Jedro

Po svoji naravi je postopek delitve stvari v solastnini zelo blizu pravdnemu postopku. Ker vprašanje izvajanja dokazov in prekluzij v ZNP ni izrecno urejeno, povedano pomeni, da se tudi v nepravdnem postopku zaradi razdružitve solastnine uporabljajo določbe ZPP o prekluzijah. Predlagateljica bi morala že na naroku, na katerem je bilo izvedeniško mnenje prebrano, izpostaviti, da zahteva še zaslišanje izvedenca. Tega ni storila, zato na podlagi določbe 286.b člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP, kršitve ne more več uveljavljati v pritožbi.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je Okrajno sodišče v Kopru razdelilo nepremičnino s parc.št. *6/1 k.o. T. v solasti udeležencev tako, da predlagateljica prejme posamezen del stavbe, ki je v elaboratu etažne lastnine označen s št. 2, nasprotni udeleženec del, označen s št. 1, del št. 3 pa je skupni del. V nadaljevanju je še odločilo, da se stavba z ident.št. 713 k.o. T. na parc.št. 5468 vpiše v kataster stavb, podrobno je opredelilo posamezne dele stavbe in uredilo način uporabe ter način delitve stroškov obratovanja, rednega in investicijskega vzdrževanja posameznih in skupnih delov, opredelilo skupne gradbene elemente. Predlagateljica mora na račun več vrednosti njenega dela plačati nasprotnemu udeležencu 9.624 EUR, do plačila tega zneska ima nasprotni udeleženec zastavno pravico na predlagateljičinem posameznem delu. Nasprotni udeleženec je dolžan predlagateljici povrniti skupne stroške postopka v znesku 2.962,31 EUR.

2. Zoper sklep se predlagateljica pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov in zaradi kršitve enakega varstva pravic po 22. členu Ustave RS. Po določbah 70. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju: SPZ) mora sodišče pri delitvi solastnine primarno upoštevati upravičen interes posameznega solastnika. Predlagateljica je prvenstveno predlagala, da se sporna nepremičnina razdeli tako, da nasprotni udeleženec prevzame celotno nepremičnino in predlagateljici izplača njen delež. Svoj predlog je predlagateljica utemeljevala s tem, da se je bila s hčerkama prisiljena izseliti zaradi nasilja nasprotnega udeleženca. Podrejeno pa je predlagala, da se nepremičnina proda in izkupiček razdeli med udeleženca. Po mnenju predlagateljice razdelitev ni možna ne da bi se okrnila funkcionalnost nepremičnine, prav tako ni mogoča na način, da bi oba udeleženca pridobila enakovredna deleža. Garaža je na primer možna samo za enega lastnika, drugi solastnik pa nima možnosti parkiranja. S tako delitvijo, kot jo je določilo sodišče, bo prihajalo do nesoglasij med solastniki in bo zmanjšana vrednost nepremičnine. Predlagateljica je mnenju izvedenca nasprotovala, ravno tako njegovi dopolnitvi, zahtevala je tudi njegovo zaslišanje, sodišče pa predlogu za zaslišanje ni ugodilo, pri čemer v obrazložitvi ni navedlo nobenega razloga za zavrnitev. Ali bi nepremičnina z delitvijo bistveno izgubila na vrednosti, je namreč v tej zadevi bistveno vprašanje, saj po določbi četrtega odstavka 70. člena SPZ v takem primeru delitev v naravi ni možna. Sodišče se v obrazložitvi ni opredelilo do predloga, da se nepremičnino proda na javni dražbi. Obe stranki sta predlagali zaslišanje, da bi na ta način izkazali upravičeni interes iz drugega odstavka 70.člena SPZ, vendar ju sodišče ni zaslišalo, ker naj bi že z izvedbo drugih dokazov ugotovilo odločilna dejstva. Katera naj bi ta dejstva bila, sodišče ne navede. Sodišče tudi v sklepu ni navedlo razlogov v zvezi z upravičenim interesom, saj sta obe stranki izkazovali interes za pridobitev garaže. Predlagateljica predlogu nasprotnega udeleženca, da pridobi spodnje stanovanje in garažo ni nasprotovala (po informacijah na banki ni kreditno sposobna, da bi lahko izplačala nasprotnega udeleženca), zato ne drži ugotovitev sodišča, da naj bi upoštevalo voljo solastnikov. Podrejeno zato predlaga ustrezno spremembo sklepa.

3. V odgovoru na pritožbo je nasprotni udeleženec prerekal pritožbene navedbe in predlagal njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo. Po določbi 70. člena SPZ odloči sodišče tako, da solastniki dobijo v naravi tisti del stvari, za katerega izkažejo upravičen interes. Samo če fizična delitev v naravi ni mogoča niti z izplačilom razlike v vrednosti, ali je mogoča le z nesorazmernimi stroški, lahko sodišče odloči in stvar proda ter razdeli kupnino. Na predlog solastnika pa lahko sodišče odloči, da stvar namesto prodaje pripade njemu v celoti, če izplača druge solastnike. Povedano pomeni, da ne more eden od solastnikov predlagati, naj ga drugi solastnik izplača. Upoštevati je mogoče le predlog solastnika, ki sam želi druge izplačati. Prav tako pa v primeru, da se ugotovi, da je fizična delitev možna in da stroški preureditve niso nesorazmerni, sodišče ne more odločiti, da bo stvar prodalo. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da je fizična delitev možna z izplačilom razlike v vrednosti in da stroški niso nesorazmerni. Ob takem dejanskem zaključku se mu niti ni bilo potrebno ukvarjati z ostalimi predlogi predlagateljice, obravnava katerih bi prišla v poštev šele, če fizična delitev ne bi bila možna. Vseeno je sodišče prve stopnje predlagateljici še pojasnilo, da je izvedenec ugotovil, da je delitev stanovanjske hiše v etažo smotrnejša in bolj racionalna kot civilna delitev.

