Jedro

V obravnavani zadevi je bilo osrednje vprašanje, ali zavarovanje pred zlonamernimi dejanji tretjih oseb krije škodo, ki nastane s požigom zavarovanega vozila s strani neznane osebe. Vse metode razlage, ki pridejo v poštev pri razlagi splošnih pogodbenih pogojev, dajo pritrdilni odgovor.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka sama krije stroške za odgovor na revizijo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožničinemu zahtevku za plačilo 2,156.163 SIT s pripadajočimi obrestmi in pravno priznanim delom pravdnih stroškov. Ugotovilo je, da je tožničin avtomobil zgorel, vzrok požara in njegov povzročitelj pa sta bila neznana. Nadalje je ugotovilo, da je tožnica pri toženi stranki zavarovala vozilo po pogojih AA SP-94 in AA PP-94. Zavarovane nevarnosti po tej polici so bili kasko ter posebni dogodki kot so: družbenopolitični dogodki, zlonamerna dejanja tretjih oseb in naravne nesreče. Štelo je, da je bil požig v konkretnih okoliščinah zavarovana nevarnost. Pritožbeno sodišče se je s takšnimi razlogi strinjalo ter zavrnilo pritožbo tožene stranke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper takšno sodbo vlaga revizijo tožena stranka. V njej uveljavlja revizijski razlog bistvene kršitve pravil pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Sodišču predlaga, naj sodbo spremeni, podrejeno pa, naj zadevo vrne v ponovni postopek. Revizija je obsežna, vendar pa na posameznih mestih skladenjsko ni docela razumljiva. Iz besedila je mogoče izluščiti, da se revizija ne strinja z materialnopravno razlago splošnih in posebnih pogojev zavarovanja, kakršno sta sprejeli sodišči prve in druge stopnje. Po stališču revizije v pogojih C3 požar ni krit, saj je "ta opredeljen v poglavju C2 kot požar in tatvina. Če bi tožnica "želela imeti pokritje za požar, tedaj bi morala imeti to zavarovano, pa ni imela. V kolikor bi se razlogovalo drugače, tedaj kritja pod C2, tč. A iz 26 čl. sploh ne bi bilo potrebno, niti določiti v pogoje, niti plačevati premije, saj bi bilo vse to krito pod tč. C3. Tako je sodišče prve in druge stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, obrazložitev obeh sodb pa nima pravih razlogov." V nadaljevanju se revizija zoperstavlja stališču prvega sodišča, češ da je do škode prišlo zaradi zlonamernega dejanja tretje osebe.

Revizija pravi: "Za dejanje tretje osebe ni moglo iti, saj sodišče nima prav nobene podlage in se o tem z ničemer ne izreče, kako je prišlo do zaključka, da je šlo za dejanje tretje osebe. Tega dejstva tožeča stranka niti ne zatrjuje, tožeča stranka pa zatrjuje, da je neznani storilec povzročil na avtu požar. Da je neznani storilec povzročil na avtu požar, gre zgolj za sklepanje tožeče stranke." Sodišču druge stopnje pa revizija očita, da se do razlogov sodišča prve stopnje sploh ni opredelilo.

Sodišči naj bi tudi spregledali nasprotja, ki so se pojavila v pričanju, "zaradi česar sodba nima pravih razlogov". Revizija se nato sklicuje na posamezne odseke iz dokaznega postopka, podaja svoje poglede nanj in nato zaključi, da "dejansko sploh ne gre za kupoprodajno pogodbo, ampak za simuliran pravni posel, zaradi tega tudi tožeča stranka ni imela pravnega interesa za sklenitev pogodbe, zavarovalne pogodbe, saj ni bila lastnica in torej ni imela materialnega interesa, da do škode ne pride." V zadnjem odstavku revizije so navedbe o dokazih z zaslišanjem policistov ter listino PU Maribor. Razlogi sodbe naj bi "nasprotovali ugotovljenemu stanju, razlogi o odločilnih dejstvih pa so si glede pričanj policistov, Š. in tožnice ter ostalih prič sami s seboj v nasprotju, saj bi bilo potrebno odgovoriti tudi na dejstvo, zakaj v celoti izvedejo nakup drugi, drugi posredujejo pri zavarovanju, predlagajo sklenitev kratke pogodbe o kasko zavarovanju in podobno". V zvezi s tem omenja revizija še dopolnitev pritožbe zoper prvostopno sodbo. Ta naj bi bila sicer res vložena več kot 8 mesecev po izdaji sodbe, vendar se drugo sodišče ni o njej nič izreklo. Že tedaj je bilo navedeno, da bo sicer vložena zahteva za obnovo postopka.

Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije ter tožeči stranki. (375.člen Zakona o pravdnem postopku; Uradni list RS št. 26/99 - 2/2004; ZPP). Ta je nanjo odgovorila.

Meni, da revizija uveljavlja nedovoljen revizijski razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. To napravi bodisi s svojevrstno razlago lastnih pogojev, ki naj bi bili vir materialnega prava bodisi z domnevnimi nasprotji med sodbo prve in druge stopnje. Tožnica v odgovoru vztraja pri obstoju zavarovalnega razloga po pogojih C3. Predlaga zavrnitev revizije.

Revizija ni utemeljena.

Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP). Revizijsko sodišče je vezano na dejansko stanje, kakršnega sta v sodbah ugotovili sodišči nižjih stopenj. Nedovoljene so zato vse tiste revizijske navedbe, ki tako ugotovljeno dejansko stanje napadajo, ga obhajajo, presegajo ali pa z obravnavanimi razlogi dejanske narave tako ali drugače polemizirajo. Takšne so predvsem navedbe na zadnji strani revizije, ki se opredeljujejo do vsebine izvedenih dokazov ter skušajo predstaviti drugačno (ali drugo) dejansko stanje, kakršno je bilo podlaga za odločitev nižjih sodišč. Te navedbe so, kot rečeno, nedovoljene ter tudi ne terjajo odgovora revizijskega sodišča. Neupoštevne pa so tudi navedbe, ki skušajo spodbiti dejansko ugotovitev, da je zavarovano tožničino vozilo zanetila neznana tretja oseba.

Revizija ob tem smiselno uveljavlja tudi sicer dovoljen revizijski razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Navede namreč, da naj bi si bili razlogi o odločilnih dejstvih v nasprotju. Vendar pa revizija ne pojasni, katera konkretno so ta odločilna dejstva, glede katerih naj bi si bili razlogi v nasprotju. Prav tako pa ne pove, kje naj bi se zatrjevano nasprotje odražalo. Uveljavljanje tega revizijskega razloga torej ni določno, marveč je preveč posplošeno. Kar lahko revizijsko sodišče na to odgovori, je le, da sta sodbi nižjih sodišč sposobni materialnopravnega preizkusa.

Očitek pritožbenemu sodišču, češ da se ni opredelilo do razlogov sodišča prve stopnje, je prav tako neutemeljen. Pritožbeno sodišče se je do razlogov opredelilo toliko, kot je bilo potrebno za preizkus izpodbijane sodbe v luči pritožbe. Napačno je stališče revizije, kolikor meni, da bi se moralo pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti opredeliti do vseh razlgov, ki jih vsebuje sodba sodišča prve stopnje. To potem ne bi bilo več instančno sojenje, marveč ponovitev prvostopenjskega sojenja na pritožbeni stopnji. Sicer pa revizija ne pojasni, do katere pritožbene navedbe odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP,) kar je sicer naloga pritožbenega sodišča, se pritožbeno sodišče ni opredelilo.

Osrednje materialnopravno vprašanje, ki je bilo jedro spora na prvih dveh stopnjah, izpostavlja pa ga tudi revizija, je, ali zavarovanje za škodo, ki je posledica posebnih dogodkov (odsek C3 Posebnih pogojev zavarovanja vozil in stvari AA PP-94) obsega tudi zavarovanje za požar. Gre torej za razlago pogodbenih pogojev in to je, v nasprotju s stališčem, ki ga zastopa odgovor na revizijo, materialnopravno vprašanje. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je vozilo zažgal neznan storilec. Štelo je, da takšno dejanje predstavlja primer zlonamernega ali objestnega dejanja tretje osebe, kar je zavarovana nevarnost po 2. točki 29. člena Posebnih pogojev. Gre za zavarovanje pod odsekom C3, na katerega se sklicuje tudi zavarovalna polica. Pritožbeno sodišče se je s takšno materialnopravno razlago pogodbenih pogojev strinjalo.

