Jedro

Odgovornost za zdravniško napako ni objektivna, je krivdna. Drugotožena stranka kot delodajalec odgovarja objektivno za delo zdravnika, če škodno dejanje zdravnika pomeni kršitev potrebne poklicne skrbnosti, razen tedaj, ko je določena objektivna odgovornost zaradi posebnih okoliščin, za kar pa v konkretnem primeru ne gre.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice, da sta ji toženi stranki dolžni solidarno plačati znesek 8.971,79 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 6. 2002 dalje do plačila in pravdne stroške (točka I), prvo sodišče je še odločilo, da je tožnica dolžna povrniti prvotoženi stranki pravdne stroške v višini 2.845,82 EUR in drugotoženi stranki 58,76 EUR, vse v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zamude do plačila (točka II). Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo, ker je ugotovilo, da so zdravniki operativni poseg tretji carski rez pri tožnici in zdravljenje po tem posegu do odpusta tožnice iz bolnišnice opravili s profesionalno skrbnostjo in da je bila tožnica pred operativnim posegom seznanjena z riziki, ki jih tretji carski rez prinaša, zato ni prišlo do nedopustnega in protipravnega ravnanja, čeprav je med operacijo prišlo do poškodbe sečnega mehurja tožnice. Prvo sodišče je kot dodatni razlog za zavrnitev zahtevka še navedlo, da se tožnica škodi ne bi mogla izogniti, tudi če bi izbrala drug zdravstveni center in da sta bila tožnica in otrok pred operativnim posegom življenjsko ogrožena, ne glede na poškodbo sečnega mehurja pa je tretji carski rez zdravstveno stanje tožnice izboljšal in ne poslabšal, ker po posegu tožnica ni bila več življenjsko ogrožena, otrok pa se je porodil in prav tako ni bil življenjsko ogrožen.

2. Tožnica vlaga pritožbo zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, izpostavlja kršitev 8., 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. V pritožbi v nadaljevanju navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo, da je drugotožena stranka izpolnila pojasnilno dolžnost. Drugotožena stranka pred operativnim posegom ni seznanila tožnice o metodah zdravljenja in njihovih posledicah, učinkih in možnih zapletih. Prvo sodišče ugotavlja, da je bila pojasnilna dolžnost izpolnjena s strani osebnega ginekologa tožnice dr. J. K., ki pa je na vprašanje, ali je tožnici obrazložil možnost poškodovanja notranjih organov v povezavi z brazgotinjenjem izpovedal, da se v zvezi z brazgotinjenjem nista pogovarjala, ker se mu ni zdelo potrebno, ker ni bilo indikacij, da bi prišlo do poškodovanja na način, kot je prišlo. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da je J. K. obrazložil tožnici splošne rizike operacije in možnosti poškodbe notranjih organov, je zato kontradiktorna z njegovo izpovedbo. Pojasnilno dolžnost bi morali opraviti tudi zaposleni delavci drugotožene stranke. Zmotna je ugotovitev prvega sodišča, da je že zadostovalo samo vedenje tožnice o možnosti zapleta pri tretjem carskem rezu kot operaciji in da v primeru, če pojasnilna dolžnost ne bi bila pravilno opravljena, bi bila vzročna zveza za nastalo škodo podana le, če bi se tožnica na podlagi pojasnilne dolžnosti lahko odločila, da poseg odkloni in ga ne opravi ter bi se tako lahko izognila nastanku škode. Prvo sodišče je zavzelo zmotno stališče, da je bila tožnica v tak poseg primorana in ga kljub rizikom ni mogla odkloniti, saj bi s tem življenjsko ogrozila sebe in otroka. Prvo sodišče je zmotno ugotovilo, da bi v vsakem primeru tožnici škoda nastala, pri čemer so ugotovitve izvedenca I. B. v tem delu nasprotujoče, ko hkrati ugotavlja, da bi se dalo poškodbi sečnega mehurja izogniti. V postopku ni bilo ugotovljen, da bi bila tožnica zaradi tretjega carskega reza življenjsko ogrožena in da je tretji carski rez zdravstveno stanje tožnice izboljšal in ne poslabšal. Izvedenca sta le pavšalno navedla profesionalna pravila stroke, po katerih bi operater moral opraviti operacijo, ker medicinska doktrina ne v Sloveniji, ne v tujini ne določa podrobnosti. Izvedenec I. B. je pojasnil, da v medicinski dokumentaciji ni našel natančnega opisa postopka, s katerim je operater odmaknil mehur od maternice, iz medicinske dokumentacije pa ni razvidno, kdaj je prišlo do poškodbe mehurja. Izvedenec je še pojasnil, da bi se dalo izogniti rupturi mehurja, če bi stranska kota rupture maternice povlekli navzgor v kranialni smeri, s tem bi se sprostila tenzija brazgotine, ki je ob razpoku v spodnjem delu verjetno povzročila tudi rupturo mehurja, ki je bil zajet v adhezije, ravno tako pa tudi morda po predhodnem rezu tega mesta s skalpelom ali s škarjami v latero, v kranialni smeri. Izvedenec ni pridobil stališča delodajalca operaterja, katera so tista profesionalna pravila stroke, ki pri njemu veljajo in so v skladu s profesionalno skrbnostjo operativnega posega tretjega carskega reza. Operater bi moral v skladu z Zakonom o evidencah na področju zdravstva voditi evidenco z vpisom podatkov v medicinsko dokumentacijo, saj je to sestavni del strokovnega medicinskega dela. Ker operater tega ni storil, saj tudi izvedenec ugotavlja, da v medicinski dokumentaciji ni našel natančnega opisa postopka operacije, je bilo ravnanje zdravnika operaterja nestrokovno, zato je podana odgovornost drugotožene stranke za škodni dogodek. Ker operater ni opravil zapisov, iz katerih bi bilo mogoče preveriti njegova ravnanja vezana na operacijo, sta izvedeniški mnenji nestrokovni in pristranski.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. Sodišče prve stopnje ni storilo absolutnih bistvenih kršitev pravdnega postopka, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, upoštevaje določbo drugega odstavka 350. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je v sodbi navedlo odločilna dejstva in dokaze, na podlagi katerih je štelo posamezna dejstva za dokazana, razlogi niso nejasni ali med seboj v nasprotju, sodba pa tudi nima pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne bi mogla preizkusiti. O odločilnih dejstvih (1) ni nasprotij med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov in prepisov zvočnih posnetkov in med samimi temi listinami zapisniki oziroma prepisi (15. točka drugega dostavka 339. člena ZPP). Pritožba tudi neutemeljeno zatrjuje kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj pritožbeno sodišče ni našlo kršitev, ki naj bi jih storilo prvo sodišče tožnici z nezakonitim postopanjem.

5. Odgovornost za zdravniško napako ni objektivna, je krivdna. Drugotožena stranka kot delodajalec odgovarja objektivno za delo zdravnika, če škodno dejanje zdravnika pomeni kršitev potrebne poklicne skrbnosti, razen tedaj, ko je določena objektivna odgovornost zaradi posebnih okoliščin, za kar pa v konkretnem primeru ne gre. Sodišče prve stopnje je materialnopravno pravilno ugotovilo, da je utemeljenost zahtevka tožnice vezana na ugotovitvi: ali so zdravniki pri posegu pri tožnici, to je pri tretjem carskem rezu in pri zdravljenju tožnice po tem posegu, storili zdravniško napako, ko je prišlo do poškodbe sečnega mehurja in ali so zdravniki pri tožnici izpolnili pojasnilno dolžnost v zvezi z njenim operativnim posegom in zdravljenjem. Prvo sodišče pa je pri svoji odločitvi tudi upoštevalo, da je bilo na tožnici dokazno breme, da dokaže protipravnost ravnanja zdravnikov, zaposlenih pri drugotoženi stranki, vzročno zvezo med protipravnim ravnanjem in nastalo škodo, na toženi stranki pa je bilo dokazno breme, da so zdravniki drugotožene stranke delo opravili s profesionalno skrbnostjo. Prvo sodišče se je zato pri svoji odločitvi pravilno sklicevalo na določbi prvega odstavka 131. člena Obligacijskega zakonika (2) in 147. člena OZ, ki opredeljujeta krivdno odgovornost drugotožene stranke in odgovornost delodajalca za škodo, ki jo povzroči delavec pri delu tretji osebi.

6. Izvedenec s področja ginekologije dr. I. B. je v izvedeniškem mnenju (3) na vprašanje, ali je pri tretjem carskem rezu tožnice prišlo s strani zdravnikov do nestrokovnega odmika stene mehurja od maternice in posledično do poškodbe mehurja pojasnil, da takšnega odgovora ni možno podati, ker v zdravstveni dokumentaciji ni našel natančnega opisa postopka, s katerim je operater odmaknil mehur. Iz dokumentacije tudi ni razvidno, kdaj naj bi prišlo do poškodbe mehurja, vendar je izvedenec v nadaljevanju pojasnil, da je do poškodbe mehurja najverjetneje prišlo pri vstopu v trebušno votlino, saj je operater navedel, da je takoj, ko je razmaknil trebušne mišice videl izobčen mehur, iz zdravstvene dokumentacije pa ni zapisa, kako je odmaknil mehur od maternice. Ne glede na pomanjkljive zapise v zdravstveni dokumentaciji, pa je izvedenec v nadaljevanju pojasnil, da je poškodba mehurja najverjetneje posledica zatrganja mehurja pri poskusu poroda glavice in najverjetneje ni bila posledica zarezanja mehurja. V porodnem zapisniku (4) je urolog dr. I. S. navedel, da je bil sečni mehur odprt na dveh delih, kar je potrdil tudi izvedenec urolog dr. D. B., kar pomeni, da mehur ni bil poškodovan na treh delih, prav tako pa tudi ni pravilen zapis zdravnika operaterja dr. L. M., da naj bi obstajala poškodba le v enem delu v dolžini 7 cm, saj je očitno, da je dr. L. M. povezal poškodbi skupaj. Urologa sta potrdila, da je bil sečni mehur poškodovan v dveh delih v dolžini 2 cm in v dolžini 5 cm. Izvedenec urolog dr. D. B. je pojasnil, da je glede na opis poškodbe sečnega mehurja v porodnem zapisniku, kot je to navedel urolog dr. I. S., do poškodbe prišlo zaradi raztrganja stene sečnega mehurja, saj bi v primeru zarezanja obstajala le ena odprtina in ne dve na nasprotnih straneh. Izvedenec je še pojasnil, da je bila poškodba sečnega mehurja oskrbljena po vseh merilih medicinske stroke, zato je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da poškodba sečnega mehurja ob tretjem carskem rezu ni bila neustrezno oskrbovana. Kljub določenim verjetnostnim ugotovitvam izvedencev pa je na podlagi zaslišanja zdravnikov, tožnice, medicinske dokumentacije in upoštevaje medicinsko prakso v podobnih primerih, končna ugotovitev izvedencev, ki jo je utemeljeno sprejelo tudi prvo sodišče, da operativni poseg ne predstavlja zdravniške napake, da o strokovni napaki ni moč govoriti, ugotovljena poškodba je ocenjena kot zaplet ob operativnem posegu.

