Jedro

Če organ podlage za odstop od načela materialne resnice nima ne v procesnih predpisih ne v materialnem zakonu, ga je dolžan spoštovati in kršitve tega načela ne more opravičevati, češ da stranke pozivu za predložitev dokaza niso sledile, sam pa dokazila tudi ne bi mogel pridobiti. Le tedaj, če bi organ sam tak dokaz brezuspešno poskušal dobiti ter če bi stranke dokazila na poziv, v katerem bi bile na posledico opozorjene, ne predložile, bi na podlagi 3. odstavka 167. člena ZUP/86 od načela materialne resnice lahko odstopil v tem smislu, da bi glede na okoliščine primera presodil, kakšen vpliv ima to na reševanje stvari oziroma ali odklonitev zahteve ne kaže, da bi vsebina listine stranki ne bila v korist, ker bi jo sicer predložila.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odločba Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano RS, št. 464-34/2002-VN z dne 20. 1. 2003 odpravi ter zadeva vrne temu ministrstvu v ponovni postopek.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožečih strank proti dopolnilni odločbi Upravne enote A, št. 321-076/93 z dne 9. 1. 2002, s katero je le-ta zavrnila zahtevo za denacionalizacijo nepremičnin, naštetih v izreku, ki so bile podržavljene kot prejšnji lastnici pokojni AA. Tožena stranka v razlogih navaja, da mora organ v postopku po uradni dolžnosti na podlagi sklenjenih mirovnih pogodb in mednarodnih sporazumov ugotoviti, ali je prejšnji lastnik imel pravico dobiti odškodnino od tuje države, kajti tiste osebe, ki so dobile ali imele pravico dobiti odškodnino za odvzeto premoženje od tuje države, po določbi 2. odstavka 10. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen) niso upravičenci do denacionalizacije. O tem, katere osebe so imele pravico dobiti odškodnino oziroma so dobile odškodnino od avstrijske države, je treba ugotavljati po določbah Državne pogodbe o vzpostaviti neodvisne in demokratične Avstrije (ADP) z dne 15. 5. 1955. Po določbi 2. točke 27. člena ADP, h kateri je Jugoslavija pristopila dne 28. 11. 1955, je FLRJ imela pravico zapleniti, zadržati ali likvidirati avstrijsko premoženje, pravice in interese, ki se nahajajo v času uveljavitve pogodbe na jugoslovanskem ozemlju, avstrijska država pa se je zavezala, da bo dala avstrijskim državljanom, katerih premoženje bo odvzeto po tej določbi, odškodnino. Za prejšnjo lastnico pok. AA pa upravni organ prve stopnje po uradni dolžnosti iz objektivnih razlogov, to je zaradi varstva osebnih podatkov ni mogel ugotoviti, ali je postala avstrijska državljanka pred 28. 11. 1955, zato je naložil tožečim strankam, da glede tega predložijo dokazilo. Ker tožeče stranke v postopku pred upravnim organom prve stopnje v danih rokih zahtevanega dokazila niso predložile, je prvostopni organ zahtevo za denacionalizacijo premoženja, podržavljenega pok. AA, utemeljeno zavrnil. Tožeče stranke v tožbi navajajo, da tožena stranka ne bi mogla pritrditi prvostopnemu organu, ki je sam opustil izvedbo dokazov o upravičenosti do odškodnine od avstrijske države prejšnje lastnice AA, kar je opravičeval z varovanjem osebnih podatkov v Republiki Avstriji, medtem, ko je od tožečih strank predložitev dokazil zahteval. Tožniki tako niso bili enakopravni pred zakonom, kar pomeni, da jim je bila kršena pravica enakosti pred zakonom iz 14. člena Ustave Republike Slovenije. Poleg tega iz odločbe Občine A z dne 28. 9. 1993 izhaja, da se je AA štela za jugoslovansko in slovensko državljanko od 28. 8. 1945 do 18. 10. 1978, ko ji je državljanstvo prenehalo zaradi smrti. To pa pomeni, da je bila AA na dan, ko ji je bilo premoženje odvzeto, to je 1. 