Jedro

Sodišče prve stopnje je od ugotovljenih preživninskih stroškov nepravilno odštelo otroški dodatek. Namen in način dodeljevanja otroškega dodatka se je tako spremenil, da ni več pravilen pristop, da se pri določitvi preživninske obveznosti staršev, upošteva otroški dodatek. Ta ni več denarna pomoč otroku, ampak gre za prejemek namenjen zadovoljevanju potreb družine, zato se tudi odmerja v skupnem znesku za družino glede na število otrok

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da se v celoti zavrne tožbeni zahtevek, da je toženec dolžan od vložitve tožbe dalje plačevati za mld. tožnika namesto preživnine, določene s sodno poravnavo II P 480/2008 z dne 10.10. 2008 v znesku 250,00 EUR, mesečno preživnino v višini 950,00 EUR. Tožniku je naložilo, da tožencu povrne stroške pravdnega postopka v znesku 2582,87 EUR.

2. Tožnik se je zoper sodbo pritožil iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku tožnika ugodi in tožencu naloži v plačilo pritožbene stroške tožnika, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne prvostopenjskemu sodišču v ponovno odločanje. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da so se spremenile potrebe tožnika kot preživninskega upravičenca in da so se spremenile zmožnosti toženca kot zavezanca, ki sedaj zasluži bistveno več kot v času sklenitve sodne poravnave, ko je bila preživnina določena v višini 250 EUR mesečno, kljub temu pa je zahtevek za zvišanje preživnine zavrnilo. Sodišče ni pravilno uporabilo materialnega prava, ker ni upoštevalo Uredbe o plačah in drugih prejemkih pripadnikov Slovenske vojske pri izvajanju obveznosti, prevzetih v mednarodnih organizacijah, iz katere izhaja, da je toženec deležen veliko dodatnih bonitet poleg svoje osnovne plače, in ki nedvomno izkazuje bistveno povečano preživninsko zmožnost toženca. Zmotno so bile ugotovljene tudi preživninske zmožnosti matere. Sodišče je ugotovilo, da z novim partnerjem skrbita za več spletnih strani. Ves čas postopka je zakonita zastopnica izkazovala, da iz naslova lastništva podjetij in blagovnih znamk nimata prihodkov. Sodišče je popolnoma ignoriralo dohodkovno stanje zakonite zastopnice, ki je eden izmed glavnih kriterijev za presojo preživninske zmožnosti. Napačno je enačenje lastništva oz. premoženja družbe, katere družbenik je mati in njenega lastnega premoženja. Tekom postopka ni bilo podanih nobenih predlogov ali dokazov, ki bi izkazovali, da je dohodkovno stanje zakonite zastopnice večje, kot le ta izpoveduje. Sodišče je tudi spregledalo, da ima zakonita zastopnica tožnika nekajmesečnega novorojenčka in je iz tega razloga onemogočena pri aktivnosti glede dodatnega zaslužka. Njen partner je na zavodu za zaposlovanje in išče službo. Na drugi strani je dohodkovno stanje toženca bistveno boljše. Na plačilnih listah tožene stranke namreč niso prikazana tudi plačila oz. bonitete, ki jih ima v obliki najemnine za bivanje v tujini, potnih stroškov, stroškov zavarovanja in plačilo dodatnih stroškov reprezentance. Vsega tega sodišče prve stopnje ni ugotavljalo in posledično ni uspelo ugotoviti dejanskega razpoložljivega dela njegovega dohodka. Sodišče pri ugotavljanju zmožnosti zavezancev k plačevanju preživnine v času teka postopka ne more opirati na bodoča negotova dejstva, kot je to storilo, ko je ocenilo, da ima zakonita zastopnica objektivne zmožnosti za pridobivanje dohodkov vsaj v višini povprečne slovenske plače, ki znaša 995,64 EUR. Glede stroškov postopka mora sodišče upoštevati naravo predmetnega spora in odločiti, da vsaka stranka krije svoje pravdne stroške.

3. Toženec je na pritožbo odgovoril in predlagal njeno zavrnitev ter potrditev sodbe sodišča prve stopnje.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Po določilu 132. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR) lahko sodišče na zahtevo upravičenca zviša z izvršilnim naslovom določeno preživnino, če se spremenijo potrebe upravičenca ali zmožnosti zavezanca, na podlagi katerih je bila preživnina določena. Pogoj za utemeljenost takšnega zahtevka je torej sprememba okoliščin bodisi na strani otroka, očeta ali matere oziroma porušeno vrednostno sorazmerje med pravno odločilnimi dejavniki: zmožnostmi obeh staršev in potrebami otrok. Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da so se spremenile okoliščine na strani vseh udeležencev obravnavanega razmerja. Tožniku so se povečali stroški za zadovoljevanje njegovih potreb, povezanih z njegovim odraščanjem in vstopom v šolo. Spremenile pa so se tudi okoliščine na strani obeh preživninskih zavezancev. Tožnikova starša imata dodatne preživninske obveznosti, spremenile pa so se tudi njune preživninske zmožnosti. Tak zaključek pogojuje ponovno porazdelitev preživninskega bremena med oba preživninska zavezanca oziroma starša mladoletnega tožnika.

6. Skladno z določbami 129. in 129. a člena ZZZDR mora biti preživnina primerna za zagotavljanje uspešnega telesnega in duševnega razvoja otroka. V kakšni meri bo mogoče zadostiti potrebam otroka, je odvisno od zmožnosti staršev. Najprej je treba zagotoviti eksistenčne potrebe otroka, nato potrebe v zvezi z izobraževanjem in vzgojo, sledijo potrebe v zvezi z razvedrilom, oddihom, zabavo. Zmožnosti preživninskih zavezancev se ugotavljajo na podlagi podatkov o njihovih prejemkih in celotnem njihovem premoženju. Pri preživninski zmožnosti ne gre le za tiste zmožnosti, ki jih ima zavezanec na podlagi svojih rednih dohodkov, temveč tudi za tiste, ki jih je dolžan poiskati in izkoristiti. Pri tem je treba upoštevati situacijo, v kateri se preživninski zavezanec nahaja glede na svojo delovno in strokovno usposobljenost, zaposlitev in zdravstveno stanje.

7. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da znaša mesečni strošek za zadovoljitev otrokovih potreb 440,00 EUR. Ta dejanska ugotovitev ni predmet pritožbenega izpodbijanja. Ugotovilo je tudi, da mati prejema za preživljanje tožnika otroški dodatek v višini 113,69 EUR in še, da si morata po odštetju otroškega dodatka otrokova starša razdeliti preživninsko breme v višini 330,00 EUR. Glede zmožnosti obeh staršev je ugotovilo, da toženec prejema občutno višje dohodke od tožnikove matere, ki bi lahko pridobivala vsaj dohodek v višini povprečne slovenske plače in zaključilo, da toženec že sedaj krije več kot 80% vseh stroškov tožnikovega preživljanja, pa tudi stroške v zvezi z izvrševanjem stikov z otrokom, tako da že iz tega razloga ni podlage za poseg v višino preživnine, določene z omenjeno sodno poravnavo.

8. Navedeni zaključek prvostopenjskega sodišča je napačen že zato, ker temelji na nepravilni ugotovitvi, da predstavlja preživninsko breme, ki si ga morata razdeliti oba starša, znesek 330,00 EUR namesto pravilnih 440,00 EUR. Sodišče prve stopnje je namreč od ugotovljenih preživninskih stroškov nepravilno odštelo otroški dodatek. Namen in način dodeljevanja otroškega dodatka se je tako spremenil, da ni več pravilen pristop, da se pri določitvi preživninske obveznosti staršev upošteva otroški dodatek. Ta ni več denarna pomoč otroku, ampak gre za prejemek, namenjen zadovoljevanju potreb družine, zato se tudi odmerja v skupnem znesku za družino glede na število otrok(1). Če je tako, toženec glede na sedaj določeno preživnino (valorizirana znaša 271,64 EUR), ne krije več kot 80% otrokovih potreb, ampak le približno 60%. Takšna ugotovitev pa bi ob hkratni ugotovitvi sodišča prve stopnje, da toženec prejema občutno višje dohodke od otrokove matere, pogojevala določitev njegove višje preživninske obveznosti.

9. Sodišče prve stopnje je zaradi napačne ugotovitve višine preživninskega bremena obeh staršev zaključilo, da toženec tako ali tako nosi njegov bistveni del tega bremena, zato tudi ni natančneje ugotavljalo razmerja v preživninskih zmožnostih obeh staršev. Na strani toženca manjka zaključek, s kolikšnimi denarnimi sredstvi razpolaga potem, ko se od njegove plače, prejemkov in dodatkov odštejejo stroški, ki jih ima z bivanjem v tujini. Iz izpodbijane sodbe izhaja, da naj bi mu bili kriti tudi ti. Po drugi strani pa je sodišče pri ugotavljanju preživninske zmožnosti otrokove matere upoštevalo, da bi lahko v vsem obdobju zaslužila vsaj povprečno plačo v višini 995,64, čeprav je bila v času vložitve tožbe pa do junija 2013 na porodniškem dopustu z mesečnim nadomestilom 370,96 EUR, da je v septembru in oktobru 2013 zaslužila 450,00 EUR in da je na porodniškem dopustu tudi v času odločanja sodišča prve stopnje (od junija 2014) in prejema mesečno nadomestilo 555,00 EUR.

10. Zaradi napačnega materialnopravnega izhodišča je tako dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno, zato je bilo treba tožnikovi pritožbi ugoditi in razveljaviti izpodbijano sodbo, zadevo pa vrniti sodišču prve stopnje v ponovno odločitev (355. člen ZPP).

(1). Sodba Vrhovnega sodišča R Slovenije II Ips 186/2014.