Jedro

Pritožba se neutemeljeno zavzema za to, da bi se zaradi izteka tožnikovega zadnjega delovnika, ki se je začel 30. 6. 2015 ob 22.00, dne 1. 7. 2015 ob 6. uri zjutraj štelo, da je ostal na delu po poteku časa, za katerega je imel sklenjeno pogodbo o zaposlitvi. Tožnik je 1. 7. 2015 zaključil z delom po razporedu v nočni izmeni, ki jo je začel 30. 6. 2015, tožniku pa so se v evidenci ur tožnika te ure štele kot opravljene 30. 6. 2015, zato ni mogoče šteti, da je sklenil pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas. Dne 1. 7. 2015 je bil sicer res že odjavljen iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja in tega dne ni bil več zavarovan za poškodbe pri delu, vendar pa to ne vpliva na ugotovitev, da tožnik ni v smislu 56. člena ZDR-1 ostal na delu, zaradi česar bi se štelo, da je pogodba o zaposlitvi sklenjena za nedoločen čas. Do transformacije pogodbe o zaposlitvi za določen čas v pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas lahko pride le, če po izteku pogodbe o zaposlitvi delavec opravlja delo še naprej, delodajalec pa to delo sprejema, iz česar lahko izhaja volja strank po nadaljevanju delovnega razmerja. V predmetni zadevi je tožena stranka enako kot v drugih primerih nočne izmene glede na svoj način beleženja ur štela, da je tožnik z delom od polnoči do 6. ure zjutraj opravljal delo v nočni izmeni, začeti prejšnjega dne, da je izpolnil predpisano dnevno 8-urno obveznost za 30. 6. 2015.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožnik sam krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi z dne 4. 5. 2015, ugotovitev, da se šteje, da je bila pogodba o zaposlitvi za določen čas sklenjena za nedoločen čas in da je tožnik v delovnem razmerju pri toženi stranki od 4. 5. 2015 dalje za nedoločen čas, poziv nazaj na delo, priznanje neprekinjenih pravic iz delovnega razmerja od 1. 7. 2015 dalje do vrnitve na delo, izplačilo pripadajočih bruto plač, od katerih je tožena stranka dolžna odvesti vse davke in prispevke, neto zneske pa nakazati tožniku ter povračilo stroškov postopka.

