Jedro

Sodišče dejanskega stanja ni v zadostni meri raziskalo in posledično v izpodbijanem sklepu ni ugotovitev, na podlagi katerih bi bil mogoč zanesljiv sklep, da so pogoji za prisilno hospitalizacijo izpolnjeni. Tudi izvedensko mnenje ne dosega stopnje obrazloženosti in se sodišče z njim ne bi smelo zadovoljiti.

Zadržanje ni avtomatično upravičeno zaradi nadaljnje diagnostike, ker se ta lahko opravi tudi ambulantno, hipotetično ogrožanje pa tudi ne more upravičiti zadržanja. Zadržanje kot skrajni ukrep je dopusten, če so ugotovljene konkretne okoliščine, ki utemeljujejo sklep, da je voljna sfera osebe zaradi duševne bolezni/duševnega stanja prizadeta in da je to vzrok za hujše ogrožanje zdravja oseb iz njegovega okolja oziroma lastnega zdravja ali ogrožanja življenja ali povzročanja hude škode sebi oziroma drugim.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Radovljici (v nadaljevanju sodišče) je z izpodbijanim sklepom odločilo, da se nasprotni udeleženec A. A. zadrži na zdravljenju na oddelku pod posebnim nadzorom psihiatrične bolnišnice do dne 15. 5. 2024 (I. točka izreka), stroški postopka pa bremenijo proračun (II. točka izreka).

2. Pritožbo vlaga pooblaščenka zadržane osebe. Uveljavlja pritožbene razloge zmotne uporabe materialnega prava ter nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi ter odloči, da zadržanje nasprotnega udeleženca na zdravljenju na oddelku pod posebnim nadzorom ni utemeljeno, zato se ga posledično s tega oddelka odpusti, podrejeno pa predlaga, da izpodbijani sklep razveljavi in vrne zadevo sodišče sodišču prve stopnje v ponoven postopek.

Trdi, da pogoji iz 39. člena ZDZdr niso podani. Izvedenec ni ugotovil, da je nasprotni udeleženec ogrozil zdravje in življenje drugih oseb. Sodišče tudi ni ugotovilo, da gre za hudo ogrožanje zdravja, kaj takega tudi ne izhaja iz spisovne dokumentacije. Dejansko stanje je v tem delu nepopolno ugotovljeno in raziskano. Neposredno pred hospitalizacijo so se doma sporekli v zvezi z dvigom denarja iz računa pokojne mame. Vsi so zaužili nekaj alkohola. Ni bil on tisti, ki bi ogrožal zdravje drugih, kaj šele huje ogrožal zdravje ali življenje drugih. Želel je le stran od družinskega prepira, da se pomiri, a sta ga odrasla sinova zadržala. Iz pisne dokumentacije tudi ne izhaja, da bi pred oziroma ob obravnavanem dogodku kogarkoli udaril, poškodoval ali komurkoli povzročil kakšno poškodbo na njegovem zdravju. Žena sicer pove, da naj bi z roko oziroma prsti nakazoval na streljanje in bil verbalno glasen, vendar takšna verbalna grožnja ne more predstavljati hude grožnje ne za zdravje ne za življenje drugih oseb. Vsem navzočim je dobro znano, da orožja nima. Bil je opit, ob ženi sta bila prisotna sinova, ki sta ga obvladala.

Izvedenec je podal diagnozo: blodnjava motnja, duševne in vedenjske motnje zaradi uživanja alkohola (psihotična motnja) in duševne vedenjske motnje zaradi uživanja alkohola (sindrom odvisnosti), ki je preuranjena, neizkazana in napačna. Do sedaj se ni zdravil pri psihiatru, psihične bolezni pri njem niso bile ugotovljene, meni, da ni duševni bolnik. Tudi alkoholik ni. Pije občasno. Žena je povedala, da pri njem že manjše količine povzročijo spremembe v vedenju.

Tudi očitkov o blodnjavosti ne sprejema. Ne strinja se, da so očitki ženi o nezvestobi blodnjavi in preganjavi. O tem rabi le odkrit pogovor, ki se mu žena izogiba. Glede denarja pa je žena povedala, da ga je dvignila. Diagnoza ni potrjena, zgolj neke nepotrjene domneve o bolezni pa ne pomenijo izpolnitve pogoja, da je ogrožanje posledica duševne motnje (zaradi katere ima oseba hudo moteno presojo realnosti in sposobnosti obvladovanja svoje ravnanje).

Zaslišan je povedal, da mu je lažje, ko se je dvakrat pogovoril na oddelku z zdravnico in je bil pripravljen, da bi živel doma in hodil k psihiatru na razgovore - torej bi se bil pripravljen ambulantno zdraviti. Sodišče ne pojasni, zakaj je pogoj, da vzrokov in ogrožanja ni mogoče odvrniti z drugimi oblikami pomoči kot z izrečenim ukrepom, izpolnjen. Ni zakonito, da je zadržan na zaprtem oddelku psihiatrične bolnišnice iz razloga, da se izpelje diagnostične postopke, z namenom, da se postavi prava diagnoza in ugotovijo vzroki njegovih dejanj. Ta se lahko opravi tudi na odprtem oddelku ali ambulantno.

3. Pritožba je utemeljena.

4. V skladu s 53. členom Zakon a o duševnem zdravju (ZDZdr) je lahko oseba sprejeta na zdravljenje v oddelek pod posebnim nadzorom brez privolitve in pred izdajo sklepa sodišča, če so podani pogoji iz prvega odstavka 39. člena zakona, kadar je zaradi narave duševne motnje osebe nujno potrebno, da se ji omeji svoboda gibanja oziroma preprečijo stiki z okolico, še preden se izpelje postopek za sprejem brez privolitve iz 40. do 52. člena zakona. Po 39. členu ZDZdr mora biti alternativno izpolnjen eden izmed naslednjih pogojev: da oseba ogroža svoje življenje ali življenje drugih ali huje ogroža svoje zdravje ali zdravje drugih ali povzroča hudo premoženjsko škodo sebi ali drugim (prva alineja prvega odstavka 39. člena ZDZdr). Nadaljnji pogoj za sprejem na zdravljenje brez privolitve je, da je ogrožanje posledica duševne motnje, zaradi katere ima oseba hudo moteno presojo realnosti in sposobnost obvladovati svoje ravnanje, zadnji pa, da navedenih vzrokov in ogrožanja ni mogoče odvrniti z drugimi oblikami pomoči (druga in tretja alineja prvega odstavka 39. člena ZDZdr).

5. Prisilna hospitalizacija predstavlja hud poseg v osebnost in pravice posameznika. Zato mora sodišče natančno ugotoviti okoliščine, ki omogočajo presojo o izpolnjevanju zgoraj navedenih pogojev, in svojo oceno v odločbi (tudi) obrazložiti. V obravnavani zadevi sodišče temu ni (v celoti) zadostilo. Sodišče dejanskega stanja ni v zadostni meri raziskalo in posledično v izpodbijanem sklepu ni ugotovitev, na podlagi katerih bi bil mogoč zanesljiv sklep, da so pogoji za prisilno hospitalizacijo izpolnjeni, kar utemeljeno graja pritožba. Tudi izvedensko mnenje, podano v tem postopku, ne dosega stopnje obrazloženosti in se sodišče z njim ne bi smelo zadovoljiti.1

6. Pritožba utemeljeno opozarja, da vsako ogrožanje ne zadošča. Ugotovljena mora biti takšna intenzivnost, da omogoča sklep, da gre za hudo ogroženost. Ta ocena pa je v obravnavanem primeru izostala. Iz ugotovitve, da prihaja do heteroagresivnih ravnaj do žene in obeh sinov, ni mogoče avtomatično sklepati, da gre pri tem za hujše ogrožanje. Okoliščin posameznih dogodkov sodišče sploh ni raziskalo. Zadržani v pritožbi sicer ne zanika izrečene grožnje, "da bo pognal hišo v zrak kot njegov stric" (kar bi lahko kazalo tudi na to, da ogroža premoženje, zdravje in celo življenje sebe in svojcev), zanika pa realnost grožnje, da bo ubil ženo, saj so navzoči vedeli, da nima orožja. Utemeljeno tudi opozarja, da iz spisne dokumentacije ne izhaja, da bi pred ali ob dogodku pred hospitalizacijo koga poškodoval ali povzročil kakšno poškodbo na njegovem zdravju. Iz ženine izpovedbe bi se sicer dalo sklepati o tem, a za zanesljiv sklep to ne zadošča. Pogoji iz prve alineje prvega odstavka 39. člena ZDZdr so res določeni alternativno (pomeni, da zadošča, da je podan le eden od njih), vendar je treba kljub temu ogrožanje celovito, natančno in zanesljivo ugotoviti. V tej luči je treba oceniti tudi namero zadržanega, da se je želel v vinjenem stanju odpeljati z avtomobilom, kar je sodišče spregledalo. Dejansko stanje o tem, ali je zadržani ogrožal svoje življenje ali življenje drugih ali huje ogrožal svoje zdravje ali zdravje drugih ali povzročal hudo premoženjsko škodo sebi ali drugim, je zato ostalo nepopolno ugotovljeno.

7. Drži, kot navaja sodišče, da ugotovitev obstoja duševne motnje in hudo motene presoje realnosti v postopku poda sodni izvedenec, saj gre za strokovno vprašanje. Obstoj duševne motnje pa je treba zanesljivo potrditi in nato še ugotoviti ali je ogrožanje posledica te motnje, zaradi katere ima oseba hudo moteno presojo realnosti in sposobnost obvladovati svoje ravnanje. Sodišče sprejema, da je pri zadržani osebi podana blodnjava motnja, čeprav je žena potrdila, da je denar dvignila in torej obtožbe zadržane oseb v tej smeri niso brez osnove. Pojasnilo sodišča, zakaj kljub temu sprejema izvedenčevo diagnozo o blodnjavi motnji, je izostalo. V povezavi s tem, pa tudi zaključek sodišča, da ima zadržana oseba zaradi blodnjave motnje moteno presojo realnosti in ne obvladuje svojih ravnanj, ni zanesljiv. Izvedenec je ugotovil, da je pri zadržani osebi podana tudi psihotična motnja in sindrom odvisnosti. Iz izvedenskega mnenja izhaja, da je zadržana oseba v posledici tega labilnega čustvovanja s prisotnimi ljubosumnostmi, nanašalnimi in verjetno tudi preganjalnimi blodnjami. Zgolj verjeten obstoj preganjalnih blodenj ne zadostuje, obtožb o dvigu denarja pa ne moremo pripisati nanašalnim blodnjam, saj je žena, kot že rečeno, potrdila, da je denar dvignila. Iz izvedenskega mnenja pa tudi ni mogoče razbrati zakaj je po mnenju izvedenca obtoževanje žene posledica ljubosumnostnih blodenj in ne gre zgolj za nerazčiščen odnos med zakoncema, kot se trdi tudi v pritožbi.

8. Sodišče tudi nekritično sprejema mnenje izvedenca, da zadržana oseba ni kritična do svojega stanja in bi lahko v primeru, če ne bi bila zadržana, kadarkoli prestopila prag, ki bi pripeljal do škodljivih posledic najmanj za domače in jo je zato treba tri tedne zdržati na zdravljenju (da se zaradi akutne motnje, ki jo je treba obravnavati takoj in celostno, izpelje ustrezne diagnostične postopke in vzpostavi ustrezno terapijo). Pritožba utemeljeno opozarja, da zadržanje ni avtomatično upravičeno zaradi nadaljnje diagnostike, ker se ta lahko opravi tudi ambulantno, hipotetično ogrožanje pa tudi ne more upravičiti zadržanja. Zadržana oseba je že v postopku izražala pripravljenost, ki jo izkazuje tudi v pritožbi, da se zdravi ambulantno (ali na odprtem oddelku). Zakaj to ne pride v poštev, pa sodišče ni pojasnilo in se sklepa v tem delu ne da preizkusiti.

9. Zadržanje kot skrajni ukrep, ki pride v poštev samo v primeru, če milejši ukrepi ne zadostujejo, je dopusten, če so ugotovljene konkretne okoliščine, ki utemeljujejo sklep, da je voljna sfera osebe zaradi duševne bolezni/duševnega stanja prizadeta in da je to vzrok za hujše ogrožanje zdravja oseb iz njegovega okolja oziroma lastnega zdravja ali ogrožanja življenja ali povzročanja hude škode sebi oziroma drugim. Sodišče teh okoliščin, ki bi pomenile izpolnitev pogojev iz 39. člena ZDZdr ni zanesljivo ugotovilo. Dejansko stanje o tem je ostalo nepopolno ugotovljeno. To narekuje razveljavitev izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve sodišču v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1 in prvim odstavkom 30. člena ZDZdr).

10. Pritožbeno sodišče kršitve ne more sámo odpraviti2, ponovitev postopka pred sodiščem pa tudi ne bo povzročila hujše kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. Sodišče naj dopolni dokazni postopek (predvsem z dopolnitvijo izvedenskega mnenja in dodatnim zaslišanjem najbližje osebe) ter ugotovi zgoraj izpostavljena manjkajoča dejstva. Nato naj izvedene dokaze ustrezno oceni in se celovito opredeli do (ne)obstoja predpostavk iz 39. člena ZDZdr.

1 Izvedenec mora v izvedenskem mnenju odgovoriti na vprašanja sodišča in pri tem svoje odgovore utemeljiti na način, da so za sodišče in udeležence postopka preverljivi. 2 Pritožbena obravnava ima kontrolno funkcijo. Delno lahko nadomesti manjkajoči dokazni postopek, ne sme pa nadomestiti postopka pred sodiščem prve stopnje.