Jedro

Ob postavljenih tožbenih trditvah in ugotovljenih relevantnih dejstvih, predstavljajo materialnopravno podlago lahko le določbe o poslovni odškodninski obveznosti zaradi nepopolne izpolnitve.

Za sklepčnost tožbe bi moral tožnik postaviti vsaj še trditev (in dokaze) o tem, da je toženki izročil sporni denar v stanju, ki je omogočalo identifikacijo njegove vrednosti in da toženka prejetega denarja ni (v celoti) izročila emisijskima bankama.

Obrazložitev

Revizija se zavrne.

OBRAZLOŽITEV:

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek, da je toženka dolžna plačati tožniku odškodnino v znesku 1.367.975 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ker naj bi od tožnika nepravilno prevzela poškodovane devizne bankovce.

2. Pritožbeno sodišče je zavrnilo tožnikovo pritožbo in potrdilo prvostopenjsko sodbo.

3. Tožnik je vložil revizijo proti sodbi pritožbenega sodišča zaradi „bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava“. Sodišče ni izvedlo predlaganih dokazov – zaslišanja vseh prič, ki bi nedvomno vedele povedati o stanju in količini ter vrsti denarja. Tako niso bili zaslišani J. B., I. J., N. K., M. K., J. Č. in pooblaščeni predstavnik PTT Slovenije. Izveden tudi ni bil predlagani dokaz glede celotne vsebine internega pravilnika, ki ureja pravilen in varen prevzem denarja. Tožnik ni podpisal nobene primopredaje denarnice, še manj pa izročitve denarja. Če bi toženka ocenila, da navedena količina denarja ne ustreza dejansko izročeni količini, bi lahko to enostavno zapisali v zapisnik, ki bi ga nato podpisali vsi udeleženci. Evidentno je, da je imelo fizični stik z denarjem več zaposlenih oseb v banki in bi zato morali biti zaslišani vsi očividci primopredaje denarja.

4. Revizija je bila dostavljena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in vročena toženki, ta pa nanjo ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Stranke morajo pravočasno navesti vsa dejstva, na katere opirajo svoje zahtevke(1). Po tožbenih trditvah naj bi bila podana odškodninska odgovornost zaradi nepravilnega poslovanja toženke, ker je prevzela tožnikova poškodovana devizna sredstva brez tožnikove prisotnosti in sopodpisa specifikacije. Iz revizijsko neizpodbojnih ugotovitev sodišča je razvidno, da je toženka posredovala poškodovane devize emisijskima bankama v Nemčiji in Združenih državah Amerike, tam pa so razpoznali samo ostanke bankovcev v vrednosti 1000 DEM in 800 USD.

7. Ob postavljenih tožbenih trditvah in ugotovljenih relevantnih dejstvih, predstavljajo materialnopravno podlago lahko le določbe o poslovni odškodninski obveznosti zaradi nepopolne izpolnitve(2). S tem v zvezi je treba poudariti, da zgolj zaradi v tožbi zatrjevanih pomanjkljivosti pri prevzemu poškodovanega denarja, ni mogla nastati tožniku nikakršna škoda. Za sklepčnost tožbe bi moral tožnik postaviti vsaj še trditev (in dokaze) o tem, da je toženki izročil sporni denar v stanju, ki je omogočalo identifikacijo njegove vrednosti in da toženka prejetega denarja ni (v celoti) izročila emisijskima bankama. Le v takšnem primeru bi bile namreč podane relevantne trditve o tem, da je bila toženkina izpolnitev nepopolna in je zaradi tega tožnik pretrpel škodo(3). V tem kontekstu je tudi materialnopravno pravilno stališče nižjih sodišč, da tožnik ni dokazal nastanka škode.

8. Ker iz tožbenih trditev ne sledi utemeljenost tožbenega zahtevka, je sodišče v vsakem primeru ravnalo pravilno, ko ni ugodilo tožnikovim (neargumentiranim) dokaznim predlogom.

9. Vrhovno sodišče je zavrnilo revizijo v skladu s 378. členom Zakona o pravdnem postopku.

Op. št. (1): Primerjaj določbe 7. in 212. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP.

Op. št. (2): Primerjaj (glede na čas nastanka zatrjevane škode) 262. in naslednje člene Zakona o obligacijskih razmerjih – ZOR.

Op. št. (3): Primerjaj drugi odstavek 262. člena ZOR.