Jedro

Po tretjem odstavku 2. člena ZZVN je za zakonito in pravilno odločbo o statusu žrtve vojnega nasilja - osebe, rojene v izgnanstvu, pomembno dejstvo, ali so zoper njene starše trajali prisilni ukrepi oziroma prisilna dejanja iz prvega in drugega odstavka tega člena.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 676/99-13 z dne 27.3.2000.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 60/97 in 56/97, v nadaljevanju ZUS) zavrnilo tožničino tožbo proti odločbi tožene stranke z dne 8.3.1999. Z navedeno odločbo je tožena stranka odpravila odločbo Upravne enote S. z dne 22.9.1998, s katero je bil tožnici priznan status in pravice žrtve vojnega nasilja - osebe, rojene v izgnanstvu, za čas od 17.9.1942 do 15.5.1945 in zadevo vrnila v ponovni postopek in odločanje, ker organ prve stopnje ni ugotovil vseh, za odločitev pomembnih okoliščin.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da je tožena stranka pravilno odločila. Pravilna je ugotovitev, da organ prve stopnje ni ugotovil vseh pravno pomembnih dejstev, kar zahteva 7. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUS/86). Iz upravnih spisov izhaja, da je tožnica v zahtevku navedla, da se je rodila v taborišču v E., ni pa predložila dokazov za trditev, da je bila njena družina izgnana v Nemčijo, oziroma, da je bila v taborišču. Organ prve stopnje je v dokaznem postopku zaslišal dve priči, njunega pričevanja pa ni ocenil. Iz upravnih spisov izhaja, da je priča A.K. izjavila, da je bila tožničina družina skupaj z njeno družino izgnana v Nemčijo v taborišče, priča I.V. pa, da je tožničina družina skupaj z njeno družino zbežala v Nemčijo zaradi strahu pred izgnanstvom. Tožena stranka je dala organu prve stopnje pravilne napotke, ko mu je naložila, da naj dopolni dokazni postopek in ugotovi, ali in kdaj so se tožničini starši nahajali v izgnanstvu in o tem zasliši tudi tožnico oziroma pridobi pisno dokumentacijo o tem, ali se je nad starši tožnice sploh izvrševal prisilni ukrep.

Tožnica v pritožbi navaja, da se ne strinja z izpodbijano sodbo in podrobno opisuje okoliščine, ki naj bi izkazovale, da izpolnjuje zakonske pogoje za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja - osebe, rojene v izgnanstvu.

Na pritožbo tožena stranka ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po 20. členu Zakona o žrtvah vojnega nasilja (Uradni list RS, št. 63/95, 8/96, 44/96 in 70/97, v nadaljevanju ZZVN) se v postopku po ZZVN uporabljajo tudi določbe zakona o splošnem upravnem postopku. Zato se sodišče prve stopnje utemeljeno sklicuje na 7. člen ZUP/86, ki je veljal v času odločanja organa prve stopnje in tožene stranke. Pravilno je stališče, da mora po navedenem členu ZUP/86 pristojni organ ugotoviti resnično stanje stvari in vsa dejstva, pomembna za zakonito in pravilno odločbo.

Po 3. odstavku 2. člena ZZVN je za zakonito in pravilno odločbo o statusu žrtve vojnega nasilja - osebe, rojene v izgnanstvu, pomembno dejstvo, ali so zoper njene starše trajali prisilni ukrepi oziroma prisilna dejanja iz 1. in 2. odstavka tega člena. Da to pomembno dejstvo v postopku na prvi stopnji ni bilo ugotovljeno, je sodišče prve stopnje, pravilno pritrdilo toženi stranki. Ta je namreč, tudi po presoji pritožbenega sodišča pravilno ugotovila, da organ prve stopnje ni ugotovil, ali so se tožničini starši in njen brat sploh nahajali v izgnanstvu v smislu določb ZZVN. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno pritrdilo napotkom, ki jih je tožena stranka dala za odločanje v novem postopku.

Na drugačno odločitev ne morejo vplivati pritožbeni ugovori, ker se ti nanašajo na okoliščine dejanskega stanja, ki jih bo, tudi po presoji pritožbenega sodišča, organ prve stopnje moral ugotoviti v novem postopku.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče, ki ob reševanju pritožbe tudi ni našlo napak, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, na podlagi 73. člena ZUS pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo.