Jedro

Ugovor pobota v pravdi ustvarja litispendenco s trenutkom, ko se nasprotna stranka z njim seznani. Ista terjatev se ne more uveljavljati v pobot v dveh pravdah ali se uveljavljati enkrat z ugovorom pobota v pravdi in drugič s samostojno (lahko tudi nasprotno) tožbo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdita sodba in sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrglo tožbo tožeče stranke glede tožbenega zahtevka za plačilo zneska v višini 30.800,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od mesečnih zneskov za čas od 31.10.2005 do 31.5.2015 in sicer od zneska 275,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začno teči od zadnjega v mesecu do plačila, začenši od zneska 275,00 EUR od 31.10.2005, in tako vse do zadnjega zneska 275,00 EUR od 31.5.2015 dalje do plačila. Z izpodbijano sodbo je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, da ji je tožena stranka dolžna plačati znesek v višini 64.415,63 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dne 18.6.2015 dalje do plačila. Odločilo je tudi, da je tožeča stranka dolžna v roku 15 dni povrniti toženi stranki nastale pravdne stroške v višini 3.408,73 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po preteku roka dalje do plačila.

2. Zoper to sodbo in sklep se iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP1) pritožuje tožeča stranka. Predlaga razveljavitev sodbe in sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Navaja, da pobotni ugovor ne ustvarja litispendence, saj ne gre za istovrstne zahtevke. V primeru, da je pobotni ugovor uspešen, sodišče ne ugotavlja v pobot uveljavljene terjatve v polnem znesku, temveč le do višine vtoževane terjatve. V konkretnem primeru je tožeča stranka v pravdnem postopku opr. št. IV P 217/2015 zahtevala le plačilo 17.956,68 EUR, kar pomeni, da bi pobotni ugovor lahko vodil le v ugotovitev obstoja (in pobota) terjatve tožeče stranke v višini 17.956,68 EUR, torej bistveno manj, kot pa je tožeča stranka zahtevala v predmetnem pravdnem postopku. Sodišče je nepravilno ugotovilo, da so terjatve za plačilo zneskov v višini neupravičenih transakcij v breme TRR pokojne L. V. do dne 4.3.2010 zastarale. Zastaralni rok namreč takrat še ni potekel, saj tožeča stranka ni mogla uveljavljati svoje terjatve pred 2011, saj pred tem ni vedela za nastalo škodo. Tožba je bila vložena pravočasno. Sodišče ni pravilno ocenilo poročila P. d.o.o. o transakcijah po 4.3.2010 in izpovedbe tožeče stranke. Dokazni postopek je namreč pokazal, da so bile te transakcije neupravičeno izvršene v breme TRR pokojne L. V. Sodišče je tudi napačno ugotovilo, da pravni prednik tožene stranke naj ne bi vzel iz bančnega sefa gotovine v višini 10.000,00 EUR in zlatnine v vrednosti okoli 4.000,00 EUR. Tožeča stranka je v zvezi s tem natančno izpovedala, da so bili ti predmeti odtujeni, prav tako pa je iz dokaznega postopka jasno razvidno, da je imel pravni prednik tožene stranke dostop do tega bančnega sefa. Iz istih razlogov je neutemeljena tudi ugotovitev sodišča v zvezi s terjatvama v višini 1.856,00 EUR in 900.000,00 SIT. Posledično je nepravilna tudi odločitev o pravdnih stroških.

3. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

O pritožbi zoper sklep o delnem zavrženju tožbe

5. Sodišče prve stopnje je pravilno zavrglo tožbo v delu, ki se nanaša na plačilo uporabnin za stanovanje z ID znakom 000, k.o. X. Tožeča stranka je namreč isti znesek uporabnin v višini 30.800,00 EUR uveljavljala tako v pobot v pravdi pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani v zadevi pod opr. št. IV P 217/2015 in pa z nasprotno tožbo, ki jo je obravnavalo Okrožno sodišče v Ljubljani v predmetni zadevi. Ugovor pobota v pravdi ustvarja litispendenco s trenutkom, ko se nasprotna stranka z njim seznani. Ista terjatev se ne more uveljavljati v pobot v dveh pravdah ali se uveljavljati enkrat z ugovorom pobota v pravdi in drugič s samostojno (lahko tudi nasprotno) tožbo. V obravnavani zadevi sta tako terjatev, ugovarjana v pobot, kot terjatev po nasprotni tožbi, istovetni (plačilo uporabnin v znesku 30.800,00 EUR z obrestmi). Ugovor zaradi pobota sicer ne zagotavlja, da bo o pobotni terjatvi tudi odločeno. Vendar dokler je ugovor zaradi pobota pendenten, ni mogoče o isti terjatvi začeti nove pravde. V obravnavani zadevi gre za isti terjatvi, čeprav bo seveda o ugovoru zaradi pobota odločeno le do višine, do katere bo sodišče ugodilo zahtevku tožeče stranke v pravdi pod opr. št. IV P 217/2015 oziroma le v primeru, da bo sodišče sploh ugodilo zahtevku tožeče stranke. Sedanja tožeča stranka, ki je za isto terjatev vložila tako pobotni ugovor kot nasprotno tožbo, je s takšno posledico morala računati. Glede zastaranja pa je v teh primerih treba smiselno uporabiti določbo 367. člena Obligacijskega zakonika (OZ2). Neodločitev o pobotni terjatvi naj ima enako posledico kot zavrženje tožbe iz razloga, ki se ne nanaša na zadevo. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zavrglo kasneje vročeno nasprotno tožbo v delu, ki se pokriva z vloženim pobotnim ugovorom.

O pritožbi zoper sodbo

6. Pritožbeno sodišče kot prepričljivo sprejema dokazno oceno sodišča prve stopnje, da tožnik ni dokazal, da naj bi bil pravni prednik toženke neupravičeno obogaten oziroma da bi tožnika oškodoval za vtoževani znesek. Pritožnik se neutemeljeno sklicuje na dejstvo, da je za škodo izvedel šele v letu 2011, saj bi tudi v takšnem primeru njegova terjatev zastarala. OZ namreč v 1. odst. 352. člena predpisuje, da odškodninska terjatev za povzročeno škodo zastara v treh letih, odkar je oškodovanec zvedel za škodo in za tistega, ki jo je povzročil. Tožnik pa je tožbo vložil šele 9.3.2015, kar je prepozno. Pritožnik podrobneje ne pojasni, v čem naj bi sodišče nepravilno ocenilo poročilo P. d.o.o. o transakcijah L. V. na transakcijskem računu po 4.3.2010 in izpovedbo tožnika. Sodišče prve stopnje je svojo dokazno oceno po oceni pritožbenega sodišča prepričljivo obrazložilo, pritožba pa jo s pavšalno navedbo o njeni napačnosti ne more omajati.

7. Pravilna je tudi dokazna ocena sodišča prve stopnje, da tožnik ni dokazal, da bi pravni prednik toženke iz bančnega sefa pri banki NLB d.d. odtujil gotovino v znesku 10.000,00 EUR in zlatnino v vrednosti 4.000,00 EUR. Res je, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je pravni prednik toženke imel dostop do sefa, vendar pa je hkrati ugotovilo, da ni bil edini. Dostop do sefa je imelo več oseb, med njimi tudi tožnik, sodišče prve stopnje pa s stopnjo prepričanja ni moglo ugotoviti, da bi ravno pravni prednik toženke iz sefa odtujil gotovino in zlatnino. O tem, da je ravno pravni prednik toženke odtujil navedene stvari, ni vedel izpovedati niti tožnik sam, vedel je le, da so bili ti predmeti odtujeni. Zato je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek v tem delu pravilno zavrnilo. Prav tako je pravilna dokazna ocena sodišča prve stopnje, da tožnik ni dokazal, da bi pravni prednik toženke dvignil 1.856,00 EUR iz hranilne knjižice L. V. in vzel 900.000,00 SIT, ki naj bi jih L. V. hranila doma, ter ta denar porabil za lastne potrebe. Pritožba ne pojasni, zakaj takšna dokazna ocena ni pravilna, zato tudi v tem delu pritožba ni utemeljena. Ker je sodišče prve stopnje delno zavrglo tožbo tožeče stranke, delno pa je tožbeni zahtevek zavrnilo, je pravilna tudi odločitev sodišča, ki temelji na 1. odstavku 154. člena ZPP, da je tožnik dolžan toženki povrniti stroške pravdnega postopka.

8. Ker pritožbeni razlogi niso podani, prav tako pa tudi ne tisti, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo in sklep sodišča prve stopnje (353. člen ZPP in 2. točka 365. člena ZPP).

1 Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami 2 Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami