Jedro

Res je potrebno konkretna ravnanja državnega organa oziroma predstavnika oblasti presojati v okviru širše analize takratnih družbenih razmer. Vendar pa samo ugotovitve, kako so takratne splošne družbene razmere vplivale na odločitev posameznika skleniti pravni posel, ne zadostujejo. Za utemeljenost zahtevka za vrnitev podržavljenega premoženja je zato potrebno v vsakem primeru posebej ugotoviti, ali je prav v zvezi s sklenitvijo pravnega posla sploh obstajalo takšno ravnanje tedanjega državnega organa oziroma predstavnika oblasti, ki je merilo na sklenitev pravnega posla o prenosu upravičenčevega premoženja v državno lastnino.

Izrek

Reviziji se ugodi in se sklepa sodišča druge in prve stopnje tako spremenita, da se zahteva za denacionalizacijo zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z vmesnim sklepom odločilo, da je predlog predlagateljev za denacionalizacijo nepremičnin v vl. št... k.o... utemeljen iz razlogov po 5. členu Zakona o denacionalizaciji (Ul.RS št.27/91-I, 31/93, 74/95, 87/97, 65/98; v nadaljevanju: ZDen).

Ugotovilo je, da je bil očetu predlagateljev že leta 1946 podržavljen večji del posestva (točneje 21,85 ha gozda), ki je predstavljal pomemben vir dohodka njegovega posestva. Oče predlagateljev je bil nato z dekretom premeščen na delo v D., kar mu je onemogočilo delo na posestvu. Davki za posestvo so bili nesorazmerno visoki. Ker dohodka od posestva ni bilo, je moral davke kriti iz plače državnega uradnika. Preživljati je moral štiri študirajoče otroke, zaradi lastništva zemlje pa mu je grozila možnost izgube otroških doklad. Zato je s pogodbo z dne 2.10.1949 preostali del posestva (v približni izmeri 3,5 ha) podaril Krajevnemu ljudskemu odboru v D. Sodišče prve stopnje je še poudarilo, da za situacijo iz 5. člena ZDen zadostuje že posredna sila, ko država s svojo zakonodajo ustvari take družbene in ekonomske razmere, da te posameznika silijo, da ravna v nasprotju s svojo voljo in interesi. Za očeta predlagateljev je bilo ob vseh ugotovljenih okoliščinah ugodneje posestvo brez kupnine odsvojiti državi, kot da bi še naprej trpel posledice takega stanja.

Pritožbi 4. in 5. nasprotne udeleženke je pritožbeno sodišče zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo sklep sodišča prve stopnje. Poudarilo je nekatere ugotovitve sodišča prve stopnje in še dodalo, da gozd lastniku prinaša možnost dohodka s prodajo lesa, ostala zemlja pa s prodajo pridelkov, kar pa je pogojeno z rednim človekovim delom. To je bilo očetu predlagateljev onemogočeno zaradi premestitve za eno leto v D., kasneje za nadaljnji dve leti pa še v Ž. Davek od posestva naj bi predstavljal del dobička od posestva, on pa ga je moral plačevati iz svojega osebnega dohodka. Na svobodo njegove odločitve je vplivala tudi možnost izgube otroških doklad za štiri šolajoče se otroke. Sodišče druge stopnje je še poudarilo, da morajo biti grožnja, sila ali zvijača v smislu 5. člena ZDen v nedvomni vzročni zvezi s sklenitvijo pravnega posla. Bistven je vpliv države na svobodno odločitev posameznika pri sklepanju pravnega posla. Pri tem je mogoče upoštevati tudi posredno prisilo, ko država z zakonodajo ustvari take razmere, da te posameznika prisilijo, da ravna v nasprotju s svojo voljo.

V pravočasni reviziji proti sklepu sodišča druge stopnje druga nasprotna udeleženka uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga razveljavitev sklepov sodišč druge in prve stopnje ter vrnitev zadeve v nov postopek. Tako široko tolmačenje sile kot podlage za denacionalizacijo nima opore v 5. členu ZDen. Po mnenju revidentke so vse v tej zadevi ugotovljene dejanske okoliščine posledica v tistem času veljavne zakonodaje, ta pa je v enaki meri vplivala na vse takratne prebivalce. Pri tako širokem tolmačenju sile bi bilo potrebno omogočiti denacionalizacijo vsem tedanjim prebivalcem, ki so s pogodbami prenesli svoje premoženje na državo. Odločitve o tem, kaj je ob takrat veljavni zakonodaji in ekonomskih pogojih za lastnika najugodnejše, ni mogoče šteti za neprostovoljno v smislu pravnega pojma sile, zmote ali zvijače. Revizija je bila vročena predlagateljem, ki v odgovoru predlagajo njeno zavrnitev in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (3. odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku; v nadaljevanju: ZPP).

Revizija je utemeljena.

Za upravičenca do denacionalizacije se po 5. členu ZDen šteje tudi fizična oseba, katere stvari ali premoženje so prešle v državno last na podlagi pravnega posla, sklenjenega zaradi sile, grožnje ali zvijače državnega organa oziroma predstavnika oblasti. Zaradi namena zakona odpraviti povojne krivice in takratnih družbenih razmer je v sodni praksi sprejeta širša podlaga za ugotavljanje razlogov za napake volje, kot je bila podlaga v pravnih pravilih bivšega Občnega državljanskega zakonika oziroma kot je v sedanjih družbenih razmerah v določbah Zakona o obligacijskih razmerjih. Zato je res potrebno konkretna ravnanja državnega organa oziroma predstavnika oblasti presojati v okviru širše analize takratnih družbenih razmer. To pa hkrati pomeni tudi, da samo ugotovitve, kako so takratne splošne družbene razmere vplivale na odločitev posameznika skleniti pravni posel, ne zadostujejo. Za utemeljenost zahtevka za vrnitev podržavljenega premoženja je zato potrebno v vsakem primeru posebej ugotoviti, ali je prav v zvezi s sklenitvijo pravnega posla sploh obstajalo takšno ravnanje tedanjega državnega organa oziroma predstavnika oblasti, ki je merilo na sklenitev pravnega posla o prenosu upravičenčevega premoženja v državno lastnino. Takšna presoja je potrebna zaradi same formulacije 5. člena ZDen, po kateri je pridobitev statusa upravičenca po tej zakonski določbi pogojena s situacijo, ko je bil pravni posel sklenjen prav zaradi grožnje, sile ali zvijače državnega organa oziroma predstavnika oblasti.

