Jedro

Ureditev v 137. členu ZDR je za delodajalca zavezujoča, zato se s socialnimi partnerji ne more dogovoriti za nižji obseg pravic, kot jih določa zakon. Drugi odstavek 7. člena ZDR namreč določa, da se s pogodbo o zaposlitvi oziroma s kolektivno pogodbo lahko določijo pravice, ki so za delavca ugodnejše, kot jih določa zakon. V tretjem odstavku istega člena so določene izjeme od tega pravila, med katerimi pa ni 137. člena ZDR, ki ureja nadomestilo plače za čas čakanja na delo. Zato se tožena stranka ni mogla veljavno dogovoriti o nižjem nadomestilu, kot ga je določal zakon. Takšne določbe so namreč v nasprotju z določbo 137. člena ZDR. Tožnik, ki v spornem obdobju ni delal iz razlogov na strani tožene stranke, je zato za čas odsotnosti z dela upravičen do nadomestila plače v višini 100 %.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožniku obračunati premalo plačano nadomestilo plače za leto 2011 v višini 1.251,00 EUR bruto in po plačilu prispevkov in akontacije dohodnine izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 1. 2012 dalje do plačila, za leto 2012 pa v višini 1.841,00 EUR bruto in mu po plačilu prispevkov in akontacije dohodnine izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 1. 2013 dalje do plačila, vse v roku 8 dni, pod izvršbo. Višji tožbeni zahtevek (obračun plače za leto 2012 v višini 10,00 EUR bruto, plačilo prispevkov in akontacije dohodnine ter izplačilo neto zneska z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 1. 2013 dalje do plačila) pa je zavrnilo. Nadalje je toženi stranki naložilo, da tožniku obračuna premalo plačano nadomestilo plače za leto 2013 v višini 1.846,00 EUR bruto in mu po plačilu prispevkov in akontacije dohodnine izplača neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 1. 2014 dalje do plačila, za leto 2014 v višini 1.808,00 EUR bruto in po plačilu prispevkov in akontacije dohodnine izplača neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 1. 2015 dalje do plačila, za leto 2015 v višini 1.893,00 EUR bruto in po plačilu prispevkov in akontacije dohodnine izplača neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 1. 2016 dalje do plačila ter za leto 2016 v višini 780,00 EUR bruto in mu po plačilu prispevkov in akontacije dohodnine izplača neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 6. 2016 dalje do plačila, vse v roku 8 dni, pod izvršbo (I. točka izreka). Odločilo je, da tožena stranka sama nosi svoje stroške postopka, tožniku pa je dolžna povrniti njegove stroške postopka v višini 1.626,55 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila (II. točka izreka).

2. Zoper ugodilni del navedene sodbe se pritožuje tožena stranka zaradi bistvenih kršitev določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne v celoti, oziroma podrejeno, da izpodbijani del sodbe razveljavi in v tem obsegu zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da ni imela na razpolago primernega delovnega mesta za tožnika, zato je s tožnikom sklenila sporazum o suspenzu pogodbe o zaposlitvi. Trdi, da je nadomestilo plače izplačevala skladno z dogovori, ki jih je sklenila s socialnimi partnerji. Tožnik je prejemal nadomestilo plače, do katerega v primeru "pravega" suspenza pogodbe o zaposlitvi niti ne bi bil upravičen. Priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. - ZPP) je pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Dejansko stanje je bilo popolno in pravilno ugotovljeno, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je bilo pravilno uporabljeno materialno pravo.

5. V individualnem delovnem sporu je sporno vprašanje višine nadomestila plače za čas čakanja na delo, do katerega je bil upravičen tožnik v obdobju od maja 2011 do maja 2016. Tožena stranka se sklicuje, da je tožniku pravilno izplačala nadomestilo plače za ves čas, ko je bil na čakanju na delo, in mu kot delovnemu invalidu III. kategorije invalidnosti ni mogla zagotoviti primernega delovnega mesta.

6. Neutemeljena je pritožbena trditev, da je imela tožena stranka podlago za izplačilo 85 % nadomestila plače tožniku, ker je z njim 1. 7. 2010 sklenila sporazum o suspenzu pogodbe o zaposlitvi ter v letih 2009, 2012 in 2014 dogovore s socialnimi partnerji. Zakon o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/02 in nasl. - ZDR) v prvem odstavku 137. člena določa, da ima delavec pravico do nadomestila plače za čas odsotnosti v primerih in v trajanju, določenim z zakonom, ter v primerih odsotnosti z dela, ko ne dela iz razlogov na strani delodajalca. Razporeditev na čakanje na ustrezno delo je nedvomno tak razlog v smislu navedenega člena, ko delavec ne dela iz razloga, ker mu delodajalec ne more zagotoviti ustreznega dela in ga zato napoti na čakanje. Delodajalec je dolžan delavcu plačati nadomestilo plače, ko delavec ne dela iz razlogov na strani delodajalca, v višini njegove mesečne plače za polni delovni čas zadnjih treh mesecev oziroma iz obdobja dela v zadnjih treh mesecih pred začetkom odsotnosti, če ni s tem ali drugim zakonom oziroma na njegovi podlagi izdanim predpisom določeno drugače (drugi in sedmi odstavek 137. člena ZDR). Enako določa sedaj veljavni Zakon o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013 - ZDR-1).

7. Ureditev v 137. členu ZDR je za delodajalca zavezujoča, zato se s socialnimi partnerji ne more dogovoriti za nižji obseg pravic, kot jih določa zakon. Drugi odstavek 7. člena ZDR namreč določa, da se s pogodbo o zaposlitvi oziroma s kolektivno pogodbo lahko določijo pravice, ki so za delavca ugodnejše, kot jih določa zakon. V tretjem odstavku istega člena so določene izjeme od tega pravila, med katerimi pa ni 137. člena ZDR, ki ureja nadomestilo plače za čas čakanja na delo. Zato se tožena stranka ni mogla veljavno dogovoriti o nižjem nadomestilu, kot ga je določal zakon. Takšne določbe so namreč v nasprotju z določbo 137. člena ZDR (prim. sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 896/2015 z dne 3. 12. 2015). Ob upoštevanju navedenega je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je tožnik, ki v spornem obdobju ni delal iz razlogov na strani tožene stranke, za čas odsotnosti z dela upravičen do nadomestila plače v višini 100 %.

8. Druge pritožbene navedbe za odločitev niso pravno odločilne, zato pritožbeno sodišče nanje skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP ne odgovarja.

9. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

10. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato skladno z določbo 154. člena v povezavi z določbo 165. člena ZPP sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.