Jedro

Odstranitev tožnikovih stvari iz nepremičnine samo po sebi ne predstavlja nedopustnega ravnanja izvršilnega organa, čeprav tožnik ni bil dolžnik v izvršilnem postopku.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov odškodninski zahtevek v zvezi s škodo, ki naj bi tožniku nastala v postopku sodne izvršbe. Pritožbeno sodišče je v celoti zavrnilo tožnikovo pritožbo proti zavrnilni sodbi sodišča prve stopnje.

Tožnik je po svojem pooblaščencu vložil revizijo proti sodbi pritožbenega sodišča zaradi "bistvene kršitve določb pravdnega postopka, posebej zaradi kršitve določb pravdnega postopka v postopku pred sodiščem druge stopnje in zaradi zmotne uporabe materialnega prava". Revident poudarja, da "uveljavlja vse razloge, ki jih je že uveljavljal v pritožbi proti prvostopni sodbi". Sodišče naj bi "zamolčalo", da pravni temelj za deložacijo tožnikove trgovine sploh ni obstajal. Tožnik je za upravljanje s trgovino imel dovoljenje Občine Jesenice. Tožnikov oče A. A. je hišo z naslovom ... kupil 3.6.1983 in tudi v celoti plačal kupnino, nacionalizacija pa ni bila nikoli izvedena. Stališče revidenta je, da sodišče za deložacijo in uničenje trgovine ... ni imelo nobenega "pravnega in izvršilnega opravičila", ker s sklepom o motenju posesti ne odloča o lastninski pravici. Tožnik naj bi zaradi nezakonitega ravnanja utrpel ogromno materialno škodo.

V skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku - ZPP je bila revizija vročena toženi stranki, ki na revizijo ni odgovorila in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni utemeljena.

Pravilno je v reviziji izpodbijano stališče, da v izvršilnem postopku tožniku ni bila povzročena škoda na nedopusten način (upoštevaje trditveno in dokazno gradivo, ki sta ga sodišču predložili stranki). Odstranitev tožnikovih stvari iz poslovnega prostora je bila opravljena v izvršilnem postopku na podlagi izvršljivega sklepa o motenju posesti, ki ga je izdalo Okrajno sodišče na J. dne 5.6.1995 (opr. št. P 78/95). Neposredni dolžnik je bil v skladu z izvršilnim naslovom res tožnikov oče A. A., vendar to ne pomeni, da so bila izvršilna dejanja glede odstranitve tožnikovih stvari iz poslovnih prostorov zaradi tega protipravna. V skladu z 220. členom Zakona o izvršilnem postopku - ZIP (ki je veljal v času deložacije) se izvršba za izpraznitev in izročitev nepremičnine opravi tako, da uradna oseba izroči nepremičnino v posest upniku, ko pred tem odstrani iz nje osebe in stvari. Odstranitvena dejanja se zato lahko nanašajo tudi na osebe, ki niso dolžniki v izvršilnem postopku. Varstvo pravic teh oseb je bilo v času izvršbe zagotovljeno s posebnim pravnim sredstvom, tako imenovanim ugovorom tretjega (56. člen ZIP). Tožnik ni postavil v odškodninski pravdi nikakršnih trditev v zvezi z navedenim pravnim sredstvom in zato zgolj dejstvo, da je bil dolžnik v izvršilnem postopku tožnikov oče, ne predstavlja protipravnosti izvršilnih dejanj v razmerju do tožnika. Tudi dejstvo, da je tožnik opravljal trgovsko dejavnost na podlagi ustreznih upravnih dovoljenj, na samo dopustnost izvršilnih dejanj v civilnopravnem postopku nima nikakršnega vpliva. Zavrnitev tožbenega zahtevka je zato materialnopravno pravilna, saj ugotovitev, da ne gre za nedopustno (protipravno) ravnanje pomeni, da ni podana ena od splošnih predpostavk odškodninske obveznosti (škodljivo dejstvo).

Druge izrecne revizijske navedbe niso odločilnega pomena in jih zato revizijsko sodišče ni presojalo (360. člen v zvezi s 383. členom ZPP).

Posplošenega sklicevanja na pritožbo proti prvostopenjski sodbi ni mogoče upoštevati v revizijskem postopku.

Revizijsko sodišče je zavrnilo revizijo, ker je ugotovilo, da niso podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, in tudi ne razlogi, na katere mora sodišči paziti po uradni dolžnosti (378. člen ZPP).