Jedro

V skladu z drugim odstavkom 152. člena OZ imetnik stvari odgovarja poleg dejanskega uporabnika stvari, če je škoda posledica kakšne skrite napake ali skrite lastnosti stvari, na katero imetnik uporabnika ni opozoril. Sodišče se mora v ponovljenem sojenju zato opredeliti tudi do podanih trditev in ugovorov glede skritih napak na izročeni stvari.

Izrek

1. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

2. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine zaradi nesreče pri delu v višini 200.077,84 EUR skupaj z zahtevanimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Tožniku je na račun prve toženke naložilo plačilo 3.922,30 EUR, druge toženke 3.949,33 EUR in tretje toženke 30,00 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper navedeno sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) pritožuje tožnik. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi po temelju oziroma podredno sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V obsežni pritožbi sodišču v bistvenem očita odločanje preko trditvene podlage pravdnih strank ter pomanjkanje razlogov o odločilnih dejstvih, kar ne omogoča preizkusa izpodbijane sodbe. Glede zatrjevane objektivne odgovornosti toženk poudarja, da prva in druga toženka odgovarjata kot imetnici nevarne stvari (opaža). Ker je bila prva toženka imetnica celotnega gradbišča, je bila po njegovem mnenju tudi imetnica opaža kot sestavine na objektu. Glede druge toženke poudarja, da je kot lastnica sporni opaž tudi uporabljala. Ker toženki nista zmogli trditvenega in dokaznega bremena, da je imetništvo nevarne stvari prešlo na družbo A. d. d., sodišču prve stopnje v tem delu očita odločanje mimo trditvene podlage ter zmotno uporabo 152. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ). Ker je zaključek sodišča, da je bil opaž v celoti pod nadzorom in v uporabi tožnikovega delodajalca, ki naj bi bil obratovalec nevarne dejavnosti, neobrazložen, sodišču očita kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Poudarja, da je opaž uporabljala tudi druga toženka, kdo je bil dejanski obratovalec pa navzven ni bilo razvidno, česar toženke niso prerekale. Sodišče je zato v tem delu prekoračilo trditveno podlago. Napačen je tudi zaključek sodišča, da vprašanje, kdo je bil upravljalec opaža, med strankami ni bilo sporno. Ker sodba nima razlogov o zatrjevanih dejstvih o skritih napakah na opažu, sodbe ni mogoče preizkusiti. Meni, da je bil opaž obremenjen s skritimi napakami (česar toženke niso prerekale), zato do prenosa imetništva ni prišlo. Nasprotuje tudi zaključku, da toženke niso nosilke nevarne dejavnosti. Meni, da sodišče obstoja objektivne odgovornosti, ni presojalo iz vidika dosežene koristi. Ker je bilo prvi in drugi toženki opravljanje dejavnosti v neposredno korist in ker sta organizirali in koordinirali celotni posel, ju je potrebno šteti za nosilki nevarne dejavnosti. V zvezi z zatrjevano krivdno odgovornostjo toženk, poudarja, da sta bili za varnostne ukrepe dolžni skrbeti tudi prva toženka kot naročnica in druga toženka kot glavna izvajalka del. Izpostavlja določbe posameznih predpisov, do katerih se sodišče prve stopnje ni opredelilo ter poudarja, da sta se prva in druga toženka sami dogovorili za določene obveznosti glede zagotavljanja varnosti in zdravja pri delu, ki bi se morale izvajati tudi na dan škodnega dogodka. Vztraja na stališču, da je odgovornost toženk neprenosljiva in solidarna, saj tožnik predstavlja tretjo osebo v smislu 187. člena OZ. Pavšalna naj bi bila tudi dokazna ocena Varnostnega načrta in gradbene pogodbe, ki je sodišče sploh ni presojalo, zato je sodba obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka. Meni, da na odgovornost toženk ne vpliva dejstvo, da je bil kritičnega dne dela prost dan. Trdi, da so namreč delo na terenu dopuščale tudi med prazniki, pri čemer sta dolžnost nadzora delavcev povsem opustili, kar kaže na malomarno ravnanje. Povzema izjave posameznih prič, ki naj bi potrdile, da so se dela izvajala pod okriljem druge toženke. Meni, da bi sodišče moralo dopustiti izvedbo dokaza s postavitvijo izvedenca iz varstva pri delu. Zahteva tudi povrnitev pritožbenih stroškov.

