Jedro

V zvezi s tožbenimi ugovori, da je sodišče v izpodbijanem sklepu samo presodilo, da je sodba prvostopenjskega sodišča nezakonita, sodišče pojasnjuje, da tretji odstavek 24. člena ZBPP organu za BPP nalaga, da (vsaj v omejenem obsegu) opravi tudi omejen vsebinski preizkus zadeve. Vendar pa slednje ne pomeni, da bi morala tožena stranka v izpodbijani odločbi v konkretnem primeru odgovoriti na vse pritožbene ugovore tožnika, zato tovrstne tožbene ugovore tožnika sodišče zavrača.

Izrek

I.Tožba se zavrne.

II.Vsaka stranka krije svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1.Tožena stranka je z izpodbijano odločbo kot neutemeljeno zavrnila prošnjo tožnika za dodelitev brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP) za pravno svetovanje in zastopanje za sestavo in vložitev pritožbe zoper sodbo tukajšnjega sodišča I U 1436/2023-48 z dne 17. 9. 2025 (v nadaljevanju tudi sodba).

2.V obrazložitvi se tožena stranka sklicuje na 24. člen Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) v zvezi z objektivnim pogojem za dodelitev BPP. Pojasnjuje, da je tukajšnje sodišče z zgoraj navedeno sodbo zavrnilo tožbo tožnika, ki jo je na podlagi Zakona o varstvu osebnih podatkov (v nadaljevanju ZVOP-2) in 82. člena Splošne uredbe o varstvu osebnih podatkov (v nadaljevanju SUPV) vložil zoper A.. Toženka pojasni, da iz navedene sodbe izhaja, da je tožnik direktorju A. na sestanku izročil tri dokumente, in sicer lastno izjavo in dva medijska članka, s katerimi je direktorju A. razkril svoje prejšnje osebno ime in obsojenost za kaznivo dejanje posilstva. Direktor A. pa je nato te dokumente kot prilogo odgovoru na poziv Urada za nadzor, kakovost in investicije v zdravstvu (v nadaljevanju UNKIZ) posredoval več osebam in institucijam. Tožnik meni, da mu je bilo s tako obdelavo osebnih podatkov kršena njegova pravica do varstva osebnih podatkov in dostojanstva ter povzročena nepremoženjska škoda v višini 60.000,00 EUR. Tožena stranka pojasnjuje, da je sodišče ocenilo, da je imela A. zakoniti interes za obdelavo osebnih podatkov, saj je zasledovala obrambo lastnih interesov pred očitki in postopki, ki jih je zoper njo sprožil tožnik. Tožnik naj bi namreč zoper A. podal številne prijave in začel postopke nadzora. Sodišče prve stopnje pa je štelo kot bistveno, da sta priložena medijska članka, ki sta vsebovala osebne podatke tožnika še danes prosto dostopna na spletu, ter da je tožnik pri oblikovanju medijskih člankov s podajanjem izjav tudi sodeloval. Toženka pojasnjuje, da je tožnik v laični pritožbi sicer navajal številne razloge, zaradi katerih naj bi bila zgoraj navedena sodba nezakonita, vendar pa po oceni tožene stranke tožnik ni izkazal verjetnih razlogov za uspeh. Po oceni tožene stranke je imel A. zakonit razlog za razkritje osebnih podatkov, saj je tožnik zoper A. vložil več prijav pred UNKIZ. Poleg tega je tožnik navedene podatke posredoval A. z namenom, da jih posreduje sodelavcem, da se ne bi spuščali v konflikte z njim. Glede na navedeno tožena stranka zaključuje, da je bila v konkretnem primeru obdelava osebnih podatkov v skladu s 6. in 9. členom SUVP. Toženka je zaradi navedenega tožnikovo prošnjo kot neutemeljeno zavrnila.

