Jedro

Izpodbijani sklep, s katerim je sodišče prve stopnje zavrnilo tožnikov predlog za izdajo začasne odredbe, ni nezakonit, četudi ga je sodišče prve stopnje izdalo, preden je potekel tridnevni rok, ki ga je dalo na voljo tožniku, da dopolni predlog za izdajo začasne odredbe. Pri tem je treba upoštevati, da je sodišče prve stopnje o predlogu za izdajo začasne odredbe moralo odločiti v roku 3 dni (po tem, ko je prejelo sklep pritožbenega sodišča, s katerim je bila prvotna odločitev razveljavljena), da je tožnika na dopolnitev pozivalo po nepotrebnem in da ga je pozivalo s sklepom procesnega vodstva, na katerega ni bilo vezano.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ugodilo ugovoru tožene stranke in je razveljavilo svoj sklep opr. št. I Pd 1415/2011 z dne 31. 8. 2010 (točka I izreka). Zavrnilo je predlog tožnika za izdajo začasne odredbe, s katero bi se toženi stranki prepovedala odtujitev in obremenitev nepremičnin: parc. št. ..., parc. št. ..., parc. št. ... in parc. št. ..., vse k.o. ..., pri čemer bi se začasna odredba realizirala z vpisom prepovedi odtujitve in obremenitve v zemljiški knjigi Okrajnega sodišča v Piranu: začasna odredba pa bi v veljavo stopila takoj in trajala še 30 dni po pravnomočnem koncu tega spora (točka II izreka).

Zoper takšen sklep se tožnik pritožuje iz vseh treh pritožbenih razlogov, navedenih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999, 96/2002, 2/2004, 52/2007, 45/2008). Navaja, da ugovor tožene stranke ni obrazložen, saj tožena stranka za svoje trditve ni ponudila nobenega dokaza. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da tožnik ni izkazal verjetnosti, da tožena stranka s predlagano začasno odredbo ne bi utrpela nobene škode oziroma da bi bila ta škoda neznatna, češ da ni navedel, koliko so vredne nepremičnine, ki so predmet začasne odredbe in kaj v naravi sploh predstavljajo. Pri tem pa je sodišče prve stopnje spregledalo, da je tožnika ob vročitvi sklepa pritožbenega sodišča, opr. št. Pdp 970/2011 z dne 19. 10. 2011 pozvalo, da v roku treh dni po njegovem prejemu dopolni predlog za izdajo začasne odredbe oziroma, da dopolni razloge, na katere opozarja pritožbeno sodišče v svojem sklepu. Ta dopis je tožnik prejel 25. 10. 2011 in v odrejenem roku vložil drugo pripravljalno vlogo, v kateri je glede na navodila pritožbenega sodišča navedel dejstva in dokaze. Tožnik je sodišču prve stopnje tako predložil cenitev nepremičnin v k.o. ..., pri čemer je tudi navedel, da je sedaj dejanska cena bistveno nižja, saj gre za nezazidljive parcele. Dejanska vrednost zemljišča znaša 64.450,00 EUR, vrednost terjatve pa presega 80.000,00 EUR. Navedeno pomeni, da je podana sorazmernost med predlagano začasno odredbo in terjatvijo. V kolikor pa bi tožena stranka dokazala, da so parcele vredne več, bi sodišče začasno odredbo omejilo le na dve ali tri parcele. Podana je bistvena kršitev določb pravdnega postopka (kršeno načelo kontradiktornosti in s tem pravica do izjave), saj sodišče prve stopnje ni počakalo, da izteče rok za ugovor, ki ga je samo postavilo. Razlogi izpodbijanega sklepa so v nasprotju z dejstvi in dokazi v spisu, to je v nasprotju z navedbami iz druge pripravljalne vloge tožnika z dne 28. 10. 2011 ter v nasprotju z dokazi, ki so bili priloženi tej vlogi. Zmotni so tudi razlogi izpodbijanega sklepa glede neizkazanosti izpolnitvene nevarnosti. Tožnik je namreč v zadnji pripravljalni vlogi navedel, da so mu delavci tožene stranke povedali, da tožena stranka prodaja gradbene stroje, da bi lahko vsaj delno izplačala plače zaposlenim. Tožnik nima več vpogleda v finančne listine pri toženi stranki, zato je sodišču prve stopnje predlagal, da opravi poizvedbe pri UE .. o tem, katere stroje je tožena stranka prodala oziroma odjavila iz prometa v času po 25. 8. 2011. Tožnik bi s tem dokazal, da tožena stranka dejansko odtujuje premoženje in da zato obstaja realna in konkretna nevarnost, da bo brez izdane začasne odredbe uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena. Tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da zavrne ugovor tožene stranke kot neobrazložen oziroma neutemeljen in v veljavi obdrži izdano začasno odredbo.