6. Iz podatkov spisa izhaja, da je izvedenec najprej izdelal mnenje in v zvezi s pripombami še dopolnitev mnenja. Drži, da je predlagateljica že v pripombah na osnovno mnenje zahtevala zaslišanje izvedenca, vendar sta bili naknadno izdelani še dve dopolnitvi, na zadnjo predlagateljica ni imela več pripomb, branju mnenja tudi ni nasprotovala na naroku, na katerem je bil dokaz izveden. Po določbi 37. člena Zakona o nepravdnem postopku (v nadaljevanju: ZNP) se v nepravdnem postopku subsidiarno uporabljajo določbe Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP). Postopek razdelitve solastnine je namreč predlagalni nepravdni postopek, v njem nastopata dve ali več strank, z običajno različnimi interesi, ki so tudi v večjem delu zadolžene za zbiranje procesnega gradiva. Po svoji naravi je torej postopek delitve stvari v solastnini zelo blizu pravdnemu postopku. Ker vprašanje izvajanja dokazov in prekluzij v ZNP ni izrecno urejeno, povedano pomeni, da se tudi v nepravdnem postopku zaradi razdružitve solastnine uporabljajo določbe ZPP o prekluzijah. Predlagateljica bi morala že na naroku, na katerem je bilo izvedeniško mnenje prebrano, izpostaviti, da zahteva še zaslišanje izvedenca. Tega ni storila, zato na podlagi določbe 286.b člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP, kršitve ne more več uveljavljati v pritožbi. Podobno velja za zaslišanje strank. Res nepravdno sodišče ne sprejme dokaznega sklepa na enak način kot pravdno, vendar je predlagateljica najkasneje takrat, ko se je sodišče odločilo narok zaključiti, izvedela, da ne bo izvedlo zaslišanja strank in bi ustrezni ugovor morala podati že takrat. Z očitkom kršitve postopka v pritožbi ne more več uspeti. Posledično tudi ni podana kršitev 22. člena Ustave, saj je imela predlagateljica možnost pravočasno podati ustrezne predloge in uveljavljati kršitve, te možnosti pa ni izkoristila.

7. Ob povedanem pritožba neuspešno napada dejanske zaključke sodišča prve stopnje. Sodišče je na podlagi izvedenskega mnenja, ki je tudi po mnenju pritožbenega sodišča logično, ugotovilo in prepričljivo obrazložilo, da je fizična delitev možna že z minimalnimi stroški. Pojasnilu izvedenca, zakaj z delitvijo ne bi bila bistveno okrnjena funkcionalnost parcele kot celote, predlagateljica med postopkom ni konkretizirano nasprotovala. Dejstvo, da obstaja samo ena garaža, ne onemogoča razdelitve nepremičnine, tudi zatrjevanje, da nepremičnina z delitvijo izgublja na vrednosti, je ob jasnem izvedenskem mnenju zgolj pavšalno. Citirana določba SPZ dopušča možnost, da razdeljeni deli po vrednosti ne ustrezajo solastniškemu deležu, v takem primeru namreč sodišče naloži stranki, ki je dobila več, da razliko izplača. Razlika predstavlja približno 10 % vrednosti celotne nepremičnine, kar je dovolj majhen delež, da ne vpliva na zaključek, da je fizična delitev možna.

8. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi na podlagi izvedenih dokazov prepričljivo obrazložilo svojo odločitev tudi glede upravičenega interesa vsakega od solastnikov. Pritožnica je v pripravljalni vlogi z dne 24.3.2011 (l.št. 94 spisa) predlagala, da prejme v last spodnje stanovanje in garažo, podrejeno pa gornje stanovanje in garažo. Nasprotni udeleženec je s pripravljalno vlogo, ki je bila na sodišče vložena že pred tem (predlagateljica pa se je z njo seznanila šele na naroku 23.9.2011), predlagal, da on prejme v last spodnje stanovanje in garažo. Iz zapisnika naroka ni razvidno, da bi predlagateljica (glede na jasno izraženo stališče v pripravljalni vlogi z dne 23.3.2011) s predlogom nasprotnega udeleženca soglašala, drugačne navedbe v pritožbi so v nasprotju s podatki spisa. Nenazadnje pa si v zvezi s tem prihaja v nasprotje že pritožba, saj najprej (sicer neutemeljeno) očita sodišču prve stopnje, da ni obrazložilo upravičenega interesa, čeprav sta obe stranki izkazali interes za pridobitev garaže, nato pa (prav tako neutemeljeno) trdi, da je soglašala s predlogom nasprotnega udeleženca. Razloge, zakaj je ugodilo predlagateljici in garažo dodelilo njej, je sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu prepričljivo pojasnilo (drugi odstavek na str. 5 sklepa) in teh zaključkov pritožba konkretizirano niti ne napada.

9. Pritožbeno sodišče je sklep preverilo še glede kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP). Ker teh ni našlo, je na podlagi vsega zgoraj povedanega pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP).

10. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 154. in 155. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP. Predlagateljica s pritožbo ni uspela, strošek odgovora na pritožbo pa glede na stanje stvari ni bil potreben strošek postopka.