Jedro

Upravni organ ni ugotavljal ali je tožnik zaprosil za državljanstvo, niti ali je navedeno sploh mogel storiti.

Načelo, da otroci v državljanstvu sledijo staršem ne pomeni, da otroci sledijo staršem po kriteriju "nelojalnosti", še posebej če so mladoletni.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odločba Upravne enote Dravograd, št. 213-2/2017-31, z dne 23. 5. 2018, odpravi ter se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je Upravna enota Dravograd kot prvostopenjski organ odločila, da tožnik ni državljan Republike Slovenije. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je tožnik roj. ... 1944, vložil dne 31. 5. 2017 zahtevo za uveljavljanje državljanstva za svojo družino, in sicer za pokojna starša A.A. in B.B. in za sestro C.C. Tekom postopka je prvostopenjski organ, v skladu s podano vlogo in na podlagi predloženih listinskih dokazil, pregledal celotno arhivsko dokumentacijo, ki jo hrani Upravna enota Dravograd s področja državljanstev (državljanske in domovinske knjige). Pri pregledovanju dokumentacije je bilo ugotovljeno, da za navedene člane družine A. (niti kot B.) ni vpisov v domovinskih knjigah, na osnovi česar je bilo ugotovljeno, da domovinska pristojnost na dan 6. 4. 1941 na podlagi domovinskih knjig za tožnika in za njegova pokojna starša ni izkazana. Iz predloženih dokazil pa nedvomno izhaja, da so bili vsi 4 člani družine A. rojeni v C., kar samo po sebi ne izkazuje njihovega državljanstva.

2. Arhiv Republike Slovenije (Arhiv RS) je upravnemu organu posredoval overjeno kopijo podatka o družini A., iz katerega izhaja vpis v seznam Č., ki so bivali na območju okraja Slovenj Gradec – poglavje „prisilno izseljeni od naših oblasti“ in je na strani 31 omemba A.A. in njegove družine. Arhiv RS pri tem navaja, da dokument ni datiran, verjetno je nastal leta 1952. Iz listin Ministrstva za notranje zadeve je razvidno, da je tožnik v dopisu naslovljenem na Občino Dravograd, dne 29. 5. 1994 med drugim navedel, da po domovinskem listu z dne 26. 9. 1926, št. 1032/26 in po državljanskem listu Republike D. z dne 16. 3. 1959 ni bil A.A. nikoli pripadnik nemškega naroda v tem smislu, temveč D. državljan. Upravni organ navaja tudi listino, ki se je našla v postopku o denacionalizaciji, v že vodenem upravnem postopku ugotavljanja državljanstva, iz katerega je razvidno, da naj bi oče tožnika A.A. v pritožbi navedel, da je D. državljan že od leta 1920. Z dokumentacijo je bil seznanjen pooblaščenec tožnika in z vsemi ugotovitvami ter pridobljenimi dokumenti v ugotovitvenem postopku. Tožnik je po pooblaščencu upravnemu organu posredoval dopolnitev vloge z dokumentacijo, za katero je upravni organ ugotovil, da se že nahaja v predmetni upravni zadevi. Na novo pa so bili posredovani dokumenti, in sicer kopija potrdila Okrajnega glavarstva v F., D. z dne 14. 11. 1952 kopija pisne izjave Č.Č. z dne 19. 12. 2017 o bivanju družine A. v C. in o njihovi nasilni selitvi s strani povojnih oblasti, kopija notarsko overjene pisne izjave D.D. z dne 19. 12. 2017 v zvezi s člani družine A. kopija kartona o A.A. in družinskih članih, odločba Občinskega Ljudskega odbora Dravograd z dne 13. 10. 1959 o likvidaciji premoženja očeta tožnika A.A. Prvostopenjski organ je proučil novo posredovane dokumente in ugotovil, da je v kopiji kartona o A.A. zapisano D. državljanstvo pod rubriko kraj rojstva F., pod rubriko okrožje (...) pa je zapisano G. V kopiji odločbe Občinskega ljudskega odbora Dravograd z dne 13. 10. 1959 je v obrazložitvi zapisano, da je iz obvestila tajništva za notranje zadeve Okrajnega ljudskega odbora Maribor razvidno, da je A.A. D. državljan že od plebiscita dalje. Upravni organ je pojasnil, da je v predmetni zadevi odločal le o državljanstvu tožnika in ne tudi o državljanstvu tožnikovih staršev in sestre.

3. Državljanski status otrok rojenih pred 28. 8. 1945 (ko je stopil v veljavo Zakon o državljanstvu FLRJ), se presoja po določbi 35. člena Zakona o državljanstvu FLRJ (22. člen Pravilnika za izvajanje Zakona o državljanstvu FLRJ). Ta citirana določba, ki je uvrščena med predhodne določbe Zakona o državljanstvu FLRJ vzpostavlja pravno kontinuiteto s pravnim redom veljavnim pred 28. 8. 1945. Pred uveljavitvijo Zakona o državljanstvu FLRJ se je uporabljal Zakon o državljanstvu Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev (v nadaljevanju Zakon o državljanstvu SHS). Ta zakon je uzakonil načelo, da zakonski otrok mlajši od 21 let v pridobitvi ali izgubi državljanstva sledi očetu, če očeta ni več, materi. Nezakonski otrok mlajši od 21 let pa sledi v pridobitvi ali izgubi državljanstva nezakonski materi. Po načelu, da sledijo svojim staršem otroci, ki še niso stari 18 let, se ravna tudi ureditev Zakona o državljanstvu FLRJ (v nadaljevanju Zdrž) s tem, da za razliko od prejšnjih predpisov ne določa več prednosti državljanstva očeta, ampak tistega roditelja, s katerim mladoletni otrok živi v FLRJ.

4. Z odločbo Skupščine Občine Dravograd z dne 13. 5. 1994, je bilo ugotovljeno, da tožnikov oče A..A, roj.... v B. , umrl 21. 6. 1970 v D. ni državljan Republike Slovenije ter da se po predpisih o državljanstvu, ki so na območju Republike Slovenije veljali do uveljavitve Zakona o državljanstvu Republike Slovenije (ZDRS) ni štel za državljana LR Slovenije in jugoslovanskega državljana. Odločba je postala pravnomočna z dnem 2. 4. 1997. Oče tožnika A.A. je bil po podatkih potrdila izdanega dne 16. marca 1959, D. državljan. V postopku je bilo tudi ugotovljeno, da je imela mati tožnika B.B., po podatkih potrdila, izdanega dne 30. septembra 1960, D. državljanstvo. Ker sta bila starša tožnika A.A. in B.B. D. državljana, sočasno nista mogla imeti tudi državljanstva SHS. Državljanstvo Kraljevine SHS pa je skladno z določbo prvega odstavka 35. člena Zakona o državljanstvu FLRJ tvorilo podlago za pridobitev jugoslovanskega državljanstva. Ker po povedanem oče in mati tožnika nista bila jugoslovanska državljana, ni izpolnjen dejanski stan 1. točke 4. člena Zakona o državljanstvu FLRJ, zato tudi tožnika na dan uveljavite Zakona o državljanstvu FLRJ ni mogoče šteti za jugoslovanskega državljana. Upoštevajoč dejstvo, da jugoslovanskega in republiškega državljanstva v obdobju pred uveljavitvijo ZDRS ni pridobil, ga ob uveljavitvi ZDRS ni mogoče šteti za državljana Republike Slovenije.

5. Pritožbo, ki jo je vložil tožnik zoper odločitev prvostopenjskega organa, je tožena stranka kot drugostopenjski organ zavrnila. Organ druge stopnje v odločbi obrazloži, da tožnikov oče na dan 6. 4. 1941 ni bil državljan Kraljevine Jugoslavije, tako tudi tožnik na dan 28. 8. 1945 ni pridobil državljanstva novo nastale jugoslovanske države po prvem odstavku 35. člena, v zvezi s 37. členom ZDrž. To bi lahko dokazal z listinami, iz katerih bi bilo razvidno, da je bil njegov oče državljan Kraljevine Jugoslavije. Vsaka občina je namreč morala na podlagi Zakona o občinah voditi knjige domovincev in izdajati o tem, na zahtevo strank javne listine. Članstvo v občini je lahko pridobil le državljan Kraljevine SHS. Iz potrdila Občine F., okraj G., dežela H. izdanega dne 5. 11. 1948 izhaja, da je imel oče tožnika na dan 13. marca 1938 oz. 30. junija 1939 domovinsko pravico v tej občini. Republika D. je izdala potrdilo o pravni podlagi pridobitve D. državljanstva, po katerem sta oče in mati tožnika štela za D. državljana na dan 13. 3 1938. Paragraf 2 Zakona o državljanstvu Kraljevine SHS, po katerem državljan Kraljevine SHS ne more biti istočasno državljan druge države, pa je izrecno izključeval dvojno državljanstvo. Okoliščine, na katere pa opozarja tožnik, torej (narodnost, izselitev, nacionalizacija premoženja) niso pravno relevantne okoliščine dejanskega stanja ugotovitve državljanstva, niti tožnikovega očeta niti tožnika samega, zato se tožena stranka do njih ni opredeljevala.

6. Tožnik vlaga tožbo v upravnem sporu zaradi napačne uporabe materialnega prava in zaradi nepopolno in napačno ugotovljenega dejanskega stanja v izpodbijani odločbi. Tožnik meni, da je prvostopenjski organ odločil v nasprotju z dokazi iz primarnih dokumentov, na osnovi katerih bi moral odločati po pravilih Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), pa tega ni storil. Predvsem se to nanaša na izdajo odločbe Skupščine občine Dravograd z dne 13. 5. 1994, v kateri je domovinska pravica tožnikovega očeta A.A. ugotovljena v nasprotju z dejanskim stanjem in je zato nezakonita. Tožnik ima pravni interes, da se formalno ugotovi za vse člane družine A., da so slovenske narodnosti in Slovenci. Do osamosvojitve Republike Slovenije so bili jugoslovanski državljani, oče A.A. in mati B.B. vse do njune smrti 21. 6. 1970 oz. 22. 4. 1992, tožnik in njegova sestra C.C. pa sta to še danes. Tožnik, ne glede na dejstvo, da vsa leta živi v tujini, svojo slovensko narodnost izkazuje tudi s tem, da je v okolju, ki ni bilo nikoli naklonjeno Slovencem ohranil slovenski jezik, ki ga odlično govori in je v okolju, kjer živi, poznan kot Slovenec. Vse do leta 1952 so državni organi v Sloveniji (UDBA, OZNA Maribor, Okrajno sodišče na Prevaljah, tudi v knjigi C. domačije in posestniki C.) zapisovali priimek tožniku z A. Po prisilnem odhodu družine A. iz Slovenije v D. v oktobru leta 1950, so tam pričeli zapisovati priimek A. Tožnik utemeljuje svoje navedbe z dejstvi, ki jih je tožena stranka napačno interpretirala oz. ni upoštevala. Arhiv RS, ki je dopisom z dne 28. 8. 2017 posredoval overjeno kopijo podatka o družini A., iz katerega med drugim izhaja vpis v seznam Č., ki so bivali na območju kraja Slovenj Gradec. V poglavju „prisilno izseljeni od naših oblasti“ je na strani 31 omemba A.A. in njegove družine. Dokument ni datiran, Arhiv RS navaja, da je nastal verjetno leta 1952. 7. Iz dopisa Ministrstva za kulturo, Arhiv RS z dne 25. 4. 2017 izhajajo bistvene ugotovitve, torej, da je organ vpogledal v t.i Knjigo pripornikov mariborske OZNE pri tem niso zasledili vpisov članov družine A. v katerem od registrov (pregledani so bili vpisi med 20. 12. 1945 in 5. 1. 1946) ter v originalne in rekonstruirane sezname pripadnikov Kulturbunda in članov NSDAP, ki je bilo v povojnem obdobju natančno pregledano, pa imena niso vpisana v imensko kazalo. To pomeni, da v nemškem gradivu, tudi v gradivu NSDAP ter Kulturbunda člani družine A. niso omenjeni. V evidencah ni nobenih podatkov za katerega od članov družine A. Stališče tožnika je, v nasprotju s stališčem prvostopenjskega organa, da se seznam Č. pri odločanju o državljanstvu A.A. in B.B. ne sme uporabljati v škodo A.A. Na ta seznam je bil A.A. uvrščen po letu 1952 zato, da se je upravičilo vse, kar so nezakonito storili posamezniki njemu in njegovi družini v imenu države Republike Slovenije. Nadalje v poglavju “prisilno izseljenih od naših oblasti“ je konec leta 1952, UDBA v Republiki Sloveniji med drugim tudi za A.A. zapisala v odgovoru na navedeno zahtevo na strani 31, da je A.A. delavec, Slovenec, državljan Jugosl., stanujoč Č., izseljen leta 1946 z ženo B.B., hčerko Č.Č. in sinom E.E. brez premoženja. Seznam Č., ki so bivali na območju okraja Slovenj Gradec, kar zadeva A.A., s strani UDBE ni nastal pred letom 1952. Upravnemu organu Dravograd bi moralo biti tudi znano, da so se Č. še posebej po okupaciji Jugoslavije brez izjeme včlanili v nemško politično organizacijo Kulturbund, v kateri pa tožnikovih staršev ni bilo. To lahko tudi izpovedo priči, ki sta krajanki C. Tudi na seznamu narodnih izdajalcev in zagrizenih hitlerjancev z dne 6. 2. 1945, ki ga je sestavila OZNA dne 6. 2. 1945, ni zapisanega priimka in imena A. oz. tožnikovih staršev, kar je prepričljiv dokaz, da navedena nista nikoli bila Č.

8. Glede na dejstvo, da tožena stranka v izpodbijani odločbi vztraja pri zakonitosti odločbe Skupščine občine Dravograd z dne 13. 5. 1994, tožnik meni, da tožena stranka ni upoštevala dokumentov primarnega značaja, kot so: rojstni listi članov družine A. iz katerih izhaja, da so rojeni v Sloveniji, dopis Ministrstva za kulturo, Arhiv RS z dne 25. 4. 2017, dopis ki ga je sestavila UDBA, v kateri ta izrecno ugotavlja, da je bil A.A. Slovenec in državljan Jugoslavije, Odločba Okrajnega sodišča v Prevaljah z dne 9. 11. 1948, zapis o družini A. v knjigi C. domačije in posestniki, so dokazi in dejstva, na podlagi katerih bi moral upravni organ, po uradni dolžnosti, izreči odločbo z dne 13. 5. 1994 za nično. Vsi člani družine A. so od rojstva nepretrgoma živeli samo na Č. vse do decembra 1945, ko je bila vsa družina nasilno odpeljana v taborišče Šterntal, sedaj Kidričevo. Po razpustitvi tega taborišča spomladi 1946 pa so bili vsi odpeljani v taborišče v Srbiji. V A. je bila družina nasilno odpeljana iz Srbije, tako B.B., hči C.C.. in sin E.E. z vlakom, tako da so tja prispeli 1. 10. 1950. Kmalu se jim je pridružil tudi oče A.A., ki je še pred odhodom njegove žene in otrok pobegnil iz bolnice v Srbiji. Tožnik nadalje navaja, da v kolikor bi bili res D. državljani, kar so postali v letih 1959 oz. 1960, bi morali biti pred tem evidentirani v tako imenovani Knjigi tujcev, pa jih tam ni. Po vojni niso bili vpisani tudi kot državljani tedanje Jugoslavije in Slovenije. Njihov obstoj, rojstni kraj, lastništvo lastne hiše na C. je nedvomno dokaz narodnosti (državljanstva), prav tako tudi leto njihovega nasilnega odhoda v D. Tožnik ne dvomi, da so bili vpisi v raznovrstne sezname krajanov C. opravljeni. Kolikor jih sedaj ni, se lahko samo predvideva, da se skrivajo oz. so bili namerno uničeni ali popravljeni. Dejstvo je, da jih tožena stranka ni uspela pridobiti, kar ne more biti v škodo družine A. Za B.B. je izkazano, da se je rodila v kraju J., kot tožnik navaja v skupni takratni Avstro-Ogrski državi – K. vasi pri C., v tedanji občini C. 9. Dokumenti izdani v R D. glede D. državljanstva, na katere se sklicuje tožnik, so bili izdani po prisilnem prihodu družine v R D. Pri dodeljevanju D. državljanstva pa država A. vedno izhaja tudi iz dejstva, ali gre za prosilce rojene v nekdanji Avstro-Ogrski državi in jim brez zadržkov priznava D. državljanstvo, ko zanj zaprosijo. V teh dokumentih D. organ pravilno ugotavlja, da sta imela A.A. in žena B.B. domovinsko pravico dne 13. 3. 1938 v bivši občini Č. (po plebiscitu takrat in danes kraj C. v RS).

10. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi, da je zakonita in pravilna, glede na dejansko stanje, ki je razvidno iz dokumentacije v upravnem spisu, navedbe tožeče stranke pa niso neutemeljene. Zato predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

11. Tožba je utemeljena.

12. V obravnavani zadevi sodišče presoja pravilnost in zakonitost izpodbijane odločbe, s katero je bilo ugotovljeno, da tožnik ni državljan Republike Slovenije.

13. Tožena stranka v obrazložitvi izpodbijane odločbe citira določbe 39. člena Zakona o državljanstvu Republike (Uradni list RS, št. 1/91, 30/91, 38/92 in 13/94, ZDRS), določbe 35. in 37. člena Zakona o državljanstvu FLRJ (Uradni list FLRJ, št. 54/46, 90/46, 104/47, 88/48 in 105/48 - ZDrž), ki je začel veljati 5. 7. 1946, pred tem pa je od 28. 8. 1945 veljal Zakon o državljanstvu Demokratske federativne Republike Jugoslavije (Uradni list DFJ, št. 64/45 - Zakon o državljanstvu DFJ ).

14. Po določbi 39. člena ZDRS se državljanstvo osebe presoja po predpisih, ki so veljali pred uveljavitvijo ZDRS in je tako zagotovljena kontinuiteta s prejšnjimi pravnimi redi, kar pomeni, da je za ugotavljanje državljanstva konkretne osebe potrebno upoštevati predpise, ki so veljali v trenutku njenega rojstva pa vse do smrti oziroma do časa, ko se ugotavlja njeno državljanstvo. Med te predpise sodi tudi Zakon o državljanstvu FLRJ (ZDrž), prvotno Zakon o državljanstvu DFJ, ki je bil kasneje večkrat spremenjen oziroma dopolnjen.

15. Po določbi prvega odstavka 35. člena ZDrž se za jugoslovanske državljane smatrajo vsi tisti, ki so bili na dan 28. 8. 1945 jugoslovanski državljani po veljavnih predpisih. S tem je ZDrž (DFJ) odkazoval na uporabo predpisov o državljanstvu, ki so veljali na dan 6. 4. 1941. To pa je bil Zakon o državljanstvu kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev (ZDrž SHS; objavljen v Službenih Novinah Kraljevine Srba, Hrvata i Slovenaca, št. 254/LXXXIV). Pridobitev državljanstva po navedenem zakonu je bila opredeljena kot pravica, kar pomeni, da je prosilec pridobil državljanstvo le na prošnjo in ne že po samem zakonu1. V postopku upravni organ ni ugotavljal ali je tožnik oz. A.A. zaprosil za državljanstvo, niti ali je navedeno sploh mogel storiti glede na dejstvo, da je bila družina po dokumentaciji v spisu v taborišču Kidričevo, kasneje pa v Srbiji, do leta 1950. 16. Ta določba je bila pozneje spremenjena oziroma dopolnjena z določbo drugega odstavka 35. člena ZDrž, po kateri se za državljane FLRJ niso štele osebe nemške narodnosti, ki so ob uveljavitvi novele drugega odstavka 35. člena ZDrž na dan 4. 12. 1948 živele v tujini, in ki so se med vojno ali pred vojno s svojim nelojalnim ravnanjem proti narodnim in državnim koristim narodov FLRJ pregrešile zoper svoje državljanske dolžnosti. Ta določba se je uporabljala retroaktivno. Ustavno sodišče Republike Slovenije, ki je presojalo ustavno dopustnost uporabe te določbe, je v odločbi št. U-I-23/93 z dne 23. 3. 1997 ugotovilo, da uporaba določila drugega odstavka 35. člena ZDrž v postopkih ugotavljanja državljanstva ni v neskladju z Ustavo Republike Slovenije. Ustavno sodišče v citirani odločbi v točki 45 navaja, da kljub uveljavitvi dejanske retroaktivnosti zakonodajalcu ni mogoče očitati, da je ravnal nedopustno glede na tedanje povojne razmere ter izid vojne2. 17. Določbe predpisov o državljanstvu se torej uporabljajo v postopkih ugotavljanja državljanstva za čas, ki je pravno pomemben v določenem primeru, četudi ne veljajo več v času, ko se državljanstvo osebe individualno ugotavlja, za kar gre tudi v obravnavani sporni zadevi. Ugotavljanje državljanstva torej ne pomeni odločanja o pridobitvi ali o odvzemu državljanstva za nazaj, ampak upravni organ z uporabo določb predpisov o državljanstvu ugotavlja, ali je neka oseba imela tako jugoslovansko, kakor tudi slovensko republiško državljanstvo v nekem preteklem časovnem obdobju ter tudi ali ji je kadarkoli do njene smrti oziroma do trenutka ugotavljanja njenega državljanskega statusa državljanstvo morebiti prenehalo, oziroma ali ga je sploh kdaj pridobila3. 18. Tožena stranka je v izpodbijani odločbi ugotovila, glede na dejstvo, da je tožnik rojen, dne ..., torej pred 28. 8. 1945, in ker tožnikov oče A.A. na dan 6. 1. 1941 ni imel domovinske pravice in ni bil državljan Kraljevine Jugoslavije tudi tožnik ni pridobil pridobil državljanstva jugoslovanske države po 1. odstavku 35. člena v zvezi s 37. členom ZDrž. Po določbah prvega odstavka 35. in 37. člena ZDrž in določbi 22. člena Pravilnika za izvajanje ZDrž, se je ugotovila domovinska pravica (članstvo občine, občinska pripadnost) po predpisih o članstvu (domovinstvu), ki so veljali 6. 4. 1941, in sicer z dnem 28. 8. 1945, v zvezi z obvezno razlago 1. odstavka 37. člena ZDrž. Po tej razlagi je bil smisel 1. odstavka 37. člena navedenega zakona ta, da se za državljane FLRJ ugotovi državljanstvo ljudske republike z dnem 28. 8. 1945 po kraju, v katerem so imeli domovinsko pravico (članstvo občine) oziroma občinsko pripadnost. Vpis v državljansko knjigo ljudske republike je bil hkrati dokaz o državljanstvu FLRJ4. Domovinstvo je bilo torej po citiranem zakonu izenačeno s članstvom občine.

19. Nesporno je, da tako tožnik kot njegova starša niso bili vpisani v državljansko knjigo, vsak državljan kraljevine Jugoslavije pa je moral imeti domovinstvo v eni izmed občin kraljevine. A.A. in B.B., sta imela domovinsko pravico na dan 13. 3. 1938 (kot izhaja iz potrdila z dne 5.11.1948) v bivši občini F. okraj G., dežela H. (to je po plebiscitu iz leta 1920 kraj C. v Republiki Sloveniji). Zgodovinsko znano dejstvo je, da se je z mirovno pogodbo v Saint Germainu z Avstrijo 10. 9. 1919 določila meja med Avstrijo in Kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev. Predvsem je nastal spor zaradi Koroške, ki so ga zasedle leta 1919 jugoslovanske čete. Zato je bil 10. oktobra 1920 izveden plebiscit v coni A, in sicer za spojitev z matičnim narodom. Za priključitev k Jugoslaviji je glasovalo 18 takratnih občin Južne Koroške, med njimi tudi C., torej nemško L., danes del Občine M). C. (edina od občin, ki je svojo plebiscitno voljo tudi dejansko uveljavljala) so bile leta 1922 na zahtevo prebivalstva razdeljene na dva dela. En del danes pripada Sloveniji, drugi del pa je bil z nemškim nazivom F. priključen Občini Suha/Neuhaus. Nesporno je, da sta se A.A. in tožnik rodila v C. v Dravogradu, medtem ko B.B. v kraju J. v D. Zgolj nemški zapis imena C., dežela Koroška, okraj Velikovec, ne more spremeniti dejstva, da je v času rojstva tožnikovega očeta, bilo to območje SHS, oziroma prej Avstro-Ogrska. Kraj C. se šteje, kot del koroške regije v Koroški pokrajini in občini Dravograd. Zakon o državljanstvu Kraljevine SHS iz leta 1928, je v drugi točki 53. člena določal, da se na ta dan, ko dobi ta zakon veljavo, štejejo za državljane kraljevine vse tiste osebe, ki jim je bilo z mirovnimi pogodbami z D. (ST. Germain) in z Ogrsko (Trianon) in z Bolgarijo (Neuilly) priznano državljanstvo te kraljevine ali so ga dobile skladno z določbami teh pogodb.

20. Mestna občina M. je izdala potrdilo z dne 14. 3. 2017, da sta starša tožnika torej B.B. in A.A., D. državljana, priseljena (najkasneje) v M. dne 1. 10. 1950. Prav tako tožnik. Pred tem so živeli v C. v Dravogradu. Republika D. je izdala izkaz državljanstva za tožnikovega očeta A.A. in sicer po 14. členu Zakona o državljanstvu 1949 in potrdila, da ima D. državljanstvo, dokument je bil izdan 16. marca 1959. Dokument je bil izdan s strani Republike D. za B.B. z dne 30. 9 1960. Glede na dejstvo, da sta starša tožnika pridobila državljanstvo po 14. členu Zakona o državljanstvu iz leta 1949, torej pred letom 1949 še nista imela D. državljanstva.

21. Na podlagi D. zakona, in sicer 1. člena Zakona o prenosu državljanstva 1949 so D.i državljani od dne 27. 4. 1945: osebe, ki so bili D. državljani na dan 13. 3. 1938; osebe, ki so v času od 13. 3. 1938 do 27. 4. 1945 pri nadaljnji veljavi Zveznega zakona o pridobitvi in prenehanju deželnega in zveznega državljanstva z dne 30. 7. 1925, veljavnem na dan 13. 3. 1938 pridobile Zvezno državljanstvo s pravnim nasledstvom po D. državljanu (poreklo, legitimacija, zakonska zveza).

22. Tožnik opozarja, da je pri dodeljevanju D. državljanstva, D. vedno izhajala iz dejstva, če gre za prosilce rojene v Avstro-Ogrski državi, jim je brez zadržkov priznavala D. državljanstvo, ko so zanj zaprosili. V teh dokumentih D. organ pravilno ugotavlja, da sta imela A.A. in žena B.B. domovinsko pravico dne 13. 3. 1938 v bivši občini Č. (po plebiscitu danes kraj C. v RS).

23. Do navedb tožnika, da sta starša pridobila D. državljanstvo šele po prihodu v Avstrijo po letu 1950, se tožena stranka ni opredelila. Iz dokumentov o D. državljanstvu (izkaz državljanstva za A.A. z dne 16. 3. 1959), po mnenju sodišča ni jasno ali so ti dokumenti nastali samo kot dokaz dejanskega državljanstva ali pa sta tega dne starša tožnika dejansko pridobila A. državljanstvo. Če sta torej tega dne dejansko pridobila A. državljanstvo, se zastavlja vprašanje, kakšno državljanstvo sta pa imela pred pridobitvijo A. državljanstvo oziroma ali sta bila osebe brez državljanstva (apatrid).

24. Iz odločbe Tajništva Občinskega ljudskega odbora Dravograd z dne 13. 10. 1959 izhaja zapis tajništva z dne 15. 7. 1959, da je tožnikov oče A. državljan že od plebiscita dalje. Dokazov o tem, da je tožnikov oče A. državljan že od 1920 leta dalje ni v spisu.

25. V izpodbijani odločitvi je organ prve stopnje ugotovil, da tožnik po določbi prvega odstavka 35. člena ZDrž, na dan 28. 8. 1945 ni štel za državljana LR Slovenije in FLRJ, ker jugoslovanskega državljanstva in državljanstva Republike Slovenije pred uveljavitvijo ZDRS ni pridobil, ga tudi na dan uveljavitve ZDRS ni šteti za državljana Republike Slovenije. Državljanski status otrok rojenih pred 28. 8. 1945 (ko je stopil v veljavo Zakon o državljanstvu FLRJ - ZDrž), se v postopkih ugotavljanja državljanstva presoja po določbi 35. člena ZDrž (22. člen Pravilnika o izvajanju Zakona o državljanstvu Federativne Republike Jugoslavije, Ur. list FLRJ, št. 98/46).

26. Tožnik ima pravni interes, da se ugotovi njegova (in za vse člane družine A.) slovenska narodnost in državljanstvo R Slovenije, predvsem, ker je slovensko državljanstvo pogoj za dodelitev odškodnine za večletno trpljenje v taboriščih v Sloveniji in Srbiji, po Zakonu o popravi krivic (ZPKri) in Zakonu denacionalizaciji (ZDen), za vrnitev nacionaliziranega premoženja. Pravno podlago v postopku ugotavljanja državljanstva po določilu tretjega odstavka 63. člena ZDen predstavlja predhodna določba 39. člena ZDRS5. Ugotovitev državljanstva je tako predhodno vprašanje. Iz prvega odstavka 47. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) med drugim izhaja, da je predhodno tisto vprašanje, ki je samo zase samostojna pravna celota, torej pravno vprašanje, o katerih v samostojnih postopkih odločajo pristojni organi. Samostojna in pravno celovita pa so vprašanja, ki se nanašajo na obstoj pravnega razmerja, pravice ali obveznosti (in ne na obstoj določenih dejstev). Čeprav je tako vprašanje samo zase sicer samostojna pravna celota, pa je z vidika odločanja v upravnem sporu predhodno v smislu, da je od njega odvisna meritorna odločitev, ki jo bo sprejelo sodišče. To pomeni, da je obstoj pravnega razmerja, pravice ali obveznosti del dejanskega stanja oz. predstavlja odločilno dejstvo, od katerega je odvisna odločitev sodišča v upravnem sporu. Presoja, ali in v katerih primerih je mogoče uporabiti navedeno določbo ZUS-1 v sporih o zakonitosti upravnega akta, se po naravi stvari opravi z vidika dejanske in pravne situacije v času odločanja upravnega organa, saj kasneje nastala ali spremenjena dejstva in okoliščine ne morejo narekovati ugotovitve, da je upravni organ ravnal nezakonito. To pa ob prej pojasnjeni opredelitvi predhodnega vprašanja daje podlago za sklep, da se sodišču predhodno vprašanje v sporih o zakonitosti upravnega akta postavi, kadar je neko pravno vprašanje sestavni del dejanskega stanja6. 27. Skupščina občine Dravograd je s pravnomočno odločbo, št. 201-8/93-2/4 z dne 13. 5. 1994, na podlagi drugega odstavka 35. člena ZDrž ugotovila, da tožnikov oče A.A. ni bil državljan RS. V tem primeru je organ, ki vodi postopek, vezan na pravnomočno rešitev tega vprašanja. To je splošno pravilo, ki kot posledica izhaja iz načela pravnomočnosti. Upravni organ pa mora pri tem upoštevati, da se lahko nekatera pravna dejstva in razmerja, ki so bila ugotovljena z odločbo pristojnega organa s časom spremenijo tako, da mora v takem primeru predloženi pravnomočni akt presojati kot listinski dokaz za obstoj takega dejstva in obstoj tega dejstva preveriti po načelu materialne resnice ter proste presoje dokazov (8. in 9. člen ZUP)7. Treba je upoštevati dejstvo, da v obravnavani zadevi ne gre za ugotavljanje državljanstva tožnikovega očeta, pač pa tožnika.

28. Vsi trije pogoji iz določila drugega odstavka 35. člena ZDrž morajo biti izpolnjeni kumulativno, da je mogoče ugotoviti, da oseba na dan 28. 8. 1945 ni bila državljan FLRJ po tedaj veljavnih predpisih. Iz odločbe Ustavnega sodišča RS št. U-I-23/93 in ustaljene upravnosodne prakse izhaja, da se okoliščini, ali je oseba nemške narodnosti in ali je v času uveljavitve ZDrž živela v tujini, dokazujeta po splošnih pravilih, medtem ko se tretja okoliščina (nelojalnost) iz drugega odstavka 35. člena ZDrž domneva. Gre za izpodbojno pravno domnevo, zoper katero je mogoč in dovoljen nasproten dokaz, pri čemer mora biti stranka na to možnost izrecno opozorjena in hkrati ji mora biti omogočeno, da predloži dokaze, ki dokazujejo nasprotno od pravne domneve (nelojalnosti)8. 29. Po upravnosodni praksi, ki jo je potrdilo tudi Ustavno sodišče Republike Slovenije (npr. sklep Up-2260/06-7), se je ustalilo stališče, da se za osebe nemške narodnosti štejejo tudi osebe, ki so bile članice Kulturbunda ali so optirale za nemško narodnost ali so na drug način izrazile pripadnost nemški narodnosti. Organizacija Kulturbund je v svoje članstvo sprejela le osebe nemške nacionalnosti in t.i. Č., torej osebe, ki so se same opredelile za pripadnike nemške narodnosti (jezik in kultura). Optiranje za nemško narodnost je namreč pomenilo izkazovanje lojalnosti tej narodnosti, ne pa kakšni drugi. Dejstva so okoliščine zunanjega sveta. Tako nacionalna pripadnost kot tudi članstvo v organizacijah pa predstavljata dejstvi, saj sta zaznavni navzven. Nacionalnost kot dejstvo, se ugotavlja po različnih kriterijih, med drugim tudi na podlagi osebne opredelitve. Prav ta kriterij pa je po stališču sodne prakse Vrhovnega sodišča RS najmočnejši, saj prevlada tudi nad kriterijem rojstva, maternega jezika ipd. Gre namreč za zavestno odločitev nekoga, da se je v času okupacije Slovenije s strani nemškega tretjega rajha odločil za nemški rajh9. Glede na navedeno, ni pomembno, za katero narodnost se je oseba štela, preden je optirala za nemški rajh. Bistveno je, za kakšno narodnost se je ta oseba v relevantnem času navzven opredelila10. S tem vprašanjem se tožena stranka ni ukvarjala, niti na kakšen način je štela domnevno opredelitev. Narodnost se namreč v prvi vrsti izraža z jezikom in kulturo, kateri posameznik pripada ali po kateri se sam šteje po lastnem občutenju oziroma prepričanju. Tudi dejstvo, da je bil nekdo avstrijski državljan, ne more pomeniti, da velja tudi, da je nemške narodnosti.

30. Sodišče ugotavlja, da je upravni organ svojo ugotovitev o nemški narodnosti družine A.A. oprl na arhivsko gradivo (Arhiv RS) - vpis na seznam Č., ki so bivali na območju kraja Slovenj Gradec – poglavje „Prisilno izseljeni od naših oblasti“ in je na strani 31 omemba A.A. in njegove družine. Dokument ni datiran, zato je Arhiv RS predpostavljal, da je nastal verjetno leta 1952. Ni pojasnjeno, kdaj oz. kdo je ta dokument sestavil in za kakšne namene ali lahko gre za uradni dokument. Prvostopenjski organ ga je štel kot verodostojen dokaz, da se je družina A. prištevala k nemški narodnosti. To trditev tožnik izpodbija in dokazuje nasprotno. Ta isti dokument namreč vsebuje zapis: da je A.A. delavec, Slovenec, državljan Jugosl. stanujoč C., izseljen leta 1946 z ženo B.B., hčerko C,.C. in sinom F.F. brez premoženja. Tožena stranka je tako upoštevala samo dejstvo, da je A.A. na seznamu, ne pa tudi, da ga je takratna oblast prištevala med Slovence oz. Jugoslovane.

31. Pripadnost določeni narodnosti je mogoče ugotavljati z upoštevanjem različnih okoliščin in kriterijev (poreklo, lastna izjava, članstvo v nemških organizacijah ipd.). Po drugem odstavku 164. člena ZUP lahko organ kot dokaz uporabi vse, kar je primerno za ugotavljanje stanja stvari in kar ustreza posameznemu primeru, zlasti pa listine, priče, izjave strank, izvedence in oglede. Stvar uradne osebe, ki vodi postopek ter izvaja dokaze in jih presoja, pa je, kateri dokaz bo štela za utemeljenega in verodostojnega. V postopku je potrebno presoditi verodostojnost vsakega izvedenega oziroma priloženega dokaza. O tem, katera dejstva je šteti za dokazana, pa presodi uradna oseba po svojem prepričanju, na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka (načelo proste presoje dokazov).

