Jedro

Sklep o razdružitvi postopka je sklep procesnega vodstva, ki ga nikdar ni mogoče izpodbijati s pritožbo.

Odločitev sodišča, da postopek prekine, ker ne bo samo obravnavalo predhodnega vprašanja, mora vsebovati tako razloge, zakaj je neko vprašanje predhodno, kot tudi razloge, zakaj je odločitev o prekinitvi postopka upravičena s stališča načel ekonomičnosti, smotrnosti in pospešitve postopka ter ustavne in konvencijske pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sklep sodišča prve stopnje se razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Obrazložitev

1. Predlagatelji so 15. 12. 2009 vložili enoten predlog za določitev pripadajočega zemljišča k več posameznim stavbam in sočasno za določitev skupnega pripadajočega zemljišča k vsem tem stavbam.

2. S prvotnim predlogom je bil na nasprotni strani zajet tudi B. park, vendar je bil predlog, kolikor se nanaša nanj, po nekajkratnih predlogih tega nasprotnega udeleženca s sklepom III N 409/2009-64 z dne 29. 11. 2012 izločen v poseben postopek, ker je sodišče ugotovilo, da je razen ene parcele (1, k. o. X) lastnik vseh ostalih Mestna občina ... Poleg tega je sodišče ugotovilo, da gre za dva ločena postopka – postopek za vzpostavitev etažne lastnine in določitev pripadajočega zemljišča, zato je zadevo tudi v tem delu razdružilo. V osnovnem spisu je po razdružitvi ostal postopek za določitev pripadajočega zemljišča k enajstim stavbam na ... ulici, in sicer v razmerju do vseh parcel, razen parcele 312, ter postopek za določitev skupnega pripadajočega zemljišča. 3. Sodišče prve stopnje je nato obravnavalo preostali predlog, v postopku postavilo izvedenca, ki je izdelal mnenje in dopolnitve tega mnenja, nato pa je s sklepom III N 409/2009-174 z dne 22. 9. 2015 razdružilo zadevo tako, da je predlog, kolikor se nanaša na posamezno od enajstih stavb, izločilo v svoj spis, v osnovnem spisu pa je ostal zgolj predlog za določitev skupnega pripadajočega zemljišča k vsem stavbam. V obrazložitvi tega sklepa je navedlo, da predlog vsebuje več različnih zahtevkov, ki terjajo ločeno obravnavanje.

4. Istega dne je nato sodišče z izpodbijanim sklepom III N 509/2009-175 postopek v osnovnem spisu prekinilo, v obrazložitvi pa navedlo, da bo o obsegu skupnega pripadajočega zemljišča mogoče odločati šele, ko bodo ugotovljena posamična pripadajoča zemljišča k stavbam.

5. Ta sklep s pritožbo pravočasno izpodbija nasprotna udeleženka, ki uveljavlja bistveno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, češ da iz sklepa ne izhaja, v kolikšnem delu se parceli 331/2 in 321/1 predlagata kot skupno pripadajoče zemljišče oziroma kot pripadajoči zemljišči k posameznim stavbam niti h katerim stavbam se predlagata kot pripadajoče zemljišče. Nadalje uveljavlja relativno bistveno kršitev iz prvega odstavka 339. člena ZPP, češ da je sodišče nepravilno uporabilo 206. in 13. člen ZPP, kar je vplivalo na pravilnost in zakonitost sklepa. Poudarja, da zahtevek, ki je ostal v osnovnem spisu, ni predhodno vprašanje, temveč glavni zahtevek predlagateljev, sodišče pa je o njem dolžno odločati. Sodišče se ne more odločiti za ločeno obravnavanje zahtevkov, nato pa na podlagi te odločitve enega določiti kot predhodno vprašanje. Dodaja, da odločitev sodišča nasprotuje načelom ekonomičnosti, smotrnosti in pospešitve postopka, upoštevaje pri tem tudi ustavno in konvencijsko pravico do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. Sodišče pri presoji, ali bo predhodno vprašanje reševalo samo ali ne, nima povsem diskrecijske pravice. Za svojo odločitev mora podati jasne in utemeljene argumente, česar ni storilo. Izpostavlja, da postopek teče že od leta 2009, kar posega v izpostavljena načela, saj je posledica izpodbijanega sklepa podaljševanje postopka, parcialno odločanje pa ni smotrno. Predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa in zgolj podredno vrnitev v novo odločanje.

6. Predlagatelji na vročeno pritožbo niso odgovorili.(1)

7. Pritožba je utemeljena.

8. Pritožbeno sodišče uvodoma pojasnjuje, da je sklep o razdružitvi postopka iz tretjega odstavka 300. člena ZPP sklep procesnega vodstva, zoper katerega ni pritožbe (tretji odstavek 270. člena ZPP). Kadar ZPP pritožbe sploh ne dovoljuje(2) (tj. kadar instančno odločanje ni zgolj odloženo do končne odločbe z zakonsko dikcijo „ni posebne pritožbe“(3)), tedaj takega sklepa ni mogoče izpodbijati s pritožbo ne tedaj ne v kakšni prihodnji/končni odločbi. Zaradi navedenega pritožbeno sodišče ne bo odgovarjalo na tisti sklop pritožbenih navedb, s katerimi pritožnica graja odločitev prvostopenjskega sodišča o razdružitvi prej enotnega postopka v dvanajst ločenih. Gre za stvar vodenja postopka, ki je pridržana izključno sodniku, ki ga vodi, in ne more biti predmet pritožbenega preizkusa.

