Jedro

Tožnik nasprotuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je očitane kršitve storil vsaj zaradi malomarnosti, oziroma meni, da bi mu zaradi odsotnosti voljnega ravnanja toženka kvečjemu lahko podala odpoved iz razloga nesposobnosti. Ta pritožbeni ugovor je treba zavrniti, saj iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bil tožnik nedvomno sposoben opravljati odrejeno delo, sam pa temu niti ne nasprotuje, prav tako ne nasprotuje ugotovitvam o tem, da je samostojno rešil zelo majhen odstotek prejetih nalog, da je večino nalog posredoval v reševanje drugim sodelavcem ali v nasprotju z navodili celo neposredno zunanjim poslovnim partnerjem. Na pravilnost ugotovitev o utemeljenosti toženkinih očitkov ne vplivajo mesečne ocene dela, ki naj bi kazale na tožnikovo (zadosti) kvalitetno delo, saj je toženka s statistiko opravljenega dela dokazala svoje očitke. Dokazni postopek ni pokazal, da bi toženka tožniku podala odpoved prehitro, saj je imel dovolj časa, da se v delo uvede in doseže zadostne delovne rezultate. Toženki za zakonitost redne odpovedi iz krivdnega razloga tudi ni bilo treba dokazovati, da delovnega razmerja s tožnikom ni več mogoče nadaljevati, saj to ni pogoj za njeno zakonitost.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnik sam krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga, trajanje delovnega razmerja, reintegracijo in reparacijo ter povračilo stroškov postopka.

2. Zoper sodbo vlaga pritožbo tožnik zaradi vseh pritožbenih razlogov in predlaga njeno spremembo tako, da se zahtevku ugodi, oziroma njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Meni, da sodba ni razumljiva, saj iz delov obrazložitve ni razvidno, ali gre za povzemanje navedb, dokazno oceno ali razloge sodišča; sodišče prve stopnje ni pojasnilo, zakaj nekaterih tožnikovih dokazov ni izvedlo oziroma upoštevalo. Zatrjuje neupoštevanje načela enakosti strank in pristranskost sodišča prve stopnje v korist toženke, na kar kaže že vsebina zastavljenih vprašanj o "slabših rezultatih" tožnika. Uveljavlja nespoštovanje 8. člena ZPP, saj je sodišče prve stopnje sledilo le dokazom v korist toženke, katere priče so izpovedovale pristransko, neverodostojno in neprepričljivo, njihove izpovedi niso skladne med seboj niti z listinami. Pove, da priči A. A. in B. B. nista spremljali njegovega dela in sta imeli z njim le malo stikov, priča C. C. (ki pa mu je bil nadrejen šele od 1. 7. 2021) pa je na več mestih izpovedal v korist tožnika, v celoti pa tega ni mogel zaradi strahu pred sankcijami pri delodajalcu. Meni, da bi sodišče prve stopnje moralo analizirati delovanje informacijskega sistema (zlasti D. in E.), ne pa zgolj slediti podatkom iz tabel toženke, ki bi morala kot delodajalka aktivno dokazati pravilno delovanje sistemov. Vztraja, da bi toženka morala dokazati razlog za nezmožnost nadaljevanja delovnega razmerja. Meni, da se ga je toženka želela rešiti, saj se nihče ni z njim pogovoril o rezultatih dela, še preden se je uvedel v delo je dobil opozorilo in takoj za tem odpoved, poglobljene pisne ali ustne komunikacije ni bilo. Sodišču prve stopnje očita, da ni odredilo toženki preverjanja dokazov opravljenih telefonskih klicev, temveč se je zaneslo na izpovedi prič in statične podatke, verodostojnosti katerih ni preverilo. Meni, da izpovedi prič ne morejo nadomestiti izvedenske analize podatkov niti potrditi delovanja aplikacij. Zatrjuje diskriminacijo zaradi primerjave njegovih rezultatov dela z mnogo bolj izkušenimi sodelavci v F. Sodišču prve stopnje očita, da ni upoštevalo vpliva nedelovanja aplikacije E. septembra 2021 na beleženje taskov in incidentov; ravnalo je arbitrarno, saj toženki ni naložilo predložitve pisnih dokazov o napaki in njeni odpravi ter zapisov telefonskih klicev za tožnika. Zavrača možnost primerjave s sodelavcem G. G., saj ni jasno, kako je aplikacija delovala njemu, uvajali pa so ga dlje časa. Po njegovem mnenju bi sodišče prve stopnje moralo upoštevati, da najmanj septembra 2021 ni imel dostopa do vseh aplikacij (orodij) za odpravljanje napak. Pove, da premestitev ni bila optimalno izvedena, ni pa odklanjal uvajanja ali dela. Nasprotuje dokazni oceni sodišča prve stopnje glede zagotovitve izobraževanj; ugotovitve o 10-minutnem izobraževanju o E. se ne skladajo z ugotovitvami o izobraževanju od 16. 8. 2021 do 1. 9. 2021, nepopolna je ugotovitev, da mu je C. C. predstavil naloge, za katere je bil zadolžen v F. Sodišče ni objektivno s pisnimi dokazi ugotovilo, koliko orodij je moral obvladati za delo v F., izpoved nadrejenih o tem ni verodostojen dokaz. Pove, da je predhodno program D. uporabljal na drugačen način, zanj ni potreboval usposabljanja, temveč več časa, da se ga skozi prakso navadi uporabljati. Opozarja na drugačno delo v F. od prejšnjega dela, zanj povsem novo je bilo zaključevanje blagajn. Trdi, da pri presoji količine opravljenega dela ni bilo upoštevano vse, kar je delal poleg dela za F., npr. 2 uri dnevno delal za H., česar priče niso poznale. Zatrjuje odsotnost trditvene podlage za to, da bi moral naloge v H. beležiti (kot taske ...). Sklicuje se na mesečni oceni dela za november "skladno s pričakovanji" in december 2021, ko je delal nekoliko pod pričakovanji, ker ni opravil obveznega izobraževanja, zato ni mogoč sklep o nekvalitetnem in počasnem delu. Meni, da bi mu bilo kvečjemu mogoče očitati nesposobnost, ne pa krivde, ki mu je zgolj na podlagi nepreverjenih statističnih podatkov ni mogoče očitati. Opozarja na izostanek ugotovitev glede beleženja ignoriranih klicev. Vztraja, da je delovanje IT sistema v enoti F. problematično in sporno ter da v dokaznem postopku niso bili predloženi nobeni pisni dokazi ter nobeno strokovno pojasnilo o programih, njihovem delovanju in beleženju statistike. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba je bila vročena toženki, ki nanjo odgovarja in predlaga njeno zavrnitev ter potrditev izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo na podlagi 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1) v povezavi z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v mejah razlogov iz pritožbe; po uradni dolžnosti je pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti. Dejansko stanje glede odločilnih dejstev je bilo pravilno in popolno ugotovljeno, sprejeta odločitev pa je tudi materialno pravno pravilna.

6. Ni podana zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj izpodbijana sodba vsebuje jasne razloge o vseh odločilnih dejstvih, med njimi pa tudi ni nikakršnih nasprotij, niti niso v nasprotju z izrekom, zato jo je pritožbeno sodišče lahko preizkusilo. Očitek, da v razlogih sodbe ni jasno, ali gre za povzetek trditev strank ali ugotovitve sodišča, pritožba uveljavlja povsem splošno, tudi sicer pa ni utemeljen. Sodišče prve stopnje je v točki 3 obrazložitve ustrezno pojasnilo, zakaj nekaterih predlaganih dokazov ni izvedlo, tako denimo ni naložilo toženki predložitve seznama klicev tožnikovega mobilnega telefona, ker to ni bilo potrebno, saj so bile oziroma bi morale biti naloge, ki jih je tožnik opravil na podlagi klicev uporabnikov na ta telefon, zabeležene v ustreznem programu in posledično upoštevane v statistiki njegovega dela.

