Jedro

Večinska sodna praksa stoji na stališču, da ni mogoče šteti, da pomeni prepoved razpolaganja z nepremičninami le neznatno škodo za njenega lastnika, saj je pravica razpolaganja bistveni element lastninske pravice.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Tožeča stranka nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom (I. točka izreka) zavrnilo predlog tožeče stranke za izdajo začasne odredbe, ki se glasi: „1. Toženi stranki N., d. o. o., L., matična št. ..., se prepove odsvojiti in obremeniti nepremičnine: - parc. št. 1 k. o. ... (ID 0000001) do celote (1/1), - parc. št. 2 k. o. ... (ID 0000002) do celote (1/1), - parc. št. 3 k. o. ... (ID 0000003) do celote (1/1).

2. Prepoved odsvojitve in obremenitve se takoj vpiše v zemljiško knjigo Okrajnega sodišča v Ljubljani pri nepremičninah: - parc. št. 1 k. o. ... (ID 0000001) do celote (1/1), - parc. št. 2 k. o. ... (ID 0000002) do celote (1/1), - parc. št. 3 k. o. ... (ID 0000003) do celote (1/1).

Ta začasna odredba velja 30 dni po pravnomočnosti sodbe, s katero bo sodišče odločilo o tožbi tožeče stranke zoper toženo stranko zaradi plačila zneska 165.904,00 EUR s pripadki.“ Odločilo je, da tožeča stranka nosi sama svoje stroške postopka zavarovanja (II. točka izreka).

2. Tožeča stranka je proti sklepu pravočasno vložila pritožbo zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi ter izpodbijani sklep spremeni tako, da izda predlagano začasno odredbo, podrejeno pa, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

3. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlog tožeče stranke (upnice) za izdajo začasne odredbe, ker je ocenilo, da ni verjetno izkazala, da bi bila zaradi dolžnikovega odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja s premoženjem uveljavitev njene terjatve onemogočena ali precej otežena (subjektivna predpostavka iz drugega odstavka 270. člena ZIZ), ali da bi dolžnik (tožena stranka) s predlagano začasno odredbo pretrpel le neznatno škodo (tretji odstavek 270. člena ZIZ). Pravilno je obrazložilo, da morata biti predpostavki iz prvega in drugega odstavka 270. člena ZIZ oziroma iz prvega in tretjega odstavka 270. člena ZIZ podani kumulativno in da že odsotnost ene od predpostavk narekuje zavrnitev upnikovega predloga za zavarovanje z začasno odredbo. Takšno razlago podaja tudi pritožnik, vendar pa si zmotno razlaga zaključke sodišča prve stopnje v 9. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa. Sodišče prve stopnje namreč ni navedlo, da bi morala biti kumulativno izpolnjena pogoja iz drugega in tretjega odstavka 270. člena ZIZ, temveč, da morata biti kumulativno izpolnjena pogoja iz prvega in drugega odstavka 270. člena ZIZ ali iz prvega in tretjega odstavka 270. člena ZIZ. Očitki pritožnika v tej smeri torej niso utemeljeni.