2. Zoper sodbo pravočasno po pooblaščencu vlaga pritožbo tožnik zaradi vseh pritožbenih razlogov in predlaga spremembo izpodbijane sodbe tako, da se tožnikovemu zahtevku ugodi, podrejeno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno obravnavanje. Navaja, da je tožnik po nalogu delodajalca ostal na delu po poteku časa, za katerega je sklenil pogodbo, zaradi česar se po ZDR-1 šteje, da je sklenil pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas. Sodišču prve stopnje očita, da ni pojasnilo, zakaj bi bilo potrebno število tožnikovih ur 8. Meni, da bi lahko delal najpozneje do 24. ure dne, do katerega je imel sklenjeno pogodbo, to je 30. 6. 2015. Dalje navaja, da je imel tega dne še 3 dni dopusta, torej dovolj ur, zato argument, da ne bi izpolnil predpisanega števila ur, odpade. Navaja, da 1. 7. 2016 ni bil več zavarovan za poškodbe pri delu, niti pokojninsko in invalidsko, zato ne more biti pravilno stališče, da je šlo za zaključek dela po razporedu v nočni izmeni. Zatrjuje bistveno kršitev določb postopka, ki je vplivala na pravilnost sodbe, to je zavrnitev dokaznega predloga tožnika z angažiranjem izvedenca za forenzično preiskovanje gospodarskega poslovanja. Zatrjuje, da sta mu bili s tem kršeni tudi ustavni načeli enakosti ter enakega varstva pravic iz 14. in 22. člena Ustave RS. Graja stališče, da ni določno navedel, kaj naj bi izvedenec preverjal, saj je navedel, da s tem želi dokazati, da obseg del pri delodajalcu ni bil povečan le do julija 2015, sicer tudi novo zaposleni delavec še sedaj ne bi delal tam. Meni, da če je sodišče menilo, da je predlog še vedno pomanjkljiv, bi moralo v okviru materialno procesnega vodstva tožnika na naroku pozvati, naj predlog dodatno obrazloži. Trdi, da je opustitev materialnega procesnega vodstva vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe, saj je ta kršitev prerasla v kršitev pravice do izjavljanja ter kršitev enakega varstva pravic strank. Sklicuje se na dosedanjo sodno prakso, ki je zavzela stališče, da v primeru, če bi sodišče bilo dolžno opraviti materialno procesno vodstvo pa tega ni opravilo, nesubstancirani dokazni predlog pa je posledica te opustitve, to ne more iti v breme stranke. Zatrjuje tudi zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Pove, da je zatrjeval, da le njemu ni bila podaljšana pogodba za določen čas, česar tožena stranka ni prerekala. Že na prvi pogled po njegovem mnenju ni logična trditev tožene stranke, da so tožnika potrebovali zaradi začasno povečanega obsega dela, saj tožnik sam ni mogel rešiti 29 % povečanja proizvodnje. Meni še, da sodišče prve stopnje neutemeljeno ni poklonilo vere njegovi izpovedi. Navaja, da če ne bi bilo res, kar je navedel, ne bi zahteval zaslišanja prič A.A. in B.B., za katera je verjel, da bosta pred sodiščem govorila resnico. Trdi, da če bi se narok snemal, bi višje sodišče posebej pri B.B. že na podlagi tona glasu lahko zaključilo, komu je verjeti. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki nanjo pravočasno odgovarja in predlaga njeno zavrnitev ter potrditev izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje. Navaja, da tožnik ni ostal na delu po preteku časa, za katerega je sklenil pogodbo o zaposlitvi, saj je delo opravljal v triizmenskem delu oziroma turnusu in je zadnji dan, v torek 30. 6. 2015, pričel z delom ob 22. uri in ga zaključil ob 6.00 uri zjutraj. Navaja, da se 8 ur opravljenega dela zaradi dela v triizmenskem delovnem času šteje, da ga je tožnik opravil 30. 6. 2015, tako tudi šteje ura prisotnost delavcev pri toženi stranki. Pove, da je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je tožnik zgolj dokončal že začeti posel oziroma delovni dan pri toženi stranki 30. 6. 2015. Glede 3 dni dopusta pove, da ga tožnik ni izkoristil, čeprav bi ga lahko in je raje prišel na delo. Pove, da ni šlo za voljo delodajalca, da bi delavec ostal na delu po preteku časa, tožniku pa je bilo znano, da mu 30. 6. 2015 preneha pogodba o zaposlitvi. Dalje poudarja, da ima tožena stranka kot delodajalec pravico, da prosto sklene pogodbo o zaposlitvi z različnimi delavci in z različnimi nameni, če za to obstajajo zakoniti razlogi. Navaja, da je pred zaposlitvijo na delovnem mestu skupinovodja priprave drobljencev zaposlovala 4 delavce, po nabavi naročil in po prenehanju začasno povečanih naročil pa zopet zaposluje 4 delavce. Nasprotuje pritožbenim navedbam o 29 % povečanju realizacije na račun tožnika in se sklicuje na trditve in dokaze, da je zaposlila za določen čas 6 delavcev, veliko število delavcev pa je opravljalo delo tudi v soboto in nedeljo z razporeditvijo delovnega časa, delo pa so opravljali tudi napoteni delavci na podlagi notranjih razporeditev. Zaključuje, da je v tem obdobju šlo za začasno povečan obseg dela, kar je zakonit razlog za sklenitev pogodbe o zaposlitvi po prvem odstavku 34. člena ZDR-1. Nasprotuje izjavi tožnika o neverodostojnosti prič, saj gre za zaupanja vredni in verodostojni priči. 4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. – ZPP) je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Dejansko stanje je popolno in pravilno ugotovilo, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo naslednja pravno pomembna dejstva: - da je tožnik 4. 5. 2015 sklenil pogodbo o zaposlitvi za določen čas na delovnem mestu skupinovodja priprave drobljencev do 30. 6. 2015; - da je tožena stranka v aprilu 2015 pridobila novega kupca C., ki mu je tožena stranka morala prvo naročilo dobaviti junija 2015, da so dodatno naročilo v maju dobili od družbe D., v juniju pa še naročilo novega kupca s Češke in naročilo za dodatne plošče za objekt E. v F.; - da je tožena stranka dokazala, da je šlo za izredno enkratno povečanje naročil in s tem začasno povečan obseg dela, ki je bil podlaga za zakonito sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas s tožnikom; - da je tožena stranka pred začasno povečanim obsegom dela na delovnem mestu skupinovodja priprave drobljencev zaposlovala 4 delavce, v obdobju začasno povečanega dela je zaposlovala 6 delavcev, med njimi tožnika, ter da sedaj zaposluje samo 4 delavce; - da tožnik, s tem, ko je 30. 6. 2015 začel z delom v nočni izmeni ob 22. uri in končal z delom 1. 7. 2016 ob 6.00 uri zjutraj, ni v smislu 56. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/13 – ZDR-1) ostal na delu po poteku časa, za katerega je imel sklenjeno pogodbo o zaposlitvi.

7. Pritožba se neutemeljeno zavzema za to, da bi se zaradi izteka tožnikovega zadnjega delovnika, ki se je začel 30. 6. 2015 ob 22.00, dne 1. 7. 2015 ob 6. uri zjutraj štelo, da je ostal na delu po poteku časa, za katerega je imel sklenjeno pogodbo o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo in ustrezno obrazložilo, da je tožnik 1. 7. 2015 zaključil z delom po razporedu v nočni izmeni, ki jo je začel 30. 6. 2015, tožniku pa so se v evidenci ur tožnika te ure štele kot opravljene 30. 6. 2015 (listina B 5), zato ni mogoče šteti, da je sklenil pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas. Pritožba sicer pravilno opozarja, da je bil tožnik 1. 7. 2015 že odjavljen iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja in da tega dne ni bil več zavarovan za poškodbe pri delu, vendar pa to ne vpliva na ugotovitev, da tožnik ni v smislu 56. člena ZDR-1 ostal na delu, zaradi česar bi se štelo, da je pogodba o zaposlitvi sklenjena za nedoločen čas. Do transformacije pogodbe o zaposlitvi za določen čas v pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas lahko pride le, če po izteku pogodbe o zaposlitvi delavec opravlja delo še naprej, delodajalec pa to delo sprejema, iz česar lahko izhaja volja strank po nadaljevanju delovnega razmerja (prim. s sodbama Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 126/2008 z dne 26. 5. 2009 in opr. št. VIII Ips 528/2008 z dne 20. 4. 2010 ter sodbo in sklepom Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 1409/2014 z dne 15. 1. 2015). V predmetni zadevi je tožena stranka enako kot v drugih primerih nočne izmene glede na svoj način beleženja ur štela, da je tožnik z delom od polnoči do 6. ure zjutraj opravljal delo v nočni izmeni, začeti prejšnjega dne, da je izpolnil predpisano dnevno 8-urno obveznost za 30. 6. 2015. Zgolj kot odgovor na tožnikove pritožbene navedbe pritožbeno sodišče dodaja, da je bil tožnik s strani tožene stranke z dopisom z dne 15. 6. 2015 obveščen o izteku pogodbe o zaposlitvi 30. 6. 2015, tožnik pa je tudi sam zaslišan kot stranka izpovedal, da je po tem, ko se je po zadnji nočni izmeni naspal, poklical nadrejenega in ga vprašal, kdaj naj pride delat, ta pa mu je odgovoril, da se mu je delovno razmerje prekinilo. Tako ni mogoče šteti, da je tožena stranka s tem, ko je (sicer napačno) štela, da se tožniku nočna izmena na zadnji delovni dan (30. 6. 2015) izteče 1. 7. 2015 zjutraj, podala soglasje, da tožnik po izteku pogodbe o zaposlitvi opravlja delo še naprej.

8. Prav tako je neutemeljena pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje z zavrnitvijo dokaza z izvedencem za forenzično preiskovanje gospodarskega poslovanja bistveno kršilo določbe postopka ter zagrešilo kršitev ustavnih pravic iz 14. in 22. člena Ustave RS. Tožena stranka je bila kot delodajalec v predmetni zadevi tista, ki je nosila trditveno in dokazno breme za obstoj razloga za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas (začasno povečan obseg dela). Tožena stranka je že v odgovoru na tožbo podala natančne trditve o povečanju naročil in posledično proizvodnje ter o tem, na kakšen način je v obdobju povečanega obsega dela poslovala. Za navedeno je predlagala listinske dokaze (denimo izpis realizacij B 1) in zaslišanje prič. V prvi pripravljalni vlogi z dne 21. 10. 2015 je še dodatno pojasnila okoliščine, v katerih je prišlo do povečanega obsega dela ter navedla število delavcev, ki jih je zaposlila za določen čas v tem obdobju. Podala je tudi trditve o začasni prerazporeditvi delovnega časa za maj in junij za delavce, ki so bili pri njej že prej zaposleni (B 8) in izpis letnega plana proizvodnje po fizičnem obsegu za leti 2015 in 2014 (B 9). Predložila je tudi pisni izjavi prič G.G. in A.A. Tožena stranka je z listinskimi dokazi in pričami dokazala povečan obseg dela zaradi dodatnih naročil, tako da izvedba dokaza s postavitvijo izvedenca za dokazovanje tega dejstva ni bilo potrebno. Kolikor pa bi tožnik z dokazom z izvedencem za forenzično preiskovanje gospodarskega poslovanja želel izpodbijati konkretne trditve tožene stranke v zvezi s tem (npr., da ni prejela dodatnih naročil v obdobju pred njegovo zaposlitvijo ali da ta niso pomenila povečanega obsega dela glede na predhodno obdobje), pa bi moral ob predlogu za izvedbo tega dokaza konkretno navesti, katere trditve tožene stranke v zvezi s povečanim obsegom poslovanja so zanj sporne in v zvezi s katerimi trditvami predlaga postavitev izvedenca. Tega s predlogom na prvem naroku za glavno obravnavo 7. 1. 2016, da naj navedbe tožene stranke o začasnem povečanju obsega dela preveri izvedenec, ni storil, zato je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo njegov dokazni predlog. Tožnik nima prav, da bi ga sodišče prve stopnje v okviru materialnega procesnega vodstva moralo pozvati, naj svoj dokazni predlog dodatno obrazloži, saj bi glede na njegove povsem splošne trditve o tem, da obseg dela pri toženi stranki ni bil povečan, takšna aktivnost sodišča presegala pooblastilo 285. člena ZPP in pomenila kršitev razpravnega načela. Pritožbeni očitki o kršitvi pravic iz 14. in 22. člena Ustave Republike Slovenije so posledično neutemeljeni.

9. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje, ker naj tožena stranka ne bi prerekala trditve tožnika, da le njemu ni bila podaljšana pogodba o zaposlitvi za določen čas. Tožena stranka je v predmetni zadevi zatrjevala in dokazala, da je pred povečanim obsegom dela imela na tožnikovem delovnem mestu zaposlene štiri delavce, enako pa je število zaposlenih na tem delovnem mestu tudi po poteku pogodbe o zaposlitvi tožnika. Dejstvo, da tožena stranka tožniku ni ponudila v podpis nove pogodbe o zaposlitvi, na zakonitost sklenjene pogodbe o zaposlitvi za določen čas zaradi dokazanega povečanega obsega dela ne vpliva. Nebistveno je, ali je po pričakovanem obdobju povečanega obsega dela ta (še nekaj časa) ostal povečan (na kar naj bi po tožnikovem mnenju kazalo dejstvo, da je eden novozaposlenih delavcev ostal na delu pri toženi stranki), saj se pri zakonitosti razloga za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas presojajo okoliščine v času njene sklenitve. Ne drži niti pritožbena navedba, da naj bi tožena stranka reševala 29 % povečanje proizvodnje samo z zaposlitvijo tožnika, saj je tožena stranka v postopku ves čas zatrjevala in dokazala, da je poleg tožnika zaposlila še druge delavce za določen čas ter povečan obseg dela obvladovala tudi s prerazporejanjem delovnega časa že zaposlenih delavcev in njihovim notranjim prerazporejanjem.

10. Tožnik v pritožbi izpodbija tudi dokazno oceno sodišča prve stopnje v zvezi z izpovedmi prič in strank. V zvezi s tem pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je sodišče prve stopnje tisto, ki lahko ob zaslišanju dobi neposreden vtis, ali priča izpoveduje verodostojno, ali ne, poleg tega pa ima možnost in dolžnost ta vtis primerjati tudi z ostalimi izvedenimi dokazi. Izpoved priče mora oceniti kot vsak drug dokaz, torej samega zase in v povezavi z drugimi dokazi. Svoj zaključek o verodostojnosti oziroma neverodostojnosti posamezne priče mora ustrezno argumentirati. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi prepričljivo in argumentirano pojasnilo, zakaj je svojo odločitev oprlo na izpoved zaslišanih prič in pisno izjavo priče ter zakaj ni sledilo drugačni tožnikovi izpovedi. Pritožbeno sodišče teh argumentov ne ponavlja in pritožbene navedbe, ki izpodbijajo dokazno oceno, zavrača kot neutemeljene.

11. Druge pritožbene navedbe za odločitev niso pravno odločilne, zato pritožbeno sodišče nanje skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP ne odgovarja.

12. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

13. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato skladno z določbo prvega odstavka 154. člena v povezavi s prvim odstavkom 165. člena ZPP sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.