Jedro

Tožnika nista bila dobroverna, saj sta vedela oziroma bi morala vedeti, da sporno zemljišče ni njuna last, na kar kaže njuno dolgoletno spoštovanje meje pri njunem postavljanju električnega pastirja in posledični paši. Pravilna je tudi navedba sodišča o poizvedovalni dolžnosti tožnikov, zakaj nista vpisana v zemljiški knjigi kot lastnika. Tožnika se neutemeljeno sklicujeta na dejstvo, da sta preprosta kmeta brez izobrazbe, saj takšna dolžnost velja tudi za njiju. Tudi kmetje brez dvoma poznajo oziroma morajo poznati pomen zemljiške knjige kot javne knjige.

Ker gre za javno dobro, tožnika te nepremičnine (niti delno) nista mogla priposestvovati.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka in tretje tožena stranka sami krijeta svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožnikov, s katerim sta zahtevala, da se ugotovi, da sta tožnika solastnika vsak do ene polovice nepremičnine: dela parcele št. 1 k.o. X in 2 k.o. X ter parc. št. 3 k.o. X, prikazanega v skici spornega prostora izvedenskega mnenja mag. A. A. z dne 23.6.2017 z rumeno barvo ter v nadaljevanju do meje s parc. št. 4 k.o. X označeno z rdečo barvo, ki vsebuje elaborat za evidentiranje sprememb v zemljiškem katastru in je sestavni del te sodbe in da se pri delu parcele št. 1 k.o. X in 2 k.o. X ter parc. št. 3 k.o. X, z novo parc. št. … k.o. X, po parcelaciji vknjiži lastninska pravica za vsakega tožnika do ene polovice (točka I izreka). Odločilo je tudi, da mora tožeča stranka toženi stranki povrniti njene potrebne stroške postopka, v roku 15 dni od dne, ko bodo ti stroški postali znani, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od nastopa zamude dalje do plačila. Sklep o višini stroškov se izda po pravnomočnosti odločitve o glavni stvari (točka II izreka).

2. Zoper sodbo v celoti se je pritožila tožeča stranka, zoper odločitev o stroških postopka v sodbi pa tretja tožena stranka.

3. Tožnika sodbo izpodbijata z laično pritožbo in po odvetnici iz pritožbenih razlogov zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Predlagata, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi. V bistvenem navajata, da sta v postopku uveljavljala priposestvovanje in zanj izkazala vse predpostavke. Ne drži, da tožnika na spornem delu nikdar ne bi imela lastniške posesti, saj jima je že njun oče pokazal, kje so meje njihovih parcel in sicer so bili povsod postavljeni mejni kamni, vidni v naravi. V spodnjem delu spornih parcel meja nikdar ni bila določena, saj tam poteka vodna pot. Po spornem delu poteka tudi del kmetijskega zemljišča, ki obsega območje GERK-a tožnikov, na tem delu so se od nekdaj pasle njihove krave, že kot majhna otroka sta z očetom hodila na pašo. Nihče ni nikoli prepovedoval uporabe tega dela zemljišča. Prav tako so na tem delu že predniki kosili travo. Sodišče je v celoti verjelo pričam toženih strank, ki so vse tesno sorodstveno povezane in imajo tako interes, kako izpovedujejo, v korist toženi stranki. Priče so bile na Z. prisotne zelo malo časa, sploh pa ne v zadnjem času. Geodetske meritve v preteklosti očitno niso bile izvedene pravilno, kataster je zamaknjen in tako sta tožnika v precejšnjem minusu pri površini njunih parcel. Zasaditev macesnov ne more kazati na dejstvo, da bi posest spornega dela imele tožene stranke. Zmoten je zaključek sodišča, da bi tožnika pridobila kvečjemu služnost, ne pa lastninske pravice, saj sta se vedno obnašala kot lastnika in imela lastniško posest, nihče jima posesti ni prepovedoval. Nikakor tožnika nista vedela, da sporni del zemljišča ne bi bil njuna last. Razlogovanje sodišča, da nista izkazala poizvedovalne dolžnosti in aktivno raziskala, kako to, da v zemljiški knjigi nista vpisana, ne vzdrži. Tožnika sta preprosta kmeta, brez izobrazbe in pri velikem obsegu kmetije ni za pričakovati, da bosta zmožna uradno poizvedovati o stanju nepremičnin v uradnih evidencah. Nikdar njuna posest ni bila viciozna, saj se nista zavedala, da nista lastnika. Nihče ju nikdar ni preganjal ali omejeval posesti na spornem zemljišču. Da tožnika ne bi mogla priposestvovati dela parc. št. 3 k.o. X zaradi javnega dobra, ne drži, saj je sodišče ugotovilo, da je bilo javno dobro vpisano leta 2006, tožnika pa sta ( s pravnimi predniki) imela posest te parcele ves čas in se je priposestvovalna doba do takrat že iztekla. Te poti ne uporablja nihče, saj gre za vodno pot, pa tudi dostopati bi bilo potrebno preko vseh parcel in domačije tožnikov, kar pa ni možno. Tudi v naravi je pot zabrisana.

