Jedro

Tožencu ni mogoče očitati protipravnega ravnanja, ker je tožnik (kot kupec) vedel, da prizidek nima ustreznih dovoljenj in ker legalizacija nedovoljenega gradbenega posega ni bila mogoča zaradi drugih nedovoljenih gradbenih posegov, ki jih ni izdelal toženec. Do prekoračitve normativa pozidanosti gradbene parcele, kar onemogoča legalizacijo, je prišlo zaradi večih prizidkov in izzidka, ki jih ni izdelal toženec.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje (II. točka in III. točka izreka odločbe).

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sklepom (I. točka izreka odločbe) dovolilo razširitev tožbenega zahtevka, ki ga je tožeča stranka postavila 27.11.2009. S sodbo (II. točka izreka odločbe) pa je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik zahteval, da mu toženec plača 7.850,21 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.11.1994, dodatno odškodnino v višini 35.862,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24.1.2006. Zavrnilo je tudi zahtevek na ničnost kupoprodajne pogodbe, sklenjene med pravdnima strankama, notarsko overjene, 8.7.1994 za nepremičnino, natančneje opredeljeno v 3. točki II. točke izreka sodbe. Hkrati je zavrnilo zahtevek tožnika iz naslova kondikcije za znesek 22.959,18 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12.11.2009. Tožniku je (III. točka izreka sodbe) naložilo, da toženi stranki povrne njene pravdne stroške 6.946,24 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Odločitev je utemeljilo z obrazložitvijo, da tožnik do odškodnine ni upravičen, ker v ravnanju toženca sodišče ni našlo protipravnosti (opustitve dolžnega ravnanja). Sklenjena pogodba, na podlagi katere se je toženec vpisal v zemljiško knjigo, pa tudi ni nična, glede na veliko verjetnost obstoja ekskulpacijskega razloga iz 76.c člena Zakona o urejanju naselij in drugih poseg v prostor (Ur. l. SRS, št. 18/1984 s spremembami in dopolnitvami; ZUN).

Zoper sodbo (II. točka in III. točka izreka odločbe) se je pritožil tožnik iz vseh pritožbenih razlogov 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/07; UPB-3 s spremembami in dopolnitvami; ZPP) in predlagal, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo v celoti razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje, vse s stroškovno posledico. Sodišču prve stopnje očita, da ni upoštevalo navodil višjega sodišča in ni odgovorilo na vprašanja, ki jih je le-to izpostavilo kot odločilna, s čimer je bistveno kršilo določbe pravdnega postopka. Odločba je protispisna in v nasprotju z izvedenimi dokazi, saj zatrjuje, da je tožnik ves čas vedel za nedovoljenost izgradnje ob sklenitvi predpogodbe in kupne pogodbe v letu 1993 in letu 1994, pri čemer se sklicuje na njegovo vlogo za izdelavo lokacijske dokumentacije v letu 1995 (priloga v spisu A12). To sklepanje je v nasprotju z običajno izkustveno logiko. Vsakdo, ki bi vedel, da gre za nedovoljeno gradnjo, bi nemudoma pristopil k postopku legalizacije. Nelogični so zaključki sodišča komu pokloniti vero, ob tem, da je tožnik odločbo o odstranitvi dela objekta videl šele po sklenitvi pogodbe. Dobroverni sopogodbenik bi tako listino dal na vpogled in bi bila sestavni del predpogodbe. Nenavadno veliko vlogo daje sodišče osebnemu obrtnemu dovoljenju, izdanemu tožencu. S tem so podane bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Zmotno in nepopolno je ugotovljeno tudi dejansko stanje, čeprav ima sodišče na razpolago vso potrebno dokumentacijo. Iz listinskih dokazov in pričevanja strank je nedvomno mogoče ugotoviti, kaj je predmet nedovoljene gradnje, kar dokazujejo že vloge za legalizacijo, sicer dodatni postopki ne bi bili potrebni. Sodišče je neupravičeno verjelo tožencu, čeprav je bil on prvi, ki je nedovoljeno posegal v prostor in gradil v nasprotju z zakonom. Sodišče ni raziskalo motiva, zakaj v predpogodbi ni bilo zapisano, da je predmet kupoprodaje nepremičnina, ki je nedovoljena gradnja. Ni ugotovljen predmet pogodbe, napačno je poklonjena vera in podan zaključek, da je tožnik vedel za obstoj nedovoljene gradnje. Graja tudi zaključek sodišča, da je dovolitev opravljanja popoldanske obrti, sanirala odločbo o rušenju nedovoljene gradnje iz leta 1985. Poudarja razliko med redno in popoldansko obrtjo in zavzame stališče, da dovoljenje toženca za popoldansko obrt v izreku ne vsebuje besede poslovni prostor in ne more vplivati na razlogovanje sodišča v smeri, da za nedovoljeno gradnjo ne veljajo prepovedi iz 76/1 člena ZUN. Ugovarja tudi stroškovni odločitvi, ki jo ocenjuje kot nekritično, saj so vloge, ki jih je pisal toženec, po vsebini in materialnopravnem razlogovanju skoraj enake.

