Jedro

V 3. odstavku 70. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (v nadaljevanju ZTLR) ima posest stvarne služnosti tisti, kdor dejansko uporablja nepremičnino drugega, in sicer v obsegu, ki ustreza vsebini te služnosti. Zaradi tako opredeljene posesti pravice je razpravljanje o motenju posesti stvarne služnosti vedno povezano tudi z ugotavljanjem pravice do stvarne služnosti.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se sklepa sodišč druge in prve stopnje spremenita tako, da se tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrne.

Tožeča stranka mora toženi stranki povrniti njene pravdne stroške v znesku 235.105,00 SIT v 15 dneh.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v 1. točki izreka sklepa ugotovilo, da je tožena stranka motila tožečo stranko v posesti dovozne ceste do stanovanjske hiše in platoja pred njo s tem, da je sama in po najetih delavcih dne 24. in 26.11.1992 na skrajnem južnem delu parcele št. 748/1 in 746 k.o..., ob meji s parc.št. 748/3 in 748/4 k.o..., v dolžini 14 m izkopala 14 betonskih cestnih robnikov dolžine po 1 m, razbila 1,5 m globok jašek in izpodkopala rob dvoriščnega platoja pred stanovanjsko hišo na dolžini 33 m ter s tem porušila njegovo stabilnost. V 2. točki izreka je nato toženi stranki naložilo, da mora sanirati dvoriščni plato pred stanovanjsko hišo, cestni rob in kanalizacijski jašek, v skladu in na način, kot ga določa izvedenec A.Š. v svojem mnenju z dne 28.4.1994 pod tč. b) s prilogami, ki je sestavni del tega sklepa. V 3. točki izreka je toženi stranki še prepovedalo nadaljnje podobne posege v posest tožeče stranke in glede na uspeh tožeče stranke odločilo o stroških pravdnega postopka.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožene stranke o glavni stvari, ugodilo pa je pritožbi glede stroškovnega izreka.

Sodišči prve in druge stopnje sta ugotovili, da je tožeča stranka imela sporno cesto v posesti, to posest pa je tožena stranka motila s tem, ko je odstranila robnike, poškodovala kanalizacijski jašek in izpodkopala plato pred hišo tožnikov. Nadalje sta ugotovili, da v konkretnem primeru ni šlo za dovoljeno samopomoč. Sodišče druge stopnje je k razlogom sodišča prve stopnje še dodalo, da morebitno pomanjkanje gradbene dokumentacije za ureditev prejšnjega posestnega stanja ni pravno odločilno, saj gre za začasno varstvo, ki bo lahko brezpredmetno, če bo na matičnem upravnem področju ali v petitorni pravdi sprejeta drugačna dokončna odločitev.

Proti sklepoma sodišč druge in prve stopnje je vložilo Državno tožilstvo Republike Slovenije (v nadaljevanju državna tožilka) zahtevo za varstvo zakonitosti. Državna tožilka uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava in sicer 3. odstavka 70. člena ZTLR, 75. člena ZTLR in 1. odstavka 78. člena ZTLR. V zahtevi povzema podatke iz spisa in ugotavlja, da je imela tožeča stranka v času zatrjevanega motenja preko zemljišč prve tožene stranke služnost vožnje z vsemi vozili do svojega zemljišča parc.št. 748/3 iste k.o.. Državna tožilka poudarja, da posest pravice po ZTLR ni istovetna s posestjo stvari. Lastnik gospodujoče stvari (tožeča stranka) namreč nima prav nobene dejanske oblasti nad stvarjo, saj ima dejansko oblast nad stvarjo lastnik služne stvari (prva tožena stranka). Zato je tožeča stranka lahko imela posest stvarne služnosti sporne poti le v obsegu, ki je ustrezal vsebini te služnosti. Nadalje državna tožilka poudarja, da je tožeča stranka pridobila gradbeno dovoljenje le za hišo in ne tudi za služnostno pot. Enako velja tudi za uporabno dovoljenje. Res pa ima lokacijsko dovoljenje tudi določbe o služnosti vožnje po parceli prvega toženca, vendar pa je v tč. 3) tega dovoljenja posebej poudarjeno, da mora investitor po 36. členu Zakona o graditvi objektov zahtevi za izdajo gradbenega dovoljenja priložiti med drugim dokaz, da ima pravico graditi na tem zemljišču oz. pravico rekonstruirati objekt. Služnost vožnje po zemljišču prve tožene stranke tožnikov nedvomno ne opravičuje, da uveljavljata posestno varstvo, potem ko je lastnik služnega zemljišča s pomočjo drugega toženca odstranil brez dovoljenja vkopane kanalizacijske jaške in postavljene cestne robnike. Citirane listine iz upravnih spisov dokazujejo, da tožeča stranka tudi po podatkih upravnih spisov zaradi gradnje hiše ni pridobila posesti širšega obsega, kot je posest stvarne služnosti vožnje po sporni poti. V sklepu sodišča druge stopnje je sicer pravilno poudarjeno, da je bila tožeča stranka v zadnji posesti. Ostaja pa odprto, kakšna je bila ta posest v času zatrjevanega motenja. Posest stvari, posest stvarne služnosti ali soposest so vprašanja materialnega prava, to je abstraktnega dejanskega stanu iz 70. člena ZTLR. Na materialno pravo mora sodišče paziti po uradni dolžnosti. Po uradni dolžnosti bi morali sodišči prve in druge stopnje paziti tudi na pravilno uporabo 75. člena ZTLR in 1. odstavka 78. člena ZTLR ter tožeči stranki nuditi sodno varstvo le v obsegu, ki ustreza zadnjemu stanju njene posesti. Ker je tožeča stranka imela le posest stvarne služnosti, tožena stranka pa je pri dejanski uporabi nepremičnine, v obsegu, ki ustreza vsebini te služnosti, ni motila, tožbeni zahtevek ni utemeljen. Zato državna tožilka predlaga, da vrhovno sodišče zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi, oba sklepa v izpodbijanem delu spremeni tako, da bo tožbeni zahtevek tožeče stranke za ugotovitev motenja posesti in vzpostavitev prejšnjega stanja ter povrnitev pravdnih stroškov kot neutemeljen zavrnjen.

Zahteva za varstvo zakonitosti (v nadaljevanju zahteva) je bila vročena pravdnima strankama v skladu s 390. členom, v povezavi s 415. členom Zakona o pravdnem postopku iz leta 1977 (v nadaljevanju ZPP), ki se na podlagi 498. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99) v tem postopku še vedno uporablja. Odgovor na zahtevo je vložila tožeča stranka. V odgovoru trdi, da predmet tega pravdnega postopka ni posest stvarne služnosti, saj ta ni sporna. Posest je bila motena s tem, da je tožena stranka izpodkopala dvoriščni plato pred stanovanjsko hišo tožeče stranke in odstranila po poti postavljene robnike. Predlaga, da vrhovno sodišče zahtevo zavrne.

Zahteva za varstvo zakonitosti je utemeljena.

Vrhovno sodišče ugotavlja, da državna tožilka v zahtevi utemeljeno uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava. Res je sicer, da sta tožnika v tožbenem predlogu zahtevala ugotovitev motenja posesti dovozne ceste do njune stanovanjske hiše in vrnitev v prejšnje stanje. Vendar pa sta tožnika v tožbi trdila, da sta toženca za potrebe njune parcele "dala izjavo, da dovoljujeta tožnikoma pravico vožnje za vsa vozila preko parc.št. 748/1 in 746" k.o... Prav tako sta se v tožbi sklicevala na vsebino lokacijske dokumentacije, v kateri je med drugim navedeno, da mora biti "služnost tega dovoza pravno urejena". S tem pa sta kot pravno podlago za svojo posest navedla obstoj posesti stvarne služnosti na zemljišču prve tožene stranke (kot dokaz sta predlagala tudi izpisek iz zemljiške knjige, ki dokazuje obstoj služnosti vožnje). Da gre za gradbene posege na zemljišču prvega toženca (gradnja robnikov, kanalizacijskega jaška, kanalizacijskih cevi itd.), ni bilo sporno.