4. Na pritožbo tožnikov sta odgovorila druga in tretja toženka in predlagali zavrnitev pritožbe. Odgovora na pritožbo prve tožene stranke pritožbeno sodišče ni upoštevalo, saj je bil vložen po pooblaščencu, ki ni odvetnik ali oseba z opravljenim pravniškim državnim izpitom (3. odst. 87. člena ZPP).

5. Tretja tožena stranka se pritožuje zoper II točko sodbe (odločitev o stroških postopka) iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da pritožbeno sodišče toženim strankam prizna na zadnjem naroku za glavno obravnavo priglašene stroške in jih naloži v plačilo tožnikoma. Navaja, da je v zadnji vlogi z dne 9.12.2021 priglasila in zahtevala povračilo stroškov v roku 15 dni. Iz 4. odst. 163. člena ZPP izhaja, da sodišče praviloma odloči o povračilu stroškov pravdnega postopka istočasno z odločitvijo o glavni stvari, kajti zahteva za povračilo pravdnih stroškov je stranska terjatev, odvisna od izida pravdnega postopka o glavni stvari. Evidentno je, da odloči sodišče o povračilu stroškov postopka pred pravnomočnostjo odločitve o glavni stvari (VSL sklep I Cpg 349/2014 z dne 26.5.2014). Ker glede točke II izreka sodbe ni sploh nikakršne obrazložitve, se sodba v tem delu sploh ne more preizkusiti in je podana absolutna bistvena kršitev pravil pravdnega postopka.

6. Tožnika sta na pritožbo odgovorila in predlagala zavrnitev pritožbe.

7. Pritožbi nista utemeljeni.

**O pritožbi tožeče stranke**

8. Pritožbeno sodišče v celoti sprejema ugotovitve in zaključke sodišča prve stopnje, ki jih je to navedlo v točkah 31 do 36 obrazložitve sodbe. Sprejema tudi dokazno oceno sodišča prve stopnje, ki je jasna in prepričljiva. Pritožba jo s trditvami o sorodstvenih povezavah zaslišanih prič s toženci ne omaje. Trditev, o tem, da so bile priče na Z. prisotne zelo malo časa, sploh pa ne v zadnjem času, pa je posplošena, zato takšen očitek ni utemeljen. Iz samih izpovedb zaslišanih prič izhaja nasprotno, to je, da so bile dobro seznanjene z relevantnimi dejstvi in da niso bile prisotne na Z. zgolj malo časa.

9. Glede dela parcel 1 in 2 k.o. X je tako sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da ne drži trditev tožnikov, da sta že od otroštva tod kosila travo in pasla krave. Spornih parcel nista imela v lastniški posesti, njuna posest pa je bila viciozna. Toženki sta nasprotno izkazali, da so njuni pravni predniki kupili tudi sporni del zemljišča, kar je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo na podlagi izpovedi izvedenca A. A. v povezavi s kupnima pogodbama, v katerih je bila navedena kupljena površina in z naznanilnim listom z dne 21.5.1971. Pravni predniki toženk so kupljeni del prevzeli v posest, kasneje (1973) pa za spodnji sporni del Zavodu Y posebej dovolili uporabo za potrebe smučišča v zimskem času. Neutemeljena je tudi trditev pritožbe, da zasaditev macesnov ne more kazati na dejstvo, da bi posest spornega dela imela tožena stranka. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo to dejstvo kot relevantno. Tožnika po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje tudi nista bila dobroverna, saj sta vedela oziroma bi morala vedeti, da sporno zemljišče ni njuna last, na kar kaže njuno dolgoletno spoštovanje meje pri njunem postavljanju električnega pastirja in posledični paši. Pravilna je tudi navedba sodišča o poizvedovalni dolžnosti tožnikov, zakaj nista vpisana v zemljiški knjigi kot lastnika. Tožnika se v pritožbi neutemeljeno sklicujeta na dejstvo, da sta preprosta kmeta brez izobrazbe, saj takšna dolžnost velja tudi za njiju. Tudi kmetje brez dvoma poznajo oziroma morajo poznati pomen zemljiške knjige kot javne knjige. Pravilna pa je na koncu tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da ni dokazan niti potek priposestvovalne dobe. Tožnika vse do leta 2012 posesti na spornem zemljišču nikoli nista izvrševala. Nasprotne pritožbene navedbe pritožbenega sodišča ne prepričajo. Od leta 1970 je preko spornega zemljišča potekala smučarska proga, kar pomeni, da je posest na tem delu v zimskem času izvajal Zavod oziroma Zimsko – športni center, v poletnem času pa pravni predniki toženk.

10. Glede dela parcele 3 k.o. X je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je bila ta parcela že vse od svojega nastanka dalje (leta 1825, pred letom 2015 sicer kot del parcele 5) po svoji namembnosti ves čas pot v javni rabi in je bila kot pot tudi ves čas vpisana v zemljiški knjigi, zato niso utemeljene v pritožbi ponovljene trditve tožnikov, da je to vedno bila in je zgolj „vodna pot“ in o javnem dobru šele od leta 2006 dalje. Res je (kar je med pravdnima strankama bilo nesporno), da se je pot v obravnavanem delu v naravi zabrisala, ker je bil teren splaniran za potrebe smučišča, saj je tod potekala smučarska proga. Da se ta pot kot javna pot še vedno uporablja, pa je sodišče prve stopnje na naroku 13.6.2017 ugotovilo tudi samo, ko se je mimo pripeljal kolesar. Tožnika pa tudi v tem delu nista izkazala kontinuirane lastniške posesti v celotnem priposestvovalnem obdobju, dobre vere in poteka časa, posest tožnikov pa je bila viciozna. Ker gre za javno dobro, tožnika te nepremičnine (niti delno) nista mogla priposestvovati. Nasprotne pritožbene trditve niso utemeljene. Če na katero od pritožbenih navedb pritožbeno sodišče ni odgovorilo, je to zato, ker niso bile odločilnega pomena (1. odst. 360. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP1) ali pa so bile prvič navedene šele v pritožbi in s tem neupoštevne (1. odst. 337. člena ZPP).

11. Glede na navedeno in ker ni našlo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo tožnikov zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

**O pritožbi tretje tožene stranke**

12. 4. odstavek 163. člena ZPP določa, da o zahtevi za povrnitev stroškov odloči sodišče v sodbi ali v sklepu, s katerim se konča postopek pred njim. V sodbi ali sklepu, s katerim se konča postopek, lahko sodišče odloči le, katera stranka nosi stroške postopka in v kakšnem deležu. V takem primeru se sklep o višini stroškov izda po pravnomočnosti odločitve o glavni stvari. V skladu s to določbo je ravnalo tudi sodišče prve stopnje, ko je v sodbi odločilo le o tem, katera stranka nosi stroške postopka (tožnika). Glede na citirano določbo pritožnica neutemeljeno navaja, da sodišče prve stopnje ni imelo podlage za takšno odločitev v ZPP. Odločitev sodišča prve stopnje je tudi zadostno obrazložena, zato jo je mogoče preizkusiti. Zadošča namreč ugotovitev oziroma obrazložitev sodišča, da tožnika v pravdi nista uspela, zato morata nasprotni stranki povrniti njene potrebne stroške postopka.

13. Glede na navedeno in ker ni našlo kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tretje tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in v odločitvi o stroških postopka (točka II izreka) potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

14. Tožnika in tretja tožena stranka sami krijejo svoje stroške pritožb, saj s pritožbama niso uspeli (1. odst. 154. člena ZPP). Tožnika in tretja tožena stranka sami krijejo tudi stroške odgovorov na pritožbo, saj z njima niso bistveno prispevali k razjasnitvi zadeve (1. odst. 155. člena ZPP).

1 Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami in dopolnitvami