Jedro

Kadar pa je za ugotovitev ali razjasnitev kakšnega dejstva potrebno strokovno znanje, s katerim sodišče ne razpolaga, to izvede dokaz z izvedencem (243. člen ZPP). V konkretnem primeru je bilo na vprašanje, ali je sečnja potekala pravilno, mogoče odgovoriti le ob ustreznem strokovnem znanju, torej z izvedbo dokaza z izvedencem. Izpovedbi pritožnika in priče B. P., ki sicer ima izkušnje s sečnjo, zato v nobenem primeru ne bi mogli nadomestiti mnenja izvedenca in ga, sami po sebi, tudi ne moreta izpodbiti. Lahko bi sicer vzbudili dvom v njegovo pravilnost, vendar pa v konkretnem primeru do tega ni prišlo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da sklep o izvršbi, ki ga je izdalo Okrajno sodišče v Ljubljani pod Opr. št. VL 111471/2010 z dne 16. 8. 2010, ostane delno v veljavi v prvem in tretjem odstavku izreka tako, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki 6.025,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 8. 2010 dalje do plačila ter ji v istem roku povrniti tudi izvršilne stroške v višini 41,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od devetega dne od vročitve sklepa o izvršbi (to je od 12. 9. 2010) dalje do plačila, v presežku, in sicer glede plačila glavnice v znesku 4.947,25 EUR ter plačila zamudnih obresti od 12. 6. 2010 do 12. 8. 2010 pa je sklep o izvršbi v prvem odstavku izreka razveljavilo in tožbeni zahtevek zavrnilo (točka I izreka). Glede stroškov je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti 680,96 EUR v roku 15-tih dni s pripadki (točka II izreka).

2. Pritožbo vlaga tožena stranka. Uveljavlja vse pritožbene razloge iz 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ter predlaga razveljavitev (pravilno: spremembo) odločitve tako, da bo zahtevek v celoti zavrnjen. Priglaša pritožbene stroške. Navaja, da je napačno ugotovljeno, da je toženec odgovoren za nastalo škodo na vodnikih in stojnih mestih daljnovoda, ki jo je povzročilo padlo drevo. Vzrok za nesrečo je nepričakovan dogodek, višja sila, ki pa je toženec ni mogel predvideti. Sodišče je le sledilo izvedencu, ni pa upoštevalo navedb toženca in priče B. P.. Zasek v višini 14 cm je bil narejen pravilno. S tehničnimi pripomočki poseka ni bilo mogoče narediti. Tudi višina škode ni pravilno ugotovljena. Zaradi padca drevesa ni nastala takšna škoda kot jo izkazuje predračun. Izvedenec je sicer škodo ocenil, vendar je po mnenju tožene stranke ta ocena pretirana. Moral bi upoštevati amortizacijo v višjem odstotku kot je 20 %. Sodišče bi moralo upoštevati vrednost dela, ki ga je opravila tožena stranka (90,00 EUR). Pobotni ugovor ni bil potreben. Stroški izvršbe bi morali biti priznani po načelu uspela. Napačna je odločitev glede zakonskih zamudnih obresti od izvršilnih stroškov. Prisojeni bi morali biti od poteka 15 - dnevnega paricijskega roka, ki lahko začne teči šele s pravnomočnostjo sodbe.

3. Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je tudi ob ponovnem odločanju pravilno ugotovilo, da škode, ki je tožeči stranki nastala, ni mogoče pripisati višji sili (vetru) temveč ravnanju toženca, ki pri sečnji ni upošteval vseh pravil sečnje. Iz izvedeniškega mnenja, ki mu toženec pred sodiščem prve stopnje ni ugovarjal, tako izhaja, da se za posek drevja v bližini daljnovodov zahteva višji nivo strokovnega znanja in izkušenj, poleg tega pa tudi dodatna oprema oziroma pripomočki. Po ugotovitvah izvedenca se je toženec podiranja bukve sicer lotil pravilno, saj je z zasekom izbral pravilno smer padanja drevesa, nepravilno pa je bil nato narejen rez podžagovanja - namesto v višini dveh do pet centimetrov, je bil narejen v višini kar 14 centimetrov nad dnom zaseka - in s tem nepravilno oblikovana ščetina. Zaradi previsokega reza je bil izničen učinek zaseka, ki sicer omogoča nagib in kasneje padanje drevesa v želeno smer. Kljub klinjenju se drevo ni nagnilo v želeno smer, z nadaljnjim podžagovanjem pa je bilo prerezano tudi mesto, kjer bi morala biti ščetina. Šele v trenutku, ko je bilo prerezano celotno deblo, se je drevo odzvalo tako, da se je dvignilo in padlo v smeri svojega težišča, to je daljnovoda. Po mnenju izvedenca pa bi bilo kljub napaki pri sečnji mogoče z uporabo traktorskega vitla, ki bi moral biti v konkretnih okoliščinah (zaradi bližine daljnovoda) del dodatne opreme oziroma dodaten pripomoček, padec usmeriti v zaželeno smer. Vendar pa tožnik tudi tega pripomočka ni uporabil, čeprav bi ga lahko, saj je dostop s traktorjem mogoč.

6. Pritožnik sodišču prve stopnje, v zvezi z ugotavljanjem odgovornosti za nastalo škodo, neutemeljeno očita, da se je pri odločanju oprlo zgolj na mnenje izvedenca, ni pa upoštevalo toženčevih navedb in izpovedbe priče B. P.. Kot je pritožbeno sodišče pojasnilo že v svoji prejšnji odločbi, to je sklepu I Cp 1705/2013 z dne 8. januar 2014, pravila pravdnega postopka stranki praviloma ne narekujejo dokaza, s katerim mora dokazovati določena dejstva. Kadar pa je za ugotovitev ali razjasnitev kakšnega dejstva potrebno strokovno znanje, s katerim sodišče ne razpolaga, to izvede dokaz z izvedencem (243. člen ZPP). V konkretnem primeru je bilo na vprašanje, ali je sečnja potekala pravilno, bilo mogoče odgovoriti le ob ustreznem strokovnem znanju, torej z izvedbo dokaza z izvedencem. Izpovedbi pritožnika in priče B. P., ki sicer ima izkušnje s sečnjo, zato v nobenem primeru ne bi mogli nadomestiti mnenja izvedenca in ga, sami po sebi, tudi ne moreta izpodbiti. Lahko bi sicer vzbudili dvom v njegovo pravilnost, vendar pa v konkretnem primeru do tega ni prišlo. Izvedeniško mnenje je namreč v pogledu ugotovljenih napak pri sečnji, ki so pripeljale do škode, jasno in strokovno utemeljeno in ne dopušča nobenih dvomov v to, da je bil rez podžagovanja narejen nepravilno. Enako velja za možnost uporabe tehničnih pripomočkov.

7. Na tej podlagi je sodišče prve stopnje tudi utemeljeno zaključilo, da je toženec pri sečnji bukve opustil dolžno skrbnost, ki jo od vsakega izvajalca terjajo pravila gozdarske stroke, saj ni z ustrezno skrbno organizacijo dela preprečil oziroma omejil tveganj, niti ni predvidel ukrepov za izredne okoliščine, ki se lahko pojavijo pri takšnem delu. Odločitev sodišča prve stopnje, da je toženec za nastalo škodo, ki je nastala v posledici njegovega protipravnega ravnanja oziroma opustitve, v celoti odgovoren, je tako pravilna, pritožba pa neutemeljena.

8. V zvezi z obsegom in višino škode je sodišče v ponovljenem postopku izvedlo tudi dokaz z izvedencem elektro stroke. Na njegovi podlagi je ugotovilo, da je obseg škode manjši kot je to zatrjevala tožeča stranka. Poškodovan je bil kotni A drog z odcepno konzolo, nosilni drog N, kotni A drog, drugi nosilni drog N pa je bil le nagnjen, izolacijska oprema na drogu pa ni bila poškodovana. Poškodovani oziroma pretrgani niso bili niti PIV polizolirani vodniki. Celotno škodo je ocenil na 6.025,43 EUR. Pri izračunu je upošteval 20 % odbitek za nepoškodovan material, enako kot je to storila že tožnica sama pri obravnavanju zahtevka s strani E.L. Izvedenec je v izvedeniškem mnenju (med drugim) ovrednotil tudi delo, ki ga je pri sanaciji nujne škode opravil toženec in sicer v višini 90,00 EUR. Toženec ugotovitvam izvedenca glede obsega nastale škode in njene višine v teku postopka pred sodiščem prve stopnje ni ugovarjal. 9. Že iz tega razloga je pritožbena trditev, da je izvedenčeva ocena višine škode pretirana in da bi moral vrednost nepoškodovanega materiala(1) upoštevati v višjem odstotku, neutemeljena. Ker pa gre poleg tega tudi za povsem nekonkretizirani trditvi, pritožbeno sodišče nima podlage, da bi v pravilnost cenitve kakorkoli podvomilo.

10. Ker vrednosti dela, ki ga je opravil toženec, ko je pomagal pri ravnanju drogov, izvedenec pri oceni višine škode ni upošteval tako, da bi tožeči stranki tudi na ta račun kaj priznal, ni podlage, da bi se znesek, ki ga mora toženec plačati, na ta račun zmanjšal. Povedano drugače: če tožnik ne bi pomagal, bi bila škoda višja, saj bi tožeči stranki nastala škoda tudi s plačilom dela, ki ga je sicer opravil toženec. Sodišče prve stopnje je zato ravnalo pravilno, ko zneska 90,00 EUR od ugotovljene škode ni odštelo.

11. Sodišče prve stopnje je sklep o izvršbi vzdržalo v veljavi tudi v pogledu odločitve o izvršilnih stroških. Toženec je tako dolžan tožeči stranki povrniti celoten znesek, to je 41 EUR, skupaj s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Odločitev je pravilna.

12. Znesek 41,00 EUR, ki je bil tožeči stranki kot strošek priznan v izvršilnem postopku, predstavlja plačano takso za izvršilni predlog. Ker je bila ta taksa po Zakonu o sodnih taksah (v nadaljevanju ZST-1), veljavnem v času odmere, enaka ne glede na višino terjatve, ki je bila predmet izvršilnega postopka, bi tudi v primeru, če bi tožeča stranka predlog za izvršbo vložila za manjši znesek, to je znesek za katerega je sodišče sklep o izvršbi vzdržalo v veljavi, nastali enako visoki izvršilni stroški. Upravičena je zato do povračila celotnega zneska. Odmerjeni izvršilni stroški so zapadli v plačilo v osmih dneh od vročitve sklepa o izvršbi. Nato je nastopila zamuda s plačilom. Posledica zamude pa je tudi obveznost plačati zakonske zamudne obresti. Dejstvo, da je bilo (tudi) o tem delu sklepa o izvršbi odločeno šele z izpodbijano sodbo, na to ne more vplivati.

13. Pritožba je glede na obrazloženo neutemeljena. Ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo niti kršitev, na katere v obsegu drugega odstavka 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

14. Ker pritožnica s pritožbo ni uspela, do povračila priglašenih pritožbenih stroškov ni upravičena (154. v zvezi s 165. členom ZPP). Odločitev o tem je vsebovana v odločitvi o zavrnitvi pritožbe.

(1) Pritožnik to poimenuje „amortizacija“, torej tako kot izvedenec v pisnem mnenju. Glede na njegovo pojasnilo ob zaslišanju, pa gre za vrednost nepoškodovanega materiala.