3.Tožnik vlaga tožbo iz vseh tožbenih razlogov. V tožbi navaja, da je toženka sama presodila, da je sodba tukajšnjega sodišča zakonita ter pri tem preskočila tožnikovo pravico do sodnega varstva iz 25. člena Ustave RS. S tem je tožniku onemogočila učinkovito branjenje in varovanje pravnih interesov iz 25. člena Ustave RS v zvezi s pravico iz 14. člena Ustave RS. Ker se tožena stranka do posameznih navedb v pritožbi ni jasno opredelila, se izpodbijane odločbe ne da preizkusiti, kar predstavlja bistveno kršitev določb postopka. Posledično je bilo napačno ugotovljeno dejansko stanje in zmotno uporabljeno materialno pravo. Tožnik navaja, da je tožena stranka obrazložitev izpodbijane odločbe prepisala iz sodbe tukajšnjega sodišča. Tožnik je v pritožbi kot dokaz o njeni utemeljenosti povzel številne zadeve s podobnim dejanskim stanjem in pravno podlago iz ustaljene prakse Sodišča Evropske unije (v nadaljevanju SEU), pri čemer se tožena stranka do teh navedb ni opredelila.

4.Sodišče prve stopnje ni presojalo in navedlo razlogov o dejstvih, ki jih je SEU v svoji sodni praksi prepoznalo kot odločilna, do dokazov pa se tudi ni jasno in določno opredelilo, zaradi česar se sodbe ne da preizkusiti. Tudi tožena stranka se v izpodbijani odločbi ni opredelila do očitkov tožnika v laični pritožbi, da sodišče ni tehtalo med pravico A. do obdelave podatkov in pravico tožnika do varstva osebnih podatkov. Tožnik ob sklicevanju na tretji odstavek 26. člena ZBPP navaja, da je tožena stranka kršila pravico do sodnega varstva tožnika, ki ga želi doseči z BPP, saj organ za BPP s svojo presojo ne sme poseči v vsebino sodnega varstva, ki ga želi prosilec doseči z BPP.

5.Tožnik se nadalje sklicuje na dejstvo, da je tako sodišče v sodbi, kot toženka v izpodbijani odločbi krivdo za nezakonito obdelovanje osebnih podatkov pripisala tožniku. Pri tem pa se sodišče ni opredelilo do nobenega ključnega dokaza, ki ga je predložil tožnik. Pojasnjuje, da je v upravnem sporu predložil obsežno dokumentacijo, ki dokazuje, da posredovanje tožnikovih osebnih podatkov UNKIZ ni služilo obrambi zakonitih interesov A., pač pa izključno osebnim interesom takratnega direktorja. Tožnik se ob navedenem sklicuje na različne sodbe SEU. Posledično je tožena stranka napačno ugotovila dejansko stanje, s tem, ko je brez presoje dokazov sprejela trditev o obrambi lastnih interesov pred očitki in postopki. Zaradi navedenega pa je tudi zmotno uporabila materialno pravo.

6.Sodišče prve stopnje in tožena stranka sta spregledala temeljno načelo prava varstva podatkov, da je treba izjeme od splošne prepovedi obdelave osebnih podatkov, določene v prvem odstavku 9. člena SUVP, razlagati ozko. Sklicuje se tudi na načelo primarnosti prava EU. Nadalje se sklicuje na ugotovitev sodišča prve stopnje v sodbi in tožene stranke v izpodbijani odločbi, da je tožnik sam objavil svoje podatke ter posredno privolil v posredovanje, kar je v nasprotju s pravnim standardom "očitno javno objavil", kot ga razlaga SEU. Sodišče je zmotno enačilo preteklo sodelovanje tožnika v medijskih intervjujih z aktivno javno objavo v smislu drugega odstavka 9. člena SUVP. Tožnik ob sklicevanju na sodno prakso SEU pojasnjuje, da izjema iz točke e drugega odstavka 9. člena SUVP velja le za podatke, ki jih posameznik samostojno in namerno objavi v javni sferi, česar pa tožnik ni storil. Sodišče prve stopnje in tožena stranka sta spregledala, da je bil tožnikov namen razkritja podatkov direktorju A. le v tem, da seznani sodelavce, da se ne spuščajo v konflikte z njim, kar izključuje namen širše objave.

7.Tožnik meni, da sta sodišče prve stopnje in tožena stranka v izpodbijani odločbi napačno uporabila izjemo iz f točke drugega odstavka 9. člena SUVP. Po mnenju tožnika namreč poziv UNKIZ k izjasnitvi ni formalen postopek, ki bi upravičeval uporabo navedene izjeme. Poleg tega je A. v odgovoru UNKIZ napadel tožnika, s tem ko je posredoval irelevantne osebne podatke tožnika, kar po mnenju tožnika ni obramba pravnega zahtevka. Tožnik navaja, da četudi bi katera od izjem iz drugega odstavka 9. člena SUVP prišla v poštev, bi moralo sodišče opraviti tristopenjski test, ki ga je vzpostavilo SEU, in sicer test namena, test potrebnosti in test tehtanja. Zaradi navedenih očitih napak prvostopenjskega sodišča je po mnenju tožnika potreben preizkus zakonitosti sodbe in bi morala tožena stranka tožnikovi prošnji za dodelitev BPP ugoditi. Sodišču primarno predlaga, da tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi ter samo odloči v zadevi tako, da ugodi prošnji tožnika, oziroma podrejeno, da tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi ter vrne zadevo v ponovni postopek istemu organu. V vsakem primeru zahteva povrnitev stroškov postopka, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

8.Tožena stranka na tožbo ni odgovorila.

9.Tožba ni utemeljena.

10.V obravnavani zadevi je sporno, ali je zakonita odločitev tožene stranke, ki je zavrnila prošnjo tožnika za dodelitev BPP v obliki in obsegu pravnega svetovanja in zastopanja za sestavo in vložitev pritožbe zoper sodbo tukajšnjega sodišča I U 1436/2023-48 z dne 17. 9. 2025. Prošnja tožnika je bila zavrnjena zaradi presoje tožene stranke, da tožnik ne izpolnjuje objektivnega pogoja za dodelitev BPP določenega v prvem odstavku 24. člena ZBPP.

11.Po določbah ZBPP se BPP dodeli, če prosilec izpolnjuje z ZBPP določene pogoje. Le-ti se nanašajo na finančni položaj stranke (subjektivni pogoj) ter na zadevo, za katero prosi za brezplačno pravno pomoč (objektivni pogoj). Oba pogoja morata biti izpolnjena kumulativno. Glede finančnega pogoja zakon določa, da je do BPP upravičena oseba, ki glede na svoj materialni položaj in glede na materialni položaj svoje družine, brez škode za svoje socialno stanje in socialno stanje svoje družine, ne bi zmogla stroškov sodnega postopka oziroma stroškov nudenja pravne pomoči (prvi odstavek 13. člena ZBPP).

12.Prvi odstavek 24. člena ZBPP v zvezi z objektivnim pogojem za dodelitev BPP določa, da se pri presoji upravičenosti prosilca do BPP kot pogoj upoštevajo tudi okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za dodelitev BPP, predvsem, da zadeva ni očitno nerazumna, oziroma da ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh, tako da je razumno začeti postopek oziroma se ga udeleževati ali vlagati v postopku pravna sredstva oziroma nanje odgovarjati in, da je zadeva pomembna za prosilčev osebni in socialno-ekonomski položaj oziroma je pričakovani izid zadeve za prosilca ali njegovo družino življenjskega pomena. Navedeni pogoj je podrobneje opredeljen v tretjem odstavku 24. člena ZBPP, po katerem se med drugim šteje, da je zadeva očitno nerazumna, če je pričakovanje ali zahtevek prosilca v očitnem nesorazmerju z dejanskim stanjem stvari; kot očitno nerazumna pa se zadeva šteje tudi, če je pričakovanje ali zahteva osebe v očitnem nasprotju z načeli pravičnosti in morale.