7. Tožnik se v pritožbi zavzema za to, da nekaterih dejstev (npr. delovanja programov, pravilnosti beleženja podatkov o njegovem delu) ni dopustno dokazovati s personalnimi dokazi (izpovedjo prič), temveč bi morala toženka predložiti listinske dokaze ali predlagati postavitev ustreznega izvedenca. Stališče, da je določena dejstva možno dokazovati le z listinskimi dokazi, je v nasprotju z načelom proste presoje dokazov iz 8. člena ZPP (prim. s sodbo Vrhovnega sodišča št. VIII Ips 233/2015 z dne 23. 2. 2016), tako da je sodišče prve stopnje pri svoji dokazni oceni pravilno upoštevalo vse izvedene dokaze. Okoliščina, da sodišče na podlagi izvedenih dokazov ni sprejelo enakih zaključkov kot tožnik, ne pomeni, da dokazov ni ocenilo vestno. Dokazni oceni sodišča prve stopnje ni mogoče očitati, da ne upošteva procesnih zahtev ZPP, saj je na podlagi vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ugotovilo dejansko stanje in tudi navedlo, zakaj je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika za ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, reintegracijo in reparacijo. Z nasprotovanjem dokazni oceni se uveljavlja zmotna ugotovitev dejanskega stanja, do česar se bo pritožbeno sodišče opredelilo v nadaljevanju.

8. V pritožbi tožnik uveljavlja, da je sodišče prve stopnje v postopku ravnalo pristransko v korist toženke in s tem kršilo načelo enakosti strank. Nezadovoljstvo tožnika z odločitvijo in razlogi zanjo samo po sebi ne more predstavljati razumnega razloga za utemeljeno vzbujanje dvoma v nepristranskost in poštenost sodnega postopka, očitki v zvezi s pristranskostjo dokazne ocene ter postavljanjem vprašanj pričam v zvezi s tožnikovimi rezultati dela pa niso utemeljeni. Ker so bili tožniku v odpovedi očitani slabši rezultati od rezultatov sodelavcev, zaslišanja prič o razlogih za (zatrjevane) slabše rezultate ni mogoče šteti za izraz naklonjenosti toženki. Očitek o arbitrarnem ravnanju sodišča prve stopnje ni utemeljen.

9. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi pravilno ugotovilo, da je bila tožniku pogodba o zaposlitvi zakonito redno odpovedana iz krivdnega razloga (3. alineja prvega odstavka 89. člena Zakona o delovnih razmerjih - ZDR-1), saj je ugotovilo, da mu je toženka za september 2021 v pisnem opozorilu z dne 10. 11. 2021, za november in december 2021 pa v redni odpovedi z dne 24. 2. 2022 utemeljeno očitala, da najmanj iz hude malomarnosti svojega dela v enoti F. ni opravljal odgovorno, strokovno, učinkovito in pravočasno, zlasti količina opravljenega dela je bila bistveno nižja od količine opravljenega dela sodelavcev (zlasti G. G.).

10. Tožnik v pretežnem delu pritožbe nasprotuje dokazni oceni sodišča prve stopnje v zvezi z izpovedmi prič in strank. Sodišče prve stopnje tisto, ki lahko ob zaslišanju dobi neposreden vtis, ali priča oziroma stranka izpoveduje verodostojno, ali ne, poleg tega pa ima možnost in dolžnost ta vtis primerjati tudi z ostalimi izvedenimi dokazi. Sodišče prve stopnje je v predmetni zadevi prepričljivo in argumentirano pojasnilo, zakaj je svojo odločitev oprlo na izpovedi tožnikovih nadrejenih C. C., B. B. in A. A. (njeno zaslišanje je predlagal tudi tožnik), ni pa sledilo drugačni izpovedi tožnika (za dokazovanje neutemeljenosti očitkov iz odpovedi tožnik ni predlagal nobene priče). Zgolj dejstvo, da so priče še vedno zaposlene pri toženki, samo zase ne kaže na njihovo neverodostojnost, njihove izpovedi je sodišče prve stopnje ustrezno ovrednotilo, opozorjeni so bili na dolžnost izpovedovati resnico, njihove izpovedi pa so v zvezi s pravno relevantnimi dejstvi pretežno skladne, delno so skladne tudi s tožnikovo izpovedjo, predvsem pa so skladne z listinskimi dokazi. Življenjsko logično je, da priče niso izpovedovale povsem identično, zato se tožnik ne more uspešno sklicevati na to, da se izpovedi v nekaterih delih ne skladajo povsem. Ne drži pritožbeno zatrjevanje, da priči A. A. in B. B. nista mogli ocenjevati tožnikovega dela, ker ga nista spremljali, ter da ga glede na začetek dela 1. 7. 2021 in dopuste tudi C. C. ni dobro poznal. Tožnik ne nasprotuje ugotovitvam, da je bil C. C. vodja organizacijske enote F., v kateri je tožnik delal od 1. 7. 2021, da je A. A. vodila enoto H., v kateri je tožnik pred tem opravljal delo, ter je bila vodja I., in da je bila B. B. direktorica informatike in telekomunikacij, torej tožniku posredno nadrejena. Vsi trije so zaslišani kot priče vedeli izpovedovati o tožnikovem delu, tako o njegovi vsebini kot tudi kvaliteti in kvantiteti, jasno je bilo, da so s tem seznanjeni, zato tožnik z drugačnimi trditvami ne more biti uspešen. Zgolj dejstvo, da komunikacija tožnika z njimi ni potekala tako pogosto in na način, ko ga je pričakoval, ne pomeni, da niso mogli ocenjevati kvalitete in količine opravljenega dela tožnika.

11. V pritožbi tožnik nasprotuje tudi verodostojnosti listinskih dokazov, zlasti glede statističnih podatkov o količini opravljenega dela ter številu klicev, vendar pa zgolj s pavšalnim nasprotovanjem pravilnosti beleženja podatkov in delovanja različnih programov pri toženki ni vzbudil dvoma v ugotovitve sodišča. Ob odsotnosti njegovih konkretnih ugovorov glede pravilnosti beleženja podatkov in (ne)delovanja njenega sistema toženka ni bila dolžna še dodatno dokazovati, da so predloženi statistični podatki verodostojni in da je njen sistem za njihovo beleženje pravilno deloval, to so nenazadnje potrdile vse zaslišane priče, sodišče prve stopnje pa se je do tega izčrpno opredelilo v 19. točki obrazložitve. Kot je bilo že pojasnjeno, po ZPP ne veljajo dokazna pravila, ki bi terjala, da se določena dejstva lahko dokazujejo le z listinskimi dokazi ali s postavitvijo izvedenca. Toženka tako za dokazovanje pravilnega delovanja programov in sistema za beleženje količine tožnikovega dela ni bila dolžna predlagati postavitve izvedenca ali predložiti dodatnih listinskih dokazov (npr. o odpravi napak), svoje dokazno breme je zmogla z izpovedmi prič in že predloženimi listinami.

12. Zavrniti je treba tožnikovo zavzemanje za to, da se sodišče prve stopnje ne bi smelo opreti na podatke iz tabel, ki jih je predložila toženka in v katerih so razvidni podatki o količini opravljenega dela oziroma drugi podatki v enoti F., ki jih je iz sistema toženke izpisal njen vodja C. C. Pritožbene trditve, da so podatki zmotni, ker informacijski sistem pri toženki ni pravilno deloval, so povsem splošne, sodišče je to vprašanje ustrezno razčistilo s pričami in predloženimi listinami. Neutemeljeno je pritožbeno vztrajanje, da toženka ni upoštevala, da je tožnik poleg nalog, ki jih je opravljal v enoti F., opravljal še naloge iz enote H. in druge naloge, saj je toženka pravočasno zatrjevala in dokazala, da bi moral tožnik vse naloge sproti beležiti v program D. (odpreti ustrezen delovni nalog, task ali incident), ne glede na to, na kakšen način so mu bile predložene v reševanje. Tudi tožnik sam je izpovedal, da kadar je opravljal naloge na podlagi klicev na mobilni telefon, je te večinoma ustrezno vnesel v program, kar pomeni, da so bile oziroma bi morale biti vse navedene naloge zaobsežene v statističnih podatkih o opravljenem delu, ki jih je toženka nato primerjala s količino opravljenega dela drugih delavcev. Ker je lahko naloge prejemal po telefonu prek aplikacije E., v samem programu D. ali na podlagi dodelitve nadrejenega, na ugotovitev o tožnikovih rezultatih dela ne more vplivati njegovo pritožbeno zatrjevanje, da v septembru 2021 ti podatki niso merodajni, ker aplikacija E. ni pravilno delovala oziroma da je opravil še drugo nezabeleženo delo. V zvezi s tem je sodišče prve stopnje ugotovilo, da sicer res na začetku septembra v času dela od doma (2 ali 3 dni) ni ustrezno deloval zvok v aplikaciji E., vendar pa je pravilno štelo, da je imel tožnik še druge vire delovnih nalog, ki bi jih lahko opravil v tem času, še posebej, ker je zatrjeval, da je veliko delovnih nalog prejel na svoj mobilni telefon oziroma je šlo za naloge iz enote H. Če tožnik iz malomarnosti ali namenoma ni pravilno beležil vsega opravljenega dela ali prevzemal delovnih nalog iz virov, ki jih je imel na voljo in so pravilno delovali, to potrjuje, da mu je toženka utemeljeno očitala neustrezno opravo dela.

13. Neutemeljena je tožnikova graja ugotovitev o zagotovitvi izobraževanja za delovno mesto v enoti F. Ob dejstvu, da ne nasprotuje ugotovitvam o svojem dolgoletnem delu pri toženki, o predhodni uporabi vseh programov, razen programa E. za sprejemanje telefonskih klicev, ter uvajanju vsaj v obdobju od 16. 8. do 1. 9. 2021, tožnik z navajanjem drugačnega načina uporabe programa D. in izpostavljanjem zanj nove naloge zaključevanja blagajn ne omaje ugotovitev, da razlog za njegove slabše delovne rezultate ni bilo pomanjkljivo uvajanje v delo. Sodišče prve stopnje je ustrezno sledilo izpovedi priče C. C., da je tožniku ustrezno predstavil delo v F. in da je imel na voljo tudi testno blagajno za urjenje, čemur tožnik oporeka predvsem s sklicevanjem na vsebinsko zelo raznolike primere, katerih reševanja se bi lahko naučil šele skozi obsežno prakso. Toženka je dokazala, da je bil v enakem položaju kot tožnik (sočasna premestitev v enoto F., uvajanje, podobna starost) tožnikov sodelavec G. G., ki pa je imel precej boljše rezultate dela, enako kot po izredno kratkem času dela pri toženki nasploh pa tudi dva študenta. Iz izvedenih dokazov ne izhaja, da bi imel G. G. več ali drugačno usposabljanje (tožnik je nenazadnje izpovedal, da sta imela določene dele usposabljanja skupne) ali da bi kratkotrajna okvara pri prenosu zvoka v aplikaciji E. drugače vplivala na njegovo delo. Ne drži pritožbena navedba, da je toženka tožnika primerjala z zelo izkušenimi delavci, saj je izrecno izpostavila predvsem precej boljše rezultate G. G. kot primerljivega delavca. Tudi sicer je zmotno prepričanje, da gre za neenako obravnavo, če se na enak način primerja delo različnih delavcev, tožnik se v resnici zavzema za to, da bi se njega obravnavalo ugodneje. Toženka je dokazala, da od tožnika in G. G. ni zahtevala enake količine opravljenega dela kot od dolgoletnih sodelavcev, za oba pa je bilo zaključevanje blagajn novo delo. Na pravilnost odločitve ne vpliva tožnikovo zatrjevanje o različni uporabi programa D. po premestitvi, saj iz njegove izpovedi izhaja kot razlika zlasti to, da je moral po premestitvi v programu sam zabeležiti napake, za kar naj bi porabil veliko časa, kar pa so priče zanikale.

14. Sodišče prve stopnje je ustrezno raziskalo tudi sporna vprašanja glede beleženja telefonskih klicev, tožnikovo vztrajanje pri nadaljnjem raziskovanju načina beleženja zlasti ignoriranih klicev pa ni utemeljeno, saj so se klici za vse delavcev enote F. beležili na enak način, tako da je bilo njihovo število mogoče primerjati med seboj in je bil tožnik v spornih mesecih z znatno višjim številom ignoriranih klicev ob manjšem številu sprejetih klicev po rezultatih mnogo manj uspešen od sodelavca G. G. Tudi sicer so (z izjemo napake pri zvoku programa E. nekaj dni na začetku septembra 2021) vsi programi, ki jih je ali bi jih moral uporabljati tožnik v enoti F., delovali in beležili opravljeno delo za vse delavce enako, tako da je medsebojna primerjava njihovih rezultatov na podlagi predložene statistike povsem ustrezna. Pritožbena navedba o nedelovanju programov je pavšalna in nedokazana.

15. Tožnik nasprotuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je očitane kršitve storil vsaj zaradi malomarnosti, oziroma meni, da bi mu zaradi odsotnosti voljnega ravnanja toženka kvečjemu lahko podala odpoved iz razloga nesposobnosti. Tudi ta pritožbeni ugovor je treba zavrniti, saj iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bil tožnik nedvomno sposoben opravljati odrejeno delo v F., sam pa temu niti ne nasprotuje, prav tako ne nasprotuje ugotovitvam o tem, da je samostojno rešil zelo majhen odstotek prejetih nalog, da je večino nalog posredoval v reševanje drugim sodelavcem ali v nasprotju z navodili celo neposredno zunanjim poslovnim partnerjem, pri čemer mu niso bile posredovane zahtevnejše naloge kot drugim, za razliko od sodelavca G. G. pa ni prevzel samostojnega popoldanskega dela oziroma dela ob koncih tedna (tega niti ni želel). Na pravilnost ugotovitev o utemeljenosti toženkinih očitkov ne vplivajo mesečne ocene dela, ki naj bi kazale na tožnikovo (zadosti) kvalitetno delo, saj je toženka s statistiko opravljenega dela dokazala svoje očitke. Dokazni postopek ni pokazal, da bi toženka tožniku podala odpoved prehitro, saj je imel dovolj časa, da se v delo uvede in doseže zadostne delovne rezultate. Toženki za zakonitost redne odpovedi iz krivdnega razloga tudi ni bilo treba dokazovati, da delovnega razmerja s tožnikom ni več mogoče nadaljevati, saj to ni pogoj za njeno zakonitost. Nedokazane pa so ostale tožnikove trditve o tem, da se ga je toženka želela rešiti, nasprotno je namreč toženka dokazala, da zaposluje tudi starejše delavce, nenazadnje je prav s premestitvijo v enoto F. želela tožniku in sodelavcu G. G. omogočiti primerno (ne pretežko) delo, v skladu z njegovo željo mu ni odredila dela med konci tedna ali samostojnega dela popoldne, nudila mu je ustrezno uvajanje in mu odpovedala pogodbo o zaposlitvi ob znatno slabših rezultatih dela v primerjavi s sodelavcem v primerljivi situaciji. Na pravilnost odločitve ne vpliva tožnikovo splošno vztrajanje o problematičnem in spornem delovanju IT sistema v enoti F., s čimer je upravičeval svoje slabše delovne rezultate v primerjavi z drugimi primerljivimi delavci.

16. Druge pritožbene navedbe za odločitev niso pravno odločilne, zato jih pritožbeno sodišče skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP ne presoja.

17. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

18. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato skladno z določbo prvega odstavka 154. člena v povezavi s prvim odstavkom 165. člena ZPP sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.