Sodišči druge in prve stopnje sta svoji odločitvi oprli na dejanske ugotovitve, da je bilo očetu predlagatelja že v letu 1946 podržavljeno okoli 22 ha gozda, s čemer je odpadel glavni vir dohodka iz posestva; da preostalega dela posestva ni mogel obdelovati zaradi premestitve na delo v D. in v Ž.; da je zato moral visoke davščine plačevati iz svoje plače namesto iz dohodka od posestva; da je moral skrbeti za štiri šolajoče otroke in da mu je grozila izguba otroških doklad. Zato je z darilno pogodbo z dne 2.10.1949 preostali manjši del posestva podaril državi. Poudarili sta še, da za situacijo iz 5. člena ZDen zadostuje tudi posredna prisila.

Na povzete dejanske ugotovitve obeh nižjih sodišč je revizijsko sodišče zaradi določbe 3. odstavka 385. člena ZPP vezano. Na podlagi takih ugotovitev pa se ne more strinjati z materialnopravno presojo obeh nižjih sodišč, da je v obravnavanem primeru podana situacija iz 5. člena ZDen, ker da zadostuje tudi takoimenovana posredna prisila, kot sta jo opredelili nižji sodišči, torej z zakonodajo ustvarjene splošne družbene in ekonomske razmere, zaradi katerih se posameznik v nasprotju s svojo siceršnjo voljo in interesi odloči za odplačno ali neodplačno prepustitev premoženja državi. Pri tem revizijsko sodišče še ugotavlja, da predlagatelji niti niso zatrjevali, da naj bi bila premestitev njihovega očeta v D. in Ž. šikanozna oziroma usmerjena v prepustitev preostalega dela posestva državi. Zatrjevali tudi niso, da naj sploh ne bi šlo za eno običajnih in takrat potrebnih premestitev, ki so se izvajale na podlagi dekretov zaradi potrebne obnove elektrogospodarstva. Iz izpovedi upravičenčevih sinov izhaja še, da je bil njun oče elektroinženir in da je bil pred vojno ravnatelj Kranjske deželne elektrarne. Nadalje revizijsko sodišče ugotavlja, da je ugotovitev obeh nižjih sodišč o možnosti izgube otroških doklad presplošna in nekonkretizirana. Predvsem pa revizijsko sodišče poudarja, da predlagatelji niti niso zatrjevali takega konkretnega ravnanja državnega organa oziroma predstavnika oblasti, ki bi merilo prav na sklenitev spornega pravnega posla.

Nasprotno, v svoji dodatni utemeljitvi zahteve za denacionalizacijo (priloga pod A 24 spisa) je prvi predlagatelj izrecno navedel, da občinski organi najbrž niso uporabili sile ali zvijače, zato je razloge za očetovo odločitev iskati v prejšnjih ekonomskih stiskah. Tudi drugi predlagatelj je v svoji izpovedi pojasnil, da so bili razlogi za sklenitev spornega pravnega posla v glavnem ekonomske narave.

Z vmesnim sklepom sodišča prve stopnje je bilo ugotovljeno, da obstoji podlaga iz 5. člena ZDen za denacionalizacijo spornih nepremičnin oziroma točneje, da so predlagatelji upravičenci do denacionalizacije, ker je bila sporna darilna pogodba sklenjena zaradi (posredne) prisile države. Vprašanje obstoja podlage oziroma vprašanje statusa upravičenca do denacionalizacije je lahko v razmerju do vseh udeležencev denacionalizacijskega postopka le enako rešeno in se zato pravni učinki vloženih pravnih sredstev posameznih nasprotnih udeležencev in učinki odločitve o tem vprašanju raztezajo na vse udeležence.

Povedano je že bilo, da ugotovitve o takoimenovani posredni prisili države, ki z zakonodajo ustvari take splošne družbene in ekonomske razmere, zaradi katerih se njeni prebivalci odločijo za odtujitev svojega premoženja državi, ne zadostuje za obstoj situacije iz 5. člena ZDen. V obravnavani zadevi ni bilo niti zatrjevano, niti ugotovljeno potrebno konkretno ravnanje državnega organa oziroma predstavnika oblasti, ki bi merilo na sklenitev spornega pravnega posla. Zato sta bili odločitev sodišča prve stopnje o obstoju podlage iz 5. člena ZDen in odločitev sodišča druge stopnje o zavrnitvi pritožbe dveh nasprotnih udeležencev materialnopravno zmotni.

Revizijsko sodišče je še ugotovilo, da v dosedanjem postopku ni prišlo do po uradni dolžnosti upoštevne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP v zvezi s 37. členom Zakona o nepravdnem postopku (v nadaljevanju: ZNP). Zato je na podlagi določb 4. odstavka 400. člena v zvezi s 1. odstavkom 395. člena ZPP in 37. členom ZNP reviziji druge nasprotne udeleženke ugodilo in izpodbijani odločitvi spremenilo tako, kot je razvidno iz izreka te revizijske odločbe.