Jedro

Glede na dejanske okoliščine konkretnega primera je sodišče prve stopnje toženčev položaj utemeljeno izenačilo s položajem osebe, vseljene v stanovanje po 5. odst. 61. čl. Zakona o stanovanjskih razmerjih in izpraznitvenemu zahtevku ugodilo.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se tako spremeni, da se zavrne pritožba tožene stranke kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je naložilo tožencu, da izprazni stanovanje in ga prostega oseb in stvari izroči tožeči stranki ter ji povrne pravdne stroške v znesku 2.730,00 din s prip. obrestmi. Proti sodbi sta se pritožili obe stranki. Tožeča stranka je izpodbijala odločitev o pravdnih stroških, tožena stranka pa je izpodbijala odločitev o glavni stvari. Sodišče druge stopnje je ugodilo pritožbi tožene stranke in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo, tožeči stranki pa naložilo, da povrne toženi stranki stroške postopka na prvi in drugi stopnji. Pritožbo tožeče stranke proti odločitvi o stroških je napotilo na prejšnji izrek.

Tožeča stranka je vložila proti sodbi sodišča druge stopnje revizijo, v kateri uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da revizijsko sodišče izpodbijano sodbo tako spremeni, da ugodi tožbenemu zahtevku, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču druge stopnje v novo sojenje. V obrazložitvi revizije navaja, da je prenehalo stanovanjsko razmerje imetnice stanovanjske pravice že po samem zakonu po 58. členu ZSR. Ker je po 76. členu tega zakona prenehala tudi pravica podstanovalca, je mogoče neposredno proti njemu voditi postopek za izselitev. Toženec skuša s svojim ravnanjem zavleči nezakonito bivanje v stanovanju v nedogled. Omenja podstanovalsko pogodbo, katere pa v postopku sploh ni predložil. Revizija je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Javnemu tožilcu Repubike Slovenije, ki se o njej ni izjavil. Revizija je utemeljena.

Pritrditi je treba reviziji, da je sodišče druge stopnje s tem, da je zavrnilo tožbeni zahtevek, zmotno uporabilo materialno pravo. Po dejanskih ugotovitvah sodišča prve stopnje se je toženec vselil v stanovanje tožeče stranke v začetku leta 1990 po dogovoru z imetnico stanovanjske pravice, ki od tedaj dalje skupaj z uporabniki ne uporablja tega stanovanja. Toženec zaseda stanovanje v celoti. Med strankama ni spora o tem, da živi imetnica z družino v tujini in da toženec za svojo vselitev v stanovanje ni imel soglasja stanodajalca. Spričo teh dejanskih okoliščin je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da so podani pogoji za odločanje o izpraznitvenem zahtevku napram tožencu, ki se je vselil po dogovoru z imetnikom stanovanjske pravice brez soglasja stanodajalca, ne da bi se pri tem odločalo o prenehanju stanovanjske pravice imetnika. Tak izpraznitveni zahtevek je določen v 5. odstavku 61. člena prej veljavnega Zakona o stanovanjskih razmerjih (Uradni list SRS št. 35/82 in 14/84) za primer, ko imetnik (ne dalj kot štiri leta) ne uporablja stanovanja iz določenih razlogov (npr., če odhaja v tujino kot delavec našega podjetja, kot strokovnjak s soglasjem pristojnega organa, na šolanje, specializacijo in podobno). Sodišče prve stopnje v postopku sicer ni ugotovilo, da bi šlo na strani imetnice stanovanjske pravice za take razloge neuporabe stanovanja. Glede na vse ugotovljene okoliščine konkretnega primera pa je toženčev položaj v stanovanju utemeljeno izenačilo s položajem tistega, ki mu imetnik stanovanjske pravice odda stanovanje po 5. odstavku 61. člena, kjer je omogočena direktna tožba stanodajalca, proti vseljenemu. Zato se sodišču niti ni bilo potrebno posebej ukvarjati z vprašanjem, če je imetnici stanovanjske pravice ta pravica prenehala. Za uspešen izpraznitveni zahtevek napram tožencu zadošča ugotovitev, da se je toženec vselil v stanovanje (po dogovoru z imetnico) brez soglasja stanodajalca in da zato uporablja stanovanje v nasprotju z določbami zakona (5. odstavek 61. člena in 50. člen ZSR). Toženčevo ravnanje, ko se sklicuje na podstanovalsko pogodbo, katere ne predloži, predlaga pa zaslišanje priče pred zaprošenim sodiščem v tuji državi, kjer imetnica živi, kaže, da želi postopek zavleči in da uporablja svoje pravice v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja. Ni mogoče pritrditi stališču sodišča druge stopnje, da bi morala tožeča stranka najprej uspeti z zahtevkom proti imetnici stanovanjske pravice, da bi bila lahko uspešna proti tožencu kot podstanovalcu.

Iz vseh navedenih razlogov je revizijsko sodišče izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, ki je tožbenemu zahtevku ugodila (1. odstavek 395. člena ZPP).

O pritožbi tožeče stranke glede odločitve sodišča prve stopnje o stroških (prenizka odmera) pa bo moralo odločiti sodišče druge stopnje.