Toženec na pritožbo ni odgovoril. Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku (tokrat je sodilo v zadevi tretjič) obravnavalo vsa sporna vprašanja, na katera je opozorilo pritožbeno sodišče v svoji odločbi 2.9.2009 in ni zagrešilo uveljavljane bistvene kršitve določb postopka (nepravilne uporabe 362. člena ZPP). Ob ponovnem odločanju je presodilo, da je tožnik za nedovoljeno gradnjo vedel in tožniku ni verjelo, da mu je toženec zamolčal, da za sporni prizidek nima gradbenega dovoljenja. Legalizacija prizidka, ki ga je zgradil toženec, bi bila možna, če ne bi bilo prizidkov (nedovoljenih gradenj več), ki pa jih ni izdelal tožnik. S pritožbenim očitkom, da so podane bistvene kršitve (trditev, da je odločba protispisna in v nasprotju z izvedenimi dokazi), ki so potrditvi tožnika v tem, da je sodišče ugotovitev, da je tožnik že ob sklepanju predpogodbe in pogodbe (1993 in 1994) vedel za nedovoljeno gradnjo, oprlo na dokument iz leta 1995; da je „nelogično zaključilo, komu pokloniti vero“, čeprav je tožnik odločbo o rušenju videl šele po sklenitvi pogodbe; da daje nenavadno vlogo obrtnem dovoljenju, izdanemu tožencu, tožnik izpodbija dejansko stanje, kar je pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja in ne bistvene kršitve določb postopka. Pritožbeno sodišče pa po uradni dolžnosti upoštevnih kršitev (2. odstavek 350. člena ZPP) ni ugotovilo.

Sodišče prve stopnje je tokrat dejansko stanje dovolj popolno in pravilno ugotovilo in pritožbene trditve v njegovo pravilnost ne vzbujajo dvomov. Sodišče prve stopnje je na podlagi ugotovitev: - da sta pravdni stranki 15.3.1993 sklenili predpogodbo, s katero je bila tožniku nepremičnina izročena v posest, kupnina pa v celoti plačana; - da sta 1994 sklenili kupno pogodbo, na podlagi katere se je tožnik vpisal v zemljiški knjigi; - da je bil predmet prodaje del kletne etaže v skupni izmeri 65,98 m2, v naravi delavnica v izmeri 47,50 m2 in dodatni prostor v izmeri 18,48 m2 ter pravica uporabe funkcionalnega zemljišča; - da toženec tožniku ni izročil gradbenega, lokacijskega ali uporabnega dovoljenja; - da je pristojna inšpekcijska služba z odločbo 12.9.1985 tožencu naložila ustavitev adaptacije garažnega objekta (garaža preurejena v delavnico) v izmeri 10 x 5 metrov, in mu naložila priglasitev graditve pristojnemu občinskemu organu; - da je toženec zaprosil in mu je bilo 16.9.1988 izdano potrdilo za opravljanje postranskega poklica v podkletenem prostoru velikem 10 x 5 metrov in je v teh prostorih opravljal obrt do leta 1991; - da ima sporna hiša več prizidkov, ki jih ni izdelal le toženec, temveč tudi solastnik M. B., s katerim sta 13.6.1990 skupaj naročila izdelavo lokacijske dokumentacije za prizidke k stanovanjski hiši; - da je tožnik v letu 1995 predlagal, da se nadaljuje s pripravo lokacijske dokumentacije za pridobitev upravnih dovoljenj (tožnikov podpis); - da je še pred sklenitvijo pogodbe s tožencem tožnik od M. B. odkupil njegov solastni del (eno polovico) nepremičnine; - da je prizidek na parc. št. 619 izdelal že M. B., brez gradbenega dovoljenja, kar je tožnik vedel; - da je tožnik na prizidku na parc. št. 618, ki ga je izdelal toženec, izvajal še dodatna gradbena dela (ob prizidku je postavil oporni zid za vrt, izdelal je zgornjo teraso nad nadomestno garažo in pozidal vmesno etažno teraso); - da do prekoračitve predpisanega normativa pozidanosti gradbene parcele, kar onemogoča legalizacijo gradnje, ni prišlo zaradi prizidka, ki ga je izdelal toženec, temveč zaradi večih prizidkov in izzidka, ki jih toženec ni izdelal; - da je bil normativ predpisane pozidanosti gradbene parcele presežen s prizidkom na parceli 619 k.o. V., ki ga je izdelal še solastnik M. B.; - da je tožnik vedel, da je prizidek, ki ga je izdelal toženec nedovoljena gradnja, ocenilo, da tožencu ni mogoče očitati protipravnega ravnanja (pravilno je zavrnilo odškodninski zahtevek) in da pogodba, na podlagi katere se je toženec vpisal v zemljiško knjigo, ni nična (pravilno je zavrnilo zahtevek na ničnost pogodbe in posledično kondikcijski zahtevek).

Tožnik, ki sicer očita zmotno in nepopolno ugotovljeno stanje, ključne ugotovitve sodišča prve stopnje, da legalizacija prizidka, ki ga je izdelal toženec (ne da bi imel ustrezno dovoljenje), ki je bil tudi predmet sporne kupoprodajne pogodbe, ni bila možna zaradi drugih nedovoljenih gradbenih posegov, ki jih ni izdelal toženec, zlasti zaradi prizidka, ki ga je izdelal M. B., obrazloženo ne izpodbija. Posledično je materialnopravno pravilna ocena o obstoju ekskulpacijskega razloga iz 76.c člena ZUN.

Pritožbene trditve v dokazno oceno sodišča, ki tožniku ni verjelo, da za nedovoljeno gradnjo (prizidek toženca) ni vedel, ne vzbujajo dvomov. Dokazna ocena sodišča prve stopnje temelji na ugotovitvi, da je tožnik že pred sklenitvijo pogodbe s tožencem sporno nepremičnino v naravi dobro poznal (polovični solastninski del nepremičnine je odkupil od M. B., ki je bil solastnik s tožencem), da so mu bili znani prizidki in dejstvo, da ni pridobljeno gradbeno dovoljenje oziroma dokumentacija od M. B. in da so prihajale inšpekcijske službe pogosto na ogled sporne hiše. Ne opira ga le na vlogo za izdelavo lokacijske dokumentacije iz leta 1995 (vložene že v letu 1990) in tudi ne na dejstvo, da je tožnik predložil odločbo o zaustavitvi del iz leta 1985, kot zmotno navaja tožnik. Tožnik je tožencu ob zaslišanju pripisoval gradnjo, ki je toženec ni izdelal (prizidek pred vhodnimi vrati v garažo; nadzidek nad garažo), kar je bilo ugotovljeno ob ogledu, spričo česar je sodišče prve stopnje utemeljeno podvomilo v tožnikovo verodostojnost. Vprašanje obsega pozidanosti gradbene parcele je namreč ključno za presojo, ali bi bilo mogoče prizidek, ki ga je izdelal toženec, legalizirati. Ugotovitvam sodišča prve stopnje, da toženec ni izdelal v celoti sedaj spornega prizidka, ki temelje zlasti na ugotovitvah z ogleda, pritožnik obrazloženo ne oporeka. Po (neizpodbijani) ugotovitvi sodišča prve stopnje, ki ima podlago v poročilu M. I., d.o.o., z dne 12.6.2003 (priloga spisa A 28), legalizacija nedovoljenih gradbenih posegov, ne le prizidka, ki ga je izdelal toženec, ni mogoča, ker je pri gradnji presežen veljavni gradbeni normativ pozidanosti znotraj gradbene parcele. Do prekoračitve pozidanosti je prišlo zlasti zaradi „B. črne gradnje“, pri čemer je tožnik od B. solastninski del odkupil še pred sklenitvijo pogodbe s tožencem. Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, bi po mnenju M. I., d.o.o., z dne 12.6.2003, z odstranitvijo prizidka na parcelni številki 619 (B. črna gradnja) bilo možno legalizirati ostale nedovoljene gradnje, čemur tožnik v pritožbi ne oporeka. Ob dejstvu, da ni le toženec nedovoljeno posegal v prostor in gradil v nasprotju z zakonom, temveč tudi prvotni solastnik M. B., in da je tožnik v toženčevo nedovoljeno gradnjo še sam posegal, ni pomembno, ali je bil toženec prvi, ki je gradil v nasprotju z zakonom.

Sodišče prve stopnje ni zapisalo, da je dovolitev opravljanja popoldanske obrti v delavnici v spornem prizidku sanirala odločbo o rušenju nedovoljene gradnje iz leta 1985, temveč, da za sporni prizidek, glede na izdano dovoljenje, očitno ni veljala prepoved iz 4. alineje 1. odstavka 76. člena ZUN, ki prepoveduje opravljanje gospodarskih in drugih dejavnosti v nelegalno zgrajenem objektu. Z odločbo U. i. s. U. i. 12.9.1985 pa je bila sicer tožencu naložena le ustavitev gradnje in pridobitev ustreznih dovoljenj, in ne rušenje.

Pritožnik le pavšalno graja prisojo pravdnih stroškov, pri čemer navaja, da so vloge po vsebini in materialnopravnem razlogovanju skoraj enake, ne da bi opredeljeno navedel, na katere vloge meri. Glede na dejstvo, da je tožnik v postopku večkrat spreminjal tožbo (razširjal je tožbene zahtevke in spreminjal pravno podlago), je pritožbeni očitek tudi očitno neutemeljen in je stroškovna odločitev sodišča prve stopnje materialnopravno pravilna.

Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani in ker pritožbeno sodišče tudi ni ugotovilo razlogov, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnilo ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Tožnik do povrnitve pritožbenih stroškov ni upravičen, ker s pritožbo ni uspel (1. odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP), in je odločitev o zavrnitvi njegovih pritožbenih stroškov vsebovana v odločitvi o zavrnitvi pritožbe.