Vrhovno sodišče ugotavlja, da tožbeni zahtevek obsega dejansko podlago in tožbeni predlog. Medtem ko je iz trditvene podlage razvidno, zakaj in v kakšnem obsegu sme tožeča stranka uporabljati sporno pot, pa v tožbenem predlogu tožnika zahtevata ugotovitev "posesti dovozne ceste" in vzpostavitev prejšnjega stanja (ponovno postavitev robnikov, kanalizacijskega jaška), torej gradbene posege na tuji stvari, ki sta jih izvršila brez dogovora z lastnikom tega zemljišča (prvim tožencem). Takšen tožbeni zahtevek je nesklepčen. Ker je nesklepčnost problem materialnega prava, je vrhovno sodišče o njem razpravljalo v okviru v zahtevi uveljavljanega razloga zmotne uporabe materialnega prava. Zahteva namreč izhaja iz tiste trditvene in dokazne podlage spora, ki opredeljujeta pravno in dejansko podlago tožbenega zahtevka in s tem tudi sam tožbeni zahtevek.

V 3. odstavku 70. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (v nadaljevanju ZTLR) ima posest stvarne služnosti tisti, kdor dejansko uporablja nepremičnino drugega, in sicer v obsegu, ki ustreza vsebini te služnosti. Zaradi tako opredeljene posesti pravice je razpravljanje o motenju posesti stvarne služnosti vedno povezano tudi z ugotavljanjem pravice do stvarne služnosti. V 78. členu ZTLR je sicer res določeno, da je varstvo posesti neodvisno od pravice do posesti in pravnega naslova zanj. Vendar pa to v celoti velja za posest stvari, ne pa tudi za posest pravice. Posest pravice je torej vezana na njeno vsebino. Zaradi tega tožeča stranka, ob dejstvu, da je v tožbi zatrjevala obstoj služnosti vožnje, ki ga je izkazala tudi z izpiskom iz zemljiške knjige (priloga A7 spisa), ne more zahtevati večjega varstva, kot ji pravica služnosti to omogoča. Kakšen je obseg stvarne služnosti, je odvisno od vsakega primera posebej. Stvarna služnost vožnje obstaja predvsem v obsegu, ki je obstajal v času ustanovitve služnosti. Vse poznejše spremembe, kot so rekonstrukcije, dograditve, izboljšave, ne glede na to, ali imajo naravo razširitve služnosti ali ne, pa zahtevajo najprej soglasje lastnika služečega zemljišča in šele nato služnostnega upravičenca (seveda pod predpostavko, da je cesta tudi v prvotnem stanju prevozna). Vsakršno drugačno ravnanje je v nasprotju s 50. členom ZTLR. V njem je določeno, da se stvarna služnost izvršuje na način, ki najmanj obremenjuje služno stvar (1. odstavek).

Razlaga vsebine zadnje posesti tožeče stranke na zemljiščih drugega toženca, za katero sta se opredelili sodišči druge in prve stopnje, je zato preširoka. Preširoka predvsem zato, ker varstvo začasnih položajev v takšnih sporih ne bi bilo v sorazmerju z namenom varstva, ki ga ZTLR pri tem zasleduje (varstvo pred nedovoljeno samopomočjo). Stvarnopravni sistem sestavlja vrsta vrednot (pravic), ki so med seboj v hierarhični povezavi. Ustava Republike Slovenije v 33. členu zagotavlja lastninsko pravico, v 1. odstavku 67. člena pa zagotavlja njeno gospodarsko, socialno in ekološko funkcijo. Gre za najpomembnejšo pravico stvarnega prava, ki je edina tudi ustavnopravno opredeljena in varovana. Zaradi čim manjših posegov v lastninsko pravico, je tudi služnost kot stvarna pravica na tuji stvari urejena tako, da čim manj posega vanjo. Pred ekološkimi in drugimi posegi v javnem interesu pa jo varujejo kogentni predpisi s področja gradbeništva in urejanja naselij oz. prostora. Zato mora sodišče, tudi ko presoja utemeljenost zahtevka za začasno varstvo posesti stvarne služnosti, tehtati, kateri interes je močnejši: interes posestnika stvarne služnosti, ki zahteva varstvo pred nedovoljeno samopomočjo, ali interes lastnika, ki zahteva varstvo pred nedovoljeno gradnjo na njegovem svetu. Interes posestnika stvarne služnosti je treba obravnavati ozko, kar, kot je bilo že navedeno, smiselno izhaja iz narave služnostne pravice same (50. člen ZTLR). Interes lastnika, da se služnost ne izvršuje mimo oz. preko dogovorjenih meja, ali pa v njegovo škodo celo v nasprotju z gradbenimi predpisi, je močnejši in ima v tem razmerju prednost. Tožbeni predlog, ki ga uveljavlja tožeča stranka kot del tožbenega zahtevka, bi bilo zato mogoče uveljavljati le, če bi bil v poprejšnji petitorni pravdi ali z dogovorom strank ugotovljen takšen obseg služnosti, kakršnega je vzpostavila tožeča stranka. Obstoj služnosti vožnje sam po sebi ne zadošča za kakršenkoli poseg na poti, po kateri se tožnika vozita, razen posega, ki bi v primeru preprečitve možnosti vožnje to možnost zopet vzpostavil. Kaj več, kot je bilo ugotovljeno in kar je zatrjevala tudi tožeča stranka (soglasje za vožnje preko parcele prvega toženca, zemljiškoknjižni izpisek, lokacijska dokumentacija), tožeča stranka ni uspela dokazati. Zato tudi ne more zahtevati varstva pred motenjem posesti ceste, ker so bila sporna dela opravljena na območju zemljišča prvega toženca in ker tožeča stranka nima posesti ceste, temveč posest stvarne služnosti te ceste (poti). Če pa tožnika nimata posesti ceste, tudi zahtevek na vzpostavitev prejšnjega stanja na tej podlagi ne more biti utemeljen. Tudi razpravljanje o dovoljenosti ali nedovoljenosti samopomoči je lahko predmet morebitne druge pravde (odškodninskega spora, če bi bili podani vsi elementi odškodninskega delikta).

Vrhovno sodišče v odgovor na stališča, izražena v zahtevi, končno še dodaja: Tudi če bi sodišče ugotovilo, da je prišlo do motenja posesti stvarne služnosti, sodišče pa bi vedelo, da vzpostavitev v prejšnje stanje z zahtevanimi gradbenimi posegi ne bi bila dovoljena, ker zanje ne bi bilo ne lokacijskega ne gradbenega dovoljenja (obe dovoljenji urejajo kogentni predpisi), vzpostavitve v prejšnje stanje ne bi smelo dovoliti. Pa čeprav bi veljalo le začasno. Takšna odločitev bi bila v nasprotju s pravnim redom Republike Slovenije in zato celo možna podlaga za tožbo na podlagi 26. člena Ustave Republike Slovenije.

Zaradi vsega navedenega je zahteva za varstvo zakonitosti utemeljena. Vrhovno sodišče je zato na podlagi 1. odstavka 395. člena v povezavi s 408. členom ZPP prvo in drugostopenjski sklep spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrnilo.

Zaradi spremembe odločitve z zavrnitvijo tožbenega zahtevka je moralo vrhovno sodišče odločiti tudi o stroških celotnega postopka tožene stranke (2. odstavek 166. člena ZPP v povezavi s 154. členom ZPP). Izrek o stroških temelji na veljavni odvetniški tarifi in Zakonu o sodnih taksah.