Jedro

Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da je pravni interes tožnikov za vodenje tega pravdnega postopka, v katerem zahtevajo ugotovitev nedopustnosti izvršbe, ki je že ustavljena, prenehal. Dejstvo, da za isto terjatev tečeta še dva druga izvršilna postopka, na odločitev ne more vplivati.

Izrek

I. Pritožba zoper sklep z dne 13. 9. 2022 (red. št. 14) se zavrne in se sklep potrdi.

II. Pritožba zoper sklep z dne 10. 10. 2022 (red. št. 19) se zavrne in se sklep potrdi.

III. Tožena stranka sama nosi stroške odgovora na pritožbi.

Obrazložitev

1. V obravnavani zadevi so tožniki s tožbo zahtevali ugotovitev nedopustnosti izvršbe, dovoljene s sklepom Okrajnega sodišča v Ljubljani In 392/1995 z dne 6. 6. 1996 v zvezi s sklepom o nadaljevanju izvršbe z dne 5. 12. 2008, ter njeno ustavitev.

2. Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 13. 9. 2022 tožbo zavrglo. Odločitev je oprlo na ugotovitev, da je v teku pravdnega postopka prišlo do ustavitve izvršbe, zaradi česar tožniki za vodenje pravde nimajo več pravnega interesa. S sklepom z dne 10. 10. 2022 je odločilo še o stroških postopka. Tožnikom je naložilo, da tožencu povrnejo 455,32 EUR s pripadki.

3. Tožniki se pritožujejo zoper obe odločitvi.

4. V pritožbi zoper sklep o zavrženju tožbe navajajo, da sta v zvezi s postopkom izvršbe In 392/1995 v teku še dva izvršilna postopka - prvi pred Okrajnim sodiščem na Ptuju (I 101/2009), drugi pa pred Okrajnim sodiščem v Šmarju pri Jelšah (I 57/202) - v katerih toženec še vedno uveljavlja sporno denarno terjatev. Do ustavitve izvršbe v Ljubljani je prišlo zaradi ugovora po izteku roka, ki je temeljil na povsem drugih dejstvih. Pravni interes je podan, saj je sodišče pri obravnavi ugovorov napačno uporabilo materialno pravo in kršilo pravila postopka. Pravda je bila potrebna in jim mora toženec povrniti stroške, vrniti jim mora tudi celotno preplačilo dolga. Sklep ni obrazložen, razlogi so protispisni (14. in 15. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP1).

5. V pritožbi zoper sklep o stroških navajajo, da je preuranjen, saj odločitev o zavrženju tožbe še ni pravnomočna. Stroškov niso dolžni povrniti, ker je bila tožba potrebna in utemeljena. Pojasnjujejo, zakaj je bilo izvršeno plačilo in zakaj menijo, da se mora postopek nadaljevati.

6. Toženec je na obe pritožbi odgovoril. Meni, da sta neutemeljeni in predlaga njuno zavrnitev.

7. Pritožbi nista utemeljeni.

_Glede odločitve o zavrženju tožbe_

8. Sklep sodišča prve stopnje nima pomanjkljivosti, zaradi katerih ga ne bi bilo mogoče preizkusiti (14. tč. 2. odst. 339. člena ZPP). Vsebuje dovolj razlogov, razlogi pa si tudi ne nasprotujejo.

9. Na kršitev po 15. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP sodišče ne pazi po uradni dolžnosti, ampak samo na zahtevo stranke (2. odst. 350. čl. ZPP). Ta mora biti zato obrazložena: pritožnik mora konkretizirano navesti glede katerega odločilnega dejstva obstaja nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe oziroma sklepa o vsebini listine, ki jo je sodišče vpogledalo in samo listino ter seveda tudi, katera listina to je. Pritožniki takih trditev niso ponudili, ampak kršitev utemeljujejo s pavšalno navedbo o „protispisnih“ razlogih. To pa za uspeh s pritožbo ne zadostuje.

10. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je izvršilno sodišče po tem, ko so tožniki (tam dolžniki) dolg do toženca (tam upnika) v celoti poplačali, izvršbo s sklepom In 392/1995 z dne 25. 2. 2022 ustavilo ter razveljavilo tudi zaznambo izvršbe v zemljiški knjigi. Sklep je pravnomočen. Ker je bila izvršba In 392/1995 ustavljena, je stališče sodišča prve stopnje, da je pravni interes tožnikov za vodenje tega pravdnega postopka, v katerem zahtevajo ugotovitev nedopustnosti izvršbe, ki je že ustavljena, prenehal. Dejstvo, da za isto terjatev tečeta še dva druga izvršilna postopka, na odločitev ne more vplivati, saj se je zahtevek tožnikov za nedopustnost izvršbe nanašal le na izvršilno zadevo vodeno pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani.

11. Ne glede na to, da so ostale pritožbene navedbe očitno neutemeljene, pa pritožbeno sodišče zaradi popolnosti odgovora dodaja, da tudi dejstvo, da so tožniki tožencu morda plačali preveč, ne more biti razlog za nadaljevanje tega postopka. Enako velja za navedbo, da je sodišče (pritožbeno sodišče sklepa, da gre pri tem za izvršilno sodišče) pri reševanju njihovih ugovorov zmotno uporabilo materialno pravo in kršilo pravila postopka in je to treba ugotoviti v tem postopku. V tej pravdi, ki je bila sprožena na podlagi 59. čl. ZIZ, se namreč sodišče s temi očitki tudi sicer ne bi ukvarjalo, saj v njej ne bi bilo dopustno ponovno načenjati le materialnopravnih vprašanj in uveljavljati kršitev, o katerih je že odločilo izvršilno sodišče.2 _**Glede pritožbe zoper stroškovno odločitev**_

12. Sodišče je v obravnavani zadevi najprej odločilo o zavrženju tožbe, nato pa še o stroških postopka. ZPP v takem procesnem položaju odločitve o stroških postopka ne pogojuje s pravnomočnostjo odločitve, s katero je prišlo do končanja postopka zunaj glavne obravnave.

13. Pritožbeno sodišče soglaša, da odločitev o zavrženju tožbe pomeni neuspeh tožnikov. ZPP namreč v 154. čl. uspeh veže na končni uspeh strank v pravdi. S stališča tožeče stranke zato uspeh po 154. čl. ZPP pomeni ugodilna sodba, s stališča tožene stranke pa zavrnilna sodba ali zavrženje tožbe. Tudi pod predpostavko, da je tožeča stranka ob vložitvi tožbe zanjo imela pravni interes, pa se izkaže, da ga je zaradi okoliščin, nastalih med postopkom, izgubila, zaradi česar sodišče tožbo zavrže, se šteje, da je v pravdi popolnoma propadla.3

14. Pri tem razlogi, ki so pripeljali do izgube pravnega interesa, niso pomembni. V konkretnem primeru je zato relevantno le to, da je bila tožba zavržena.

15. Glede na vsebino pritožbe pa pritožbeno sodišče dodaja, da sodišče v primeru, ko tožbo zavrže zaradi pomanjkanja procesnih predpostavk, ne presoja njene utemeljenosti. Pritožbene navedbe, da bi tožniki v postopku uspeli, če ne bi prišlo do zavrženja tožbe, so zato neupoštevne.

_**Sklepno**_

16. Pritožbi sta glede na obrazloženo neutemeljeni. Ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo niti kršitev, na katere v obsegu 2. odst. 350. čl. ZPP pazi po uradni dolžnosti, ju je zavrnilo in na podlagi 2. tč. 365. člena ZPP oba sklepa potrdilo.

17. Tožniki pritožbenih stroškov niso priglasili in je odločitev o tem odpadla. Tožencu so nastali stroški za vložitev dveh odgovorov, ki pa mu jih pritožbeno sodišče zaradi njune nepotrebnosti ni priznalo (165. v zvezi z 154. in 155. čl. ZPP).

1 Zakon o pravdnem postopku. 2 Glej odločbo II Ips 250/2009. 3 Glej N. Betetto, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, GV založba 2006, 2. knjiga, stran 29-30. Tako tudi sodna praksa: VSL 1015/2001, VSK I Cpg 207/2006, VSL I Cpg 627/2010, VSL I Cpg 23/2012 in druge.