Jedro

Delodajalec je dolžan povrniti škodo tožeči stranki v primerih, če ni izvedel ustreznih ukrepov varstva pri delu, posledica opustitve pa je poškodba. Pomen kršenega predpisa mora biti tak, da bi ravnanje v skladu s tem predpisom nastanek poškodbe preprečilo.

Zavod ima regresni zahtevek do delodajalca, če ob sklenitvi pogodbe o zaposlitvi ni bil opravljen zdravstveni pregled. Vendar je ta regresni zahtevek omejen: ZZZS lahko postavi takšen zahtevek, če poškodovani delavec ni bil zdravstveno sposoben za opravljanje določenih del oziroma nalog, če je bila njegova nesposobnost ugotovljena z zdravstvenim pregledom.

Postavitev koordinatorja za varnost in zdravje pri delu je dolžnost naročnika ali nadzornika projekta (in ne podizvajalca).

Delodajalec praviloma ni dolžan ves čas vršiti nadzora nad svojimi delavci. Vsebina in obseg nadzora je odvisna od zahtevnosti in kompleksnosti delovnih opravil, ocene njihove nevarnosti ter drugih dejanskih okoliščin. Bolj skrben nadzor se tako zahteva v primeru varnostno bolj tveganih opravil. Enostavnejša opravila pa strožji nadzor zahtevajo zgolj v izjemnih okoliščinah.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba v točki I. izreka spremeni tako, da se v celoti zavrne tožbeni zahtevek, ki se glasi: „Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati 7.359,93 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje do plačila.“, v točki II. izreka pa se spremeni tako, da je tožeča stranka dolžna v 15 dneh od vročitve te sodbe plačati toženi stranki pravdne stroške v znesku 838,63 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti, do plačila.

II. Tožeča stranka je dolžna v 15 dneh od vročitve te sodbe plačati toženi stranki stroške pritožbenega postopka v znesku 563,64 EUR.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 7.359,93 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje do plačila (točka I. izreka izpodbijane sodbe). Prav tako je odločilo, da je tožena stranka dolžna v 15 dneh tožeči stranki povrniti pravdne stroške v višini 361,00 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka (točka II. izreka sodbe).

2. Zoper sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov pravočasno pritožila tožena stranka. Sodišču druge stopnje je predlagala, da pritožbi ugodi ter tožbeni zahtevek tožeče stranke v celoti zavrne ter ji naloži plačilo stroškov tega postopka.

3. Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Tožeča stranka je Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije, pri kateri je bil zavarovan delavec tožene stranke H. D. Delavec se je poškodoval v delovni nesreči. Tožena stranke je delodajalec poškodovanega delavca. Tožeča stranka je zoper toženo stranko postavila regresni zahtevek na temelju 1. odstavka 87. člena ZZVZZ (1).

6. V obravnavani zadevi med pravdnima strankama ni bilo spora o načinu poškodovanja delavca tožene stranke. Delavec se je poškodoval, ko so nanj zdrsnile na steno naslonjene mavčnokartonske („knauf“) plošče“.

7. Poškodovani delavec tožene stranke ni imel opravljenega zdravniškega pregleda.

8. Tožena stranka prvostopenjskemu sodišču očita, da je popolnoma zanemarilo pričanje tožene stranke. Ta naj bi jasno izpovedala, da je podala ustna navodila v delavcu razumljivem jeziku. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da navedeni očitek tožene stranke drži. Tožeča stranka nikoli ni zatrjevala, da navodila niso bila razumljiva.

9. Pritožba poleg tega očita prvostopenjski sodbi tudi, da naj bi se delovna nesreča dogodila na delovnem mestu. Spregledala naj bi bila, da se delo ni opravljalo v delodajalčevi zgradbi, da delavec v 5. nadstropje ni imel dovoljenega dostopa in da 5. nadstropje ni bilo pod nadzorom delodajalca.

10. Tudi ti očitki so utemeljeni. Razlog za delovno nesrečo namreč ni bil, da tožena stranka ni dala navodil o varnem delu, temveč da je delavec opravljal delo, ki mu sploh ni bilo odrejeno. Tožena stranka je v postopku pred sodiščem prve stopnje zatrjevala, da je dela opravljala v 7. nadstropju, pri čemer je dala vsem zaposlenim jasna ustna navodila oziroma prepoved, da se ne smejo gibati po drugih nadstropjih. Zavarovanec tožeče stranke je v nasprotju z izrecnimi navodili zapustil svoje delovno mesto ter se spustil v 5. nadstropje, kjer je prišlo do poškodbe. Tožeča stranka navedenim trditvam obrazloženo niti ni nasprotovala. Resničnost navedenih dejstev pa potrjuje tudi izpovedba tožene stranke.

