Jedro

Ob upoštevanju ugotovitev sodišča prve stopnje o generičnosti izraza centreks, o nepovezovanju tega izraza le s storitvami tožeče stranke že od začetka prodaje teh storitev na slovenskem trgu v letu 1998, o nujnosti uporabe prav tega izraza, da se strankam na strokoven način opiše kaj se prodaja in kaj je namen opreme, je zaključek, da tožena stranka ni izkoriščala ugleda znamke tožeče stranke, pravilen.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Pravdni stranki sami nosita svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek: - na ugotovitev, da je znak Centrex (podrejeno: znak IP Centrex) kot je uporabljen na spletni strani tožene stranke za storitve telekomunikacij, telefonske aparate ter telefonske sisteme podoben znamki tožeče stranke Centreks in da je znak Centrex (podrejeno IP Centrex) uporabljen za blago in storitve, podobne seznamu blaga in storitev znamke Centreks, zlasti telekomunikacijskim napravam in storitvam telekomunikacij; - da se toženi stranki prepove uporaba znaka Centrex (podrejeno: IP Centrex) za storitve telekomunikacij in telekomunikacijske naprave; - da se toženi stranki naloži, da obvesti vse stranke, ki so pri njej naročile storitev Centrex ali IP Centrex, da je znak Centrex ali IP Centrex uporabila protipravno in da je zakoniti imetnik znamke Centreks tožeča stranka; - da se sodba objavi v sredstvih javnega obveščanja; - da se toženi stranki naloži plačilo 3,191.814,00 EUR z zamudnimi obrestmi in plačilo pravdnih stroškov tožeče stranke z zakonskimi zamudnimi obrestmi; - tožeči stranki je naložilo naj toženi stranki povrne pravdne stroške v znesku 17.910,42 EUR v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo je pravočasno pritožbo vložila tožeča stranka. Sodbo sodišča prve stopnje izpodbija v celoti iz vseh pritožbenih razlogov, naštetih v 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Pritožbenemu sodišču je predlagala, da ugodi pritožbi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne v ponovno odločanje prvostopenjskemu sodišču. 3. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala, da višje sodišče pritožbo tožeče stranke zavrne kot neutemeljeno in potrdi sodbo sodišča prve stopnje ter tožeči stranki naloži, da povrne toženi stranki stroške pritožbenega postopka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje drugostopne odločbe dalje do plačila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožeča stranka je imetnica znamke Centreks, registrirane v besedi, za blago v 9. razredu (med njim telekomunikacijske naprave) in storitve v 38. razredu (med njimi storitve telekomunikacij) Nicejske kvalifikacije. Med pravdnima strankama je bilo sporno ali je tožena stranka s tem, ko je na svoji spletni strani oglaševala storitve telekomunikacij in pri tem uporabila znaka Centrex in IP Centrex, kršila blagovno znamko tožeče stranke Centreks. Tožena stranka se je tožbi upirala s sklicevanjem, da ji tožeča stranka uporabe spornih znakov ne more preprečiti, saj je sporna znaka uporabljala za označitev vrste in namena storitev, ki jih je ponujala, zato je podana izjema po točki b) prvega odstavka 48. člena ZIL-1).

6. Sodišče prve stopnje je o zadevi odločalo v ponovljenem postopku. Vrhovno sodišče RS je v sklepu opr. št. III Ips 30/2010 z dne 29. 3. 2011, s katerim je razveljavilo prvostopenjsko in drugostopenjsko sodbo v zadevi, zavzelo stališče, da za presojo ali je bila uporaba znaka (IP) Centrex na spletni strani tožene stranke skladna z dobrimi poslovnimi običaji, ne zadošča, da je bil znak uporabljen za opis vrste storitve in zato ni prišlo do zavajanja potrošnika glede izvora blaga, ampak je treba upoštevati tudi kriterije, ki jih je v zvezi z uporabo v skladu z dobrimi poslovnimi običaji v smislu prvega odstavka 6. člena Prve direktive Sveta št. 89/104/EGS z dne 21. decembra 1988 o približevanju zakonodaje držav članic v zvezi z blagovnimi znamkami (v nadaljevanju Direktiva) razvilo Sodišče EU.

7. Pri ugotavljanju ali je pogoj uporabe v skladu z dobrimi poslovnimi običaji spoštovan, je Sodišče EU kot pomembno štelo predvsem v kolikšni meri upoštevna javnost razume uporabo znaka kot da ta označuje povezavo med proizvodi oziroma storitvami in imetnikom znamke ter v kolikšni meri bi se tretja oseba tega morala zavedati. Poleg tega je pomembno ali znamka uživa določen ugled, ki bi ga tretja oseba lahko izkoristila za trženje. Vrhovno sodišče je prvostopenjskemu sodišču naložilo, naj ob pravilni razlagi kriterijev uporabe v skladu z dobrimi poslovnimi običaji preveri trditve tožeče stranke, da je CENTREKS znana, verjetno pa tudi sloveča znamka, da gre za dobro uveljavljeno storitev tožeče stranke, da dobra vera ni podana, ker je tožena stranka začela sporni znak uporabljati desetletje po tem, ko je bila znamka tožeče stranke registrirana ter trditve tožene stranke, da je uporaba besede centrex nujna, da se strankam na strokoven način opiše, kaj se sploh prodaja in kaj je namen opreme, ki se prodaja.

8. Sodišče prve stopnje je odločitev v ponovljenem postopku oprlo na ugotovitve: - da se beseda centrex ali centreks uporablja (v Sloveniji) kot oznaka za vrsto telekomunikacijske storitve „navidezne hišne telefonske centrale“ oziroma „centralne pisarniške telefonske centrale “; - da je tožena stranka na svoji spletni strani ta pojem uporabila opisno, tako, da je z njim označila storitev in tehnično enoto - centralo, ki povezuje posamezne priključke pri uporabniku; - da je relevantna javnost za presojo pomena navedenega izraza strokovnjak, ki se v gospodarski družbi ukvarja z investicijami v telekomunikacijske sisteme; - da je relevantna javnost tovrstne storitve poznala že pred letom 1995, širše pa s prihodom tovrstne ponudbe na slovenski trg po letu 1998; - da (je) relevantna javnost besedo centreks (že pred letom 1998 in kasneje) zaznava(la) kot splošno označbo za vrsto telekomunikacijskih storitev in ne le kot znamko tožeče stranke. Pri tem se je oprlo na ugotovitve izvedenca, da povprečen strokovnjak oznake centreks že pred letom 1998 in tudi kasneje ni povezoval (le) s tožečo stranko, ampak jo je razumel kot označbo za vrsto storitev, ki jo ponujajo tudi drugi ponudniki in proizvajalci doma in v svetu; - da pri znamki tožeče stranke ne gre za slovečo znamko oziroma znamko ugleda; - da je uporaba sporne označbe s strani tožene stranke nujna, da se strankam na strokoven način opiše, kaj se sploh prodaja in kaj je namen opreme, ki se prodaja in bi strokovnjak vsak drugi opis (npr. deljena telefonska centrala) logično povezal s pojmom centreks, saj tovrstno vsebino najbolje pozna pod tem izrazom, z uporabo drugih izrazov pa se izgubi del sporočilnosti in vnašajo zmedo.

9. Sodišče prve stopnje je na podlagi navedenega zaključilo, da tožena stranka znaka (IP) Centrex ni uporabljala na način, ki bi ustvaril vtis, da obstaja ekonomska povezava med toženo stranko in tožečo stranko, oziroma storitvami pravdnih strank. Ukvarjalo se je tudi z vprašanjem ali je morebiti uporaba spornega znaka imela učinek na vrednost znamke z izkoriščanjem njenega razlikovalnega značaja ali ugleda in prišlo do zaključka, da temu ni tako, saj pomemben del javnosti oznake centreks ni povezoval le s tožečo stranko in je dobro ločil med blagovnimi znamkami in pojmi, ki opisujejo vsebino posameznih sklopov storitev. Sodišče prve stopnje je zato ocenilo, da je tožena stranka pri uporabi spornega znaka ravnala v skladu z dobrimi poslovnimi običaji, kljub temu, da je začela znak uporabljati desetletje po registraciji znamke tožeče stranke.

10. Pritožnica sodišču prve stopnje očita, da v ponovljenem postopku ni ravnalo v skladu z navodili in pravnimi izhodišči Vrhovnega sodišča RS, ampak je le ponovilo tavtološko sklepanje iz prvega postopka.

11. Pritožba pravilno opozarja, da ZIL-1 v primeru kršitve znamke določa izkaz predpostavke obstoja zmede v javnosti le v primeru, da se imetnik znamke sklicuje na podobnost ali enakost znaka z znamko ter njegovo uporabo za enako ali podobno blago oziroma storitve (točka b) 47. člena ZIL-1), v primeru „dvojne identičnosti“, to je enakosti znaka in znamke za enako blago ali storitve (točka a) prvega odstavka 47. člena ZIL-1 ) in v primeru kršitve znamke ugleda (točka c) prvega odstavka 47. člena ZIL-1) pa zakon tega pogoja ne določa. Za ugotovitev obstoja kršitve znamke je torej treba izkazati obstoj zmede v javnosti takrat, ko se imetnik znamke sklicuje na uporabo pravila podobnosti, v primeru dvojne identičnosti in v primeru znamke ugleda, pa verjetnosti ustvarjanja zmede v javnosti imetniku znamke ni treba izkazati.

12. Tožeča stranka se je v tožbi sklicevala na pravilo podobnosti oziroma na kršitev po točki b) prvega odstavka 47. člena ZIL-1 (točka IV. in IV. tožbe, list. št. 9. -11), zato ne držijo pritožbene trditve, da je sodišče prve stopnje tožečo stranko, kar zadeva zmedo v javnosti, obremenilo z dokazovanjem nečesa, kar zakon ne določa kot pogoj za tožničino prepovedno upravičenje.

13. Ker pa se je tožena stranka v obravnavanem primeru tožbi upirala s sklicevanjem, da uporaba spornega znaka z njene strani ne predstavlja kršitve znamke tožeče stranke, ker je podana izjema po točki b) prvega odstavka 48. člena ZIL-1), je za odločitev v zadevi ključna ugotovitev pogojev za uporabo znamke, ki so določeni v citiranem določilu. Ta me drugim določa, da imetnik znamke tretjim ne more preprečiti uporabe znamke (znaka) za označitev namena proizvoda ali storitve pod pogojem, da tretja oseba pri tem ravna v skladu z dobrimi poslovnimi običaji.

14. Test ravnanja v skladu z dobrimi poslovnimi običaji pri uporabi znamke mora biti opravljen po objektivnih merilih. Sodišče EU je zavzelo stališče, da uporaba znamke ni v skladu z dobrimi poslovnimi običaji, kadar tretji znak uporablja na način, ki ustvarja direkten ali posreden vtis, da obstaja ekonomska povezava med tretjim in imetnikom znamke in če uporaba učinkuje na vrednost znamke z izkoriščanjem njenega razlikovalnega značaja ali ugleda. Pri tem je pomembna celotna predstavitev proizvoda s strani tretjega, način prikaza znamke, prizadevanje po zagotovitvi razlikovanja proizvodov oziroma storitev in ravnanje drugih ponudnikov podobnega blaga oziroma storitev. Najpomembnejše pa je kako relevantna javnost oziroma povprečno skrbna razumna oseba, ki predstavlja relevantno javnost, dojema uporabo znaka.

15. Pritožbene trditve, da je sodišče prvo stopnje zmotno štelo, da so v primeru uporabe z znamko zavarovanega znaka kot označbe za vrsto blaga ali storitev prepovedna upravičenja že generalno izključena, ker ne more priti do zavajanja potrošnikov glede izvora blaga, so neutemeljene. Pritožnica se pri tem sklicuje na točko 12 obrazložitve prvostopne sodbe, pri tem pa prezre, da je sodišče prve stopnje v prvem delu citirane točke obrazložitve le povzelo svoje ugotovitve iz prvega sojenja in v sklepnem delu citirane točke obrazložitve izrecno navedlo, da je Vrhovno sodišče RS v razveljavitvenem sklepu nakazalo na dodatne kriterije, ki naj jih upošteva v ponovljenem postopku. S temi kriteriji pa se je prvostopno sodišče obširno ukvarjalo v točkah 13 do 20 obrazložitve prvostopenjske sodbe.

16. Glede na zgoraj navedeno ne držijo pritožbene navedbe, da prvostopna sodba v zvezi z obstojem zmede na trgu zavzema stališča, ki so povsem nasprotna stališčem Vrhovnega sodišča RS in da se je prvostopno sodišče izognilo raziskovanju in ocenjevanju vprašanja ali je ravnanje tožene stranke v okviru 48. člena ZIL-1, v posledici česar je izpodbijana sodba obremenjena z relativno kršitvijo prvega odstavka 362. člena ZPP v zvezi s 383. členom ZPP.

17. Zaradi nekonkretiziranosti pritožbenih trditev, da je v posledici navedene kršitve ključni del spora ostal neraziskan, kar je usodno vplivalo na pravilnost in zakonitost odločbe, ki jih pritožnica utemeljuje zgolj z navajanjem zakonskega besedila, pa pritožnica s pritožbo tudi sicer ne more uspeti. Prav tako pa tudi ni povsem izključena možnost, da je v primeru uporabe znamke le kot oznake za določene lastnosti blaga, ki izključuje vsak dvom, da bi uporaba znaka nakazovala na izvor blaga, zmeda glede izvora blaga izključena, zato kršitev znamke v takem primeru ni podana (primerjaj sodbo SES C-2/100 Holterhoff proti Freiesleben).

18. Pritožnica nadalje navaja, da je sodišče prve stopnje odločitev oprlo na nejasno in nedoločeno izvedensko mnenje in ni upoštevalo njenega predloga naj imenuje drugega izvedenca ter je na konkretizirane očitke v zvezi z izvedenskim delom odgovorilo le pavšalno. Vsled navedenih procesnih kršitev pravil o dokazovanju z izvedenci, pa je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno.

19. Te očitke je pritožnica konkretizirala z navedbami: (1) da izvedenec ni bil sposoben ali voljan povedati ničesar določnega o tem, kakšno je bilo percepiranje izraza centreks oziroma tožničine znamke v času registracije tožničine znamke ter prihoda na trg v letu 1998, ki je za pravdo edini relevanten, (2) da se je izvedenec izmikal odgovorom in preskakoval v leto 2006, ki da ni relevantno, (3) da izvedenec ni pojasnil od kod je bila znamka leta 1998 že poznana, ter kako močno je bila poznana in če morda že kot oznaka za vrsto storitev.

20. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je izvedenec v pisnem izvedenskem mnenju in pri zaslišanju na glavni obravnavi jasno povedal: - da je povprečni strokovnjak v Sloveniji s področja telekomunikacij za zasebna omrežja, ki dobro pozna problematiko področja in spremlja dogajanje preko informacij, ki jih nudijo ponudniki tovrstnih storitev, poznal storitve centreks že pred letom 1998, ker so vsi večji ponudniki telekomunikacijskih sistemov v svetu in Evropi že pred tem letom ponujali tovrstne storitve pod oznako centreks (ali centrex) in da je ta izraz poznal tudi kasneje po letu 1998 širše kot izraz za ponudbo z vsebino storitev centrex, ki jo ponujajo v svetovnem merilu, kot tudi kot način izvedbe teh storitev pri različnih proizvajalcih telekomunikacijskih sistemov in ne le kot ponudbo tožeče stranke; - da povprečen strokovnjak v Sloveniji s področja telekomunikacij pojem centreks ali centrex razume predvsem kot vrsto telekomunikacijskih storitev (stran 7 izvedenskega mnenja, list. št. 551); - da je te storitve v Sloveniji najprej začela ponujati tožeča stranka, ki je imela (v letu 1998) edina omrežje za izvedbo tovrstnih storitev, kasneje pa so storitve ponujali še drugi ponudniki (stran 2 in 3 izvedenskega mnenja, list. št. 546 in 547); - da je izraz centreks splošno znan kot storitev oziroma funkcionalnost za privatno telefonsko centralo v javnem omrežju, da je to opis določene vrste storitev in tudi če bi jo kdo skušal drugače opisati bi mu rekel „ a-ha misliš centreks“(list. št. 582); - da je tožeča stranka njegove ugotovitve izpostavila selektivno in iz konteksta ter vztraja pri povedanem.

21. Izvedenec je na glavni obravnavi konkretno odgovoril na vprašanje tožeče stranke ali je bila storitev PABX leta 1998 prisotna na slovenskem trgu v smislu prodajanja in odgovoril, da je storitev prodajala takrat le tožeča stranka, je pa bila storitev takrat v svetu že dovolj dobro znana kot storitev centreks. Pod tem izrazom so jo poznali tudi strokovnjaki v Sloveniji, ki so se ukvarjali s PABX, predvsem v večjih firmah, bilo je veliko izobraževanj, konferenc, ... (list. št. 584/585). Izvedenec je vztrajal pri stališču, da je oznaka centreks pred nastopom tožnice na trgu v letu 1998 na slovenskem trgu že figurirala kot splošno sprejeta oznaka za določno vrsto storitev (list. št. 586).

22. Postavitev novega izvedenca pride v poštev le, kadar je izvedenčev izvid nejasen, nepopoln ali v nasprotju sam s seboj ali z raziskanimi okoliščinami in se te pomanjkljivosti ne dajo odpraviti z zaslišanjem izvedenca (drugi odstavek 254. člena ZPP), ali v primeru da so v mnenju nasprotja ali pomanjkljivosti, ali če nastane utemeljen dvom o pravilnosti podanega mnenja, pa se te pomanjkljivosti ali dvom ne dajo odpraviti z novim zaslišanjem (tretji odstavek 254. člena ZPP).

23. V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje na podlagi pripomb tožnice izvedenca pozvalo k dopolnitvi mnenja in ga zaslišalo. Bistveno je torej, ali je tožnica s pripombami na izvedensko mnenje vzpostavila dvom v njegovo pravilnost. Tožeča stranka se je proti dejanskim ugotovitvam izvedenca branila z navedbami, da bi njeni lastni strokovnjaki na zastavljena vprašanja o uporabi označbe centreks in njenem poznavanju leta 1998 odgovorili negativno, pri tem pa ni pojasnila razlogov, ki bi tak odgovor utemeljevali. Sodišče prve stopnje zato ni imelo razloga, da bi podvomilo v pravilnost izvedenskega mnenja. Pritožnica zgolj z neopredeljenim zatrjevanjem, da se je izvedenec izmikal odgovorom in so njegovi odgovori nejasni, ob tem, da iz zgoraj navedenega mnenja izvedenca jasno izhaja, da je na zastavljena vprašanja odgovoril, ni uspela izkazati, da je nastopil procesni položaj, v katerem bi moralo sodišče prve stopnje postaviti novega izvedenca. Da mnenje izvedenca tožeči stranki ni všeč, pa kot že rečeno, ni razlog za postavitev novega izvedenca.

24. Sodišče prve stopnje je zato ravnalo pravilno, ko je po razjasnitvi vseh pripomb na izvedensko mnenje zavrnilo dokazni predlog tožnice za postavitev novega izvedenca in s tem zadostilo standardom, ki so določeni za vodenje dokaznega postopka in ugotavljanje dejstev.

25. Upoštevaje vse navedeno, je tudi po oceni pritožbenega sodišča izvedenec odgovoril na vsa v obravnavani zadevi ključna vprašanja, kot je to skozi obrazložitev sodbe izčrpno pojasnilo sodišče prve stopnje (točke 13 do 18 obrazložitve sodbe).

26. Držijo pritožbene navedbe, da je izvedenec ugotovil, da je do širšega poznavanja in uporabljanja izraza centreks na slovenskem trgu prišlo šele s ponudbo teh storitev na strani tožeče stranke po letu 1998. Ker pa je bila tožeča stranka v letu 1998 in tudi še kasneje najprej edini, potem pa največji ponudnik tovrstnih storitev, ugotovitve izvedenca o širšem poznavanju znamke po letu 1998 ne pomenijo, da je s tem že zanikana dobrovernost tožene stranke. Razlaga dobrovernosti v tej smeri, ob upoštevanju, da relevantna javnost oznake centreks ni povezovala le s storitvami tožeče stranke in so ta izraz uporabljali za te storitve tudi drugi ponudniki v Evropi in svetu, bi pomenila ščitenje monopolnega položaja tožnice in bi ogrozila varstvo potrošnikov. Tega pa Sodišče EU gotovo ni imelo v mislih v zvezi s kriterijem izkoriščanja ugleda znamke.

27. Neresnične so tudi pritožbene trditve, da se sodišče o tem delu izvedenskega mnenja v izpodbijani sodbi ni opredelilo, saj je to ugotovitev izvedenca sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo v sklopu dokazne ocene, ki jo je naredilo v skladu z določili 8. člena ZPP. Pritožbene trditve o kršitvi po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP so zato neutemeljene.

28. Zmotno je tudi pritožbeno stališče, da nejasno in nedoločno izvedensko mnenje pomeni dokazno krizo in bi moralo zaradi tega sodišče prve stopnje odločati na podlagi pravil o dokaznem bremenu. Če bi bile pritožbene trditve o nejasnosti izvedenskega mnenja resnične, bi to vodilo do razveljavitve izpodbijane odločbe in postavitve novega izvedenca, za kar si je v prvi vrsti prizadevala pritožnica, ne pa do odločanja na podlagi pravil o dokaznem bremenu.

