Jedro

Z opravo strokovnega nadzorstva v obsegu in po vsebini, kot izhaja iz izpodbijane odločbe, toženka ni omejevala časovnega intervala, v katerem se lahko radijske postaje združujejo v mreže, temveč je zgolj preverjala, ali tožnik izpolnjuje programske zahteve, ki izhajajo iz izdanih dovoljenj za izvajanje radijske dejavnosti, kjer so časovne omejitve predvajanja t.i. matičnega dela programov bile že določene in sicer na predlog samega izdajatelja radijskih programov, torej tožnika.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je toženka v okviru strokovnega nadzora nad izvajanjem programskih zahtev, ki jih mora izdajatelj upoštevati pri razširjanju svojega programa, ugotovila, da družba A. (tožnik), izdajatelj radijskih programov - B., - C. in - D. dne 4. 9. 2013 le-teh ni razširjal v skladu s programskimi zahtevami, ki izhajajo iz relevantnih dovoljenj za izvajanje radijske dejavnosti, št. 38161-45/2012/4 z dne 26. 6. 2012, št. 38161-44/2012/4 z dne 18. 6. 2012, in št. 38161-45/2012/5 z dne 18. 6. 2012, ki vsebujejo programske zahteve v skladu s tretjo in četrto alinejo prvega odstavka 106. člena Zakona o medijih (v nadaljevanju ZMed) (1. točka izreka), izdajatelju začasno preklicala citirana dovoljenja za izvajanje radijske dejavnosti za navedene programe za čas od 00.00 ure do 02.00 ure (2. točka izreka), odločila, da začasen preklic, naveden v 2. točki izreka odločbe, učinkuje 30. dan po vročitvi te odločbe, tako da izdajatelj tega dne od 00.00 ure do 02.00 ure ne sme razširjati radijskih programov iz navedenih dovoljenj (3. točka izreka) in še, da stroški postopka niso nastali (4. točka izreka). V obrazložitvi je toženka navedla, da je bila izdajatelju radijskih programov - tožniku v okviru strokovnega nadzorstva na podlagi prvega odstavka 109. člena ZMed že izdana odločba, št. 0612-9/2012/24 z dne 7. 2. 2013, s katero je bilo ugotovljeno, da izdajatelj radijskih programov ni razširjal v skladu s programskimi zahtevami, in mu naložila odpravo teh kršitev. Tožnik je zaprosil za podaljšanje roka, čemu je toženka ugodila. Odločba z dne 7. 2. 2013 je tako postala izvršljiva s potekom roka z dne 27. 5. 2013. Po poteku tega roka je toženka po uradni dolžnosti uvedla (novo) strokovno nadzorstvo nad navedenimi radijskimi programi, ki so z odločbami o dodelitvi radijskih frekvenc programsko povezani v času od 00.00 do 02.00 ure ter od 05.00 do 24.00 ure v regionalno radijsko mrežo E., v času od 02.00 ure do 05.00 ure pa oddajajo svoj radijski program.

V nadaljevanju je toženka citirala veljavna dovoljenja za izvajanje radijske dejavnosti ter odločbe o dodelitvi radijskih frekvenc. Toženka je nato opravila analizo vsebin, ki so se razširjale naključno izbranega dne 4. 9. 2013 v času od 06.00 do 07.00 ure. Z analizo lastnih posnetkov je ugotovila, da so se v času od 06:29:10 do 06:49:49 razširjale identične programske vsebine na dveh oddajnih točkah, iz tretje oddajne točke pa so se razširjale različne programske vsebine. Za trditev razširjanja radijskega programa v skladu z dovoljenjem v mrežnem delu programa glede na 105., 106. in 83. člen ZMed se mora v vseh radijskih programih programsko povezanih izdajateljev razširjati en mrežni del, kar pomeni, da se morajo istočasno predvajati iste vsebine. Ker je tožnik razširjal različne mrežne dele programa, je kršil tretjo in četrto alinejo prvega odstavka 106. člena ZMed. Gre torej za kršitev, ki je istovetna kršitvi, ugotovljeni z odločbo z dne 7. 2. 2013. Glede na drugo alinejo tretjega odstavka 109. člen ZMed je toženka odločila o začasnem preklicu izdanih dovoljenj. Pri določitvi trajanja preklica je toženka upoštevala naravo kršitve in naravo sankcije. Ker je menila, da bo učinek sankcije dosežen že z blažjim ukrepom, je tožniku preklicala dovoljenja za minimalni potrebni čas 2 ur, ki je sorazmeren z naravo kršitve. Če tožnik kljub začasnemu preklicu ne bo svoje dejavnosti uskladil z zahtevami toženke, lahko toženka tožniku razveljavi dovoljenje za opravljanje radijske dejavnosti.

Tožnik je vložil tožbo, v kateri je navedel, da je jasno, da predmet urejanja po ZEKom-1 ni vsebina programa medija (torej vsebina, ki je izrečena na sami radijski postaji). Toženka lahko zato pogleda program in skladnost znaka, ki je navzoč med samim oddajanjem programa, vsebina pa ne more biti nadzorovana s strani toženke. Ta nadzor ne sodi v njeno pristojnost. 108. člen ZMed jasno določa, da nadzor izvaja Ministrstvo za kulturo, v 109. členu pa, da je toženka pristojna izvajati strokovno nadzorstvo nad vsebino nad izvajanjem samo tistih določb ZMed, ki so taksativno našteti. 83. člen ZMed določa, kaj je radijska mreža – ta določba sodi v 4. oddelek 2. poglavja zakona. ZMed pa v 106. in 109. členu določa, da preverjanje identičnosti radijskega programa znotraj mreže ni predmet nadzora toženke. Toženka lahko nadzira samo programske zahteve. Vezanost državnih organov na zakon določa tudi Ustava, o tem se je izreklo tudi že Ustavno sodišče (120. člen Ustave, 2. člen Ustave, U-I-137/93). ZMed nikjer ne določa, da mora biti program radijske mreže predvajan v blokih ali v točno določenih urah, določa samo, koliko lastne produkcije mora ohraniti posamezen radijski program, ki je vključen v mrežo in koliko programa mora biti povezanega v mrežo. ZMed torej ne omejuje svobodne gospodarske pobude iz 74. člena Ustave RS, prav tako ZMed ne daje pristojnosti toženki, da si tolmači določbe drugače, kot je določeno v zakonu. Toženka zavestno omejuje svobodo izbire radijskih vsebin in programov in želi doseči to, da morajo biti radii vključeni v mreže ob točno določenih intervalih, kot da je to nekako določeno. To pa je nedopustno in nezakonito. Mreža radijskih postaj se lahko odloči za vsak dan v letu, koliko skupnega radijskega programa bo imela ta mreža za ta dan in koliko lastne produkcije bodo imeli radii izven tega časovnega intervala. ZMed jasno določa, katerih omejitev se mora držati posamezna radijska postaja. Nikjer ni določeno, da bi se lahko program omejeval glede časovnega intervala, kdaj so radijske postaje v mreži in kdaj ne. Toženka bi lahko samo ugotavljala, ali je imel naslovni radio znotraj enega dneva 25 % programa identičnega z ostalimi radii v mreži in ali je imel 20 % lastne produkcije. To določa tudi drugi odstavek 11. člena Listine o temeljnih človekovih pravicah v EU – ta določa zagotovitev pluralnosti in svobodo izražanja. Prav tako pogoje in omejitve svobode izražanja določa 10. člen 14. Protokola h Konvenciji o človekovih pravicah. Nikjer ni omenjeno, da se lahko določijo radijskim programom ure, v katerih morajo objavljati svoj radijski program v mreži ali ne. ZMed tudi nikjer ne določa, da mora imeti mreža identičen program v času, ko deluje kot mreža. Ni jasno opredeljen termin ''mreža'' v ZMed, iz SSKJ pa izhaja obširna razlaga, nikjer pa ni določeno, da bi morala biti ''mreža'' povsod identična, kakor tudi ni opredeljeno, da bi morala mreža programov imeti identičen program. To izhaja tudi iz dovoljenja, izdanega tožniku. Glede na povedano je predlagal, da sodišče razveljavi in odpravi izpodbijano odločbo, toženka pa naj tožniku povrne tudi stroške postopka.

Toženka je v odgovoru na tožbo vztrajala pri izdani odločbi, uvodoma poudarila, da je bila odločba izdana po ZMed in ne na podlagi ZEKom-1. Tožnik niti ne zanika, da je predvajal različne programe. Vztrajala je pri razlogih odločbe in predlagala zavrnitev tožbe.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je odločitev toženke pravilna in zakonita, toženka pa je za svojo odločitev navedla pravilne in izčrpne razloge, na katere se sodišče v izogib ponavljanju sklicuje (drugi odstavek 71. člena ZUS-1), v zvezi s tožbenimi navedbami pa še dodaja: V obravnavanem primeru je sporna odločitev toženke o ugotovitvi razširjanja radijskega programa A. v nasprotju s programskimi zahtevami iz veljavnih dovoljenj ter začasnemu preklicu dovoljenja za izvajanje radijske dejavnosti za tam navedene radijske programe od 00.00 do 02.00 ure 30. dan po vročitvi izpodbijane odločbe.

Sodišče se uvodoma opredeljuje do tožbenega ugovora o nepristojnosti toženke za izdajo izpodbijane odločbe. Tožnik namreč meni, da toženki tovrstne pristojnosti ne daje ne ZEKom-1, vsebin programov pa po ZMed toženka ne more nadzorovati, ker nadzor po 108. členu ZMed opravlja ministrstvo za kulturo.