3. Odgovor na pritožbo sta podali prva in druga toženka in predlagali njeno zavrnitev.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Tožnik v konkretnem primeru od toženk zahteva odškodnino za škodo iz delovne nezgode. Med strankami ni sporno, da se je ta zgodila na način, da se je na tožnika prevrnil okvirni opaž, ki se uporablja za izgradnjo podpornega zidu in meri 4 metre v dolžino, 2,7 (oziroma 3,6 metra) v višino in tehta eno tono. Do nesreče je prišlo po tem, ko je tožnik po navodilih svojega nadrejenega na višini treh metrov odstranil vse sponke (kleme) za opaž z izjemo enega. Po sestopu na tla je najverjetneje popustila ena izmed vezi in opaž je padel na tožnika.

6. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo na podlagi ugotovitve, da ni podana niti objektivna niti krivdna odškodninska odgovornost toženk. Pritožbeno sodišče pritrjuje stališču sodišča prve stopnje, da je bila družba A. k.d. kot tožnikova delodajalka tista, ki je bila dolžna zagotoviti usposobljenost svojih delavcev za strokovno in varno delo. Navedeno je sodišče prve stopnje ugotovilo tako na podlagi Podizvajalske pogodbe (priloga B3) kot tudi Sporazuma o ureditvi varnosti in zdravja pri delu (priloga B5), iz katerega je razvidno, da mora podizvajalec na skupnem delovišču z ustreznimi varnostnimi ukrepi zagotoviti varnost svojim delavcem, jih ustrezno strokovno usposobiti, preveriti njihovo zdravstveno sposobnost ter usposobiti za varno delo. Ker je dokazni postopek nadalje pokazal, da je bila obveznost neposredne vodje del oziroma delovodje, da pouči delavce o najprimernejšem načinu opravljanja dela z opaži, jih seznani z varnostnimi ukrepi in jih tudi nadzira, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da prva toženka kot naročnica del in druga toženka kot glavna izvajalka del nista krivdno odškodninsko odgovorni za nastalo škodo. Ob nespornem dejstvu, da se je škodni dogodek zgodil na praznik, ko se predstavniki prve in druge toženke niso nahajali na gradbišču, tožnici pa tudi ni uspelo dokazati, da bi se morali, v njunem ravnanju tudi iz tega razloga ni moč najti nedopustnega ravnanja v smislu prvega odstavka 131. člena OZ. Ker tožnik ni bil naključna tretja oseba, ampak delavec, zaposlen pri podizvajalki del, ni uporabljiv niti 187. člen OZ, ki predvideva solidarno odgovornost naročitelja in izvajalca del za škodo tretjemu. Sodba sodišča prve stopnje je zato v tem delu pravilna in ni obremenjena z očitanimi kršitvami, izpostavljenimi v pritožbi.

7. V zvezi z objektivno odškodninsko odgovornostjo je sodišče prve stopnje izhajalo iz določbe 150. člena OZ, ki določa, da za škodo od nevarne stvari odgovarja njen imetnik, za škodo od nevarne dejavnosti pa tisti, ki se z njo ukvarja. Pritožbeno sodišče v tem delu pritrjuje stališču sodišča prve stopnje, da delo na gradbišču na višini 3 metrov (razopažanje) s strani enega delavca predstavlja nevarno dejavnost,(1) tono težki opaž pa nevarno stvar. Tudi v zvezi s prenosom objektivne odgovornosti imetnika nevarne stvari načelno drži stališče sodišča prve stopnje, da imetnik nevarne stvari ne odgovarja za škodo, ki nastane iz nevarne stvari oziroma nevarne dejavnosti, če je ta v celoti pod nadzorom ali v uporabi druge osebe. Ob tem pritožbeno sodišče sprejema dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, da je bil opaž v celoti pod nadzorom in v uporabi podizvajalke, družbe N. k.d., ki je v skladu s podizvajasko pogodbo v celoti opravljala tesarska dela, katerih del je tudi delo z opaži (priloga B7). Vendar pa se sodišče ni opredelilo do zatrjevanih skritih napak na stvari, na katere je tožnik pravočasno opozoril. Gre za pravno relevanten ugovor, saj v skladu z drugim odstavkom 152. člena OZ imetnik stvari odgovarja poleg dejanskega uporabnika stvari, če je škoda posledica kakšne skrite napake ali skrite lastnosti stvari, na katero imetnik uporabnika ni opozoril. Za isto škodo sta tako lahko oškodovancu odgovorni dve osebi kot neposredna oškodovalca: imetnik nevarne stvari in oseba, ki je storila škodno dejanje.(2)

8. V konkretnem primeru je tožnik pravočasno zatrjeval, da je druga toženka kot lastnica opaža podizvajalki izročila opaž, obremenjen s skritimi napakami (slabi in dotrajani pritrdilni elementi - „klemena“),(3) pri čemer naj bi bilo prav navedeno vzrok za padec opaža. V ta namen je bil predlagan izvedenec gradbene stroke.(4) Druga toženka (enako tudi tretja toženka kot njena zavarovalnica) je takšnim trditvam nasprotovala z ugovorom, da opaž ni bil obremenjen z napakami, vzrok za njegov padec pa naj bi bilo odvitje vijakov, ki so bili nujno potrebni za njegovo stabilnost.(5) Prva toženka je trdila, da kot naročnica del sploh ni imetnica nevarne stvari oziroma upravljavka nevarne dejavnosti, zato njena objektivna odgovornost ni podana že na tej podlagi.

9. Sodišče prve stopnje je v zvezi z objektivno odgovornostjo prve in druge toženke ugotovilo, da je bila ta z izročitvijo opaža prenesena na podizvajalko, ki je samostojno opravljala in nadzorovala delo z opažem (primerjaj točko 22 obrazložitve sodbe). Ker ob tem ni obrazložilo, kdo je bil imetnik (lastnik) stvari in ali je bila stvar obremenjena s skritimi napakami, sodba v tem delu nima razlogov, zato je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodbe namreč v tem delu ni mogoče preizkusiti, zato je bilo potrebno pritožbi ugoditi, izpodbijano sodbo pa razveljaviti in vrniti sodišču prve stopnje v ponovno sojenje (prvi odstavek 354. člena ZPP). V ponovljenem postopku naj se sodišče prve stopnje opredeli tudi do vprašanja imetništva opaža in morebitnih stvarnih napak na opažu ter v tem obsegu izvede predlagane dokaze. Ob tem naj upošteva, da so toženke tiste, ki morajo dokazati, da niso imetnice stvari (prva toženka) oziroma, da so podizvajalki izročile tehnično brezhiben opaž. Če se bo v postopku izkazalo, da je bila prenesena stvar obremenjena s skritimi napakami, bo to pomenilo, da do prenosa objektivne odgovornosti v smislu prvega odstavka 152. člena OZ na podizvajalko kot uporabnico stvari ni prišlo, toženke (prva toženka zgolj, če se bo izkazalo, da je imetnica stvari) pa se bodo lahko odgovornosti oprostile v skladu s 153. členom OZ. V primeru, da bo dokazni postopek pokazal, da je bil podizvajalki izročen tehnično brezhiben opaž, pa bo tožbeni zahtevek potrebno zavrniti.

10. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP in je posledica razveljavitve sodbe. Ker je pravica do povrnitve pritožbenih stroškov odvisna od končnega izida pravde, bo o vseh stroških postopka odločalo sodišče prve stopnje.

Op. št. (1): Tako tudi odločba Vrhovnega sodišča RS II Ips 481/2006 z dne 4. 12. 2008. Op. št. (2): Primerjaj Jadek Pensa, D. Obligacijski zakonik s komentarjem, 1. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2003, str. 856. Op. št. (3): Tako v šesti pripravljalni vlogi tožnice (list. št. 81do 82).

Op. št. (4): Tako v sedmi pripravljalni vlogi tožnice (list. št. 115).

Op. št. (5): Primerjaj četrto pripravljalno vlogo (list. št. 91) in peto pripravljalno vlogo druge toženke (list. št. 132).