Jedro

Zaradi sklenjenega sporazuma o prenehanju delovnega razmerja delavec ne more zahtevati izplačilo odpravnine kot trajno presežni delavec po 36 f. členu ZDR, zaradi sklenjene veljavne izvensodne poravnave o izplačilu plače pa ne more zahtevati še dodatno razliko plače.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek tožnika, da mu je tožena stranka dolžna izplačati razliko v odpravnini ter pravilno obračunati in izplačati osebni dohodek v skladu s pravilnikom o osebnih dohodkih, sprejetem v decembru 1990 v skupni višini 346.514,00 SIT ter sklenilo, da je tožnik dolžan toženi stranki povrniti stroške postopka v višini 51.255,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje pisnega odpravka sodbe do plačila v roku 8 dni. Sodišče je sodbo utemeljilo s tem, da je tožniku prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki na podlagi sklenjenega sporazuma z dne 26.4.1991 vendar pa ne kot trajno presežnemu delavcu in da zato ni upravičen do zahtevane razlike odpravnine. Glede zahtevane razlike osebnega dohodka za čas od 1.5. do 30.9.1991 pa je sodišče ugotovilo, da se je tožnik s sklenjeno poravnavo z dne 28.4.1992 odpovedal nadaljnjim zahtevkom iz naslova delovnega razmerja pri toženi stranki in s tem tudi izplačilu razlike osebnega dohodka.

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 353. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur.l. SFRJ št. 4/77 - 27/90) pri čemer posebej poudarja, da je sodišče storilo bistveno kršitev postopka po 13. točki 2. odstavka 354. člena ZPP, ker je izrek sodbe v nasprotju z razlogi v sodbi. Tožnik poudarja da v sodbi navedeni znesek ne predstavlja celotnega zahtevka, saj je zahteval glede osebnega dohodka njegovo realno vrednost. Poleg tega je sodišče zmotno štelo, da je tožnik podpisal veljavno izvensodno poravnavo z dne 28.4.1992. Sodišče je tudi zmotno ugotovilo, da je pravilnik o osebnih dohodkih iz leta 1990 tožnik poznal, ko je podpisoval sporazum oz. poravnavo. Sodišče bi moralo tudi upoštevati okoliščine, v katerih je sporna poravnava nastala. Sodišče tudi ni ugodilo tožnikovi zahtevi po presoji zakonitosti sklepa o prenehanju delovnega razmerja v delu, ki se nanaša na odpravnino. Zmotno je presodilo, da zaradi sklenjenega sporazuma tožnik ni upravičen do odpravnine in v sodbi citirane odločbe sodišč, ko je bilo pravnomočno odločeno o prenehanju delovnega razmerja nimajo vpliva na utemeljenost tožnikovega zahtevka za presojo sklepa v delu, ki se nanaša na odpravnino in obračun osebnega dohodka. Sodišče ni v celoti upoštevalo navodil iz sklepa pritožbenega sodišča Pdp .../95 z dne ....1997. Zato tožnik predlaga, da sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi njegovemu zahtevku.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na podlagi izvedenih dokazov pravilno odločilo, ko je zavrnilo zahtevek tožnika in je pri tem pravilno uporabilo materialno pravo. Poleg tega pa ni storilo nobene bistvene kršitve določb postopka po 2. odstavku 354. člena ZPP, na katere mora paziti po uradni dolžnosti. V zvezi s pritožbenimi navedbami tožnika pa pritožbeno sodišče navaja: Po 14. členu Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS, Ur. l. RS, št. 19/94) se v postopku pred delovnimi in socialnimi sodišči uporabljajo določbe Zakona o pravdnem postopku, kolikor ni s tem zakonom drugače določeno. V 1. odstavku 23. člena ZDSS je, v nasprotju z določili ZPP o tožbenem zahtevku določena posebnost, po kateri delavec, ki uveljavlja sodno varstvo zoper dokončno odločitev delodajalca glede njegovih pravic, ni dolžan postaviti določenega zahtevka, oziroma če ga postavi, sodišče nanj ni vezano. Iz podatkov v spisu in izpodbijane sodbe pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v zvezi s tožbenim zahtevkom upoštevalo navedeno določbo 23. člena ZDSS, čeprav tega ni izrecno navedlo v obrazložitvi sodbe. Zato je na podlagi izvedenih dokazov zlasti pravnomočne odločbe SZD opr. št. S .../92, da je tožniku prenehalo delovno razmerje po sporazumu in ne kot trajno presežnemu delavcu, sklenjene izvensodne poravnave z dne 28.4.1992 ter na podlagi navedb in izpovedi tožnika (na listu št. 66 in 67) pravilno odločilo o zavrnitvi tožbenega zahtevka. Tožnik je na glavni obravnavi dne 24.4.1997 izrecno povdaril, da vtožuje skupni znesek 364.514,00 SIT, od tega na račun osebnega dohodka 59.730, 00 SIT, preostanek pa na račun razlike med prejeto odpravnino in tisto, ki naj bi mu šla po pravilniku o OD iz leta 1990 za najnižji razred s 7. stopnjo strokovne usposobljenosti.

Zaradi pravnomočnosti sklepa o sporazumnem prenehanju delovnega razmerja tožnika z dne 26.4.1991, ki je bil sklenjen pod pogojem, da je bila tožniku določena tudi odpravnina v znesku 214.000,00 SIT, (vendar ne odpravnina po 36. f členu ZDR, zaradi trajnega prenehanja potreb po delu tožnika) ter 100 % osebni dohodek za čas od 1.5. do 30.9.1991, s katerim se je tožnik strinjal in ga je tudi podpisal, ni mogoče izpodbijati zakonitosti določb sklepa o odpravnini in osebnem dohodku, brez izpodbijanja sporazuma o prenehanju delovnega razmerja tožnika. O tem pa je že bilo pravnomočno odločeno. Zaradi tega je sodišče prve stopnje pravilno ravnalo, ko je odločilo o vtoževanem zahtevku tožnika na račun odpravnine in osebnega dohodka v skupni višini 346.514,00 SIT ter zahtevek glede razlike odpravnine zavrnilo zaradi sporazumnega prenehanja delovnega razmerja. Pri tem pritožbeno sodišče povdarja, da se tudi v primerih, ko gre za odpravnino po 36. f členu ZDR, delavec lahko o višini odpravnine dogovori z delodajalcem in se ji lahko tudi delno ali v celoti odpove.

Zahtevek za izplačilo razlike osebnega dohodka za čas od 1.5. do 30.9.1991 pa je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo glede na sklenjeno izvensodno poravnavo dne 28.4.1992, za katero je sodišče prve stopnje na podlagi izvedenih dokazov pravilno ugotovilo, da je pravno veljavna in da je bila sklenjena brez napake volje ter jo ni mogoče izpodbijati iz razlogov po določilih 60., 61. in 65. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Ur.l. SFRJ št. 29/78, 39/85 in 57/89). Zato pritožbeno sodišče soglaša tudi s to odločitvijo sodišča prve stopnje. Pri tem pritožbeno sodišče še dodaja, da iz besedila te poravnave izhaja, da se tožnik z njo "izrecno odpoveduje vsem eventualnim denarnim zahtevkom, ki izhajajo iz njegovega delovnega razmerja pri toženi stranki", kar po zaključku pritožbenega sodišča pomeni, da se odpoveduje tudi razliki do odpravnine.

Zaradi vsega navedenega je pritožbeno sodišče na podlagi 368. člena ZPP zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Določbe ZPP in ZOR je sodišče uporabilo smiselno kot določbe predpisov Republike Slovenije na podlagi 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. l. RS, št. 1/91-I, 45/I/94).