7. Izvedenec dr. I. B. je pojasnil, da se je operater zavedal tveganja za poškodbo mehurja in operacijo izvedel na način, da do takšne poškodbe ne bi prišlo, v mehur je vbrizgal modrilo, uporabil je prečni rez po Pfannenstielu, s tem, da je bila verjetnost poškodbe po ponovnem carskem rezu trikrat do štirikrat večja od verjetnosti poškodbe mehurja pri prvem carskem rezu, ki znaša 1 %. Izvedenec je še pojasnil, da se pri ponovnih carskih rezih takšne poškodbe mehurja pojavljajo v vseh porodnišnicah, vendar so v skupnem številu te poškodbe še vedno nizke in do njih večinoma ne prihaja. Izvedenec je predstavil teoretično možnost, na podlagi katere bi se bilo možno izogniti poškodbi mehurja, če bi stranski kot rupture maternice zarezali nekoliko kranialno in s tem sprostili tenzijo brazgotine, ki je ob razpoku v spodnjem delu verjetno povzročila rupturo mehurja, ki je bila zajeta v adhezije. Izvedenec je pojasnil, da bi omenjeno zarezanje maternice lahko imelo za posledico močno krvavitev iz žil povirja uterine arterije, z vsemi posledicami, vključno z odstranitvijo maternice. Athezije in ponovni carski rezi predstavljajo zelo velik dejavnik tveganja za poškodbo mehurja. Izvedenec je tudi pojasnil, da bi se dalo izogniti rupturi mehurja, če bi stranski kot rupture maternice povlekli navzgor v kranialni smeri, morda po predhodnem rezu tega mesta s skalpelom ali škarjami v latero – kranialni smeri, vendar bi bili v takšnem primeru v bližini nabreklih žil povirja uterine arterije in poškodba tega ožilja bi lahko vodila do resnega zapleta pri materi in ni izključeno, da bi v tem primeru morali zaradi hude krvavitve napraviti histerektomijo (odstranitev maternice) (5). Pomembna je nadaljnja ugotovitev izvedenca, da bi se poškodbi mehurja dalo teoretično izogniti, vendar ne stoodstotno, saj bi teoretično postopanje vodilo do nastanka drugih zapletov, kot npr. močna krvavitev maternice. Izvedenec je pojasnil, da v primeru, če bi operater skušal v celoti odmakniti mehur stran od maternice, ni nobenega zagotovila, da pri tem ne bi poškodoval mehurja, saj zaradi procesa brazgotinjenja meje med posameznimi organi niso razločne in se mehur kljub dejstvu, da je bilo v njem modrilo, skozi brazgotinsko tkivo ne vidi. Od operaterja, glede na operacijski zaplet, ki ni bil pričakovan, ni moč pričakovati, da bi poleg vseh kriterijev vezanih na operacijsko prakso v podobnih primerih, upošteval tudi vse teoretične možnosti, s katerimi bi lahko preprečil sicer manjšo škodo (poškodbo mehurja), glede na to, da bi drugačni posegi lahko bistveno otežili operacijski poseg in s tem tudi ogrozili življenje tožnice in otroka.

8. Izvedenec ugotavlja, da se je operater zavedal možnosti tveganja poškodbe mehurja, zato ni vztrajal z ročno ekstrakcijo glavice, temveč je poskušal z vakumom, kjer je verjetnost poškodbe mehurja manjša in s tem, ko ni poskušal poroditi glavice z roko, je zmanjšal obseg, s katerim se je nato glavica porodila. Če bi porodil glavico z roko, bi bil ta obseg bistveno večji, s tem bi bila večja tudi poškodba maternice in mehurja. Pri operaciji je prišlo do zapleta, zaradi obsežnega brazgotinjenja in tihe rupture maternice, ki ni bila indicirana pred operativnim posegom, zato je bilo na operaterju, da operacijo opravi na način, ki je v skladu s pravili stroke in predvsem, da zavaruje življenje tožnice in otroka, ki je bila primarna naloga, ker je bistvo carskega reza, da se otroka porodi v čim boljši kondiciji. Operativni poseg je bilo zato treba opraviti zelo hitro, saj je bil otrok zaradi anestezije, ki je bila dana materi, z vsako nadaljnjo minuto ogrožen, z dodatnimi operativnimi posegi, vezanimi na ločitev mehurja od maternice, pa bi lahko bilo ogroženo življenje otroka in tožnice. Izvedenec dr. I. B. zato ugotavlja, da je bil v danih okoliščinah operativni poseg opravljen v skladu s pravili stroke.