6. Sodišče prve stopnje je trditve tožeče stranke, s katerimi je utemeljevala predpostavko nevarnosti iz drugega odstavka 270. člena ZIZ (da tožena stranka nima v lasti nobenega drugega premoženja, razen nepremičnine na naslovu ... v L., kjer ima svoj sedež, hkrati pa ima že pet let zaporedoma premoženje manjše od njenih obveznosti, ter da sredstva tožene stranke ne zadostujejo za pokrivanje vseh njenih obveznosti), pravilno razpoznalo kot trditve o objektivnih dejstvih, ki za izdajo začasne odredbe ne zadoščajo, saj mora upnik v skladu z drugim odstavkom 270. člena ZIZ verjetno izkazati obstoj subjektivne nevarnosti, torej konkretnih dolžnikovih dejanj, ki povzročajo, da je uveljavitev upnikove terjatve onemogočena ali precej otežena. Pritožbene trditve, da tožena stranka že zadnjih pet let sistematično deluje v smeri zmanjševanja svojega premoženja ter da je zato samo še vprašanje časa, kdaj ji bo uspelo prodati edine nepremičnine, ki jih ima in katerih prepoved odtujitve in obremenitve je tožeča stranka z začasno odredbo predlagala, pa so pritožbene novote, ki jih pritožbeno sodišče ne more upoštevati, saj tožeča stranka ni navedla, zakaj tega ni mogla navesti že v postopku pred sodiščem prve stopnje (prvi odstavek 337. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Te njene trditve pa so tudi sicer povsem nekonkretizirane. Enako velja za trditve, da je negativni kapital posledica (subjektivnega) aktivnega ravnanja tožene stranke.

7. Sodišče prve stopnje je nadalje ugotovilo, da je tožeča stranka v svojem predlogu navedla, da tožena stranka z izdajo predlagane začasne odredbe ne bi utrpela nobene škode oziroma bi ta bila v najslabšem primeru neznatna, da pa ni pojasnila, zakaj meni, da tožena stranka ne bo v ničemer omejena pri uporabi nepremičnine, ki bo sicer obremenjena z začasno odredbo. S takšnimi zaključki sodišča prve stopnje se pritožbeno sodišče v celoti strinja. Večinska sodna praksa stoji na stališču, da ni mogoče šteti, da pomeni prepoved razpolaganja z nepremičninami le neznatno škodo za njenega lastnika, saj je pravica razpolaganja bistveni element lastninske pravice. Zato bi tožeča stranka morala utemeljiti, zakaj meni, da tožena stranka z izdajo predlagane začasne odredbe ne bi utrpela nobene škode oziroma, da bi bila ta neznatna. Trdila pa je le, da bodo nepremičnine, na katere se nanaša predlagana začasna odredba, kljub prepovedi razpolaganja ostale v lasti tožene stranke, pri čemer le-ta ne bo v ničemer omejena pri njihovi uporabi. Ni pa navedla, zakaj tožena stranka zaradi prepovedi odsvojitve in obremenitve nepremičnin, torej zaradi posega v njena razpolagalna upravičenja, ne bo utrpela nobene škode oziroma bi bila ta neznatna.

8. Tožeča stranka šele v pritožbi trdi, da sta na vseh nepremičninah, na katere se nanaša predlagana začasna odredba, že vknjiženi hipoteka in maksimalna hipoteka, zaradi česar dodatna obremenitev ne bi v ničemer prispevala k že sedaj oviranemu izvrševanju lastninskih upravičenj. Ker tožeča stranka ne pojasni, zakaj tega ni mogla navesti že v postopku pred sodiščem prve stopnje, pritožbeno sodišče teh njenih navedb ne more upoštevati, saj gre za nedopustne pritožbene novote (prvi odstavek 337. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

9. Tožeča stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje tudi ni trdila, da tožena stranka z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpela hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale tožeči stranki, kar pa je tudi sicer eden od pogojev za izdajo začasne odredbe v zavarovanje nedenarne terjatve po tretji alineji drugega odstavka 272. člena ZIZ, medtem ko je v danem primeru predlagana začasna odredba v zavarovanje denarne terjatve.

10. Sodišče prve stopnje je glede na navedeno pravilno zaključilo, da tožeča stranka ni izkazala nevarnosti po drugem odstavku 270. člena ZIZ niti neznatne škode po tretjem odstavku 270. člena ZIZ. Zato je pravilno odločilo, ko je predlog tožeče stranke za izdajo začasne odredbe zavrnilo.

11. Pritožbeno sodišče je glede na navedeno pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ), ko je pred tem ugotovilo, da tudi ni podan nobeden od pritožbenih razlogov, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP, vse v zvezi s 15. členom ZIZ).