11. Delodajalec je dolžan povrniti škodo tožeči stranki v primerih, če ni izvedel ustreznih ukrepov varstva pri delu, posledica opustitve pa je poškodba (1. odstavek 87. člena ZZVZZ). Navedeno pomeni, da mora do poškodbe delavca priti zaradi njegove opustitve. Obstajati pa mora pravno relevantna vzročnost (t. i. ratio legis vzročnost). Pomen kršenega predpisa mora biti tak, da bi ravnanje v skladu s tem predpisom nastanek poškodbe preprečilo (2). Vprašanje obstoja pravno relevantne vzročnosti pa predstavlja pravno presojo (3). V obravnavanem primeru je do poškodbe delavca prišlo pri premikanju mavčnokartonskih plošč („knauf plošč“). To pa je bilo delo, ki celo niti ne spada k delu, ki bi ga glede na svoj poklic moral opravljati ta delavec in mu niti ni bilo odrejeno.

12. Pravilno je stališče tožene stranke, da je namen zakonskih določb o zagotovitvi teoretičnega in praktičnega usposabljanja v tem, da zna delavec varno opravljati svoje lastno delo. Navedeno izhaja iz prvega in drugega odstavka 24. člena takrat veljavnega ZVZD. Tako določa 2. odstavek 24. člena ZVZD, da mora biti usposabljanje „prilagojeno posebnostim delovnega mesta“. Tožena stranka je tako v postopku pred sodiščem prve stopnje, kot tudi v pritožbi, navajala, da se je delavec poškodoval pri opravljanju dela, ki sploh ni spadalo v opis njegovih nalog. Navedenemu dejstvu tožeča stranka ni nasprotovala.

13. Upoštevanje predpisov o teoretičnem in praktičnem usposabljanju nastanka poškodbe torej ne bi mogli preprečiti, saj bi se kvečjemu lahko nanašalo na delo, ki ga je bil delavec dolžan opravljati. Med očitano kršitvijo in nastalo škodo torej ne obstaja pravno relevantna vzročna zveza.

14. Utemeljen je očitek tožene stranke, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo tudi v delu, ko je toženi stranki presodilo, da je tožena stranka svoje obveznosti kršila s tem, da delavca ni poslal na predhodni preventivni zdravstveni pregled. 2. odstavek 87. člena ZZVZZ določa, da ima zavod regresni zahtevek do delodajalca, če ob sklenitvi pogodbe o zaposlitvi ni bil opravljen zdravstveni pregled. Vendar je ta regresni zahtevek omejen: ZZZS lahko postavi takšen zahtevek, če poškodovani delavec ni bil zdravstveno sposoben za opravljanje določenih del oziroma nalog, če je bila njegova nesposobnost ugotovljena z zdravstvenim pregledom.

15. Tožena stranka je zatrjevala, da je bil delavec zdravstveno sposoben za opravljanje delovnih nalog, ki so izhajale iz pogodbe o zaposlitvi. Po njenem zatrjevanju je do poškodbe prišlo pri opravljanju del, ki niso sodile v okvir njegovih delovnih nalog. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da tožeča stranka kljub navedenim trditvam tožene stranke vzročne zveze med očitano kršitvijo in njej nastalo škodo ni obrazložila. Prav tako ni ponudila dokaza, ki bi potrjeval, da je bil delavec za opravljanje tega dela zdravstveno nesposoben. Tožena stranka je sicer lahko kršila svoje obveznosti v zvezi z zdravstvenim pregledom poškodovanega delavca, toda to glede na 2. odstavek 87. člena ZZVZZ ni razlog za odgovornost tožeče stranke.

16. Neutemeljen je tudi očitek prvostopenjskega sodišča, da je tožena stranka odgovorna, ker ni bilo določene odgovorne oseba za nadzor nad izvajanjem del in varnostnih ukrepov. Če je s tem mišljena oseba, ki je koordinator za varnost in zdravje pri delu, potem je njena postavitev dolžnost naročnika ali nadzornika projekta (4. člen Uredbe o zagotavljanju varnosti in zdravja pri delu na začasnih in premičnih gradbiščih (4)). To pa ni dolžnost samega podizvajalca. Tožena stranka pa tudi utemeljeno izpodbija materialnopravno stališče sodišče prve stopnje, da ni zagotovila nadzora nad izvajanjem varnostnih ukrepov. Ta očitek v obravnavanem primeru ni utemeljen. Delavec se je namreč poškodoval, ko je, kljub obstoju jasne prepovedi tožene stranke, zapustil svoje delovno mesto ter odšel opravljat dela, ki ni spadalo med njegove delovne obveznosti.

17. Delodajalcu tudi sicer ni mogoče očitati pomanjkljivega nadzora. Delodajalec namreč praviloma ni dolžan ves čas vršiti nadzora nad svojimi delavci. Vsebina in obseg nadzora je odvisna od zahtevnosti in kompleksnosti delovnih opravil, ocene njihove nevarnosti ter drugih dejanskih okoliščin. Bolj skrben nadzor se tako zahteva v primeru varnostno bolj tveganih opravil. Enostavnejša opravila pa strožji nadzor zahtevajo zgolj v izjemnih okoliščinah. Da bi takšne okoliščine sploh obstajale, pa v obravnavanem primeru s strani tožeče stranke sploh niso bile zatrjevane. Slednje velja še toliko bolj, ker je tožena stranka izrecno nasprotovala očitku, da je bil nadzor pomanjkljiv.

18. Glede na navedeno je sodišče pritožbi tožene stranke ugodilo in v skladu s prvo in peto alinejo 358. člena ZPP sodbo sodišča prve stopnje v točki I. izreka spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo. Ta namreč že po temelju ni utemeljen.

19. V skladu z drugim odstavkom 165. člena ZPP je sodišče odločilo tudi o stroških vsega postopka. Ker je tožena stranka v postopku v celoti uspela, ji je dolžna v skladu s prvim odstavkom 154. člena ZPP nastale stroške povrniti tožeča stranka. Sodišče je toženi stranki v skladu s prvim odstavkom 155. člena ZPP in veljavnim Zakonom o odvetniški tarifi (ZOdvT) priznalo nagrado za postopek v znesku 347,00 EUR (tar. št. 3100 ZOdvT), nagrado za narok v znesku 320,40 EUR (tar. št. 3102 ZOdvT), pavšalni znesek za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev v znesku 20,00 EUR (tar. št. 6002 ZOdvT) in 22 % DDV v znesku 151,23 EUR (tar. št. 6007 ZOdvT), skupaj torej stroške v znesku 838,63 EUR. Toženi stranki sodišče druge stopnje ni priznalo priglašenega pavšalnega zneska za izdelavo in izročitev dokumentov v znesku 5,00 EUR. V obravnavani zadevi namreč toženi stranki ni bilo potrebno izdelati več kot 100 strani dokumentov, kot to določa točka 1.b tar. št. 6000 ZOdvT, ampak 29 strani.

20. Sodišče druge stopnje je glede na navedeno tudi točko II. izreka izpodbijane sodbe spremenilo tako, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki v 15 dneh od vročitve te sodbe plačati stroške postopka v znesku 838,63 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti, do plačila.

21. Ker je tožena stranka uspela tudi s pritožbo, ji je sodišče druge stopnje v skladu s prej navedenimi določbami oziroma predpisi priznalo nagrado za postopek s pritožbo v znesku 427,20 EUR (tar. št. 3210 ZOdvT), pavšalni znesek za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev v znesku 20,00 EUR (tar. št. 6002 ZOdvT) in 20 % DDV v znesku 89,44 EUR (tar. št. 6007 ZOdvT), skupaj torej stroške v znesku 536,64 EUR.

22. Tožeča stranka je dolžna v 15 dneh od vročitve te sodbe plačati toženi stranki stroške pritožbenega postopka v znesku 563,64 EUR.

(1) Zakon o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (Uradni list RS, št. 72/06 - uradno prečiščeno besedilo, 1. 114/06 - ZUTPG, 91/07, 71/08 - Skl. US, 76/08, 62/10 - ZUPJS, 87/11, 40/11 - ZUPJS-A, 40/12 - ZUJF, 21/13 - ZUTD-A, 63/13 - ZIUPTDSV, 91/13, 99/13 - ZUPJS-C, 99/13 - ZSVarPre-C in 111/13 – ZMEPIZ-1, v nadaljevanju: ZZVZZ).

(2) Sodba VSL I Cpg 1225/2013 z dne 8. 1. 2014 in sklep VSL I Cpg 887/2008 z dne 10. 4. 2008. (3) Sodba Vrhovnega sodišča RS III Ips 6/2013 z dne 17. 6. 2014. (4) Ur. l. RS, št. 83/2005 in 43/2011.