Tudi revizijsko sodišče pritrjuje takšnemu materialnopravnemu stališču. Predloženo besedilo pogodbenih pogojev in same zavarovalne police ne dajejo podlage za drugačen zaključek. Kakšne druge okoliščine, ki bi govorile v prid drugačnemu soglasju volj pogodbenih strank, pa v tem postopku niti niso bile zatrjevane. Požig avtomobila s strani tretje osebe je brez dvoma zlonamerno dejanje tretje osebe. Revizija pa skuša uveljaviti drugačno razlago predvsem s sklicevanjem na pravila, ki opredeljujejo zavarovalno kritje C1 (požar) ter C2 (požar in tatvina). Smiselno trdi, da gre za specialna določila, ki bi bila nesmiselna, če bi bile navedene nevarnosti zajete že z zavarovalnim kritjem C3. V obravnavanem primeru je sicer lahko sporno, ali je tista določila posebnih pogojev (C1 in C2), ki se ne nanašajo na obravnavano pogodbeno razmerje, mogoče uporabiti kot pomoč pri razlagi vsebine tistih pogodbenih določil, ki se na to razmerje nanašajo (C3).

Razlage pogodbenih določil (avtomomnega posamičnega akta) ni mogoče enačiti z razlago zakona (heteronomnega splošnega akta). Prav takšen tip razlage pa ponuja revizija. Zakon je namreč obvezen pravni akt ter zavezuje vse naslovnike na območju državne suverenosti. Objavljen je v uradnem glasilu ter zanj velja, da so posamezniki z njim seznajeni. S pogodbenimi določili (splošni in posebni pogoji pogodbe pa so sestavni del pogodbenih določil) je drugače. Ti zavezujejo le pogodbene stranke, ki njihovo vsebino z izjavo volje sprejmejo.

Tožena stranka je zavarovalnica in kot takšna množično sklepa razne tipe pogodb. V okviru svoje dejavnosti pripravlja za vse te vrste pogodb tudi tipizirane pogodbene pogoje, ki imajo navzven lahko podobne lastnosti kot heteronomni splošni akt (npr. zakon). Vendar pa je tak le videz. Posamezne pogodbene stranke namreč niso dolžne biti seznanjene s celotnim pogodbenim gradivom tožene stranke, pa če je to še tako sistemsko. Takšno je načelno stališče, ki je v obravnavnem primeru lahko sporno. Pogoji so namreč izdani v enotni brošuri in tožeča stranka je takšne tudi prejela. V takšnem primeru pa so ti lahko okoliščina, ki pomaga pri razlagi konkretne pogodbene vsebine. Vendar tudi tem primeru razlaga, ki jo ponuja revizija, ne zdrži preizkusa revizijskega sodišča. Pogoji, kot so zapisani, namreč ne nudijo podlage za zaključek, da so določbe zavarovalnega kritja po C1 (požar) in C2 (požar in tatvina) izjeme (lex specialis), ki izključujejo splošno zavarovalno kritje po C3 (posebni dogodki kot so družbenopolitični dogodki, zlonamerna dejanja in naravne nesreče). Nasprotno: že jezikovna razlaga pokaže, da se obseg zavarovane nevarnosti stopnjuje od C1 proti C3. Pod C1 zavarovalnica krije le tisto škodo na zavarovanem vozilu, ki je posledica požara z razvojem plamena, strele, eksplozije in nenadnega zunanjega toplotnega ali kemičnega delovanja (24. člen pogojev AA PP-94). Člen 25 od navedenega izrecno izključuje med drugim tudi primer, ko škoda nastane ob družbenopolitičnih dogodkih, vandalizmu in zlonamernih dejanjih (tj. del zavarovane nevarnosti po C3).

Zavarovanje po pogojih C2 obsega vse navedeno, ob tem pa dodatno tudi tatvino. Prav tako med drugim izrecno izključuje škodo, ki nastane ob družbenopolitičnih dogodkih, vandalizmu in zlonamernih dejanjih.

Zavarovanje pod C3 pa pod zavarovanimi dejavnostmi obsega, kot je bilo že rečeno, škodo na zavarovanem vozilu, ki je posledica: družbenopolitičnih dogodkov, zlonamernih ali objestnih dejanj tretjih oseb in naravnih nesreč. Jezikovno torej predstavlja razširjeno zavarovanje nevarnosti, ki so sicer zavarovane z zavarovanjem pod pogojih C1 in C2. Poleg tega pogoji tu ne določajo izključitev, tako kot v primeru zavarovanja po pogojih C1 in C2, in tako razlaga, ki jo ponuja revizija, tudi s sistemskega vidika ne vzdrži. Na navedbe, ki se nanašajo na vložen predlog za obnovo postopka, revizijsko sodišče ne bo odgovarjalo, saj to ni predmet tega revizijskega postopka.

Neutemeljeno revizijo je revizijsko sodišče zavrnilo (378. člen ZPP).

Tožeča stranka z odgovorom na revizijo ni prispevala k lažji rešitvi zadeve. Stroškov za to vlogo ji zato revizijsko sodišče ni priznalo (prvi odstavek 155. člena ZPP).