Jedro

Toženec v pritožbi sicer navaja, da ni imel namena žaliti, toda njegovo pisanje v pritožbi daje drugačno objektivno presojo, pa tudi sam je navedel, da bo morda "piker, ciničen in tudi nesramen", ker mu stvar že krepko preseda tako, da ga "sili na bruhanje". Ker svoje žaljivo izražanje ponavlja tudi v pritožbi proti sklepu o kazni, vseskozi ravna v nasprotju z dobrimi običaji in zlorablja svoje pravice, ki jih ima po procesnem zakonu. Za tako ravnanje pa je v drugem in tretjem odstavku 11. člena ZPP predvidena denarna kazen, ki znaša za fizične osebe do 300.000 tolarjev. Višje sodišče, ki je tožencu izreklo kazen 100.000 tolarjev, je pri določitvi kazni očitno upoštevalo toženčevo prizadetost in dejstvo, da v tem postopku še ni bil kaznovan.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep Višjega sodišča v Kopru.

Obrazložitev

Sodišče druge stopnje, ki je odločalo o toženčevi pritožbi, je ugotovilo, da je toženec v pritožbi žalil sodnico, ki je na prvi stopnji odločila v zadevi, in sodstvo sploh. Zato ga je po prvem odstavku 109. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur.l. RS, št. 36/04 - uradno prečiščeno besedilo) kaznovalo z denarno kaznijo 100.000 tolarjev.

Proti temu sklepu se je toženec pritožil. Navaja, da se v demokratični družbi v medijih kritizira vedenje županov, poslancev, ministrov in celo predsednika države. Ni razloga, da temu ne bi bila podvržena tudi sodišča, ki izdajajo sodbe v imenu ljudstva in tudi toženec je del tega ljudstva. Po njegovem je bilo omejevanje pravice do svobodnega izražanja misli, vesti in mnenja s prijemi, kot jih izvaja pritožbeno sodišče, popularno v "stari jugi" in je preživeto. Ker so sodniki javni delavci in sodišča javne ustanove, so podvrženi javni kritiki. Zato toženec meni, da je pač moral priti do ocene, "da je bilo delo razpravljajoče sodnice izpod vsake kritike, da je bila glavna obravnava prozirna farsa in podobno". Poleg tega sta bili v razpravni dvorani navzoči dve priči, ki ju je nalašč povabil, ena od njiju je občasna dopisnica italijanskega Il Piccolo, ki bi lahko zadevo "napihnila po italijansko", če bi toženec tako želel. Pri tem še pojasnjuje, da pritožba proti postopanju sodnice ni bila namenjena pritožbenemu sodišču, temveč Ministrstvu za pravosodje, in da se tiče okrajnega sodišča in bi morala ukrepati razpravljajoča sodnica ali predsednica tega sodišča, ne pa Višje sodišče; da je bila njegova "omemba pedofila samo prispodoba k temu, da se niti do njih ne vede na tak način, čeprav jih ljudstvo sovraži iz dna duše"; da je bil postopek prozorna farsa, kar dokazuje obnašanje sodnice; in dejstvo, da doslej po uradni dolžnosti še ni bil uveden postopek za ugotovitev ničnosti pogodb, čeprav je preteklo že več let, zaradi česar sodnici očita celo kaznivo dejanje. Po svoje prikazuje dejansko stanje in navaja, da bo zato, ker sodišče ne umirja zadeve, pisal tožilstvu in "svojemu" poslancu. Na koncu navaja, da ni zagrešil ničesar, kar je navedeno v 11. členu ZPP in meni, da bi mu lahko izreklo denarno kazen okrajno sodišče in ne pritožbeno sodišče. Vrhovno sodišče prosi, naj odloči korektno in pošteno in naj odpravi izpodbijani sklep, ker ni imel namena žaliti sodišča. Po 344. členu ZPP je bila pritožba vročena tožnici, ki nanjo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Toženec se sicer pravilno sklicuje na to, da je v demokratični družbi Republike Slovenije v 39. členu Ustave (URS, Ur.l. RS, št. 33/91 z ustavnimi zakoni 42/97-24/03) zajamčena pravica do svobodnega izražanja, vendar ta ni neomejena. Omejena je z zakonom, zaradi same narave pravice in s pravicami drugih v primerih, ki jih določa Ustava (15. člen URS). Ker v poglavju o človekovih pravicah Ustava zagotavlja domnevo nedolžnosti (27. člen), pravico do osebnega dostojanstva in varnosti (34. člen URS) ter varstvo pravic zasebnosti in osebnostnih pravic (35. člen URS), je Vrhovno sodišče pretehtalo sorazmernost med toženčevimi pravicami in njegovimi posegi v pravice drugih. Tako mu nalaga tudi Evropska konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP, Ur.l. RS, št. 41/94 - MP, št.7), ki v prvem odstavku 10. člena omogoča varstvo pravice do svobodnega izražanja, a jo v drugem odstavku tega člena omejuje, med drugim tudi zaradi zavarovanja ugleda in pravic drugih in zaradi varovanja avtoritete in nepristranskosti sodstva.

To pomeni, da sta svoboda izražanja ter čast in ugled ustavno zagotovljeni kategoriji in varovani pravici, toda vsaka je omejena s pravico druge osebe, kar pomeni, da je absolutna do takrat, dokler se ne sreča s pravico drugega. Ob koliziji (srečanju) dveh enakovrednih pravic pa velja, da je treba pretehtati, kje je tista meja, ko uveljavljanje pravice ene osebe nedopustno omejuje in posega v pravico druge osebe ali organa. Drugače povedano, toženčeva pravica do kritike ni neomejena in prepuščena njegovi presoji, temveč je podvržena objektivnim kulturnim pravilom obnašanja v demokratični družbi in v kulturnem okolju.

V obravnavanem primeru, ko gre za vprašanje žalitve sodnika ali sodnice in sodišča, se je mogoče strinjati s tožencem, da so sodišča in sodniki podvrženi javni kritiki, ki pa mora biti v skladu z namenom in ki ne sme biti žaljiva (ne sme sramotiti prizadetega sodnega funkcionarja in izražati prezira do sodišč). Merila civilnega prava, s katerimi sodna praksa v vsakem primeru posebej presoja pravni standard razžalitve ugleda in časti, so predvsem običajne norme obnašanja in dobri običaji, ki veljajo v določenih kulturnih okoljih. Samo navajanje napak pri sojenju sodišča prve stopnje zato ni žaljivo, če ostaja v mejah dostojnosti, izražanje negativnih vrednostnih ocen, kot očitek "hudičevo pomanjkljivega" znanja, zlorabe pravic, skrajne pristranskosti in storitve kaznivih dejanj pa ni resna in dovoljena kritika dela javnega funkcionarja, tako kot je žaljiva neutemeljena primerjava sodišča z dogajanjem v Teksasu v 18. stoletju in je žaljiva za organ in za pravno državo.

Toženec v pritožbi sicer navaja, da ni imel namena žaliti, toda njegovo pisanje v pritožbi daje drugačno objektivno presojo, pa tudi sam je navedel, da bo morda "piker, ciničen in tudi nesramen", ker mu stvar že krepko preseda tako, da ga "sili na bruhanje". Ker svoje žaljivo izražanje ponavlja tudi v pritožbi proti sklepu o kazni, vseskozi ravna v nasprotju z dobrimi običaji in zlorablja svoje pravice, ki jih ima po procesnem zakonu. Za tako ravnanje pa je v drugem in tretjem odstavku 11. člena ZPP predvidena denarna kazen, ki znaša za fizične osebe do 300.000 tolarjev. Višje sodišče, ki je tožencu izreklo kazen 100.000 tolarjev, je pri določitvi kazni očitno upoštevalo toženčevo prizadetost in dejstvo, da v tem postopku še ni bil kaznovan. Je pa odločilo v okviru svojih pristojnosti, saj zakon ne predvideva, da bi morala prizadeta oseba sama vlagati tožbo ali da bi denarno kazen izrekel predstojnik ali predstojnica sodišča prve stopnje, kakor zmotno misli toženec.

Na druge pritožbene navedbe sodišče ne bo odgovarjalo, ker niso odločilnega pomena za odločitev o denarni kazni (prvi odstavek 360. člena ZPP).