Iz podatkov izpodbijane odločbe in upravnih spisov je razvidno, da je toženka uvedla obravnavani postopek po uradni dolžnosti, pri čemer se je oprla na 109. člen ZMed. Po prvem odstavku te določbe strokovno nadzorstvo nad izvajanjem določb tega zakona izvaja agencija, iz drugega odstavka istega člena pa med drugim izhaja, da: – (agencija – op. sod.) nadzira izvajanje programskih zahtev, ki jih mora izdajatelj upoštevati pri razširjanju svojega programa (tretja in četrta alineja prvega odstavka 106. člena). Že iz teh določb je razvidno, da je toženka obravnavani postopek izvedla v okviru svojih pristojnosti, ki ji jih daje ZMed, pri tem pa sodišče tožniku še pojasnjuje (kar je toženka sicer tožniku že pojasnila med upravnim postopkom), da ne gre za postopek, ki bi ga urejal ZEKom-1, slednji pa tudi ni edini zakon, na podlagi katerega toženka izvaja svoje naloge oziroma kjer so opredeljene njene pristojnosti za delovanje. Po 108. členu ZMed pa ministrstvo za kulturo izvaja upravni in inšpekcijski nadzor nad izvajanjem tega zakona, v tej zadevi pa, kot že povedano, je bilo opravljeno strokovno nadzorstvo.

Iz odločbe nadalje izhaja, da je toženka v okviru strokovnega nadzora preverila, ali tožnik izpolnjuje programske zahteve, določene v izdanih radijskih dovoljenjih, ki se jih mora držati kot izdajatelj radijskih programov. Po 83. členu ZMed se izdajatelji radijskih programov, ki nimajo statusa programov posebnega pomena iz prejšnjega člena, lahko povezujejo v širše, regionalne ali nacionalne mreže, z regionalnim ali širšim pokrivanjem območja, pod tam navedenimi pogoji in sicer med drugim, da vsak od povezanih izdajateljev oddaja na območju, za katerega mu je bilo izdano radijsko dovoljenje, najmanj dve (2) uri programa lastne produkcije dnevno. To pomeni, da se v časovnem intervalu t.i. matičnega dela razširjanja določenega radijskega programa (najmanj 2 uri dnevno) preko različnih radijskih frekvenc predvajajo (sicer v mrežo združeni) radijski programi z lastno produkcijo (npr. lokalne vsebine), v časovnem intervalu t.i. mrežnega dela razširjanja radijskega programa pa se predvaja isti radijski program na radijskih postajah izdajateljev, ki so povezani v mrežo po 83. členu ZMed. Z opravo strokovnega nadzorstva v obsegu in po vsebini, kot izhaja iz izpodbijane odločbe, tako toženka ni omejevala časovnega intervala, v katerem se lahko radijske postaje združujejo v mreže, temveč je zgolj preverjala, ali tožnik izpolnjuje programske zahteve, ki izhajajo iz izdanih dovoljenj za izvajanje radijske dejavnosti, kjer so časovne omejitve predvajanja t.i. matičnega dela programov bile že določene in sicer na predlog samega izdajatelja radijskih programov, torej tožnika. Tako ne drži, da se lahko mreža radijskih postaj odloči za vsak dan v letu, koliko skupnega programa bo mreža imela ta dan in koliko lastne produkcije bodo imeli radii izven tega časovnega intervala, saj je to določeno že v dovoljenjih za izvajanja radijske dejavnosti v skladu s 105. oziroma 106. členom ZMed. Prav tako pa iz povedanega sledi, da če bi se v časovnem intervalu t.i. mrežnega dela radijskega programa predvajale različne programske vsebine, bi to pomenilo, da se v mrežnem delu razširjajo različni programi, za kar pa tožnik izdanega dovoljenja (oziroma izdanih dovoljenj) nima. Tožnik tako tudi nima prav, da ni nikjer določena identičnost programskih vsebin radijskih programov, povezanih v mrežo, saj to izhaja iz namena povezovanja v mrežo, za kar se odločijo sami izdajatelji radijskih programov. Toženka pa zato z opravo za tožnika spornega nadzora in njegovimi ugotovitvami tudi ni kršila očitanih ustavnih načel (35. člen, 74. člen in 120. člen) oziroma odločila v nasprotju s stališči, izraženimi v ustavni odločbi, U-I-137/93, posledično pa tudi ni prišlo do kršitve svobode izražanja, saj je postopek izvedla v skladu s svojimi pristojnostmi in pri svojem postopanju ni kršila materialnopravnih ter procesnih določb, ki veljajo za obravnavani primer.

Ker je sodišče ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen in zakonit, odločba pa je pravilna in na zakonu utemeljena, je sodišče tožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. Odločitev o zavrnitvi stroškovnega zahtevka tožnika za povrnitev stroškov postopka temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1.