Jedro

Državljan druge republike, ki je zaposlen v tujini, dejansko ne živi v RS, zato ne izpolnjuje pogojev za pridobitev državljanstva po določbi 1. odstavka 40. člena ZDS.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo prošnjo za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije. V obrazložitvi ugotavlja, da tožnik dejansko živi v Nemčiji, kamor je odšel s Kosova pred prihodom v Slovenijo. Ker dejansko ne živi v Sloveniji ne izpolnjuje pogojev za pridobitev državljanstva po določbi 1. odstavka 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I, 30/90-I).

Tožnik v tožbi izrecno uveljavlja tožbeni razlog nepravilne ugotovitve dejanskega stanja in smiselno kršitve pravil postopka. V obrazložitvi navaja, da je z ženo kupil stanovanjsko hišo v Sloveniji. Dne 23.9.1980 je zase, ženo in vseh 5 otrok prijavil v Sloveniji stalno prebivališče in od takrat dalje družina stalno živi v Sloveniji. Tožnik kot edini hranilec družine je dejansko zaposlen v Nemčiji, od koder se redno vrača k družini, kjer preživlja vse praznike, dopuste in domov prihaja tudi ob vikendih. Tožnik dejansko prebiva v Sloveniji in je v tujini le na začasnem delu. Tožnik ni bil zaslišan o dejanskem bivanju in tudi ni dal izjave, da dejansko živi v Nemčiji, kamor bi odšel s Kosova. Nadalje še navaja, da so žena in otroci pridobili državljanstvo Republike Slovenije. Predlaga, da sodišče tožbi ugodi in odpravi izpodbijano odločbo.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo ponavlja razloge izpodbijane odločbe in poudarja, da je tožnik zaposlen v Nemčiji in se k družini vrača le občasno, življenja v takšnih okoliščinah pa ni mogoče šteti za dejansko življenje v Sloveniji.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi gre za pridobitev državljanstva Republike Slovenije po določbi 1. odstavka 40. člena zakona o državljanstvu (ZDS). Tožena stranka pravilno ugotavlja, da na tej pravni podlagi pridobi državljanstvo Republike Slovenije državljan druge republike, ki je imel na dan plebiscita 23.12.1990, prijavljeno stalno prebivališče v Republiki Sloveniji in tukaj tudi dejansko živi. Izpolnjena morata biti oba navedena pogoja. Točno je, da ima tožnik prijavljeno stalno prebivališče v Sloveniji od 23.9.1980 dalje. Toda tožbeni ugovori sodišču ne vzbujajo dvoma v nadaljnjo odločilno dejansko ugotovitev, da tožnik dejansko ne živi v Sloveniji. Tožnik sam navaja, da je zaposlen v Nemčiji. Tudi, če je točno, da pri družini v Sloveniji preživi vse praznike, dopuste ter da domov prihaja tudi ob vikendih, življenja v takšnih okoliščinah ni mogoče šteti za dejansko življenje v Sloveniji. Kraj dejanskega življenja je lahko le kraj, v katerem prizadeti dejansko v pretežni meri zadovoljuje svoje življenjske potrebe. Ker zakon pridobitev državljanstva na podlagi določbe 1. odstavka 40. člena veže na dejansko življenje v Sloveniji, tega pogoja pa tožnik tudi po oceni sodišča ne izpolnjuje, je pravilen zaključek tožene stranke, da na tej pravni podlagi tožnik ne more pridobiti državljanstva Republike Slovenije.

Iz podatkov spisa res ni razvidno, da bi tožnik sodeloval v ugotovitvenem postopku (143. člen ZUP), vendar po presoji sodišča ta kršitev pravil postopka ni vplivala na odločitev, saj tožnik ne izpodbija odločilne dejanske ugotovitve, da je zaposlen v Nemčiji. Na odločitev tudi ne more vplivati zatrjevano dejstvo, da je lastnik nepremičnin v Sloveniji, niti to, da so žena in otroci pridobili državljanstvo Republike Slovenije, saj zakon pridobitev državljanstva po določbi 1. odstavka 40. člena ne navezuje na navedene okoliščine. Uveljavljana tožbena razloga torej nista podana, zato je sodišče neutemeljeno tožbo zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih. Na podlagi določbe 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I) je sodišče pravila ZUP in ZUS smiselno uporabilo kot republiške predpise.