32. Tožnik je dokazoval, da njegovih staršev ni bilo na seznamu Kulturbunda s podatki Arhiva RS. Iz dopisa Ministrstva za kulturo, Arhiv RS z dne 25. 4. 2017 izhajajo ugotovitve, da je organ vpogledal v t.i Knjigo pripornikov mariborske OZNE pri tem pa niso zasledili vpisov članov družine A. v katerem od registrov (pregledani so bili vpisi med 20. 12. 1945 in 5. 1. 1946) ter originalne in rekonstruirane sezname pripadnikov Kulturbunda in članov NSDAP, ki je bilo v povojnem obdobju natančno pregledano, imena vpisana v imensko kazalo. To pomeni, da v nemškem gradivu, tudi v gradivu NSDAP ter Kulturbunda, člani družine A. niso omenjeni. V evidencah ni nobenih podatkov za katerega od članov družine A. V organizacijo Kulturbund so se lahko včlanjevale le osebe nemške narodnosti (t.i. Č., kar bi dokazovalo, da ni bil pripadnik enega izmed narodov (po II. Svetovni vojni) novonastale Jugoslavije.

33. Tudi priimka A. ni na seznamu narodnih izdajalcev in zagrizenih hitlerjancev z dne 6. 2. 1945, ki ga je sestavila OZNA dne 6. 2. 1945, oz. tožnikovih staršev, kar je po mnenju tožnika prepričljiv dokaz, da navedena nista nikoli bila Č. Tožnik je tudi ponudil dokaz o zaslišanju krajank C. in predložil njune izjave. Upravni organ pa se do navedenih dokazov ni opredelil, niti zaslišal prič, ki bi lahko potrdile ali ovrgle trditve tožnika, da starša nista bila pripadnika nemške narodnosti.

34. Da je oseba živela v tujini na dan 4. 12. 1948 je kot drugi pogoj po določbi 2. odstavka 35. člena ZDrž, zaradi katerega ni mogoče pridobiti državljanstva FLRJ oz. jugoslovanskega. V pravnomočni odločbi Skupščine občine Dravograd z dne je 13. 5. 1994 je bilo ugotovljeno, da je bil tožnikov oče A.A. leta 1946 izseljen iz LR Slovenije, premoženje pa likvidirano. Iz predložene listine Okrajnega ljudskega odbora Maribor z dne 30. 10. 1957 izhaja, da se je A.A. izselil in odšel v Avstrijo že leta 1935 in se ni več vrnil. Do vseh teh nasprotij v dokaznih listinah se upravni organ ni opredelil. Tožnik je zatrjeval v upravnem postopku, da je bila družina A. v letu 1945 nasilno odpeljana v taborišče Šterntal, sedaj Kidričevo. Pisna dokazila o tem ne obstajajo, kot je to razvidno iz dopisa Pokrajinskega arhiva Maribor, z dne 15. 5. 2017, da ne hrani gradiva o taborišču Šterntal, medtem ko je Ministrstvo za kulturo z dopisom z dne 25. 5. 2017 sporočilo, da na seznamu taboriščnikov ni zaslediti oseb s priimkom A. 35. Tožnik trdi, da je po razpustitvi taborišča v Šterntalu spomladi 1946, bila družina Hollner odpeljana v taborišče v Srbiji. V R Avstrijo je bila družina nasilno odpeljana iz Srbije, tako B.B. hči C.C. in sin E.E. z vlakom, kamor so prispeli 1. 10. 1950. Kmalu se jim je pridružil tudi oče A.A., ki je še pred odhodom njegove žene in otrok pobegnil iz bolnice v Srbiji. Da je bila družina A. v taborišču v Srbiji dokazuje odločba Okrajnega sodišča v Prevaljah, št. ZP 20/47, z dne 9. 2. 1948 v kateri sodišče ugotavlja, da se A.A. in B.B. nahajata navedenega dne v taborišču in je obema postavljen skrbnik, kar pomeni, da družina ni bila tujini. To potrjujeta tudi izjavi prič Č.Č. in D.D., ki ju je tožnik predložil že upravnemu organu. Do teh dokazov se upravni organ ni opredelil oziroma je pojasnil, da te okoliščine niso pravno relevantne okoliščine dejanskega stanja ugotovitve državljanstva niti tožnikovega očeta, niti tožnika.

36. V zvezi s tretjim pogojem po določbi 2. odstavka 35. člena ZDrž tožena stranka pravilno povzema stališče, da tožnik kot mladoletni v statusu sledi svojim staršem11. Pri tem pa sodišče pripominja, da je tožena stranka prezrla odločbo Ustavnega sodišča RS št. Up-293/01 (Uradni list RS, št. 7/02 z dne 30. 1. 2002). Ustavno sodišče RS se je v citirani odločbi postavilo na stališče, da ni mogoče domnevnega nelojalnega ravnanja očeta ni mogoče enačiti z domnevnim nelojalnim ravnanjem same stranke (10. točka odločbe). Ob upoštevanju stališč Ustavnega sodišča RS v obeh odločbah U-I-23/93 in Up-293/01 mora tožnik imeti možnost, da se v upravnem postopku izjavi o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za zakonito in pravilno odločbo (8. člen ZUP).

37. Da se domneva nelojalnosti staršev ne more raztezati na otroke, ki so bili v času vojne še mladoletni, je stališče, ki ga je v vrsti svojih odločitev sprejelo Ustavno sodišče RS v postopkih odločanja o ustavni pritožbi (na primer Up 299/01 z dne 9. 7. 2001, Up-461/01-7 z dne 10.1.2002, Up-2/02-9 z dne 28.2.2002, Up 525/2004 z dne 9.12.2004) in Vrhovno sodišče Republike Slovenije (odločba X Ips 678/2006-6). Oseba, ki je bila v času vojne še mladoletna, mora imeti možnost, da izpodbije domnevo nelojalnosti oziroma dokazovati in tudi dokazati svojo lojalnost. Ker gre za ugotavljanje državljanstva tožnika, je pomembno izključno njegovo ravnanje, in ne ravnanje njegovih staršev. Pri presoji ravnanja tožnika je potrebno upoštevati tudi njegovo starost12. Po takratnih predpisih je bila na dan 28. 8. 1945 še mladoleten, saj je bil rojen 23. 3. 1944. Tožnik se je skliceval na svojo starost (oziroma mladoletnost), torej je dokazoval svojo lojalnost. Upravna organa se do te pomembne okoliščine nista opredelila.

38. Povojne jugoslovanske oblasti so osebam nemške narodnosti, ki so bile v času okupacije lojalne nemškemu Reichu, odrekale pridobitev jugoslovanskega državljanstva (na podlagi drugega odstavka 35. člena ZDrž - FLRJ). Ključna okoliščina, ki je bila temelj za razlikovanje, pa nista bila nemška narodnost in življenje v tujini, (kot eden izmed kumulativnih pogojev iz drugega odstavka 35. člena ZDrž) temveč delovanje posameznika med vojno (prim. odločbo Ustavnega sodišča RS U-I-23/93). Po načelu, da otroci v državljanstvu sledijo staršem pa ne pomeni, da otroci sledijo staršem po kriteriju „nelojalnosti“, še posebej, če so mladoletni.

39. Sodišče tako ugotavlja, da so tožbeni ugovori utemeljeni. Po presoji sodišča v upravnem postopku niso bili ocenjeni vsi dokazi in listine, ki jih je predložil tožnik, prav tako ni bilo zavzeto stališče do posameznih trditev tožnika. Preden se izda odločba, je treba dati stranki možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo (zaslišanje stranke, 9. člen ZUP ) in ne zadostuje le pisna seznanitev stranke z vsebino dokazih listin. Razpis ustne obravnave z možnostjo strankinega sodelovanja na njej pomeni način uresničevanja načela zaslišanja stranke, pomembno pa je tudi z vidika načela materialne resnice, ki nalaga, da se v postopku ugotovi resnično dejansko stanje in v ta namen ugotovi vsa dejstva, ki so pomembna za zakonito in pravilno odločbo (prvi odstavek 8. člena ZUP).

40. Ker upravni organ pred izdajo izpodbijane odločbe ni razpisal ustne obravnave, ki je v tej zadevi glede na določbo prvega odstavka 154. člena ZUP obligatorna13 in zaslišal tožnika ter ni omogočil tožniku, da neposredno postavlja vprašanja zaslišanim pričam, je bila v obravnavanem primeru storjena bistvena kršitev določb postopka, pa je to vplivalo ali moglo vplivati na zakonitost oziroma pravilnost odločitve (2. točka prvega odstavka 27. člena ZUS-1).

41. Ker gre po presoji sodišča za ugovore tožnika, ki bi lahko vplivali na ugotavljanje pogojev iz 39. člena ZDRS v zvezi z prvim oz. drugim odstavkom 35. člena ZDrž, je hkrati ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, kar bi lahko vplivalo na napačno uporabo materialnega prava. Presoja pravilnosti uporabe materialnega prava pa bo mogoča šele potem, ko bo dejansko stanje pravilno in popolno ugotovljeno na podlagi ugotovitvenega postopka z zaslišanjem tožnika in prič, kar je tožnik že ves čas upravnega postopka predlagal. 42. Sodišče je zato tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo ter zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek (2. in 3. točka prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). Pri tem je tožena stranka vezana na pravno mnenje sodišča glede na njegova stališča, ki se tičejo postopka (četrti odstavek 64. člena ZUS-1).

43. V ponovljenem postopku bo moral upravni organ slediti načelu materialne resnice (8. člen ZUP) in načelu zaslišanja strank (9. člen ZUP). V ta namen zaslišati tožnika in se neposredno prepričati ali tožnik govori slovenski jezik, kot to zatrjuje, zaslišati priče ter odločiti na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj in na podlagi uspeha celotnega postopka. Tožena stranka se mora do posameznih dokazov opredeliti in obrazložiti zakaj šteje dokaz kot relevanten oz. nerelevanten.

44. Zaradi kršitev pravil postopka, ki jih mora odpraviti organ, sodišče samo ni moglo odločiti o stvari (analogna uporaba prvega odstavka 65. člena ZUS-1). Prav tako tudi ni razpisalo glavne obravnave, saj je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijanega sklepa ter podatkov spisa očitno, da je treba tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti, zato je sodišče odločilo na seji (prva alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

1 Vrhovno sodišče RS sodba; opr. št. X Ips 664/2006 z dne 5. 9. 2007. 2 Upravno sodišče RS sodba, opr. št. I U 505/2017 dne 28. 5. 2018, št. I U 885/2015 z dne 7. 12. 2016. 3 Upravno sodišče RS, sodba opr. št. I U 885/2015 z dne 7.12.2015. 4 Vrhovno sodišče RS, sodba opr. št. I Up 72/2001 z dne 19. 3. 2003. 5 Državljanstvo osebe se presoja po predpisih, ki so veljali pred uveljavitvijo ZDRS. 6 Vrhovno sodišče RS, sodba opr. št. I Up 111/2016, z dne 21. 9. 2016. 7 E. Kerševan, V. Andronja, Upravno procesno pravo, GV Založba, str. 318. 8 Upravno sodišče RS sodba, opr. št. I U 505/2017 dne 28. 5. 2018. 9 Zato se je taka opcija tudi v upravno-sodni praksi uveljavila kot bistveni kriterij za ugotovitev nemške nacionalnosti za potrebe postopka po tretjem odstavku 63. člena ZDen (npr. sodba I Up 1407/2011). 10 Upravno sodišče RS, sodba , opr. št. 505/2017, z dne 28.5.2018. 11 Ustavno sodišče RS v odločbi št. U-I-23/93 z dne 20. 3. 1997. 12 Vrhovno sodišće RS, sodba opr. št. X Ips 1330/2006, z dne 21. 6. 2007. 13 Po navedeni določbi mora upravni organ vselej razpisati ustno obravnavo v zadevah, v katerih je treba zaslišati priče.