Jedro

Tožnik nima pravnega interesa za pritožbo, saj je bilo s sodbo sodišča prve stopnje njegovi tožbi v celoti ugodeno in zadeva zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja vrnjena v ponovni postopek toženi stranki.

Izrek

Pritožba se zavrže.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi 2. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) ugodilo tožnikovi tožbi in odločbo tožene stranke z dne 27.11.1998 odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponovni postopek. Tožena stranka je ugodila tožnikovi pritožbi in odpravila odločbo Upravne enote A. z dne 31.7.1998, s katero je bil tožniku priznan status vojnega invalida-vojaškega mirnodobnega invalida VIII. skupine, s trajno 40 % invalidnostjo od 1.12.1997 naprej in pravico do invalidnine VIII. skupine. Tožena stranka je tožniku priznala status vojnega invalida - vojaškega mirnodobnega invalida VII. skupine zaradi 50 % invalidnosti s pravico do invalidnine, ki mu pripada od 1.12.1997 v znesku 17.954,96 SIT in se usklajuje, kot se usklajujejo pokojnine po predpisih o pokojninskem in invalidskem zavarovanju. Tožena stranka je deloma ugodila tožnikovi pritožbi na podlagi mnenja zdravniške komisije II. stopnje o odstotku tožnikove vojne invalidnosti.

Ugotovila je, da gre za prizadetost srednje stopnje in jo ocenila s 50 % po točki 184b Seznama telesnih okvar.

Sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe navaja, da je tožena stranka dejansko stanje nepopolno ugotovila in pri tem kršila postopek. Kot izhaja iz upravnih spisov je tožena stranka naročila zdravniški komisiji II.stopnje izvid in mnenje zaradi tega, ker se tožnik ne strinja z odstotkom invalidnosti. Tožnik pa v tožbi izpodbija prvostopno odločbo tako iz razloga nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, kakor zaradi tega, ker se ne strinja z odstotkom invalidnosti. Iz spisa ni razvidno, da bi zdravniška komisija II. stopnje tožnika pregledala, niti ni razvidno, da bi preverila tožnikove pritožbene navedbe, da mu poškodba povzroča dodatne težave v hrbtenici in ob obremenitvah mravljince in bolečine v desni roki ter ponižano desno ramo. Preverjanje teh tožnikovih navedb pa tožena stranka zdravniški komisiji II.stopnje ni niti naročila. Tožena stranka je odločala o tožnikovi pritožbi, pri tem pa ni odločala o vseh tožnikovih pritožbenih navedbah. V skladu s svojim prepričanjem, na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj, pa bi morala na podlagi izvedenih dokazov (9. člen ZUP/86) presoditi tudi dokaze, ki so bili opravljeni z izvedenci, v tem primeru izvid in mnenje zdravniške komisije.

Tožnik v pritožbi navaja, da se s sodbo, oziroma obrazložitvijo sodbe ne strinja. Tožbe ni vložil samo zaradi novo nastalih težav, ampak tudi zaradi načina ugotavljanja invalidnosti ob odpustitvi iz JLA, kar je delno opisal v tožbi. Upal je, da bo povabljen na obravnavo, kjer bi to sodišču lahko še bolj podrobno predstavil. Če izpodbijano sodbo sprejme, potem sprejme tudi njeno razlago, tega pa ne more.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni dovoljena.

Po določbi 3. odstavka 343. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ki se primerno uporablja v upravnem sporu na podlagi 16. člena ZUS, je pritožba nedovoljena, če jo vloži oseba, ki za pritožbo nima pravnega interesa. Vsakdo, ki v upravnem sporu zahteva varstvo svojih pravic in pravnih koristi, mora ves čas postopka izkazovati pravni interes oziroma pravovarstveno potrebo, kar pomeni, da mora izkazovati, da bi ugoditev njegovi zahtevi pomenila zanj določeno pravno korist, ki je brez tega ne bi mogel doseči. Na obstoj pravovarstvene potrebe mora sodišče paziti po uradni dolžnosti ves čas postopka, torej tudi pritožbeno sodišče v pritožbenem postopku.

V konkretnem primeru je sodišče prve stopnje tožnikovi tožbi ugodilo in odpravilo odločbo tožene stranke ter ji zadevo vrnilo v ponovni postopek, ker je ugotovilo, da je bilo v zadevi dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, kršena pa so bila tudi pravila postopka.

Sprejeta odločitev pomeni največjo korist tožnika, saj je odločba tožene stranke odpravljena. Zato si tožnik s pritožbo ne more še izboljšati svojega položaja po tožbi, s katero je v postopku za presojo zakonitosti uveljavljal odpravo odločbe tožene stranke in vrnitev v ponoven postopek. Tožniku je bilo že s tako odločitvijo prvostopnega sodišča ugodeno v celoti. V novem postopku pa bo tožnik lahko uveljavljal vse svoje ugovore tako glede postopka, dejanskega stanja, kot materialnega prava.

Pritožbeno sodišče je pritožbo na podlagi 352. člena ZPP v zvezi s 16. členom ZUS kot nedovoljeno zavrglo.