Pritožba ni utemeljena.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijani sklep preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Tožnik sicer uveljavlja pritožbeni razlog bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, vendar pri tem ne navaja, katerih določb ZPP sodišče prve stopnje ni uporabilo ali pa jih je uporabilo nepravilno, pa bi to lahko vplivalo na zakonitost in pravilnost izpodbijanega sklepa. Pritožbeno navedbo, da naj bi bili razlogi izpodbijanega sklepa v nasprotju z dejstvi in dokazi v spisu, je sicer možno razumeti kot smiselno uveljavljanje bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Vendar pa je ta kršitev podana, če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Iz pritožbenih navedb je očitno, da ta kršitev ni podana, saj bi jo sodišče prve stopnje storilo, če bi o vsebini listine navajalo nekaj drugega, kot pa je navedeno v tej listini. Tožnik nasprotje uveljavlja v zvezi z njegovo vlogo z dne 28. 10. 2011 in v zvezi z listinami, ki so priložene tej vlogi. Glede te vloge in priloženih listin pa ne more biti nobenega nasprotja med navedbami v izpodbijanem sklepu in temi listinami, saj je sodišče prve stopnje izpodbijani sklep izdalo, še preden je prejelo pripravljalno vlogo z dne 28. 10. 2011. Izpodbijani sklep tudi ni nezakonit zgolj zaradi tega, ker je sodišče prve stopnje po prejemu sklepa pritožbenega sodišča, opr. št. Pdp 970/2011 z dne 19. 10. 2011 tožnika pozvalo, da v roku treh dni dopolni predlog začasne odredbe oziroma razloge, na katere opozarja pritožbeno sodišče v svojem sklepu, nato pa je izpodbijani sklep izdalo še pred potekom tega tridnevnega roka. Najprej je potrebno ugotoviti, da je sodišče prve stopnje povsem po nepotrebnem tožnika pozivalo na dopolnitev predloga za izdajo začasne odredbe. Takšna zahteva tudi ni izhajala iz sklepa pritožbenega sodišča. Sodišče prve stopnje bi moralo upoštevati določbo 2. odstavka 43. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004, 10/2004) o tem, da mora sodišče o predlogu za izdajo začasne odredbe odločiti najkasneje v treh dneh, kadar izdajo začasne odredbe predlaga stranka. Navedeno pomeni, da bi sodišče o predlogu za izdajo začasne odredbe moralo odločiti v treh dne po tistem, ko je prejelo sklep pritožbenega sodišča, s katerim je to razveljavilo sklep sodišča prve stopnje z dne 19. 9. 2011. Poziv sodišča prve stopnje tožniku, da dopolni vlogo, je sklep procesnega vodstva in sodišče nanj ni vezano. Res je sicer, da bi sodišče prve stopnje ravnalo bolj pravilno, če bi počakalo na iztek tridnevnega roka, ki se je zaradi praznikov sicer res precej zavlekel. Vendar pa zgolj zato, ker je sodišče prve stopnje izpodbijani sklep izdalo pred iztekom tega roka, ni kršilo načela kontradiktornosti. Določba drugega odstavka 43. člena ZDSS-1 namreč pomeni, da sodišče o predlogu za izdajo začasne odredbe odloči, še preden izvede celotni dokazni postopek in da pri tem upošteva stanje spisa, čeprav je očitno, da bi za popolno ugotovitev dejanskega stanja v zvezi s predlagano začasno odredbo moralo izvesti še kakšne dokaze ali poizvedbe. Sicer pa pogoj za izdajo začasne odredbe ni dokazanost, temveč mora upnik izkazati verjetnost obstoja terjatve ter verjetnost izpolnitvene nevarnosti oziroma verjetnost, da bi dolžnik s predlagano odredbo pretrpel le neznatno škodo, kar je dodaten razlog, da se o predlogu za izdajo začasne odredbe odloči še pred izvedbo vseh dokazov.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožnik izkazal verjetnost obstoja terjatve, pri čemer pravilno opozarja tudi, da je tožba v tem delu sicer skromno substancirana. Navedeno pomeni, da tožnik še ni dokazal utemeljenosti tožbenega zahtevka, vendar za izdajo začasne odredbe zadošča, da tožnik izkaže verjetnost obstoja terjatve. Zaradi navedenega je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je v nadaljevanju preverilo, ali je tožnik izkazal za verjetno, da bi tožena stranka s predlagano začasno odredbo pretrpela le neznatno škodo. V skladu s tretjim odstavkom 270. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ, Ur. l. RS, št. 51/1998 s spremembami), je ob izkazani verjetnosti obstoja terjatve drugi pogoj za izdajo začasne odredbe, da upnik izkaže za verjetno, da bi dolžnik s predlagano odredbo pretrpel le neznatno škodo. Pritožbeno sodišče soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da tožnik do izdaje izpodbijanega sklepa te verjetnosti ni izkazal. Vendar pa tudi tožnikove navedbe iz druge pripravljalne vloge z dne 28. 10. 2011 ne izkazujejo verjetnosti nastanka neznatne škode za toženo stranko v primeru izdaje predlagane začasne odredbe. Tožnik pri tem povsem neutemeljeno izhaja iz primerjave vtoževanega zneska in domnevne realne tržne vrednosti nepremičnin, na katere se nanaša predlagana začasna odredba. Navedeno je sicer lahko pomemben kriterij pri presoji, ali je upoštevano načelo sorazmernosti iz 3. člena ZIZ. Ta namreč določa, da se izvršba za poplačilo denarne terjatve in zavarovanje take terjatve dovoli in opravi v obsegu, ki je potreben za njeno poplačilo oziroma zavarovanje. Pri presoji, ali gre za neznatno škodo, pa se upošteva, kakšna škoda bi toženi stranki nastala zaradi začasne odredbe. Pri tem pa je potrebno ugotoviti, da celo v primeru, če bi upoštevali takšno vrednost zemljišča, kot ga navaja tožnik v pripravljalni vlogi (64.450,00 EUR), ne bi mogli govoriti zgolj o neznatni škodi, ne glede na to, da je očitno napačno sklepanje tožnika, da je vrednost tega zemljišča potrebno presojati glede na objavljene podatke o drugih nezazidljivih parcelah. Tožnik je sam navajal, da so nepremičnine, ki so predmet predlagane začasne odredbe, v postopku za spremembo namembnosti, kar pa prav gotovo vpliva na njihovo ceno. Prepoved vsake obremenitve nepremičnin v P., ni mogoče šteti zgolj za neznatno škodo.

Glede na zgoraj navedeno je sodišče prve stopnje pravilno presojalo, ali je tožnik za verjetno izkazal izpolnitveno nevarnosti. V skladu z drugim odstavkom 270. člena ZIZ mora upnik ob verjetnosti terjatve izkazati za verjetno tudi nevarnost, da je zaradi dolžnikovega odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja s premoženjem, uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena. Glede na podatke, s katerimi je sodišče prve stopnje razpolagalo o izdaji izpodbijanega sklepa, je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da okoliščina, da ima tožena stranka blokirane transakcijske račune pri bankah, ne izkazuje izpolnitvene nevarnosti. Pritožbeno sodišče je v tem sporu enkrat že odločalo o predlogu za izdajo začasne odredbe in v sklepu opr. št. Pdp 970/2011 z dne 19. 10. 2011 zavzelo stališče, da likvidnostne težave in blokirani žiro računi ne izkazujejo, da tožena strank z odtujevanjem, skrivanjem ali kakšnim drugačnim razpolaganjem s premoženjem ogroža uveljavitev tožnikove terjatve. Pritožbeno sodišče tudi vztraja pri stališču, da obstoja izpolnitvene nevarnosti tudi ne izkazuje ponudba tožene stranke Ministrstvu za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo. Tožena stranka je gradbeno podjetje, ki kupcem zato prodaja zgradbe in stanovanja, kar pomeni, da javno povabilo za zbiranje informativnih ponudb za nakup objekta s ponudbeno ceno 2.900.000,00 EUR pomeni v primeru uspešne realizacije, kvečjemu izboljšanje tožnikovim možnosti za poplačilo njegove terjatve. Z uspešno prodajo objekta uveljavitev tožnikove terjatve ne bi bil onemogočena, temveč ravno nasprotno.

Izpolnitvene nevarnosti pa tudi ne izkazujejo tožnikove navedbe iz vloge z dne 28. 10. 2011 o tem, da tožena stranka zaradi zagotovitve sredstev za izplačilo plač, prodaja premičnine, to je gradbene stroje. Takšna pavšalne navedbe ne zadostujejo za izkaz verjetnosti obstoja izpolnitvene nevarnosti. Res je, da je tožnik sicer predlagal, da sodišče po izdaji začasne odredbe opravi tudi poizvedbe pri upravni enoti Ljubljana o tem, katere stroje je tožena stranka prodala oziroma odjavila iz prometa v času po vložitvi tožbe. Morebitni večji obseg takšne prodaje, ki bi odstopal od običajnega prometa, bi sicer lahko kazal na verjetnost izkazanosti izpolnitvene nevarnosti, vendar v tej fazi postopka pritožbeno sodišče ne more šteti, da bi bila ta verjetnost že izkazana.

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 2. točke 365. člena ZPP pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.