9. V obravnavanem postopku je treba na podlagi drugega odstavka 26. člena ZVetL za odločanje uporabiti določbe ZNP. Ta v 8. členu določa, da lahko sodišče v primeru, kadar je odločba odvisna od predhodne rešitve vprašanja, ali obstaja kakšna pravica ali pravno razmerje, pa o njem še ni odločilo sodišče ali kakšen drug pristojen organ (predhodno vprašanje), samo reši to vprašanje, če ni z zakonom določeno drugače. V primeru, ko se sodišče odloči, da predhodnega vprašanja ne bo reševalo samo, postopek prekine po 1. točki 206. člena ZPP v zvezi 37. členom ZNP.(4)

10. Pritožnica utemeljeno uveljavlja absolutno bistveno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. V izpodbijanem sklepu manjkajo bistveni razlogi, ki pritožbenemu sodišču onemogočajo preizkus njegove pravilnosti. Ključni del pritožbenih argumentov pritožnica črpa iz sodne prakse(5), ki poudarja, da odločitev sodišča, da predhodnega vprašanja ne bo reševalo samo, temveč bo postopek prekinilo, ni absolutna diskrecijska pravica. Najprej mora sodišče pretehtati, ali vzporedno tekoča zadeva predstavlja predhodno vprašanje za zadevo, ki jo sodišče obravnava, v primeru pozitivnega odgovora pa v drugem koraku še, ali je odločitev o prekinitvi postopka upravičena s stališča načel ekonomičnosti, smotrnosti in pospešitve postopka, upoštevaje pri tem tudi ustavno in konvencijsko pravico do sojenja brez nepotrebnega odlašanja.

11. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da četudi bi bilo iz izpodbijanega sklepa še mogoče izluščiti (čeprav zelo skope) razloge, ki načelno utemeljujejo zaključek, da gre v zadevah, ki so bile iz tega spisa izločene (določitev pripadajočega zemljišča k posamezni stavbi), za predhodno vprašanje v tej zadevi, v kateri bo sodišče odločalo o skupnem pripadajočem zemljišču k vsem stavbam, sodišče ni opravilo naslednjega koraka. Predmetni postopek teče že od leta 2009 in sodišče je postopek ne le vodilo, temveč je že celo izvajalo dokazni postopek, in to za vseh dvanajst delov prvotnega zahtevka skupaj. V taki situaciji bi moralo sodišče prve stopnje še posebej utemeljiti, zakaj je odločitev o prekinitvi postopka v tej fazi postopka pravilna tudi s stališča načel ekonomičnosti, smotrnosti in pospešitve postopka. Pri tem ne gre zanemariti, da vsaka prekinitev postopka (objektivno gledano) poseže v ustavno oziroma konvencijsko pravico do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, predmetni postopek pa je že do izpodbijane prekinitve tekel več kot šest let. 12. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi ugodilo, izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrača sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 365. člena ZP v zvezi s 37. členom ZNP v zvezi drugim odstavkom 26. člena ZVetL). Iz gornje obrazložitve je razvidno, v kakšnem obsegu bo moralo sodišče prve stopnje dopolniti svoje razloge(6), da bi lahko utemeljilo svojo odločitev. Če to ne bo mogoče, bo moralo s predmetnim postopkom pač nadaljevati.

Op. št. (1): Iz predložitvenega poročila sicer izhaja, da naj bi bil odgovor na pritožbo vložen, kar pa ne drži. Predlagatelji so v istem roku vložili vlogo (red. št. 187), vendar ne iz njenega naslova ne iz vsebine ne izhaja, da bi šlo za odgovor na obravnavano pritožbo.

Op. št. (2): Prvi odstavek 363. člena ZPP: Zoper sklep sodišča prve stopnje je dovoljena pritožba, če ni v tem zakonu določeno, da ni pritožbe.

Op. št. (3): Drugi odstavek 363. člena ZPP: Če ta zakon izrecno določa, da ni posebne pritožbe, se sme sklep sodišča prve stopnje izpodbijati samo v pritožbi zoper končno odločbo.

Op. št. (4): ZNP vsebuje le posebne določbe, ko sodišče pri reševanju predhodnega vprašanja ugotovi, da so med udeleženci sporna dejstva, kar ureja v 9. členu ZNP. Nima pa ZNP nobenih določb za primer, ko se sodišče odloči, da predhodnega vprašanja ne bo reševalo samo, zato je treba smiselno uporabiti določbe pravdnega postopka, za kar pooblastilo nudi 37. člen ZNP.

Op. št. (5): Primerjaj prakso Višjega sodišča v Ljubljani, in sicer odločbe: I Cp 876/2010 z dne 19. 5. 2010, I Cp 1031/2014 z dne 13. 8. 2014, I Cp 23/2014 z dne 12. 2. 2014, II Cp 2007/2009 z dne 30. 9. 2009, I Cp 1571/2010 z dne 7. 7. 2010, II Cp 2735/2011 z dne 25. 1. 2012 in I Cp 4479/2010 z dne 6. 4. 2011. Op. št. (6): V zgoraj navedenih zadevah II Cp 2007/2009, I Cp 1571/2010, II Cp 2735/2011 in I Cp 4479/2010 je sodišče opravilo tudi tehtanje v drugem koraku – smotrnost in ekonomičnost prekinitve s stališča ustavnih in konvencijskih pravic.