29. Zmotno je tudi pritožbeno stališče, da tožena stranka, ki se sklicuje na izjemo iz točke b) prvega odstavka 48. člena ZIL-1 ni zadostila trditvenemu in dokaznemu bremenu glede ravnanja v skladu z dobrimi poslovnimi običaji. Ni res, da se je tožena stranka sklicevala le na opisnost izraza centreks, v smeri pogoja dobrovernosti pa ni podala nobenih trditev. Tožena stranka je v zvezi s tem podala trditve, da je znak centreks splošno znan relevantni javnosti, kot oznaka za vrsto produkta in namena, za katerega se ta produkt uporablja, navajala je kdo je v tem primeru relevantna javnost in pojasnila, da je uporaba tega izraza nujna, da se na strokoven način opiše, kaj se prodaja in kakšen je namen opreme ter za svoje trditve ponudila dokaze (točka 4 odgovora na tožbo, točka 19 pripravljalne vloge list št. 118 – 120, list št. 145-148). S tem pa je tožena stranka zadostila trditvenemu bremenu v zvezi s kriteriji ravnanja v skladu z dobrimi poslovnimi običaji na presojo katerih je bilo napoteno sodišče prve stopnje z razveljavitvenim sklepom. Sodišče prve stopnje je v zvezi z ugotavljanjem pogoja uporabe znaka v skladu z dobrimi poslovnimi običaji izvedlo dokaz z izvedencem in se opredelilo do vseh odločilnih dejstev (točke 13 - 20 obrazložitve sodbe). Pritožbene navedbe, da tožena stranka dokaznega bremena ni izpolnila, so zato neutemeljene.

30. Tudi pritožničin poskus, da bi dokazno oceno sodišča prve stopnje omajala, ker naj bi vrsta nespornih okoliščin v obravnavanem primeru kazala, da je tožena stranka ravnala v nasprotju z dobrimi poslovnimi običaji, je obsojen na neuspeh. Drži, da je med pravdnima strankama nesporno, da je tožnica pred prihodom toženke na trg sporno oznako uporabljala skoraj desetletje. Vendar pa je ob upoštevanju ugotovitev sodišča prve stopnje o generičnosti izraza centreks, o nepovezovanju tega izraza le s storitvami tožeče stranke že od začetka prodaje teh storitev na slovenskem trgu v letu 1998, o nujnosti uporabe prav tega izraza, da se strankam na strokoven način opiše kaj se prodaja in kaj je namen opreme, zaključek, da tožena stranka ni izkoriščala ugleda znamke tožeče stranke, pravilen (točka 19 obrazložitve sodbe). Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo izjavo izvedenca, ki je pojasnil, da je opis storitve z drugimi izrazi sicer mogoč, da pa bi povprečen strokovnjak vsak drugačen opis, ki bi tudi izgubil del sporočilnosti, logično povezal s pojmom centreks. Ker bi uporaba druge besedne zveze oziroma oznake za storitve centreks nedvomno močno otežila predstavitev te storitve in bi v vsakem primeru pripeljala do povezave s pojmom centreks, poimenovanje in trženje storitev pod drugačno oznako ne bi imela nobenega smisla. Kriterij za presojo nujnosti uporabe spornega znaka ni absolutna izključitev vsakršne druge možnosti, ampak izključitev vsake razumne možnosti. Tudi v zvezi z nujnostjo uporabe znaka je zato tožena stranka zadostila trditvenemu in dokaznemu bremenu.

31. Pritožbeno sodišče je odgovorilo na navedbe v pritožbi, ki so odločilne v zadevi (1. odstavek 360. člena ZPP).

32. Ker so pritožbene navedbene neutemeljene, sodišče prve stopnje pa ni zagrešilo nobene od kršitev, na katere je pritožbeno sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 250. člena), je pritožbeno sodišče neutemeljeno pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

33. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato je dolžna sama kriti svoje stroške pritožbenega postopka. Tožena stranka je dolžna sama kriti stroške odgovora na pritožbo, ker ta ni doprinesel k odločitvi pritožbenega sodišča (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena in prvim odstavkom 155. člena ZPP).