Jedro

Ravnanje tožnika je močno preseglo nivo komunikacije, ki se sicer pričakuje pri medsebojnih kontaktih v okviru delovnega razmerja. Ker je tožnik ravnal v nasprotju z zakonom (kršil je določbe 33., 34. in 37. člena ZDR-1) je pravilna tudi presoja, da mu tožena stranka v postopku ni bila dolžna zagotavljati posebnega varstva, ki ga sicer uživajo predstavniki delavcev po 112. členu ZDR-1.

Sodišče je pri presoji utemeljeno upoštevalo tudi obnašanje tožnika na naroku. Tožnik je namreč večkrat motil red ter med izpovedjo priče B. B. pričo žalil z idiotom, vihraje je zapustil razpravno dvorano in pri tem močno zaloputnil z vrati. Prav tako je red in mir motil med izpovedjo priče E. E. Pritožbeno sodišče zato soglaša s prvostopnim, da tudi navedeno ravnanje tožnika na naroku potrjuje izpovedi prič, da je tožnik na podoben neprimeren način nastopal tudi pred ravnateljem in zaposlenimi pri toženi stranki.

Svet zavoda je po določbah ZZ nadzorni in svetovalni organ zavoda, ki deluje kot kolektivni organ. Posamezni član sveta zavoda sicer na vodstvo lahko naslovi vprašanja ali pobude, ima pravico do informacij o delu zavoda, lahko zahteva pojasnila od vodstva, vendar sam nima samostojnih izvršilnih pristojnosti, ne more sam sprejemati odločitev niti kakorkoli ukazovati vodstvu zavoda.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 18. 9. 2024, ki jo je tožena stranka dne 18. 9. 2024 vročila tožniku, kot nezakonita razveljavi, zavrnilo je reintegracijski in reparacijski zahtevek ter odločilo, da stranki krijeta vsaka svoje stroške postopka.

2.Zoper I. točko izreka sodbe se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnik. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni in ugodi tožbenemu zahtevku. Navaja, da so vse zaslišane priče lažno pričale, posledica tega pa je neutemeljena zavrnitev tožbenega zahtevka, ki temelji na zmotni ugotovitvi dejanskega stanja. Svoje neprimerno obnašanje na naroku dne 17. 4. 2025 pojasnjuje z dejstvom, da ni pričakoval, da bo sodelavec lagal pod prisego ter navaja, da slednje ne sme biti razlog, ki vpliva na presojo glede predmeta zadeve. Podaja svoje videnje in analizo izpovedi prič ter zakonitega zastopnika tožene stranke. Navaja, da grožnja ne more biti glasno govorjenje, kriljenje z rokami ali mimika, kar je običajno, če je človek razburjen. Pod 15. točko obrazložitve sodbe je prišlo do kršitve 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in prvega odstavka 339. člena ZPP. Ponavlja trditve iz prvostopnega postopka glede posebnega varstva pred odpovedjo predstavnika delavcev v svetu zavoda ter zatrjuje, da je imel kot član sveta zavoda pravico, da se seznani s podatki, ki zadevajo zakonitost dela ravnatelja, zato mu glede njegovih tovrstnih poizvedb ni mogoče ničesar očitati. Nastopal je kot predstavnik zaposlene delavke in ne v svojem imenu.

3.Tožena stranka je na pritožbo odgovorila. Meni, da je pritožba neutemeljena, zato pritožbenemu sodišču predlaga njeno zavrnitev.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Po preizkusu sodbe sodišča prve stopnje v mejah razlogov navedenih v pritožbi in hkrati po uradni dolžnosti pritožbeno sodišče ugotavlja, da je odločitev sodišča prve stopnje pravilna in zakonita. Prvostopenjsko sodišče je namreč na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotovilo vsa dejstva, odločilna za razsojo in svojo odločitev tudi prepričljivo utemeljilo z ustrezno materialnopravno podlago. Pri tem ni zagrešilo niti v pritožbi pavšalno očitanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka (tožnik ne obrazloži, zakaj meni, da je sodišče v 15. točki izpodbijane sodbe storilo bistveno kršitev pravdnega postopka) niti drugih po uradni dolžnosti upoštevnih kršitev iz drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev tudi obrazložilo s pravilnimi in izčrpnimi razlogi, s katerimi se pritožbeno sodišče v celoti strinja in jih ne ponavlja, tem razlogom pa glede na pritožbene trditve dodaja zgolj, kot sledi.

6.Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je tožena stranka tožniku zakonito izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi, saj je dokazala tako obstoj utemeljenega odpovednega razloga po drugi alineji prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1), kot tudi obstoj nadaljnjega pogoja iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1 (da delovnega razmerja ni bilo mogoče nadaljevati niti do izteka odpovednega roka).

7.S sklicevanjem na bistvene kršitve postopka pritožba dejansko uveljavlja nestrinjanje z ugotovljenim dejanskim stanjem oziroma dokazno oceno, vendar tudi ta kršitev po presoji pritožbenega sodišča ni podana, saj prvostopenjska dokazna ocena ustreza metodološkemu napotku iz 8. člena ZPP. Dokazna ocena je pravilna, vsebinsko prepričljiva in v skladu s formalnimi okviri proste dokazne presoje. Tožnikov očitek o tem, da naj bi sodišče zaslišane priče, vse skupaj in vsako posebej ter izpoved ravnatelja tožene stranke napačno presodilo in jih neutemeljeno štelo za verodostojne, ni utemeljen. Prvostopenjsko sodišče je namreč izpovedi prič, na katerih je gradilo svoje dokazne zaključke, ter izpoved zakonitega zastopnika tožene stranke pravilno štelo za verodostojne, saj so tako priče kot ravnatelj tožene stranke glede odločilnih okoliščin izpovedovali skladno. Iz vseh izpovedi povsem jasno izhaja, da se je tožnik dne 22. 8. 2024 v klubskem prostoru, kjer so bili sodelavci zbrani zaradi sklicane konference, obnašal povsem neprimerno (agresivno), glasno je kričal in krilil z rokami, da so se sodelavci prestrašeni razbežali, v posledici takšnega ravnanja je posredovala policija in zdravstvena ekipa, sklicana konferenca pa se zaradi vsesplošne vznemirjenosti sodelavcev ni izvedla, niso se izvedli niti sestanki aktivov ter sestanek za načrtovanje dejavnosti. Ni relevantno, da se posamezna priča morda ni spominjala določenih podrobnosti spornega dogodka ali da je morda o kakšni podrobnosti izpovedovala drugače kot druga priča, saj to izkazuje le, da so priče izpovedovale na podlagi lastnih zaznav in se niso med seboj v naprej uskladile. Pri tem pa je bistveno, da so vse (tudi tiste, ki jih je predlagal tožnik: A. A., B. B., C. C., D. D.) vsebinsko skladno izpovedovale o načinu, na katerega je tožnik navedenega dne motil delovni proces. Sodišče je izpovedi tožnika, zaslišanih prič ter zakonitega zastopnika tožene stranke primerjalo med seboj in z listinskimi dokazi, predvsem pa je izpovedbo vsake posamezne priče in stranke dokazno ocenilo po tem, ko je neposredno spremljalo in ocenjevalo izvedbo dokazov z zaslišanjem, zato je izpovedi dokazno ocenilo po neposrednem vtisu. Sodišče je pri presoji povsem utemeljeno upoštevalo tudi obnašanje tožnika na naroku. Tožnik je namreč večkrat motil red ter med izpovedjo priče B. B. pričo žalil z idiotom, vihraje je zapustil razpravno dvorano in pri tem močno zaloputnil z vrati. Prav tako je red in mir motil med izpovedjo priče E. E. Pritožbeno sodišče zato soglaša s prvostopnim, da tudi navedeno ravnanje tožnika na naroku potrjuje izpovedi prič, da je tožnik na podoben neprimeren način nastopal tudi pred ravnateljem in zaposlenimi pri toženi stranki. Da so zakoniti zastopnik tožene stranke ter priče, ki jih v pritožbi izpostavlja tožnik, izpovedovali razumljivo, argumentirano in notranje skladno, je razvidno iz prepisov njihovih izpovedi. Zato je sodišče prve stopnje njihove izpovedi na podlagi neposrednega vtisa utemeljeno ocenilo kot prepričljive in verodostojne, pri čemer je vsako izpoved ocenilo v kontekstu izpovedi ostalih prič, strank1 in listinskih dokazov, ki prav tako potrjujejo tožnikovo povsem neprimerno komunikacijo (e-sporočilo z dne 21. 8. 2024 ravnatelju in pomočnici ravnatelja, e-sporočilo z dne 22. 8. 2024 vsem sodelavcem- B3, izjave prič B6-B11). Dokazne ocene, ki je natančna in analitična, tožnik s pritožbenim navajanjem poenostavljenih in posplošenih okoliščin, ki naj bi potrjevale neverodostojnost in pristranskost prič ter zakonitega zastopnika toženke, ne more izpodbiti.

8.Tožnik v pritožbi neutemeljeno vztraja na stališču, da je njegovo ravnanje sprejemljivo, ker je nastopal zgolj kot podpredsednik sveta zavoda, zaradi česar je lahko ravnatelja opozarjal na morebitne nepravilnosti v postopku zaposlovanja nove sodelavke - učiteljice psihologije. Svet zavoda je po določbah Zakona o zavodih (ZZ) nadzorni in svetovalni organ zavoda, ki deluje kot kolektivni organ. Posamezni član sveta zavoda sicer na vodstvo lahko naslovi vprašanja ali pobude, ima pravico do informacij o delu zavoda, lahko zahteva pojasnila od vodstva, vendar sam nima samostojnih izvršilnih pristojnosti, ne more sam sprejemati odločitev niti kakorkoli ukazovati vodstvu zavoda. Upoštevajoč pravilno ugotovljeno dejansko stanje (neprimerna komunikacija tožnika osebno na sestanku z ravnateljem tožene stranke dne 20. 8. 2024; agresivno obnašanje tožnika v klubskih prostorih dne 22. 8. 2024; povsem neprimerna vsebina poslanih e-sporočil - tako ravnatelj kot pomočnica ravnatelja sta e-sporočilo z dne 21. 8. 2024 dojela kot grožnjo, ravnatelj je o tem sporočilu obvestil policijo; poskus vplivanja na novo sodelavko F. F., da bi sama namesto zaposlitve pri toženi stranki sprejela zaposlitev na drugi šoli), je sodišče prve stopnje utemeljeno presodilo, da je tožnik s svojim ravnanjem v obdobju od 20. 8. 2024 do 22. 8. 2024 nedovoljeno izvajal pritisk na toženo stranko, da spremeni svojo izbiro kandidatke za prosto delovno mesto ter namesto izbrane F. F. zaposli njegovo prijateljico G. G. Pravilna je presoja, da je tožnik s svojim ravnanjem (izjemno agresivnim poskusom vpliva na zaposlitveni postopek) prestopil tako mejo zakonitega izvajanja funkcije člana (podpredsednika) sveta zavoda, kot tudi pristojnosti in pravice, ki jih ima kot zaposleni pri toženi stranki. Pritožbeno sodišče zato soglaša s presojo prvostopenjskega, da opisane kršitve predstavljajo hujše kršitve pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja, ki jih je tožnik mestoma storil naklepoma, mestoma pa iz hude malomarnosti, in zaradi katerih je tožena stranka, ki je izobraževalna ustanova, v kateri je posebej pomembno medsebojno strpno ravnanje in sobivanje, upravičeno izgubila zaupanje v tožnika do te mere, da delovnega razmerja ni bilo mogoče nadaljevati niti do izteka odpovednega roka. Ravnanje tožnika je namreč močno preseglo nivo komunikacije, ki se sicer pričakuje pri medsebojnih kontaktih v okviru delovnega razmerja. Ker je tožnik ravnal v nasprotju z zakonom (kršil je določbe 33., 34. in 37. člena ZDR-1) je pravilna tudi presoja, da mu tožena stranka v postopku ni bila dolžna zagotavljati posebnega varstva, ki ga sicer uživajo predstavniki delavcev po 112. členu ZDR-1.

9.Ker je pritožbeno sodišče ugotovilo, da niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti pritožbeni razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

-------------------------------

1Celo tožnik sam je ocenil, da je bila pomočnica ravnatelja dne 22. 8. 2024 v posledici njegovega ravnanja videti prestrašena.

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o delovnih razmerjih (2013) - ZDR-1 - člen 33, 34, 37, 109, 109/1, 110, 110/1, 110/1-2, 112

Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 8

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.