Jedro

Zapadlost je dospelost. Dospelost pomeni, da ima upnik pravico dolžnika terjati ob določenem času in da je dolžnik že takrat dolžan plačati. Terjatev torej zapade (dospe), ko nastopi trenutek, od katerega ima upnik pravico terjati izpolnitev obveznosti, dolžnik pa je dolžan obveznost izpolniti. Za izpodbijanje dolžnikovih pravnih dejanj se zahteva zgolj zapadlost (dospelost) terjatve. Ne zahteva se pridobitev pravnomočne sodbe.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

II. O stroških tega pritožbenega postopka bo odločeno s končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim delom uvodoma navedenega sklepa je prvo sodišče zavrnilo ugovor prve toženke zoper sklep o začasni odredbi, s katerim je ugodilo tožničinemu predlogu za izdajo začasne odredbe ter odločitev o stroških zavarovanja pridržalo za odločanje o glavni stvari.

2. Zoper takšno odločitev se je pravočasno pritožila prva toženka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in predlog za izdajo začasne odredbe kot neutemeljen zavrne. Navaja, da tožničina terjatev ni zapadla, ker sodba, s katero ji je bila ta terjatev prisojena, še ni pravnomočna. Če razpolaga s še nepravnomočno sodbo, še ne pomeni, da ima zapadlo terjatev. Ne strinja se z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da ni konkretizirano izpodbijala „navedb v sklepu“. Nadalje se ne strinja niti z zaključkom, da „škoda, ki jo bo z začasno odredbo utrpela prva toženka ni velika oziroma je napram škodi, ki bi jo naj utrpela tožnica, zanemarljiva“.

3. Tožnica se v odgovoru na pritožbo zavzema za njeno zavrnitev in priglaša stroške.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pogoje za izdajo začasne odredbe za zavarovanje nedenarne terjatve določa 272. člen Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ). Osnovni pogoj je verjetnost vtoževane terjatve (prvi odstavek 272. člena ZIZ), kar mora izkazati upnik (tožeča stranka). Zraven verjetnosti terjatve pa mora upnik izkazati še enega izmed alternativno določenih pogojev, in sicer nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena, da je odredba potrebna, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode, ali da dolžnik z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastala upniku (drugi odstavek 272. člena ZIZ).

6. Eden od pogojev za izdajo začasne odredbe je torej izkaz verjetnosti nedenarne terjatve. Za predmetno zadevo to pomeni, da mora tožnica dokazati verjetnost svojega zahtevka na izpodbijanje pravnih dejanj.

7. Materialnopravno izhodišče presoje tožničinega zahtevka na izpodbijanje pravnih dejanj je v prvem in drugem odstavku 255. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), po katerem lahko vsak upnik, čigar terjatev je zapadla v plačilo, tudi ne glede na to, kdaj je nastala, izpodbija pravno dejanje svojega dolžnika, ki je bilo storjeno v škodo upnikov. Šteje se, da je bilo pravno dejanje storjeno v škodo upnikov, če zaradi njega dolžnik nima dovolj sredstev za izpolnitev upnikove terjatve.

8. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnica vložila tožbo na izpodbijanje pravnih dejanj iz razloga, ker ima napram drugemu tožencu denarno terjatev v višini 352.039,46 EUR s pripadajočimi obrestmi. Nadalje je ugotovilo, da je tožnica verjetnost svoje terjatve dokazala s sodbo Okrožnega sodišča v Celju P 44/2009 z dne 16. 12. 2016, ki še ni pravnomočna.

9. Pritožnica trdi, da tožničina denarna terjatev, torej terjatev na plačilo 352.039,46 EUR s pripadajočimi obrestmi, še ni zapadla v plačilo, ker sodba še ni pravnomočna.

10. Zapadlost je dospelost. Dospelost pomeni, da ima upnik pravico dolžnika terjati ob določenem času in da je dolžnik že takrat dolžan plačati. Terjatev torej zapade (dospe), ko nastopi trenutek, od katerega ima upnik pravico terjati izpolnitev obveznosti, dolžnik pa je dolžan obveznost izpolniti. Za izpodbijanje dolžnikovih pravnih dejanj se zahteva zgolj zapadlost (dospelost) terjatve. Ne zahteva se pridobitev pravnomočne sodbe1. 11. Iz sodbe P 44/2009 izhaja, da ima tožnica terjatev iz naslova izplačila deleža na skupnem premoženju. Ker se s sodbo lahko naloži oprava določene dajatve le tedaj, če je ta zapadla do konca glavne obravnave (prvi odstavek 311. člena Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP), se ob pravilni materialnopravni presoji izkaže, da je tožnica s stopnjo verjetnosti izkazala, da ima terjatev, ki je zapadla v plačilo. Njena terjatev, prisojena s še nepravnomočno sodbo, je namreč zapadla v plačilo najkasneje do konca glavne obravnave v pravdni zadevi P 44/2009, torej najkasneje na dne 17. 11. 2016, kar je pred 19. 4. 2018, ko je bila v predmetni zadevi vložena tožba.

12. Pritožbeno sodišče se strinja z ugotovitvijo prvostopnega sodišča, da prva toženka ni konkretizirano izpodbijala ostalih predpostavk, ki jih poleg zapadlosti terjatve 255. člen OZ predpisuje za uveljavljanje zahtevka za izpodbijanje dolžnikovih pravnih dejanj. Z navedbami, ki jih pritožnica ponavlja tudi v pritožbi, da sama in oče nista imela namena izigrati tožnice, da je v sporni nepremičnini živela in da je bilo že prej dogovorjeno, da bo za očeta skrbela, je zgolj posplošeno nasprotovala oceni sodišča prve stopnje, da je bil sporen prenos lastninske pravice škodljiv za tožnico, ker premoženje drugega toženca ne zadošča za poplačilo tožničine zapadle obveznosti. Pri tem pa za svoje trditve niti ni ponudila kakšnega dokaza.

13. Pritožnica konkretnih okoliščin, iz katerih izhaja, da bi bile neugodne posledice, ki bi jih prva toženka utrpela z izdajo začasne odredbe milejše od tistih, ki bi nastale tožnici brez izdaje, ne izpodbija. Zgolj s stališčem, da prvostopna ugotovitev o teh okoliščinah ni pravilna, ne more uspeti. Pritožbeno sodišče namreč lahko presoja pravilnost prvostopnih ugotovitev le v okvirih argumentov, s katerimi pritožnik utemeljuje svoj očitek, ne more pa samo zunaj okvirov pritožbene kritike preizkušati, ali ni morda izpodbijana ugotovitev o obstoju dejstva nepravilna iz katerih drugih vzrokov, ki jih pritožnik sploh ne navaja (drugi odstavek 350. člena ZPP, ki se v postopku zavarovanja smiselno uporablja na podlagi 15. člena ZIZ).

14. Pritožbeni razlogi tako niso podani, saj je sodišče prve stopnje materialnopravno pravilno zavrnilo ugovor zoper sklep o izdani začasni odredbi. Ker ni podan niti kakšen od ostalih razlogov, na katere pritožbeno sodišče pazi uradoma (drugi odstavek 350. člena ZPP), se je pritožba izkazala za neutemeljeno. Zato jo je bilo potrebno zavrniti in sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrditi (2. točka 365. člena, prvi odstavek 366. člena in 353. člen ZPP).

15. Ker so stroški postopka zavarovanja del pravdnih stroškov (prvi odstavek 151. člena ZPP), odločitev o teh stroških pa je odvisna od odločitve o glavni stvari (šesti odstavek 163. člena ZPP), bo tudi o stroških tega pritožbenega postopka odločeno s končno odločbo.

1 Primerjaj sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 494/2006 z dne 9. 7. 2008. Glej več v N. Plavšak et al.: Obligacijski zakonik s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2003, str. 253).