2. 1951, državljanka Jugoslavije in Slovenije. Glede na tako dejansko stanje je prejšnji lastnici del premoženja v denacionalizaciji že bil vrnjen z odločbo z dne 29. 7. 1993, ki je tudi že izvedena v zemljiški knjigi. Tožniki glede na navedeno ugovarjajo zahtevi po izkazovanju državljanstva prejšnje lastnice, saj je zahteva upravne enote z dne 2. 7. 1999 za predložitev dokazil prepozna, kajti pred tem je že bila izdana, kot povedano, delna denacionalizacijska odločba za vrnitev dela premoženja. Sicer pa ne prvostopni organ ne tožena stranka niti nista sama poizkušala pridobiti ustreznih dokazil, pač pa sta brez tega zaključevala, da dokazil ni mogoče dobiti. Tožniki pa so, kot že povedano, tudi mnenja, da pravnomočna odločba o slovenskem in jugoslovanskem državljanstvu za prejšnjo lastnico predstavlja rešitev predhodnega vprašanja državljanstva v celoti. Poleg tega bi morala izpodbijana dopolnilna odločba, ki sledi delni odločbi z dne 29. 7. 1993, spoštovati pridobljene pravice AA do denacionalizacije in sicer na podlagi 155. člena Ustave Republike Slovenije. Tožeče stranke sodišču predlagajo, naj v zadevi odloči po opravljeni ustni obravnavi, s čemer naj se jim omogoči predstavitev njihovih stališč in objektivno sojenje in sicer tako, da odpravi izpodbijano odločbo oziroma podrejeno, naj poleg izpodbijane odločbe odpravi tudi prvostopno odločbo v zadevi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi in razlogih zanjo ter sodišču predlaga, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa je prijavilo udeležbo v tem postopku z izjavo št. U-A20-1420/2003-3-L z dne 14. 5. 2003. Tožba je utemeljena.

Načelo materialne resnice, ki je eno od temeljnih načel upravnega postopka (7. člen ZUP/86), ki se uporablja tudi v denacionalizacijskih zadevah (2. odstavek 6. člena Zakona o denacionalizaciji, ZDen), zahteva, da je v postopku treba ugotoviti resnično stanje stvari ter v ta namen ugotoviti vsa dejstva, ki so pomembna za pravilno in zakonito odločbo. Prvostopni organ, ki se je v odločbi, s katero je denacionalizacijo v korist AA kot prejšnje lastnice zavrnil, skliceval na določbo 2. odstavka 10. člena ZDen (Uradni list RS, št. 27/91-I, 56/92 - odl. US, 13/93 - odl. US, 31/93, 24/95 - odl. US, 20/97 - odl. US, 23/97 - odl. US, 65/98, 76/98- odl. US, 66/00 in 66/00 - obv. razl., 11/01 - odl. US, 54/02 - odl. US), po kateri niso upravičene do denacionalizacije tiste osebe, ki so dobile ali imele pravico dobiti odškodnino za odvzeto premoženje od tuje države, in ki zahteva, da je to v denacionalizacijskem postopku treba ugotoviti po uradni dolžnosti na podlagi sklenjenih mirovnih pogodb in mednarodnih sporazumov, ob tem ko iz obrazložitve njegove odločbe izhaja, da dokaza za ugotovitev morebitnega avstrijskega državljanstva prejšnje lastnice v času podržavljena ni izvedel, je, ker vseh relevantnih dejstev pred odločitvijo v zadevi ni ugotovil, to načelo kršil. Da bi lahko ugotovil za odločitev relevantno okoliščino, ali je prejšnja lastnica dobila oziroma imela pravico dobiti odškodnino od tuje države, v obravnavani zadevi Avstrije, glede na okoliščino, da je živela (tudi) v Avstriji in tam umrla, ki bi jo kot denacionalizacijsko upravičenko izključevala, bi moral ugotoviti, ali je v času podržavljenja imela avstrijsko državljanstvo (glede na določbo 2. odstavka 27. člena ADP). Prvostopni organ pa tega za odločitev relevantnega dejstva ni ugotovil. Vendar pa podlage za odstop od načela materialne resnice ni imel ne v procesnih predpisih ne v materialnem zakonu, zato ga je bil dolžan spoštovati in kršitve tega načela ne bi mogel opravičevati, češ da tožniki pozivu za predložitev dokaza niso sledili, sam pa dokazila tudi ne bi mogel pridobiti. To še zlasti, ker iz upravnega spisa niti ne izhaja, da bi dokazilo organ sam poskušal pridobiti. Le tedaj, če bi organ sam tak dokaz brezuspešno poskušal dobiti ter če bi tožeče stranke dokazila na poziv, v katerem bi bile na posledico opozorjene, ne predložile, bi po presoji sodišča na podlagi 3. odstavka 167. člena ZUP/86 od načela materialne resnice lahko odstopil v tem smislu, da bi glede na okoliščine primera presodil, kakšen vpliv ima to na reševanje stvari oziroma ali odklonitev zahteve ne kaže, da bi vsebina listine stranki ne bila v korist, ker bi jo sicer predložila. Ob tem sodišče dodaja, da tožeče stranke v tožbi brez podlage zatrjujejo, da se od njih ne bi moglo zahtevati predložitve potrdila o pridobitvi avstrijskega državljanstva za prejšnjo lastnico, sklicujoč se pri tem na ustavno pravico enakosti pred zakonom ter varstvo osebnih podatkov. Ustavno jamstvo enakosti pred zakonom namreč posamezniku zagotavlja nearbitrarno uporabo predpisa glede na druge posameznike ter ne glede na organ, ki v zadevi odloča z avtoritativno voljo (in njegova uradna oseba lahko po uradni dolžnosti odredi izvedbo vsakega dokaza, če spozna, da je za rešitev stvari to potrebno - 2. odstavek 136. člena ZUP/86). Kolikor pa se tožniki sklicujejo na varstvo osebnih podatkov, pa sodišče odgovarja, da tedaj, ko gre za osebne podatke stranke, potrebne za uveljavitev njenih pravic, ne krši tega načela ne organ, ki v postopku take podatke zahteva, niti organ, ki stranki iz uradne evidence, ki jo vodi, posreduje njene osebne podatke. Sicer pa tudi v praksi sodišče v zvezi s tem težav ne zaznava, glede na to da se v drugih podobnih primerih potrdila o avstrijskem državljanstvu oseb (oziroma da matične evidence tega dejstva ne izkazujejo) v upravnih spisih nahajajo, predložile pa so jih same stranke.

Zaradi navedene kršitve pravil postopka, ki jo je zagrešil prvostopni organ in ki je bistvena, saj je lahko vplivala na odločitev v zadevi, je nezakonita tudi odločba tožene stranke, ki je prvostopni odločbi pritrdila. Zato jo je sodišče moralo odpraviti.

V ponovnem postopku bo pri ugotavljanju dejanskega stanja v zvezi z uporabo določbe 2. odstavka 10. člena ZDen treba postopati v skladu s stališčem te sodbe. Poleg tega bosta morala prvostopni organ in tožena stranka ob uporabi te določbe, ki vsebinsko odkazuje na mednarodne pogodbe oziroma sporazume, v obravnavani zadevi gre po povedanem za ADP, to pogodbo razlagati tako, kot je obrazložilo Ustavno sodišče Republike Slovenije v svoji odločbi št. Up-547/02 z dne 8. 10. 2003, in sicer da je tisto dejstvo, ki je relevantno za ugotovitev, ali je prejšnja lastnica imela za odvzeto premoženje pravico dobiti odškodnino od avstrijske države, njeno morebitno avstrijsko državljanstvo v času, ko ji je bilo premoženje podržavljeno, in ne na dan 28. 11. 1955, ko je stopila v veljavo ADP, kot sta zmotno menila prvostopni organ in tožena stranka. Če je namreč prejšnja lastnica na ta dan imela poleg jugoslovanskega državljanstva, kar ni sporno, saj izhaja iz odločb v spisni dokumentaciji, tudi avstrijsko državljanstvo, bi ji namreč po določbi 2. odstavka 27. člena ADP odškodnina od avstrijske države pripadala. Brez podlage je tako tožbeni ugovor, da za uporabo določbe 2. odstavka 10. člena ZDen zadostuje že ugotovitev o jugoslovanskem državljanstvu prejšnje lastnice.

Tožeče stranke, ki so v tem upravnem sporu iz razloga, ki ga je sodišče navedlo, uspele, pa se sicer ne bi mogle (ter se ne bodo mogle v ponovnem postopku) z uspehom sklicevati na denacionalizacijsko odločbo, izdano AA glede drugega podržavljenega premoženja, češ da je treba spoštovati njene prej (s to odločbo) pridobljene pravice oziroma da potem, ko je o enem zahtevku že bilo odločeno, ni mogoče več dopolnjevati posebnega ugotovitvenega postopka glede nadaljnjega zahtevka. Organu namreč pri izdaji delnih odločb (za kar v obravnavni zadevi pravno - po 215. členu ZUP/86 - gre, čeprav je sporna prvostopna odločba sicer označena kot dopolnilna, vendar pa je kot delna označena predhodna odločba z dne 29. 7. 1994, polega tega pa sta odločbi izdani o posameznih zahtevkih, ki se opirajo na isto pravno podlago in isto oziroma podobno dejansko stanje) pravila postopka (v skladu z že omenjenim načelom materialne resnice) nalagajo, da o posameznem zahtevku odloči, ko je ta zrel za odločitev, kar pomeni, da morajo biti ugotovljena vsa za odločitev relevantna dejstva ter da pri tem organ ni vezan na morebitno drugačno dejansko stanje, ugotovljeno v ugotovitvenem postopku pred odločitvijo o drugem zahtevku. Navedeno izhaja tudi iz določbe 2. odstavka 215. člena ZUP, da vsaka delna odločba šteje glede pravnih sredstev in izvršbe za samostojno ter torej stranka vsako lahko samostojno izpodbija, če meni, da je nezakonita in glede vsake posebej lahko doseže izvršitev. Prav tako tožeče stranke ne morejo z uspehom zatrjevati, da je bil denacionalizacijski organ pri odločanju o nadaljnjem denacionalizacijskem zahtevku dolžan spoštovati pravice, ki jih je prejšnja lastnica pridobila s predhodno (delno) odločbo, s katero je bilo odločeno o vrnitvi drugega njenega premoženja. Z vsako odločbo je namreč odločeno le o posameznem zahtevku, in sicer o njem odloči organ tako, da sklepa, ali se o predmetu zahtevka ugotovljeno dejansko stanje sklada z dejstvi in okoliščinami, ki jih materialni predpis določa za priznanje pravice. To pa pomeni, kot že povedano, da je organ pri odločanju (tudi z delnimi odločbami) vezan na načelo materialne resnice in torej na pravilno ter popolno ugotovljeno dejansko stanje o predmetu zahtevka (vrnitvi posameznega zahtevanega premoženja), ne pa na vsebino predhodnih delnih odločb in na s temi odločbami priznane pravice. Še zlasti pa tožeče stranke brez podlage zatrjujejo, da naj bi obveznost spoštovanja pravice do denacionalizacije, priznane prejšnji lastnici s predhodno delno odločbo, tudi kolikor gre za sporno preostalo premoženje, izhajala iz določbe 155. člena Ustave RS (ki prepoveduje povratno veljavo zakonov in drugih predpisov), saj se le-ta ne nanaša na posamične akte, pa tudi sicer sporna prvostopna dopolnilna odločba v ničemer ne učinkuje na pravice, ki jih je prejšnja lastnica pridobila s predhodno delno odločbo.

Ker so bila po presoji sodišča po povedanem v postopku za izdajo izpodbijane odločbe bistveno kršena pravila postopka, je sodišče tožbi na podlagi 3. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) ugodilo ter odločbo odpravilo, zadevo pa na podlagi 2. odstavka in v smislu 3. odstavka istega člena vrnilo toženi stranki v ponoven postopek. Sodišče predlagane glavne obravnave ni opravilo, ker je zakonitost izpodbijane odločbe lahko preizkusilo, ne da bi izvedlo glavno obravnavo. Prav tako ni sledilo predlogu tožečih strank, da odpravi tudi prvostopno odločbo v zadevi, ker procesna pravila tega ne dopuščajo.