Jedro

Glede zagovornikovih navedb v smeri relativne bistvene kršitve določb kazenskega postopka je izpostaviti, da skozi pritožbeno izvajanje pravzaprav uveljavlja kršitev procesne določbe glede vprašanja, ali je podan predlog oškodovanca za pregon, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 5. točke prvega odstavka 371. člena ZKP in ne relativno bistveno kršitev po drugem odstavku 371. člena ZKP.

11.Zagovornik pa ne more biti uspešen niti s posplošenim hipotetičnim namigovanjem, da bi lahko A. A. poklical policijo, preden jo je oškodovanka, in jo obtožil, da je ona napadla njega, s čimer skuša omajati prepričanje sodišča o resnosti nasilja, ki ga je doživljala C. C., ter o verodostojnosti njene naznanitve kaznivega dejanja. Teze o morebitnem nasilju oškodovanke zoper obtoženca pritožnik namreč z ničemer ne podkrepi, tudi sicer pa ne gre za predmet obravnavane zadeve. Preusmerjanje pozornosti na oškodovanko in omemba fiktivne neodzivnosti obtoženca na zatrjevano nasilje C. C. ne more zaobiti pravilnega zaključka sodišča prve stopnje o dokazanosti storitve očitanega mu kaznivega dejanja. Sodišče prve stopnje je namreč razjasnilo vsa odločilna dejstva, zagovor obtoženca in izvedene dokaze je celostno ustrezno ovrednotilo, na tej podlagi pa je obtoženega A. A. utemeljeno spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja nasilja v družini po prvem odstavku 191. člena KZ-1.

Vendar je napačno stališče pritožbe, da je bila oškodovanka na narok dne 23. 10. 2023 pravilno vabljena. Ker oškodovanec z izostankom z glavne obravnave izgubi procesno pravico, mora biti na to posledico v vabilu posebej opozorjen.

Glede na vsebino vabila, ki je bilo v konkretni zadevi poslano oškodovanki (l. št. 124-125), ni mogoče šteti, da je bila oškodovanka pravilno vabljena, saj ni bila opozorjena na posledice izostanka z glavne obravnave. Pravne posledice iz 306. člena ZKP pa lahko nastanejo samo za tistega oškodovanca, ki je bil v redu povabljen kot priča, sicer zakonska domneva o umiku predloga za kazenski pregon ne more nadomestiti volje oškodovanca.

12.Po obrazloženem, in ker zagovornik glede odločilnih dejstev ne navaja več ničesar, kar bi terjalo potrebno presojo in odgovor pritožbenega sodišča, in ker slednje pri uradnem preizkusu izpodbijane sodbe ni ugotovilo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), je bilo o pritožbi zagovornika odločiti, kot izhaja iz izreka te sodbe (391. člen ZKP).

Upoštevaje izpolnjeno procesno predpostavko za obravnavo predlagalnega delikta in jasno izraženo voljo oškodovanke za kazenski pregon obtoženca, je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je nadaljevalo predmetni kazenski postopek brez upoštevanja procesnih posledic določbe tretjega odstavka 306. člena ZKP.

Izrek

I. Pritožba zagovornika obtoženega A. A. se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

13.Odločba o stroških pritožbenega postopka je posledica neuspešne pritožbe in temelji na določbah prvega odstavka 98. člena ZKP v zvezi prvim odstavkom 95. člena ZKP. Višina sodne takse je bila odmerjena po tarifnih številkah 7112, 71113 in 7122 Taksne tarife Zakona o sodnih taksah (ZST-1) ter ob upoštevanju premoženjskih razmer obtoženca.

II. Obtoženec je dolžan plačati 168,00 EUR sodne takse kot strošek pritožbenega postopka.

Obrazložitev

-------------------------------

1.Okrožno sodišče na Ptuju je z uvodoma navedeno sodbo obtoženega A. A. pod točko 1 izreka spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja nasilja v družini po prvem odstavku 191. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) ter pod točko 2 izreka storitve kaznivega dejanja grožnje po prvem odstavku 135. člena KZ-1. Po prvem in drugem odstavku 57. člena v zvezi s prvim odstavkom 58. člena KZ-1 je obtožencu izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je za prvo kaznivo dejanje po prvem odstavku 191. člena KZ-1 določilo kazen deset mesecev zapora ter za drugo kaznivo dejanje po prvem odstavku 135. člena KZ-1 dva meseca zapora, nato pa mu je po drugem odstavku 53. člena KZ-1 določilo enotno kazen enajst mesecev zapora s preizkusno dobo dveh let. Odločilo je še, da se na podlagi četrtega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) obtoženca oprosti plačila stroškov iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, na podlagi prvega odstavka 95. člena ZKP pa mu je naložilo plačilo potrebnih izdatkov oškodovank.

2.Zoper sodbo se je pritožil obtoženčev zagovornik iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da obtoženca oprosti storitve očitanih mu kaznivih dejanj, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v ponovno odločanje.

3.Pritožba ni utemeljena.

1Tako tudi Vrhovno sodišče RS v sodbi I Ips 17293/2011-94 z dne 12. 6. 2013.

