Jedro

Zastaranje vračila oziroma plačila hidravličnega dvigala je pričelo teči v trenutku razveze pogodbe med strankama, ko je nastopila dolžnost vračanja prejetega po pogodbi.

Če zapadle in neplačane obresti v času veljavnosti 376. člena OZ od 1.1.2002 do 21.5.2007 dosežejo višino glavnice, v trenutku, ko jo dosežejo, prenehajo teči.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba spremeni tako, da se njen izrek glasi: "Toženec je dolžan v 15 dneh plačati tožniku znesek 3.056,00 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13.6.2000 dalje, dokler višina obresti ne doseže višine glavnice 3.056,00 EUR, ter pravdne stroške tožeče stranke v znesku 1.119,31 EUR, na TRR št. 05100-8011766674, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku roka za plačilo do plačila.

Kar zahteva tožeča stranka več, se zavrne." V preostalem delu se pritožba zavrne in v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 94,10 EUR, v 15 dneh.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo naložilo tožencu v plačilu tožniku znesek 7.956,00 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13.6.2000 dalje do plačila, ter da mu je dolžan povrniti pravdne stroške v znesku 2.914,10 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper sodbo se je v roku pritožila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov, ki predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne kot neutemeljenega, podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je tožbeni zahtevek v delu, v kolikor se zahteva plačilo denarne vrednosti hidravličnega dvigala LIV, zastaran. Z dopisom tožnikovega pooblaščenca z dne 31.8.2001 je tožnik od toženca zahteval zgolj vračilo 7.000,00 DEM, ni pa bilo nobenega govora o vračilu hidravličnega dvigala LIV oziroma plačila njegove denarne protivrednosti. Predmet zahtevka za vračilo hidravličnega dvigala je tožnik prvič podal šele v tožbi, vloženi dne 27.2.2006, kar je po poteku petletnega zastaralnega roka glede na to, da naj bi tožnik tožencu dvigalo izročil v juniju leta 2000. Torej se tudi dopis toženca tožnikovemu pooblaščencu z dne 5.9.2001 ni nanašal na navedeno hidravlično dvigalo. Poleg tega je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje o izročitvi hidravličnega dvigala LIV, ker tega ni mogoče ugotoviti iz izvedenih dokazov. Zmotna je tudi odločitev o zakonskih zamudnih obrestih od denarne vrednosti hidravličnega dvigala, saj to nedvomno ni bilo izročeno takrat, kot del kupnine. Ker ni točno ugotovljeno, kdaj naj bi bilo dvigalo izročeno, tožnik lahko uveljavlja zamudne obresti le od tožbe dalje. Zmotno je nadalje sodišče ugotovilo vrednost hidravličnega dvigala, ker je izvedenec to ocenil na podlagi tovarniških podatkov primerljivega hidravličnega dvigala, ne pa na podlagi dejanskega ogleda obravnavanega dvigala. Tudi sama izpovedba tožnika o izročitvi hidravličnega dvigala je zavajajoča in neverodostojna. Razlog za razdrtje pogodbe med strankama je bila tožnikova nepripravljenost plačati preostalo kupnino. Ker je sodišče prve stopnje sledilo tožnikovim navedbam, je bistveno kršilo določbe postopka, saj je podano očitno neskladje med izvedenimi dokazi in razlogi sodbe. Pritožbeno sodišče mora upoštevati, da je bil toženec v tej pravdi dejansko v šibkejšem položaju, ker si ni mogel privoščiti odvetnika, tožnik pa je po izobrazbi pravnik in še pravnega zastopnika je imel. Pritožba je delno utemeljena.

Pritrditi je pritožbi, da je zaključek sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi, da je dopis toženca tožnikovemu pooblaščencu z dne 5.9.2001 (priloga A 4) pripoznava dolga tudi glede vrnitve dvigala LIV oziroma plačila njegove vrednosti, zaradi česar je bilo pretrgano zastaranje tudi glede tega dela tožbenega zahtevka, materialnopravno zmoten. Pravilno opozarja pritožba, da je bilo z vlogo pooblaščenca tožnika z dne 31.8.2001 (priloga A 3) bilo zahtevano izključno vračilo 7.000,00 DEM (sedanjih 3.056,00 EUR) in vračilo ali plačilo obravnavanega dvigala ni bilo niti omenjeno, niti ni bilo dvigalo v dopisu omenjeno kako drugače. Enako je toženec z dopisom z dne 5.9.2001 (priloga A 4) odgovoril izključno glede vračila 7.000,00 DEM. Torej tega toženčevega dopisa ni vmesno šteti za pripoznavo dolga tudi glede vračila oziroma plačila hidravličnega dvigala, v posledici česar glede tega dolga zastaranje s tem dopisom ni bilo pretrgano.

Naj pritožbeno sodišče še pojasni, da zastaranje vračila oziroma plačila hidravličnega dvigala ni pričelo teči v trenutku njegove izročitve tožencu, ampak v trenutku razveze pogodbe med strankama, ko je nastopila dolžnost vračanja prejetega po pogodbi. Vendar ugotavljanje trenutka razveze pogodbe in vprašanje zastaranja terjatve glede na ta trenutek v obravnavanem primeru ni bilo pravno relevantno. Tožeča stranka namreč ni podala nobenih opredeljenih navedb, kdaj točno naj bi bila pogodba razdrta, niti ni utemeljevala nastopa zastaranja zaradi ne poteka 5 letnega zastaralnega roka od trenutka razdrtja pogodbe do vložitve tožbe. Ugovor zastaranja je izpodbijala izključno s pretrganjem zastaranja s pripoznavo dolga v dopisu z dne 5.9.2001 (priloga A 4). Očitno je torej, da je bila pogodba med strankama razdrta več kot pet let pred vložitvijo tožbe v tej pravdi, ker bi sicer tožeča stranka zagotovo zatrjevala ne nastop zastaranja zaradi vložitve tožbe pred potekom petih let od pričetka teka zastaralnega roka.

Pri preizkusu s pritožbo izpodbijane sodbe glede pravilne uporabe materialnega prava, na kar pazi pritožbeno sodišče v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) po uradni dolžnosti, je bilo ugotoviti, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, v kolikor teka zamudnih obresti od prisojene glavnice ni omejilo do višine te glavnice. V kolikor so namreč zapadle in neplačane obresti v času veljavnosti 376. člena Obligacijskega zakonika (OZ) od 1.1.2002 do 21.5.2007 dosegle višino glavnice, so v trenutku, ko so jo dosegle, prenehale teči. Pritožbeno sodišče je zato, ker ni ugotovilo drugih kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, pritožbi, v kolikor se ta nanaša na povračilo vrednosti dvigala LIV (4.900,00 EUR) s pripadki in prisojenih zamudnih obresti nad višino glavnice ugodilo in v tem obsegu izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek kot neutemeljenega zavrnilo (2. alineja 358. člena ZPP), medtem ko je pritožbo v preostalem delu (glede vračila kupnine 3.056,00 EUR s pripadki do višine te glavnice) kot neutemeljeno zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Posledično spremembi odločitve o glavni stvari je bilo potrebno spremeniti tudi odločitev o stroških postopka, ker se je spremenil uspeh strank v pravdi. Po spremembi odločitve je tožeča stranka uspela s svojim tožbenim zahtevkom v višini 38,41% in je zato upravičena do povračila ji pravdnih stroškov v tem razmerju, kar znaša 1.119,31 EUR.

Ker je pritožbeno sodišče ugodilo pritožbi že iz razloga zastaranja dela vtoževane terjatve, so postale preostale pritožbene navedbe brezpredmetne in se pritožbeno sodišče o njih ne opredeljuje. Dodati je le, da so pritožbene navedbe o šibkejšem položaju tožene stranke v tej pravdi za odločitev o tožbenem zahtevku irelevantne, ker na odločitev ne morejo vplivati.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 165. člena ZPP in je tožena stranka upravičena do povračila ji pravdnih stroškov pritožbenega postopka, v kolikor je s pritožbo uspela. Njeni pritožbeni stroški skupno znašajo 152,78 EUR (5,00 EUR stroški za poštnino in fotokopiranje ter 147,78 EUR sodna taksa za pritožbo) in je upravičena do povračila 94,10 EUR, ker je bil njen pritožbeni uspeh 61,59%.