9. 2017 in 4. 10. 2017 nasul približno 1000 m3 peska pomešanega z zemljo, za kar pa ni pridobil vodnega soglasja. Ker tožnik naložene obveznosti ni izpolnil, je bila s sklepom z dne 2. 3. 2018 zoper njega dovoljena izvršba, 5. 12. 2018 in 30. 4. 2019 pa izdana sklepa o denarni kazni;

30.Ker je sodišče ugotovilo, da je izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena, je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno.

7. Na glavni obravnavi je tožnik opozoril, da zaradi soglasja, ki ga je za odlaganje izkopanega materiala na zemljišču izdala Občina Dobrova - Polhov Gradec po izdaji izpodbijane odločbe, te v delu, v katerem se nanaša na prepoved skladiščenja materialov ali odpadkov, ne more izpolniti. Gre za gradbeni material v zvezi z obnovo ceste Ljubljana - Dobrova, ki ga bo iz tožnikovega zemljišča odstranila občina po končanih delih.

-inšpektor je 17. 4. 2020 opravil terenski ogled zemljišča in ugotovil, da med zemljiščem in sosednjimi zemljišči ni višinskih razlik; da je na približno ¾ zemljišča posejana trava, na 1/4 zemljišča pa je obračališče, na katerem so tovorna vozila in približno 20 m3 peska. Zapisniku inšpekcijskega pregleda so priložene fotografije, ki potrjujejo navedene ugotovitve;

O stroških postopka

O vprašanjih procesa

-inšpektor je po opravljenem ogledu DRSV 22. 4. 2020 zaprosil za mnenje o tem, ali ima izveden poseg po sanaciji vpliv na ogroženo območje. Iz zaprosila izhaja, da inšpektor sicer šteje, da je sanacija po odločbi št. 06182-2439167/2017-7 z dne 6. 10. 2017 končana, tj. da je nasujte odstranjeno;

31.Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne. Pravne podlage za ugoditev tožnikovemu zahtevku za povrnitev stroškov postopka torej ni, zato je sodišče njegovo zahtevo zavrnilo.

8. Tožnik je v tej zadevi podal ugovor prepovedi odločanja o isti stvari (ne bis in idem), saj naj bi zoper njega zaradi istega dejanskega stanja teklo več postopkov, in sicer poleg predmetnega, še že ustavljeni postopek inšpektorata za ceste ter postopek medobčinskega inšpektorata in redarstva (v zvezi s tem je pri naslovnem sodišču v teku spor I U 1459/2021).

-inšpektor je 24. 4. 2020 Inšpektorat za kmetijstvo, gozdarstvo, lovstvo in ribištvo zaprosil za mnenje, ali je makadamska površina, ki je na delu zemljišča, ki naj bi po navedbah zavezanca služila potrebam manevriranja s kmetijsko mehanizacijo, dopustna z vidika varovanja kmetijskih zemljišč;

------------------------------- Uradni list RS, št. 156/21 - uradno prečiščeno besedilo, 161/21

9. V skladu s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 se za vprašanja postopka, ki niso urejena s tem zakonom, uporabljajo določbe Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), kolikor ta zakon ne določa drugače. Tretji odstavek 189. člena ZPP določa, da se dokler teče pravda, ne more o istem zahtevku začeti nova pravda med istimi strankami. Sodišče mora ves čas postopka po uradni dolžnosti paziti, ali ne teče morda med istimi strankami druga pravda o istem zahtevku (četrti odstavek 189. člena ZPP). Gre za vprašanje obstoja litispendence med več sodnimi (in ne upravnimi) postopki in ne za kršitev načela ne bis in idem, saj v predmetni zadevi ne gre za kaznovalni postopek.

-inšpektor je 17. 9. 2020 ponovno opravil inšpekcijski pregled na kraju samem, na katerem je tožnika seznanil, da je bilo 1. 9. 2020 opaženo, da je na utrjeni površini dela zemljišča, parkiranih sedem tovornih vozil, dve osebni vozili in bager, o čemer se tožnik ni želel izjasniti. V času ogleda na lokaciji ni bilo parkiranih tovornih vozil;

Zveza:

10. Sodišče je z vpogledom v svoje uradne evidence (U vpisnik), ugotovilo, da sta v zadevi I U 1459/2021, ki še ni končana, tožbo 5. 10. 2021 vložili tožnici družba A., d. o. o. in B. B., in sicer zoper toženo stranko Občino Dobrova - Polhov Gradec. S tožbo se izpodbija akt občinskega inšpektorja št. 061-0013/2021-2 v zvezi z aktom 0612-23/2021-9 (C1). Iz navedenega izhaja, da ne gre za litispendenco z obravnavano zadevo, saj ne gre za upravni spor med istimi strankami niti ne v zvezi z istim upravnim aktom.

-DRSV je z dopisom št. 061-16/2020 z dne 11. 1. 2021 inšpekcijskemu organu sporočila, da je po ogledu terena ugotovila, da so bili na zemljišču izvedeni ukrepi, kot izhajajo iz dopisa inšpekcijskega organa, to je da so na robu parcele zabiti leseni piloti, parkirana so tovorna vozila, osebna vozila, občasno so postavljeni gradbiščni kontejnerji, počitniška prikolica, razsut gradbeni material … Hkrati je DRSV inšpekcijskemu organu sporočila, da je za nasipavanje na parc. št. 1493/1, 1493/2, 1494/1 in 1497/1, k. o. ..., izdala zavrnilno odločbo; za "Gradnjo mostu - dostop do parcele" na parc. št. 1497/1, 1497/2 1497/3, k. o. ..., pa je izdala pozitivno mnenje št. 35508-2954/2019-6 z dne 24. 9. 2019. Inšpekcijski organ je z omenjenim dopisom DRSV seznanil tožnika ter ga pozval k izjavi;

Zakon o vodah (2002) - ZV-1 - člen 150, 151, 175, 175/1, 175/1-8, 175/1-9

Dokazni postopek

-tožnik je v vlogi z dne 16. 2. 2021, s katero se je odzval na poziv inšpekcijskega organa glede dopisa DRSV z dne 11. 1. 2021, navedel, da je glede zabitih lesenih stebrov prepričan, da ne gre za poseg, za katerega bi moral imeti kakršnokoli dovoljenje; da glede kontejnerja in počitniške prikolice sporoča, da gre za premična objekta, ki ju potrebuje za kmetijsko obdelavo zemljišča; da so avtomobili tam parkirani občasno, enako kakšno tovorno vozilo, a ne gre za trajno uporabo zemljišča; da bo material, ki je na zemljišču razsut, odstranil.

Pridruženi dokumenti:*

11. Sodišče je v dokaznem postopku pregledalo in prebralo Mnenje o vplivu gradnje na vodni režim in stanje voda z dne 24. 9. 2019, ki ga je izdala DRSV (priloga A4), fotografije, ki jih je sodišču predložila tožena stranka (priloga B1,) ter vse ostale listine v spisu, ki se nanaša na to zadevo in ga je sodišču na podlagi tretjega odstavka 38. člena ZUS-1 predložila tožena stranka.

Na podlagi zgoraj izpostavljenega sodišče najprej ugotavlja, da je inšpekcijski organ na podlagi ogleda na kraju samem, ki ga je opravil 17. 4. 2020, štel, da je tožnik izvršil odločbo z dne 6. 10. 2017, saj je iz celotnega zemljišča odstranil nasutje v smislu, da med zemljiščem in sosednjimi zemljišči ni več bilo nikakršnih višinskih razlik. Ker pa je hkrati opazil, da približno 1/4 zemljišča predstavlja utrjena makadamska površina, na kateri so bila parkirana tovorna vozila in skladiščen pesek, je po zoper tožnika sprožil nov inšpekcijski postopek, ki je bil zaključen z izdajo izpodbijane odločbe.

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.

12. Sodišče pa je zavrnilo naslednje dokazne predloge tožnika: