Jedro

Ker je Agencija za prestrukturiranje in privatizacijo ob izdaji odločbe tožene stranke z dne 9.6.2004 že prenehala, odločbe pa tudi ni mogel izvršiti noben drug organ, je tožena stranka ravnala pravilno, ko je za nično izrekla svojo odločbo z dne 9.6.2004.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) zavrnilo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 24.3.2005, s katero je tožena stranka izrekla za nično svojo odločbo z dne 9.6.2004. S to odločbo je tožena stranka ugodila pritožbi inšpektorata X., Mladinskega doma Y. in odpravila odločbo Agencije Republike Slovenije za prestrukturiranje in privatizacijo (v nadaljevanju: Agencija) z dne 1.7.1996 ter zadevo vrnila D.S.U. d.o.o. v ponovni postopek.

Sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe navaja, da je odločitev tožene stranke, da se za nično izreče njena odločba z dne 9.6.2004, pravilna in je tožena stranka zanjo navedla pravilne razloge. Po določbi 3. točke 1. odstavka 279. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) se za nično izreče odločba, ki je sploh ni mogoče izvršiti. D.S.U., ki bi morala odločbo tožene stranke z dne 9.6.2004 izvršiti, te pristojnosti, glede na 5. člen Zakona o prenosu pooblastil, pravic in obveznosti Slovenske razvojne družbe in o prenehanju Agencije Republike Slovenije za prestrukturiranje in privatizacijo (ZPPSRD, Uradni list RS, št. 50/04), ni imela. Po določbi 15. člena ZUP se stvarna pristojnost upravnih organov za odločanje v upravnih zadevah določa po predpisih, ki urejajo posamezno upravno področje ali določajo organizacijo in delovno področje posameznih organov. Po ZPPSRD so bile na D.S.U. prenesene le pravice in obveznosti Agencije iz izrednih pravnih sredstev v zvezi z lastninskim preoblikovanjem podjetij (5. člen), njene pristojnosti iz rednih postopkov lastninskega preoblikovanja pa po tem zakonu, niti po katerem drugem zakonu, ki bi urejal materijo lastninskega preoblikovanja, ni prevzel drug organ. Prav tako niti po relevantnih organizacijskih predpisih, Zakonu o državni upravi in Zakonu o javnih agencijah, ni organa, ki bi kot prvostopni organ imel pooblastila za odločanje v postopkih lastninskega preoblikovanja. Ker se ne nanašajo na odločitev v tem upravnem sporu, se sodišče v izpodbijani sodbi ni opredelilo do ugovorov, da tožena stranka ne bi mogla izdati odločbe z dne 10.11.2005, s katero je odločila o pritožbi A.B. zoper odločbo Agencije z dne 1.7.1996. Tožeča stranka vlaga pritožbo (sedaj revizijo) zaradi bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu in predlaga, da sodišče pritožbi (sedaj reviziji) ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi. Navaja, da izpodbijani sodbi manjkajo razlogi o odločilnih dejstvih. Po mnenju tožeče stranke namreč ni podlage, da bi toženi stranki pripadla pristojnost za odločanje v tej zadevi na podlagi 72. člena Zakona o državni upravi (ZDU-1, Uradni list RS, št. 83/03 - UPB-1) in 48. člena Zakona o javnih agencijah (ZJA, Uradni list RS, št.52/02), prvostopno sodišče pa se do teh tožbenih navedb sploh ni opredelilo oziroma se o njih izreklo. Če ni organa, ki bi kot prvostopni imel pooblastila za odločanje, potem tudi tožena stranka ne more biti ta organ. Prav tako se sodišče prve stopnje sploh ni opredelilo do tožbenih navedb, da je tožena stranka kršila pravila postopka s tem, da je odločbo z dne 9.6.2004 tožeči stranki vročila šele 31.1.2006 in torej niso mogli nastopiti učinki dokončnosti in pravnomočnosti, pri tem pa je ne glede na navedeno o pritožbi Salezijanskega inšpektorata odločila kar sama kot prvostopenjski organ. Upravno sodišče je po mnenju tožeče stranke ravnalo napačno, ko je razmejilo odločanje v tej zadevi in v zadevi opr. št. U 2782/2005, saj sta obe zadevi povezani, tožena stranka pa je izdala o tej zadevi dve različni odločbi.

Odgovori na pritožbo (sedaj revizijo) niso bili vloženi.

Revizija ni utemeljena.

S 1.1.2007 je začel veljati ZUS-1, ki je v 1. odstavku 107. člena določil, da vrhovno sodišče v vseh že vloženih zadevah odloča po ZUS-1, v 2. odstavku 107. člena pa, da se zadeve, v katerih je bila vložena pritožba pred uveljavitvijo ZUS-1, obravnavajo kot pritožbe po ZUS-1, če izpolnjujejo pogoje za pritožbo po določbah ZUS-1, v primerih, ko je pravnomočnost sodbe po zakonu pogoj za izvršitev upravnega akta, ter v primerih, ko je pritožba izrecno dovoljena na podlagi posebnega zakona. V drugih primerih se vložene pritožbe, ki jih je vložila upravičena oseba ter so pravočasne in dovoljene po določbah ZUS, obravnavajo kot pravočasne in dovoljene revizije, prvostopenjske sodbe pa postanejo pravnomočne. Glede na to določbo se v obravnavanem primeru vložena pritožba obravnava kot pravočasna in dovoljena revizija po ZUS-1, prvostopenjska sodba pa je postala pravnomočna dne 1.1.2007. Po določilu 1. odstavka 85. člena ZUS-1 se revizija lahko vložil le zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu iz 2. in 3. odstavka 75. člena ZUS-1 ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Skladno z določilom 86. člena ZUS-1 vrhovno sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pa pazi le na pravilno uporabo materialnega prava.

Po presoji revizijskega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje pravilna in zakonita. V tem upravnem sporu se presoja zgolj odločba tožene stranke z dne 24.3.2005, s katero je izrekla za nično svojo odločbo z dne 9.6.2004 in (kljub vsebinski povezanosti) ne tudi odločbe tožene stranke z dne 10.11.2005, s katero je sama odločila o pritožbi inšpektorata X. zoper odločbo Agencije z dne 1.7.1996, ki je predmet drugega postopka. Pri tem revizijsko sodišče poudarja, da postane pravnomočen le izrek odločbe, ne tudi njena obrazložitev, zato navedbe v obrazložitvi niso predmet presoje v tem upravnem sporu. Nesporno je Agencija na podlagi 1. člena ZPPSRD prenehala dne 7.5.2004, D.S.U. d.o.o. pa je toženi stranki z dopisom z dne 9.3.2005 zadevo vrnila v pristojno odločanje, ker ni imela pristojnosti v zvezi z rednimi pravnimi sredstvi. ZPPSRD ni določil organa, na katerega bi se prenesle pravice in obveznosti Agencije iz naslova rednih pravnih sredstev v zvezi z lastninskim preoblikovanjem podjetij, niti, kot to pravilno ugotavljata tako prvostopno sodišče kot tožena stranka, pristojnosti Agencije v zvezi z navedenimi postopki po veljavni zakonodaji ni prevzel noben drug organ. Tožena stranka je zato ravnala pravilno, ko je izrekla za nično svojo odločbo z dne 9.6.2004, saj je Agencija tedaj že prenehala, odločbe pa tudi ni mogel izvršiti noben drug organ. Skladno z določbo 3. točke 1. odstavka 279. člena ZUP se namreč za nično izreče odločba, ki je sploh ni mogoče izvršiti, po 3. odstavku 280. člena ZUP pa odločbo izreče za nično organ, ki jo je izdal, organ druge stopnje oziroma organ, pristojen za nadzorstvo nad organom, ki jo je izdal. V obravnavani zadevi je bilo materialno pravo po presoji revizijskega sodišča pravilno uporabljeno. Revizijsko sodišče pripominja, da bi odločba tožene stranke z dne 9.6.2004 sicer res morala biti vročena tožeči stranki po tem, ko je bila izdana (in ne šele 31.1.2006), vendar pa glede na zgoraj navedeno vročitev te odločbe odločitve v zvezi z ugotovljenimi razlogi za izrek odločbe za nično ne more spremeniti in na odločitev ne vpliva. Skladno s 1. odstavkom 280. člena ZUP se namreč odločba lahko vsak čas izreče za nično po uradni dolžnosti, torej ne glede na njeno dokončnost oziroma pravnomočnost. Zatrjevane bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu tako v obravnavanem primeru niso podane.

Ker je revizijsko sodišče ugotovilo, da niso podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je revizijo na podlagi 92. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno.