Jedro

Tožnik s tožbo vsebinsko ugovarja izvršilnemu naslovu, ki je bil podlaga za davčno izvršbo in opravljena izvršilna dejanja, kar pa v tem upravnem sporu, ki se tiče ustavitve izvršbe, niso pravnoupoštevne navedbe. Gre za ugovore, ki jih je mogoče z uspehom uveljavljati, v postopku zoper sklep o davčni izvršbi oziroma v postopku s pravnimi sredstvi zoper izvršilni naslov.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je prvostopenjski davčni organ postopek davčne izvršbe zoper tožnika, začet s sklepom št. DT 4933-5448/2017-7 z dne 2. 3. 2017, ustavil in razveljavil vsa doslej opravljena izvršilna dejanja. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je davčni organ po uradni dolžnosti vodil izvršbo zoper tožnika, in sicer na predlog A. in na podlagi izvršilnega naslova - plačilnega naloga št. 02112-1019/2016-9 z dne 5. 10. 2016. Davčni organ je na podlagi stanja dolga v uradnih evidencah na dan 27. 2. 2018 ugotovil, da je tožnik dolg pretežno poravnal, za plačilo je ostalo le še 0,01 EUR. Zato je po uradni dolžnosti izvršbo ustavil skladno s 1. točko prvega odstavka 155. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2).

2. Tožnikova pritožba zoper izpodbijani sklep je bila z odločbo drugostopenjskega davčnega organa zavrnjena. Drugostopenjski davčni organ je pri tem navedel, da je upnica - A. podala prvostopenjskemu davčnemu organu predlog za izterjavo upravne takse v višini 18,10 EUR in zamudnih obresti v višini 0,53 EUR na podlagi citiranega plačilnega naloga, vsled česar je bil izdan sklep o davčni izvršbi na dolžnikova denarna sredstva. Tožnikove pritožbene navedbe niso utemeljene, saj pritožbeni organ v predmetnem postopku ni pristojen odločati o izvedenem rubežu tožnikovih denarnih sredstev ter o zahtevi za vrnitev zarubljenih sredstev in stroškov izvršbe; tožnik bi bil moral te navedbe uveljavljati v pritožbi zoper sklep o davčni izvršbi.

3. Tožnik vlaga tožbo zoper izpodbijani sklep. Navaja, da ga je A. oprostila plačila upravnih taks, istočasno pa je podala predlog za izvršbo, Finančna uprava Republike Slovenije pa je z izvršbo posegla na njegova sredstva, ki so izvzeta iz izvršbe. To pomeni kršitev Ustave Republike Slovenije ter tudi 216., 100. in 101. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju. V tej zadevi so bila storjena kazniva dejanja zlorabe pooblastil, odvzema pravnih sredstev, tatvine in goljufije ter neupoštevanja arhivskih dokumentov. Vse te kršitve je povzročil B., ki ga vodi C.C., in D.D. Po elaboratu je razvidno, da vsi lastniki vztrajajo pri takšni meji, kot jo izkazuje elaborat, ne pa po dejanskem stanju iz arhivskih dokazov (mape). Zadeva sodi v kazenski, ne pa v civilno pravdni ali upravni postopek in bi se postopek moral voditi po uradni dolžnosti, ne pa na podlagi zasebne tožbe pred naslovnim sodiščem. Sodišče naj zadevo zato ponovno preuči in ugotovi, da ni za obravnavanje, ter jo odstopi pristojnemu državnemu tožilcu, Finančni upravi Republike Slovenije pa naj naloži povrnitev nezakonito zaseženih denarnih sredstev in stroškov, stroške postopka pa naj v plačilo naloži kršitelju ali proračunu.

4. Toženka v odgovoru na tožbo v celoti prereka tožbene navedbe in vztraja pri razlogih iz obrazložitve izpodbijanega sklepa in odločbe drugostopenjskega davčnega organa. Predlaga zavrnitev tožbe kot neutemeljene.

5. Tožba ni utemeljena.

6. Po mnenju sodišča je izpodbijani sklep pravilen in zakonit. Sodišče se strinja z razlogi toženke, kot so navedeni v izpodbijanem sklepu in drugostopenjski davčni odločbi, in jih v izogib ponavljanju posebej ne navaja (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1), v stvari sami pa dodatno pojasnjuje, kot sledi.

7. Sodišče uvodoma pojasnjuje, da tožnik ni podal konkretnega tožbenega predloga, temveč je le navedel, da toži zoper izpodbijani sklep. Zato sodišče šteje, da tožnik vlaga „le“ izpodbojno tožbo.1

8. Predmet izpodbijanega sklepa je bila ustavitev davčne izvršbe, česar tožnik s tožbo ne osporava. Tožnik s tožbo vsebinsko ugovarja izvršilnemu naslovu, ki je bil podlaga za davčno izvršbo (tožbena navedba, da je bil oproščen upravnih taks, upnik pa je istočasno predlagal izvršbo po plačilnem nalogu), in opravljena izvršilna dejanja (tožbena navedba, da je bilo z izvršbo poseženo na njegova iz izvršbe izvzeta sredstva), kar pa v tem upravnem sporu, ki se, kot rečeno, tiče ustavitve izvršbe, niso pravnoupoštevne navedbe. Gre za ugovore, ki jih je mogoče z uspehom uveljavljati, kot na to pravilno opozori že pritožbeni organ v svoji odločbi, v postopku zoper sklep o davčni izvršbi oziroma v postopku s pravnimi sredstvi zoper izvršilni naslov.

9. Ravno tako pa v tem upravnem sporu, predmet katerega je presoja zakonitosti ustavitve davčne izvršbe, sodišče tudi ne more presojati utemeljenosti zahtevane povrnitve zaseženih denarnih sredstev in stroškov niti zatrjevanih nepravilnosti v geodetskem postopku, v katerem je bil sicer izdan izvršilni naslov, ki je torej povsem drug postopek. Tožnikove navedbe o izpolnjenih zakonskih znakih raznih kaznivih dejanj pa po presoji sodišča tudi niso artikulirane in določne na način, ki bi v obravnavanem primeru konstituirae dolžnost sodišča iz 145. člena Zakona o kazenskem postopku, ki določa, da so vsi državni organi in organizacije z javnimi pooblastili dolžni naznaniti kazniva dejanja, za katera se storilec preganja po uradni dolžnosti, če so o njih obveščeni, ali če kako drugače zvedo zanje. Tožnikove navedbe niso takšne, da bi sodišče na njihovi podlagi izvedelo, da bi bila storjena uradno pregonljiva kazniva dejanja.

10. Izpodbijani sklep je glede na navedeno pravilen in zakonit, prav tako je bil pravilen tudi postopek pred njegovo izdajo, tožbene navedbe pa so neutemeljene. Sodišče tudi ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti. Zato je tožbo zavrnilo kot neutemeljeno na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. 11. Sodišče je odločalo na seji senata, ker pravnorelevantno dejansko stanje v zadevi med strankama ni bilo sporno (prvi odstavek 59. člena ZUS-1).

12. Tožnik svojih stroškov postopka ni priglasil. 1 Zakon o upravnem sporu (ZUS-1) s komentarjem, Mira Dobravec Jalen in drugi, GV Založba, 2019, str. 355.