K pritožbi glede kaznivega dejanja pod točko 2 izreka izpodbijane sodbe:

4.Glede kaznivega dejanja grožnje po prvem odstavku 135. člena KZ-1 se zagovornik pritožuje zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena KZ-1, ki jo je prvostopenjsko sodišče po njegovem zatrjevanju storilo s tem, ko ni uporabilo določbe tretjega odstavka 306. člena ZKP, kar je vplivalo na pravilnost in zakonitost sodbe. Pojasnjuje, da se oškodovana B. B. dne 23. 10. 2023 razpisane glavne obravnave ni udeležila niti ni svojega izostanka opravičila. Upoštevaje, da gre v obravnavani zadevi za kaznivo dejanje, ki se preganja na predlog, bi moralo sodišče na podlagi tretjega odstavka 306. člena ZKP šteti, da je oškodovanka umaknila predlog za pregon in izdati sodbo, s katero bi obtožbo zavrnilo.

2Prim. s sodbo Vrhovnega sodišča RS I Ips 85762/2010-6 z dne 26. 5. 2011.

5.Glede zagovnikovih navedb v smeri relativne bistvene kršitve določb kazenskega postopka je izpostaviti, da skozi pritožbeno izvajanje pravzaprav uveljavlja kršitev procesne določbe glede vprašanja, ali je podan predlog oškodovanca za pregon, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 5. točke prvega odstavka 371. člena ZKP in ne relativno bistveno kršitev po drugem odstavku 371. člena ZKP. Ima pa prav, da je prvostopenjsko sodišče, kot izhaja iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 23. 10. 2023 (l. št. 129), ugotovilo, da oškodovana B. B. na tega dne razpisano glavno obravnavo ni pristopila, pri čemer je bilo vabilo izkazano, in svojega izostanka ni opravičila. Pravne posledice takšnega izostanka so določene v tretjem odstavku 306. člena ZKP, in sicer sodišče pred začetkom glavne obravnave izda sklep o ustavitvi postopka, po začetku glavne obravnave pa sodbo, s katero se obtožba zavrne. Vendar je napačno stališče pritožbe, da je bila oškodovanka na narok dne 23. 10. 2023 pravilno vabljena. Ker oškodovanec z izostankom z glavne obravnave izgubi procesno pravico, mora biti na to posledico v vabilu posebej opozorjen.

6.Glede na dejstvo, da je bila oškodovanka v obravnavani zadevi na drugi glavni obravnavi zaslišana kot priča (l. št. 145-146), je očitno, da jo je sodišče prve stopnje že na prvo glavno obravnavo vabilo z namenom zaslišati jo, torej v svojstvu oškodovanke kot priče. Pri tem je očitno spregledalo določbo četrtega odstavka 288. člena ZKP in oškodovanke ni poučilo o pravnih posledicah njenega izostanka z glavne obravnave. Prvi odstavek 239. člena in četrti odstavek 288. člena ZKP, ki urejata vsebino vabila, ki se ga pošilja priči, namreč določata, da je potrebno oškodovanca, ki se ga vabi kot pričo, v vabilu posebej opozoriti, da se bo v primeru njegovega neopravičenega izostanka štelo, da je umaknil predlog za pregon. Glede na vsebino vabila, ki je bilo v konkretni zadevi poslano oškodovanki (l. št. 124-125), ni mogoče šteti, da je bila oškodovanka pravilno vabljena, saj ni bila opozorjena na posledice izostanka z glavne obravnave. Pravne posledice iz 306. člena ZKP pa lahko nastanejo samo za tistega oškodovanca, ki je bil v redu povabljen kot priča, sicer zakonska domneva o umiku predloga za kazenski pregon ne more nadomestiti volje oškodovanca.

Zveza:

Izostanek oškodovanke pa po drugi strani glede na njeno neobveščenost o procesnih posledicah izostanka v konkretnem primeru ne izpolnjuje pogojev za uporabo domneve o umiku predloga za pregon.

7. V zvezi s pritožbenim zatrjevanjem, da oškodovanka zaradi svojega izostanka ni izkazala interesa za kazenski pregon, pritožbeno sodišče poudarja, da navedeno ne drži. Iz njene izpovedbe, ko je bila zaslišana na naroku za glavno obravnavo dne 11. 12. 2023, namreč nedvomno izhaja, da je več kot jasno izrazila voljo nadaljevati kazenski pregon zoper obtoženca, saj se je v celoti sklicevala na izpovedbo v fazi preiskave, ko je nedvoumno poudarila, da vztraja pri pregonu zoper obtoženca za očitano mu kaznivo dejanje (l. št. 89). Upoštevaje izpolnjeno procesno predpostavko za obravnavo predlagalnega delikta in jasno izraženo voljo oškodovanke za kazenski pregon obtoženca, je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je nadaljevalo predmetni kazenski postopek brez upoštevanja procesnih posledic določbe tretjega odstavka 306. člena ZKP. Kršitev predpisov kazenskega postopka o vprašanju, ali je podan predlog oškodovanke (5. točka prvega odstavka 371. člena ZKP), tako ni podana.

K pritožbi glede kaznivega dejanja pod točko 1 izreka izpodbijane sodbe:

Zakon o kazenskem postopku (1994) - ZKP - člen 239, 239/1, 288, 288/4, 306, 306/3 Kazenski zakonik (2008) - KZ-1 - člen 135, 135/1, 191, 191/1

8.Zagovornik obtoženca se glede kaznivega dejanja nasilja v družini po prvem odstavku 191. člena KZ-1 uvodoma pritožuje zaradi zatrjevanih nasprotujočih si razlogov v sodbi, kar zgolj navrže, vendar z ničemer določno ne opredeli. S tem smiselno uveljavlja pritožbeni razlog bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, vendar ostane uveljavljanje tega razloga v pritožbi povsem nekonkretizirano. Posledično ga ni mogoče preizkusiti, medtem ko pritožbeno sodišče ob presoji izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP) takšnih kršitev ni ugotovilo.

9.Jedro pritožbene graje sicer izpodbija dokazno oceno prvostopenjskega sodišča, ki jo zagovornik ocenjuje kot napačno ter nepravično. Izpostavlja, da je prvostopenjsko sodišče neustrezno ocenilo izpovedbi obtoženčevih staršev, saj ju je vrednotilo zgolj njemu v škodo, prezrlo pa dele njunih izpovedb, ki so obtožencu v korist. Nenazadnje dodaja, da iz ugotovitev, ki smiselno izhajajo iz izvedenega dokaznega postopka v obravnavani zadevi, nikakor ni vzdržna ocena prvostopenjskega sodišča, da je obtožencu dokazano fizično nasilje proti oškodovani C. C. Tako prereka, da je na tem mestu očitano mu dejanje obtožencu sploh dokazano.

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.

10.S povzetimi pritožbenimi navedbami ni mogoče soglašati. Za zaključek, da je obtoženec storil v točki 1 izreka izpodbijane sodbe opisano kaznivo dejanje, je sodišče prve stopnje imelo utemeljeno in zadostno podlago v izpovedbah oškodovane C. C., kakor tudi njenega očeta Č. Č., ter staršev obtoženca, D. D. in E. E., ki so sicer kljub nekaterim razlikam v izpovedbah glede bistvenih okoliščin izpovedali skladno, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju. Ob tem se je sodišče prve stopnje ustrezno oprlo še na psihiatrično izvedensko mnenje o obtožencu, zapisnik o ogledu z dne 30. 6. 2021 ter odredbo o prepovedi približevanja Policijske postaje X z dne 1. 7. 2021.

11.Zagovornik v pritožbi podaja le lastno interpretacijo izvedenih dokazov in skuša v drugačne dejanske zaključke od prvostopenjsko sprejetih prepričati z mnenjem, da je dokazni postopek pokazal, da so spori med obtožencem in oškodovanko predstavljali običajne odnose med zakoncema. Vendar ravno nasprotno. Poleg prepirov in verbalnih spopadov med obtožencem in oškodovanko se je sodišče prve stopnje utemeljeno in nedvomno prepričalo o številnih grožnjah obtoženca oškodovanki ter psihičnem nasilju s ponavljajočim se žaljenjem, kakor tudi o razbijanju obtoženca po hiši, omare, nočne omarice, metanju krožnikov, nenazadnje pa tudi o fizičnem nasilju, ki ga pritožba sicer prereka. V nasprotju z zatrjevanjem zagovornika opisano vsekakor absolutno presega običajne prepire zakoncev, njegovo nestrinjanje s tehtno in prepričljivo dokazno oceno sodišča prve stopnje pa je povsem neutemeljeno. Prav tako skuša zagovornik prepričati, da so obravnavano dogajanje, tako kot obtoženec, enako interpretirali tudi obtoženčevi starši in s tem prikazati, da gre v končnem za pretiravanje oškodovane C. C. Toda to ne drži, saj sta tako Č. Č. kot D. D. izpovedala, da je bilo med obtožencem in oškodovanko veliko prepirov, pri čemer sta se oba primeroma spomnila, da sta v letu 2019 pri enem intervenirala in tako preprečila nadaljnje fizično nasilje obtoženca nad oškodovanko. Pritožbeno ostane prezrto, da je Č. Č. izrecno navedel, da je tudi sicer večkrat zaznal, da je obtoženec oškodovanko suval ter davil, medtem ko mu je o fizičnem nasilju velikokrat povedala tudi oškodovanka. Tako ne drži pritožbena trditev, da prisotnosti fizičnega nasilja niso potrdili starši obtoženca, saj sta tako D. D. kot E. E. tekom postopka pritrdila, da je bil obtoženec nasilen (točke 7-8 ter 14-15 obrazložitve izpodbijane sodbe), to pa zaradi drog, kot je smiselno ocenil tudi sodni izvedenec. Zgolj okoliščina, da sta sodišču podala lastno videnje, zakaj je prihajalo do številnih prepirov med obtožencem in oškodovanko, ne more privesti do drugačnih, pritožbeno pričakovanih ugotovitev.