9. Iz porodnega zapisnika ni mogoč nasprotni sklep, da operater pri posegu ni ravnal s potrebno profesionalno skrbnostjo, čeprav ni podrobno opisal celotne operacije, med katero je prišlo do poškodbe mehurja. Iz zapisnika pa izhaja, da je bil opravljen elektivni carski rez, da je bila operacija opravljena v splošni anesteziji po Pfannenstielu, da je operater odrinil mehur in plod poskušal ekstrahirati z roko, ker je bil neuspešen, se je odločil za ekstrakcijo z vakumom, ki je potekala brez zapletov, in da je ob šivanju uterusa ugotovil, da je ob ekstrakciji prišlo do lezije mehurja v dolžini cca 7 cm, zato je urolog oskrbel mehur in vstavil Foley kot cistostomo. Iz zapisnika res ne izhaja, kdaj je prišlo do poškodbe mehurja, vendar je treba upoštevati, da je bil operater časovno omejen, ker sta imela prednost porod ter varstvo življenja tožnice in otroka, ter da poškodba mehurja pri operaciji, ki je ustrezno oskrbljena, ne povzroča pacientki kasneje nobenih težav. Izvedenec je pojasnil, da ni podrobnih navodil o poteku operacije v podobnih kritičnih primerih, prepričljivo pa je bilo ugotovljeno, da noben dokaz v postopku ne potrjuje, da bi operater storil zdravniško napako, oziroma da bi odstopil od postopkov in ravnanj kot se pričakujejo od operaterja v podobnih operacijah. Izvedenec je pojasnil, da je operater pri porodu postopal po Pfannenstielu, zato so neutemeljene pritožbene navedbe, da izvedenec ni pojasnil postopkov, ki so v skladu z zdravniško prakso, pojasnil je le, da vseh podrobnosti poteka operativnega posega, ki bi bile obvezne za vse, v literaturi ni. Kot je bilo že pojasnjeno pa od zdravnika ni moč pričakovati, da bo poleg ustaljene zdravniške prakse moral upoštevati tudi vse teoretične možnosti, ki bi lahko povzročile pri pacientu še večjo škodo, saj to presega skrbnost dobrega strokovnjaka. Okoliščina, da izvedenec ni pridobil podatkov delodajalca o operaterju o načinu, ki je običajen pri podobnih operacijskih posegih, ne predstavlja okoliščine, zaradi katere izvedeniško mnenje ne bi bilo strokovno, saj je izvedenec upošteval postopke, ki jih je tudi opredelil in so znani v literaturi, hkrati pa je upošteval pravila običajne profesionalne skrbnosti zdravnikov pri takšnih operativnih posegih.

10. Nobenega dvoma ni, da je tožnica vedela in soglašala s carskim rezom, kot z opravljeno sterilizacijo, kar izhaja iz porodnega zapisnika, iz katerega pa ni razvidno, da je bila poučena o možnih zapletih in rizikih v zvezi z operacijo. Izvedenec I. B. je v izvedeniškem mnenju pojasnil, da bi morala biti tožnica pred operativnim posegom seznanjena z možnostjo poškodbe mehurja, ki se relativno enostavno reši s pomočjo urologa in pacientke nimajo z navedeno poškodbo nobenih zapletov. Pritožbeno sodišče sledi ugotovitvam prvega sodišča, da je J. K., ki je bil tožničin osebni ginekolog v času nosečnosti, tožnici pojasnil, da je zaradi carskih rezov prišlo do brazgotin in da ni nujno, da bi brazgotina sama po sebi povzročila razpoko maternice, obrazložil ji je rizike carskega reza, kot operacije in da je večja verjetnost poškodb po več carskih rezih, kakor po prvem. J. K. je pojasnil, da je tožnica vedela, da bo tretjič rodila s carskim rezom, saj je vedela, da so bile že komplikacije ob prvi in drugi nosečnosti, hkrati pa je predlagala tudi sterilizacijo. Tožnica se z ginekologom ni pogovarjala v zvezi z brazgotinjenjem, da bi bil po dveh sekcijah sečni mehur ali katerikoli drug organ vpet v brazgotine in da bi lahko pri tretjem carskem rezu prišlo do poškodovanja na način kot je prišlo, vendar je J. K. opozoril, da je tožnici obrazložil splošne rizike operacije, med katere sodijo tudi morebitne poškodbe notranjih organov. Tudi pritožbeno sodišče je prepričano, da je bila tožnica seznanjena z možnostjo zapletov pri tretjem carskem rezu in da so možne poškodbe notranjih organov, vključno s sečnim mehurjem, kot to ugotavlja sodišče prve stopnje, zato je bila pojasnjevalna dolžnost opravljena, saj je bila tožnica pred operativnim posegom seznanjena z možnostjo poškodb notranjih organov. Tožnica ni dokazala, da bi zahtevala dodatne informacije, ki bi vsebovale konkretnejše podatke o možnih zapletih pri carskem rezu, vezanih na poškodbe notranjih organov. Tožnica je imela celovito informacijo o lastnem stanju in o možnih zapletih zaradi carskega reza, ki jo je dobila od osebnega ginekologa, ob tem, da je imela dodatne informacije tudi že iz predhodnih operacij, saj je imela dva zelo zahtevna carska reza. Tožnica je ob takšnih informacijah izbrala drugotoženo stranko, ker je njenim zdravnikom, kot je izpovedala, zaupala. Navedene ugotovitve prvega sodišča potrjujejo, da je bila tudi pojasnilna dolžnost opravljena in da tožničin zahtevek ni utemeljen.