13.Sodišče ugotavlja, da je tožnik v tožbi ob sklicevanju na sodno prakso SEU sicer obširno navajal razloge, zaradi katerih meni, da je sodba tukajšnjega sodišča I U 1436/2023-48 z dne 17. 9. 2025 nezakonita, vendar pa po oceni sodišča ni uspel izkazati verjetnih izgledov za uspeh. V zvezi s tožbenimi ugovori, da je sodišče v izpodbijanem sklepu samo presodilo, da je sodba prvostopenjskega sodišča nezakonita, sodišče pojasnjuje, da tretji odstavek 24. člena ZBPP organu za BPP nalaga, da (vsaj v omejenem obsegu) opravi tudi omejen vsebinski preizkus zadeve. Vendar pa slednje ne pomeni, da bi morala tožena stranka v izpodbijani odločbi v konkretnem primeru odgovoriti na vse pritožbene ugovore tožnika, zato tovrstne tožbene ugovore tožnika sodišče zavrača. Sodišče po povedanem zavrača tudi tožbene ugovore o kršitvi ustavnih pravic iz 25. člena v zvezi s 14. členom Ustave RS.

14.Iz obrazložitve izpodbijane odločbe je razvidno, da je sodišče v sodbi I U 1436/2023-48 z dne 17. 9. 2025 navedlo prepričljive razloge, zaradi katerih je presodilo, da je bila obdelava tožnikovih osebnih podatkov skladna z določili 6. in 9. člena SUVP. Med drugim je sodišče kot odločilni okoliščini, ki kažeta, da pravica do zasebnosti v konkretnem primeru ne pretehta, navedlo dejstvo, da je tožnik posebne vrste osebnih podatkov toženi stranki sam razkril z namenom, "naj se s tožnikom zgolj iz kaprice ali maščevanja ne spuščajo v duele, ker se nikogar in ničesar ne boji" ter dejstvo, da so bili v času izdaje sodbe tukajšnjega sodišča medijski članki, ki so vsebovali podatke o tožnikovem prejšnjem imenu in predkaznovanosti še vedno javno objavljeni ter prosto dostopni na svetovnem spletu ter, da je tožnik s podajanjem izjav pri oblikovanju člankov sam sodeloval. Iz izpodbijane odločbe tudi izhaja, da je sodišče upoštevalo, da je A. osebne podatke tožnika obdelovala za uveljavljanje, izvajanje in obrambo pravnih zahtevkov v zvezi s pozivom UNKIZ kot odgovor na prijavo tožnika v zvezi z očitanimi nepravilnostmi. Iz zgoraj navedene sodbe izhaja, da bi tožnik obdelavo osebnih podatkov, ki jih je sam razkril toženki, moral in mogel pričakovati, zaradi česar ne more zahtevati varstva na podlagi določil SUVP. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev oprlo tudi na prakso SEU. Po presoji sodišča je tožena stranka pravilno ugotovila, da je tožnikova prošnja nerazumna in da zadeva nima verjetnega izgleda za uspeh. Sodišče se strinja z razlogi za takšno oceno, ki jih tožena stranka navaja v obrazložitvi izpodbijane odločbe. Glede na navedeno pa tudi po presoji sodišča tožnik ni uspel izkazati verjetnih izgledov za uspeh.

15.Sodišče kot nedovoljeno tožbeno novoto v skladu z 52. členom Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrača predloženo poročilo Komisije za preprečevanje korupcije, ker tožnik navedene listine do izdaje izpodbijane odločbe ni predložil in tudi ni navedel razlogov zakaj tega poročila ni predložil že v postopku izdaje upravnega akta.

16.Glede na to, da tožnik v tožbi predlaga zgolj dokaze, ki jih sodišče skladno z določbo 52. člena ZUS-1 ne more upoštevati ali predlagana nova dejstva in dokazi niso pomembni za odločitev, je sodišče v zadevi na podlagi 2. alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave.

17.Izpodbijana odločba je po navedenem pravilna in zakonita, tožbene navedbe so neutemeljene, sodišče samo pa nepravilnosti, na katere pazi uradoma, tudi ni ugotovilo, zato je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno.

18.Izrek o stroških postopka temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

Zveza: