Jedro

Aktivno legitimacijo za izbrisno tožbo ima tisti, ki misli, da je vknjižba določene pravice z materialnopravnega razloga neveljavna in je zaradi neveljavne vknjižbe oškodovan v svoji pravici, ki se vpisuje v zemljiško knjigo.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v III. točki izreka spremeni tako, da se znesek 956,96 EUR nadomesti z zneskom 1.967,24EUR.

II. Sicer se pritožba zavrne in se sodba v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdi.

III. Tožeča stranka je dolžna prvi toženi stranki povrniti 112,62 EUR stroškov pritožbenega postopka, v roku 15 dni od prejema te sodbe, od tedaj dalje do plačila skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek proti prvi toženki M. R.: - na ugotovitev neveljavnosti vknjižbe lastninske pravice v korist in na ime A. M. pri nepremičnini ID znak 0001; in - na izbris neveljavnega zemljiškoknjižnega stanja in vzpostavitev zemljiškoknjižnega stanja, kot je bilo pred neveljavno vknjižbo tako, da se izbriše lastninska pravica A. M. in se vzpostavi prejšnje zemljiškoknjižno stanje (I. točka izreka). Zavrnilo je tudi tožbeni zahtevek proti drugi toženki J. M., tretjemu tožencu M. M. in četrti toženki K. B.: - na ugotovitev neveljavnosti vknjižbe lastninske pravice v korist in na ime prve toženke M. R. pri nepremičnini ID znak 0001; - na izbris neveljavnega zemljiškoknjižnega stanja in vzpostavitev zemljiškoknjižnega stanja, kot je bilo pred neveljavno vknjižbo tako, da se izbriše lastninska pravica M. R. in se vzpostavi prejšnje zemljiškoknjižno stanje; - na ugotovitev neveljavnosti lastninske pravice v korist in na ime A. M. pri nepremičnini ID znak 0001; - na izbris neveljavnega zemljiškoknjižnega stanja in vzpostavitev zemljiškoknjižnega stanja, kot je bilo pred neveljavno vknjižbo tako, da se izbriše lastninska pravica A. M. in se vzpostavi prejšnje zemljiškoknjižno stanje; - na ugotovitev, da je tožeča stranka Mestna občina Ljubljana pridobila lastninsko pravico na nepremičnini ID znak 0001, ID znak 0002 do celote (II. točka izreka). Glede stroškov je odločilo, da je tožeča stranka dolžna povrniti prvi toženi stranki 956,96 EUR ter drugi in četrti toženi stranki 1.412,39 EUR pravdnih stroškov, vse v roku 15 dni s pripadki (III. in IV. točka izreka).

2. Zoper takšno odločitev vlaga pritožbo tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku1, s predlogom, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano odločbo spremeni tako, da zahtevku tožeče stranke v celoti ugodi s stroškovno posledico, oziroma podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Priglaša pritožbene stroške. Navaja, da je prvostopenjsko sodišče s sklepom z dne 11. 4. 2016 (v nadaljevanju prvotni sklep), ki je predmet izpodbijanja pred Ustavnim sodiščem neutemeljeno zavrglo tožbo tožeče stranke na ugotovitev neveljavnosti in izbrisa vknjižbe lastninske pravice prve tožene stranke na sporni nepremičnini iz razloga, da naj bi o zahtevku že bilo odločeno v postopku I P 533/2014 s pravnomočno sodbo z dne 10. 6. 2015, pri čemer je zavrnilo argumente tožeče stranke, da ni podana res iudicata zaradi pomanjkanja identitete zahtevkov. Ni jasno, pri kateri odločitvi se je sodišče oprlo na določbo 3. odstavka 224. člena ZZK-1. Odločitev sodišča, da ni podana pasivna legitimacija za zahtevek tožeče stranke na ugotovitev lastninske pravice na podlagi zakona, ker druga, tretji in četrta toženka niso zemljiškoknjižni lastniki sporne nepremičnine, niti niso dediči zemljiškoknjižnega lastnika (kar ne drži – navedeni so dediči po A. M., ki je bil zemljiškoknjižni lastnik do prodaje nepremičnine prvi toženki stranki) je povsem neobrazložena, zaradi česar je izpodbijana sodba obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP – sodba ima namreč take pomanjkljivosti, zaradi katere se je ne da preizkusiti ter nima razlogov o odločilnih dejstvih. Glede zahtevka za ugotovitev neveljavnosti in izbris vknjižbe lastninske pravice v korist A. M., sodišče tega zavrne z argumentacijo, da naj bi bil ta zahtevek proti prvi toženki pravnomočno zavrnjen s sodbo istega sodišča, opr. št. I P 533/2014 z dne 10. 7. 2015, sodišče pa naj zaradi načela prirejenosti postopkov in načela vezanosti na predhodne odločbe sodišča, ne bi smelo ugotoviti nasprotnega. Gre za povsem nerazumljivo odločitev. V navedeni zadevi I P 533/2014 je sodišče zavrnilo zahtevek v sporu med tožečo in (v tem postopku) prvo toženo stranko M. R. Skladno z uveljavljenimi pravili ima pravnomočnost svoje objektive, subjektivne in časovne meje učinkovanja. Sodišče je v konkretni zadevi zanemarilo kriterij subjektivnih meja pravnomočnosti – identitete pravdnih strank. Povsem nerazumljiva in proti spisna je trditev prvostopnega sodišča, da naj tožeča stranka ne bi dokazala, da ima na sporni nepremičnini zunajknjižno pridobljeno lastninsko pravico, zaradi česar naj ne bi bila podana njena aktivna legitimacija za ta del zahtevka, s katerim uveljavlja ugotovitev neveljavnosti in izbris vknjižbe lastninske pravice v korist A. M. Tožeča stranka je povsem jasno navajala in dokazovala, da je lastninsko pravico (zunajknjižno) pridobila na podlagi določb ZZ, ZLNDL in priposestvovanja. Da se prva toženka sama šteje za dobroverno pridobiteljico, za sodišče nikakor ne more biti odločilno – sploh ne v primeru, kot je konkretni, ko tožeča stranka argumentirano navaja in obširno dokazuje, zakaj prva toženka ob nakupu nepremičnine nikakor ni mogla biti dobroverna. Argumentacija sodišča, da izbrisni upravičenec z izbrisno sodbo ne more poljubno posegati v verigo vpisov, temveč lahko izpodbija le aktualno vknjižbo, iz 9. člena ZZK-1 ne izhaja. Če je sodišče menilo, da naj tožeča stranka ne bi utemeljila interesa za samostojni zahtevek na ugotovitev neveljavnosti vknjižbe A. M., bi sodišče nedvomno tožbeni zahtevek v tem delu moralo zavreči, vendar pa je zahtevek zavrnilo. S tožbo zoper drugo, tretjo in četrto toženo stranko, kot dedičev po pok. A. M., tožeča stranka ne bi dosegla vknjižbe lastninske pravice v svojo korist, četudi bi v takšni pravdi uspela. Šele ko tožeča stranka toži tako vknjiženega zemljiškoknjižnega lastnika, ki je pridobil lastninsko pravico na podlagi prodajne pogodbe (prva tožena stranka) kot tudi njegovega singularnega pravnega prednika (sedaj drugo do četrto tožene stranke), torej, ko toži oba, lahko doseže tisto, kar zahteva, to je vknjižbo svoje lastninske pravice na nepremičnini ID znak 0001, ID 0002 do celote, za uveljavljanje zahtevka zgolj proti enemu od obeh pa nima pravnega interesa. Drugače povedano, za uspeh vknjižbe svoje lastninske pravice mora izpodbiti obe vknjižbi, tako vknjižbo A. M. kot vknjižbo M. R. Pri izbrisni tožbi prvi pridobitelj (A. M. oziroma njegovi dediči) in osebe, v korist katerih je bila glede na izpodbijano vknjižbo vknjižena lastninska pravica, predstavljajo nujne sospornike na pasivni strani, saj tožbi le zoper enega od njih, ni mogoče ugoditi. V primeru, da tožba ni vložena proti vsem nujnim sospornikom, ni tožena prava prava stranka in je treba tožbeni zahtevek zaradi pomanjkanja pasivne stvarne legitimacije zavrniti. Da je tako stališče pravilno, se je izkristaliziralo ravno v izpodbijani sodbi, kjer je prvostopno sodišče zavzelo prav tako stališče, čeprav se je v istem postopku, v prvotnem sklepu postavilo na nasprotno stališče. Dejstvo, da je bil A. M. ob vložitvi prvotne tožbe že pokojni, tožeči stranki ni bilo in niti ni moglo biti znano. Tožeča stranka v prvotnem postopku ni imela dejanske možnosti kakorkoli sanirati dejstvo, da je A. M. umrl pred vložitvijo tožbe. Tožeča stranka izida prvotnega postopka ne bi mogla izboljšati niti s pravnimi sredstvi, navkljub očitku sodišča v tem postopku, da bi morala v prvotnem postopku proti odločbi vložiti pritožbo. Tožeča stranka je prepričana, da gre s strani prve tožene stranke za zlorabo procesnih pravic, saj je procesno pravico, ki jo je imela, izkoristila s ciljem, škodovati tožeči stranki.

3. Prva toženka je na pritožbo odgovorila in predlaga njeno zavrnitev.

4. Prva toženka se je pritožila zoper stroškovno odločitev. Meni, da je sodišče nepravilno interpretiralo tar. št. 3100 Zakona o odvetniški tarifi. Prva toženka je odvetnika pooblastila dne 11. 4. 2017, zaradi česar je odvetnik dne 12. 4. 2017 priglasil pooblastilo, kar pomeni, da se je odvetnik z zadevo takrat tudi seznanil, jo proučil ter stranki svetoval glede nadaljnjega poteka. Za stranko je prejemal vsa nadaljnja sodna pisanja in jo o njih obveščal. Vsa opravila, ki jih je odvetnik opravljal v konkretnem postopku zadoščajo, da se prvi toženki prizna nagrada za postopek, zaradi česar je izpodbijana sodba v tem delu nezakonita.

5. Pritožba tožeče stranke ni utemeljena, pritožba tožene stranke je utemeljena.

O pritožbi tožnice:

6. Ker je bila tožba zoper prvo toženko v 1., 2. in 5. točki tožbenega zahtevka pravnomočno zavržena, je sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo pravilno zoper prvo toženko odločalo le še o 3. in 4. točki tožbenega zahtevka.

7. Sodišče prve stopnje je v zadostnem obsegu in pravilno ugotovilo vsa odločilna dejstva, pravilno je uporabilo materialno pravo in tudi ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka. Pritožba vsebuje vrsto trditev, s katerimi poskuša utemeljiti obstoj bistvenih kršitev določb postopka iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, vendar so vsi očitki neutemeljeni. Sodba nima pomanjkljivosti zaradi katerih je ne bi bilo mogoče preizkusiti, vsebuje razloge o odločilnih dejstvih, razlogi so jasni in si niso med seboj v nasprotju. Sodišče se je opredelilo do vseh bistvenih navedb tožeče stranke. Pritožbeno sodišče v celoti sprejema ugotovitve in obrazložitev prvega sodišča. V pritožbi pritožnica v bistvenem ponavlja navedbe, na katero je odgovorilo že sodišče prve stopnje.

8. Prva toženka M. R. je zemljiškoknjižna lastnica parc. št. 1362/2 k. o. X2, druga toženka, tretji toženec in četrta toženka pa so dediči prejšnjega zemljiškoknjižnega lastnika, pok. A. M., od katerega je prva toženka M. R. kupila sporno nepremičnino. Sporna nepremičnina v naravi predstavlja del ograjenega kompleksa živalskega vrta. Na njej se nahajajo kletke ter zidana ograda za medvede.

9. Sodišče prve stopnje je s pravnomočnim sklepom I P 533/2014 z dne 11. 4. 2016 tožbo tožeče stranke proti prvi toženi stranki zavrglo v delu, s katerim je tožeča stranka zahtevala: - ugotovitev, da je vknjižba lastninske pravice na sporni nepremičnini v korist in na ime prve tožene stranke M. R. neveljavna; - izbris neveljavnega zemljiškoknjižnega stanja in vzpostavitev zemljiškoknjižnega stanja, kot je bilo pred neveljavno vknjižbo tako, da se izbriše lastninska pravica M. R. in vzpostavi prejšnje zemljiškoknjižno stanje; ter - na ugotovitev, da je tožeča stranka pridobila lastninsko pravico na sporni nepremičnini do celote. Če tožeča stranka meni, da je prvo tožena stranka zlorabila procesne pravice v postopku I P 533/2014, ki se je vodil pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani, bi morala očitano zlorabo uveljavljati že v tistem postopku.

10. Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, je izbrisna tožba namenjena odpravi materialnopravno neveljavne vknjižbe. Aktivno legitimiran za izbrisno tožbo je tisti, katerega stvarna oziroma obligacijska pravica je bila zaradi vknjižbe, katere izbris se zahteva, kršena oziroma oškodovana. Zahtevek za izbris izpodbijane vknjižbe pa se lahko uveljavlja le proti tistemu v čigar korist je bila z izpodbijano vknjižbo vknjižena pridobitev ali izbris pravice. Pasivno legitimiran je torej tisti, ki se je v zemljiško knjigo vpisal na podlagi vknjižbe, ki neposredno krši določeno pravico aktivno legitimirane osebe ter vsak nadaljnji zemljiškoknjižni subjekt pod pogojem, da je slaboveren.

11. Tožeča stranka je zoper prvo toženko M. R. uveljavljala tožbeni zahtevek za ugotovitev, da je vknjižba lastninske pravice na sporni nepremičnini v korist in na ime A. M. neveljavna in na vzpostavitev zemljiškoknjižnega stanja, kot je bilo pred neveljavno vkjižbo tako, da se izbriše lastninska pravica A. M. V konkretnem primeru pa izpodbijana vknjižba ni bila opravljena v korist M. R., torej prve tožene stranke, temveč je bila opravljena v korist pokojnega A. M. oziroma v korist njegovih dedičev, to je druge, tretje in četrte tožene stranke. Zaradi zgrešene pasivne legitimacije, je prvo sodišče tožbeni zahtevek pravilno zavrnilo.

12. Ker, kot je bilo že navedeno, je pri izbrisni tožbi pasivno legitimiran lahko le tisti, v korist katerega je bila izpodbijana vknjižba opravljena, je tudi pri tožbenem zahtevku zoper, drugo, tretjo in četrto toženo stranko za ugotovitev neveljavnosti in izbris vknjižbe lastninske pravice v korist prve tožene stranke M. R., zgrešena pasivna legitimacija.

13. Pravilno je sodišče prve stopnje zavrnilo tudi tožbeni zahtevek zoper drugo toženko, tretjega toženca in četrto toženko, s katerim je tožeča stranka zahtevala ugotovitev lastninske pravice. Za zahtevek na ugotovitev lastninske pravice je lahko pasivno legitimiran le zemljiškoknjižni lastnik, torej le prva tožena stranka, ne pa dediči po pokojnem A. M., ki ni vknjižen kot lastnik sporne nepremičnine. Sodišče prve stopnje ni nikjer zapisalo, da druga toženka, tretji toženec in četrta toženka naj ne bi bili dediči po pokojnem A. M., temveč je zapisalo, da niso dediči zemljiškoknjižnega lastnika, torej da niso dediči prve tožene stranke M. R. 14. Zahtevek tožeče stranke na ugotovitev zunajknjižne lastninske pravice na sporni nepremičnini, ki ga je tožeča stranka naperila zoper prvo toženo stranko M. R. je bil pravnomočno zavrnjen, prav tako pa je prvo sodišče zaradi zgrešene pasivne legitimacije zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev lastninske pravice sporne nepremičnine, ki ga je tožeča stranka naperila zoper drugo, tretjo in četrto toženo stranko. Aktivno legitimacijo za izbrisno tožbo ima tisti, ki misli, da je vknjižba določene pravice z materialnopravnega razloga neveljavna in je zaradi neveljavne vknjižbe oškodovan v svoji pravici, ki se vpisuje v zemljiško knjigo. Ker je bil zavrnjen tožbeni zahtevek na ugotovitev lastninske pravice tožeče stranke zoper vse tožene stranke, in ker tožeča stranka ni navajala, da bi ji bile z izpodbijano vknjižbo kršena kakšna stvarnopravna pričakovanja, ki bi temeljila na obligacijskih pravicah, ni podana njena aktivna legitimacija za zahtevek, s katerim uveljavlja ugotovitev neveljavnosti in izbris vknjižbe lastninske pravice v korist A. M. 15. Pritožbeno sodišče se strinja tudi z rezervnim razlogom sodišča prve stopnje, da morebitna ugoditev izbrisni tožbi ne bi mogla pomeniti izboljšanja tožničinega položaja. V zemljiško knjigo sta bila A. M. in M. R. kot lastnika vpisana eden za drugim in sicer je bil A. M. vpisan na podlagi ZLNDL, M. R. pa je bila vpisana na podlagi kupoprodajne pogodbe, sklenjene z A. M. Zemljiškoknjižna lastnica sporne nepremičnine je prva toženka, M. R. Tožeča stranka bi morala za uspeh vknjižbe svoje lastninske pravice izpodbiti vknjižbo vpisa neposrednega pridobitelja, torej A. M. in vknjižbo vpisa nadaljnjega nedobrovernega pridobitelja, torej M. R. Ker pa je bil že pravnomočno zavrnjen zahtevek za ugotovitev neveljavnosti in izbris vknjižbe lastninske pravice v korist prve toženke, izbris vknjižbe v korist A. M. ne bi v ničemer mogel izboljšati tožničinega položaja, saj bi še vedno ostala zemljiškoknjižna lastnica prva toženka, M. R. 16. Višje sodišče je odgovorilo na pritožbene navedbe, ki so relevantne za presojo pravilnosti izpodbijane sodbe (prvi odstavek 360. člena ZPP). Pritožbeno sodišče tako ni odgovarjalo na pritožbene navedbe v zvezi z zatrjevano nezakonitostjo in neustavnostjo sklepa Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 11. 4. 2016. O pritožbi prve toženke:

17. Sodišče prve stopnje prvi toženki neutemeljeno ni priznalo nagrade za postopek. Nagrada za postopek v skladu z opombo 3 tretjega dela Tarife ZOdvT nastane za pregled, pripravo, izdelavo in pošiljanje pisnih gradiv, za posvete, nasvete, mnenje in druga ustrezna pravila, povezana z zadevo. Nagrada nastane že s sprejemom pooblastila za vložitev tožbe ali druge vloge, s katero se začne postopek. Čeprav se je odvetnik prve toženke udeležil le naroka, to še ne pomeni, da do nagrade za postopek ni upravičen.

18. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke kot neutemeljene zavrnilo in sodbo v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdilo, ugodilo pa je pritožbi prve tožene stranke in izrek o stroških ustrezno spremenilo.

19. Izrek o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, krije svoje stroške pritožbenega postopka. Prva tožena prav tako krije svoje stroške odgovora na pritožbo s katerim ni bistveno pripomogla k rešitvi zadeve (155. člen ZPP). Prva tožena stranka je s pritožbo zoper stroškovno odločitev uspela, zato ji je tožeča stranka dolžna povrniti stroške pritožbenega postopka. Sodišče druge stopnje ji je priznalo stroške sestave pritožbe v višini 50,00 EUR po tar. št. 3220 ZOdvT, 2% materialnih stroškov, povečano za 22 % DDV ter sodno takso v višini 50,40 EUR, kar pomeni, da skupni pritožbeni stroški prve toženke, ki jih je dolžna povrniti tožeča stranka znašajo 112,62 EUR.

1 V nadaljevanju ZPP. 2 V nadaljevanju: sporna nepremičnina.