11. Izvedenec I. B. je pojasnil, da bi do enake poškodbe najverjetneje prišlo tudi, če tožnica ne bi izbrala drugotožene stranke, vendar to še ne izključuje odgovornosti tožene stranke za škodni dogodek, če bi bila opuščena pojasnilna dolžnost. Pred pričetkom operativnega posega, glede na rok poroda in zaplet, ki ga je povzročila tožnica, da je bil operativni poseg prestavljen na popoldanske ure, tožnica več ni imela nobene izbire, saj bi v nasprotnem ogrozila lastno življenje in življenje otroka. Odgovornost drugotožene stranke pa bi bila podana, če s strani osebnega ginekologa ne bi pridobila vseh relevantnih informacij o operativnem posegu in možnih posledicah (kar je že bilo obrazloženo) in teh informacij ne bi dobila ob sprejemu pri toženi stranki dan pred operacijo (28. 5 .2005) oziroma ob sprejemu na dan operacije 29. 5. 2005, saj bi takrat načeloma za tožnico še obstajala možnost izbire, seveda, če ne bi izpovedala, da v kolikor bi za rizike vedela 14 dni pred operacijo (6), bi se mogoče odločila za drugo bolnišnico, ob tem, da je izpovedala, da se je za drugotoženo stranko odločila, ker je njenim zdravnikom zaupala. Tudi v primeru opustitve pojasnilne dolžnosti mora biti takšna opustitev v vzročni zvezi z nastankom škode, vendar če oškodovanec dokaže, da obstaja možnost, da v drugi bolnišnici ne bi prišlo do poškodbe, je podana odgovornost zdravstvene ustanove, ker ni opravila pojasnilne dolžnosti.

12. Pritožbeni razlogi niso utemeljeni, zato je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

13. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato krije sama svoje stroške pritožbenega postopka. S tem, ko je bila pritožba zavrnjena, je bil zavrnjen tudi njen zahtevek za povrnitev pritožbenih stroškov, zato je v tem delu poseben del izreka odpadel. (1) Ki so odločilna po mnenju pritožbenega sodišča in zaradi katerih je prvo sodišče utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek, kar bo pojasnjeno v nadaljevanju.

(2) V nadaljevanju OZ.

(3) Glej stran 261 sodnega spisa.

(4) Glej prilogo B4 in B5. (5) Glej npr. izvedeniško mnenje in izpoved izvedenca dr. I. B. stran 264 in 268 ter 357 sodnega spisa, enako tudi priča dr. B. K. stran 15 in 16 sodnega spisa.

(6) Kot je bilo že obrazloženo je tožnica v navedenem obdobju že vedela za te rizike.