Jedro

V primeru, ko je ožji zahtevek vključen v širšega, je v skladu z ustaljeno sodno prakso potrebno šteti, da do kumulacije zahtevkov sploh ni prišlo.

Tožnik ni zatrjeval niti izkazal, da bi bil univerzalni ali singularni pravni naslednik navedenih družb, zato ni upravičen do uveljavljanja kondikcijskega zahtevka v lastnem imenu in za svoj račun.

Ker torej tožnik ni dokazal obstoja vzročne zveze med zatrjevanim protipravnim ravnanjem prve tožene stranke in nastalo škodo, ki se je potrditvah tožnika kazala v postopku osebnega stečaja, ki se je vodil nad njim in v katerem so bile prodane njegove nepremičnine, zaradi česar naj bi mu nastala premoženjska škoda, sodišče prve stopnje ni bilo dolžno ugotavljati preostalih elementov odškodninske odgovornosti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdita sodba in sklep sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka in prva tožena stranka nosita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno odločbo zavrglo tožbo v delu, v katerem je tožeča stranka zahtevala ugotovitev ničnosti pogodbe o prodaji in nakupu delnic z dne 18. 10. 2006, ki je bila sklenjena med družbo A. d. o. o., kot kupcem in prvo toženo stranko B. d. o. o., drugo toženo stranko Kapitalsko družbo pokojninskega in invalidskega zavarovanja d. d., tretjo toženo stranko D. d. o. o. in E. d. o. o. - v likvidaciji, kot prodajalci (I). Kar je tožeča stranka zahtevala več ali drugače, je zavrnilo (II) ter sklenilo, da mora tožeča stranka povrniti toženim strankam njihove potrebne pravdne stroške (III).

2. Zoper takšno odločitev se pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku.1 Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, vse s stroškovno posledico, oziroma podredno, da izpodbijano odločbo razveljavi in zadevo vrne v ponoven postopek odločanja sodišču prve stopnje, pri čemer naj skladno z določbo 362. člena ZPP opozori sodišče prve stopnje, katera sporna vprašanja je v ponovljenem postopku dolžno obravnavati.

Glede nepravilne ugotovitve dejanskega stanja in posledično napačne uporabe materialnega prava navaja, da je tožena stranka (pravilno tožeča stranka) že v tožbi zatrjevala, da je družba F. d. o. o. pri sklepanju pogodbe zamolčala dejansko in pravno pomembno dejstvo, in sicer, da je v obdobju prodaje potekala preiskava Komisije evropskih skupnosti. Navedeno dejstvo so na naroku za glavno obravnavo potrdile vse predlagane priče, in sicer G. G., H. H. in I. I. V postopku pred sodiščem prve stopnje je bilo na podlagi izvedenih dokazov povsem jasno dokazano, da je pogodba, ki so je dne 18. 10. 2006 sklenile tožene stranke in A. d. o. o., ki jo je kot direktor zastopala tožeča stranka, nična. Skladno z 39/I členom Obligacijskega zakonika2 je za veljavnost pogodbenih obveznosti obvezna dopustna podlaga - kavza. Kavza pa nikakor ne sme biti samoumevna, saj predstavlja inštrument za zagotavljanje varstva splošnih družbenih vrednot. Če je ta nedopustna, je skladno z 39/IV členom OZ pogodba nična. Drugi odstavek 39/II člena OZ določa, da je podlaga nedopustna, če je v nasprotju z ustavo, prisilnimi predpisi ali moralnimi načeli. V konkretni zadevi je bilo v postopku na prvi stopnji dokazano, da je kavza nedopustna, saj nasprotuje ustavi, prisilnim predpisom in moralnim načelom. Kot so potrdile priče, je družba F. d. o. o. že v času pogajanj za nakup družbe in kasneje tudi po sklenitvi le-te, zasledovala izrazito nizkoten cilj, ki je v nasprotju s prisilnimi predpisi in moralnimi načeli, in sicer spraviti družbo J. d. d. v stečaj, pri čemer je bilo navedeno tožeči stranki, ki je za obstoj družbe zastavila celotno osebno premoženje, zamolčano. Prikrivanje dejstva o kartelnem dogovarjanju je bistveno poslabšalo tržno pozicijo družbe in možnosti za njeno sanacijo. Nedopustnost kavze se dokazuje s samimi določili pogodbe, zaradi katerih je pogodba nična tudi po 86. členu OZ, in z dejanskimi ravnanji prve tožene stranke, ki so bila nemoralna ter v nasprotju s prisilnimi predpisi.

Ne držijo navedbe sodišča, da tožena stranka (pravilno tožeča stranka) ni uspela dokazati višine škode, ki ji je nastala zaradi protipravnega dejanja tožene stranke. Zaradi natančne specifikacije je tožeča stranka naslovno sodišče že v tožbi opozorila, da kljub mnogo večjim izgubam, ki jih je osebno pretrpela, uveljavlja poplačilo zgolj v višini, kot je bila ocenjena vrednost družinske hiše v njeni lasti, ki je bila v stečajnem postopku prodana. Da je do te škode prišlo, je izključno posledica protipravnih dejanj tožene stranke, ki so nasprotovala morali in prisilnim predpisom. Protipravna dejanja, vzročna zveza in višina škode, ki je tožeči stranki osebno nastala zaradi protipravnih dejanj tožene stranke, so bila v postopku nedvomno izkazana. Zaradi nezmožnosti poplačila dolgov, kar je s svojimi dejanji povzročila prva tožena stranka, tudi z neupravičenim zadržanjem bančnih garancij in odrekanjem soglasij, je bila tožeča stranka prisiljena prodati vse svoje imetje. Ker pa tudi to ni zadostovalo za poplačilo dolgov, je bil nad tožečo stranko 11. 12. 2013 začet postopek osebnega stečaja, v katerem sta bili poleg zasega denarnega dobroimetja in izterjave stalnih prejemkov, prodani tudi njeni nepremičnini v ocenjeni vrednosti 290.000,00 EUR.

Sodišče prve stopnje je napačno ocenilo, da pri tožbenih zahtevkih, ki jih s tožbo uveljavlja tožeča stranka, ne gre za pravo eventualno kumulacijo zahtevkov. Tožbeni zahtevek tožeče stranke nikakor ni oblikovan tako, da je podredni tožbeni zahtevek že vključen v primarnega oziroma ožji zahtevek v širšega. Gre namreč za dva zahtevka, ki temeljita na drugačni pravni ter trditveni podlagi, zato je napačen zaključek sodišča, da mora le-to v takem primeru skladno z ustaljeno sodno prakso šteti, da do kumulacije zahtevkov sploh ni prišlo in da mora v obravnavanem sporu kot enoten upoštevati zgolj tožbeni zahtevek, ki je oblikovan širše. V obravnavanem primeru naj bi bil to zahtevek, ki ga je tožeča stranka oblikovala kot primarnega. Temu pa dejansko ni tako. Tožeča stranka je v tožbi postavila primarni in podredni tožbeni zahtevek. S primarnim tožbenim zahtevkom je zahtevala, da se ugotovi, da je pogodba o prodaji in nakupu delnic z dne 18. 10. 2006 nična ter plačilo 290.000,00 EUR od vseh treh toženih strank. Sodišče v obrazložitvi zapiše, da je s podrednim tožbenim zahtevkom tožeča stranka zgolj od prve tožene stranke zahtevala plačilo 290.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ob tem pa spregleda, da gre za povsem drugo pravno podlago. Posledično je sodišče napačno štelo, da je tožeča stranka postavila zgolj en tožbeni zahtevek in je s sodbo odločilo zgolj o tem tožbenem zahtevku.

Tožena stranka (pravilno tožeča stranka) ne more razumeti izreka sodbe in sklepa, saj je povsem nerazumljiv. Sodišče prve stopnje namreč sploh ni ločilo sodbe in sklepa ter obrazložilo vsako odločbo posebej, pač pa je iz izreka odločbe zaslediti, da gre za sodbo in sklep, nato pa v sami obrazložitvi ločitve in argumentacije za vsako izmed izdanih odločb nikjer ni zaslediti. Iz izreka odločbe tako dejansko ni jasno, kaj naj bi sodišče zavrglo in kaj zavrnilo. Izpodbijana odločba ima zato takšne pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, saj je izrek odločbe nerazumljiv, kar predstavlja bistveno kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

Nadalje je izpodbijana odločba neveljavna, saj v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, oziroma so ti razlogi nejasni ter med seboj v nasprotju. Tako na primer sodišče v obrazložitvi sodbe sploh ne oceni izpovedb ključnih prič I. I. in G. G. Tožeča stranka pri navedbah glede kršitve ustavnih pravic vztraja ter s tem obenem pri dejstvu, da je šlo v konkretnem primeru za tipično prevaro s strani tožene stranke, katere elementi so bili v postopku na prvi stopnji dokazani. Navedena pomanjkljivost prav tako predstavlja bistveno kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Obenem je v izdani odločbi eklatantno izkazano nasprotje med odločilnimi dejstvi in med tem, kar se navaja v razlogih sodbe. Na tem mestu tožeča stranka ponovno opozori na pomanjkanje ocene zaslišanja prič G. G. in I. I., ki sta v celoti pritrdila tožnikovi trditveni podlagi. S tem je podano nasprotje med zapisniki o izvedbi dokazov in odločbo, ki odločilnih dejstev sploh ne zajame, kot posledica tega pa je dejansko stanje zadeve napačno ugotovljeno.

3. Prva tožena stranka je na pritožbo odgovorila in predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je o tožbenem zahtevku pravilno materialnopravno odločilo. Pritožbeni pomisleki pravilnosti zaključkov sodišča prve stopnje ne omajajo in so ti pomisleki tudi sicer neprepričljivi. Pritožbeno sodišče v celoti sprejema ugotovitve in obrazložitev prvega sodišča. V pritožbi tožeča stranka v bistvenem ponavlja navedbe, dane že v postopku pred sodiščem prve stopnje, na katere je vzorno ter obsežno odgovorilo že sodišče prve stopnje in jih pritožbeno sodišče v kratkem pravzaprav le ponavlja.

6. Tožnik je v tožbi postavil primarni in podredni tožbeni zahtevek. S primarnim tožbenim zahtevkom je zahteval, da sodišče ugotovi, da je pogodba o prodaji in nakupu delnic z dne 18. 10. 2000 nična ter da vsem trem tožencem naloži plačilo 290.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. S podrednim tožbenim zahtevkom pa je od prve toženke zahteval plačilo 290.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

7. Tožnik v pritožbi meni, da v konkretnem primeru ne gre za eventualno kumulacijo tožbenih zahtevkov, ker je podredni tožbeni zahtevek, s katerim je od prve toženke zahteval plačilo 290.000,00 EUR, utemeljeval z drugo pravno podlago.

8. Tožeča stranka lahko v skladu s prvim odstavkom 182. člena ZPP v eni tožbi uveljavlja več zahtevkov zoper isto toženo stranko, kadar imajo vsi zahtevki isto dejansko in pravno podlago. Če zahtevki nimajo iste dejanske in pravne podlage, se lahko uveljavljajo z eno tožbo zoper isto toženo stranko samo tedaj, kadar je isto sodišče stvarno pristojno za vsakega od teh zahtevkov in je za vse zahtevke predpisana ista vrsta postopka (drugi odstavek 182. člena ZPP). Dva ali več tožbenih zahtevkov, ki so v medsebojni zvezi, lahko uveljavlja tožeča stranka z eno tožbo tudi tako, da naj sodišče ugodi naslednjemu zahtevku, če spozna, da tisti zahtevek, ki ga uveljavlja pred njim, ni utemeljen (tretji odstavek 182. člena ZPP). Gre za tako imenovano eventualno kumulacijo tožbenih zahtevkov.

9. V konkretnem primeru je tudi po mnenju pritožbenega sodišča podredni tožbeni zahtevek vključen v primarnega3. Kot je pravilno navedlo sodišče prve stopnje, je v primeru, ko je ožji zahtevek vključen v širšega v skladu z ustaljeno sodno prakso potrebno šteti, da do kumulacije zahtevkov sploh ni prišlo. Sicer pa sodišče na pravno podlago zahtevka, ki jo navede tožeča stranka, ni vezano in mora zahtevek presojati iz vseh pravnih podlag, ki bi glede na zatrjevana dejstva lahko prišla v poštev za utemeljenost tožbenega zahtevka.

10. Odločba sodišča prve stopnje nima pomanjkljivosti zaradi katere je ne bi bilo mogoče preizkusiti (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Odločba vsebuje vse potrebne razloge o odločilnih dejstvih, ti razlogi so jasni in si med seboj ne nasprotujejo. Prav tako ne nasprotujejo niti izreku sklepa. Iz izreka v povezavi z obrazložitvijo odločbe jasno izhaja, v katerem delu je sodišče tožbeni zahtevek zavrnilo in v katerem delu je tožbo zavrglo. Tožeča stranka sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da je s tem, ko ne oceni izpovedi ključnih prič I. I. in G. G. storilo bistveno kršitev določb postopka po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo, ker tožnik ni izkazal vzročne zveze med zatrjevano protipravnostjo in nastalo škodo, zato se sodišče prve stopnje ni bilo dolžno opredeliti oziroma dokazno ocenjevati izpovedi zaslišanih prič.

11. Iz nespornih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja: - da so družba A. d. o. o. kot kupec ter tožene stranke in E. d. o. o. - v likvidaciji, kot prodajalci, dne 18. 10. 2006 sklenili pogodbo o prodaji in nakupu delnic družbe J. d. d., za kupnino 55.000.000,00 SIT; - da je bila lastnica družbe A. d. o. o. do deleža 51 % družba K. d. o. o., do deleža 49 % pa nemška družba L. AG; - da je bila v času sklenitve sporne pogodbe zakonita zastopnica in 100 % družbenica družbe K. d. o. o. tožeča stranka; - da je do prenosa delnic od prodajalcev na kupca po predhodno navedeni pogodbi prišlo 22. 12. 2006; - da družbe A. d. o. o., K. d. o. o. in J. d. d. ne obstajajo več in so bile izbrisane iz sodnega registra; - da je tožeča stranka v zvezi z obveznostmi po sporni pogodbi nastopila v vlogi solidarnega poroka družbi A. d. o. o., in sicer na način, da sta Banka d. d. kot upnica in tožeča stranka kot dolžnica in zastaviteljica dne 15. 12. 2006 sklenili sporazum o zavarovanju denarne terjatve, pri čemer je bila denarna terjatev do najvišjega zneska 6.000.000,00 EUR zavarovana z vknjižbo maksimalne hipoteke na nepremičninah tožeče stranke; ter - da se je tožeča stranka dne 3. 12. 2007 zavezala kot solidarni porok družbi K. d. o. o. pri posojilni pogodbi za znesek 2.500.000,00 EUR.

12. Tožnik je zatrjeval, da je upravičen do terjatve, ki jo uveljavlja s tožbenim zahtevkom, ker je bil imetnik 100% poslovnega deleža družbe K. d. o. o., ta pa je bila imetnica 51% poslovnega deleža družbe A. d. o. o. in ker je kot fizična oseba nastopil v vlogi solidarnega poroka družbi A. d. o. o, zaradi zagotovitve sredstev za plačilo garancij po sporni pogodbi z dne 18. 10. 2006. Posledično je zahteval vračilo zneska 290.000,00 EUR. Sodišče je tožbeni zahtevek za ugotovitev ničnosti sporne pogodbe ter plačilo zneska 290.000,00 EUR pravilno zavrnilo po zatrjevanih obeh podlagah.

13. Tožnik ni zatrjeval niti izkazal, da bi bil univerzalni ali singularni pravni naslednik navedenih družb, zato ni upravičen do uveljavljanja kondikcijskega zahtevka v lastnem imenu in za svoj račun. Glede zatrjevanja, da je za izpolnitev sporne pogodbe z dne 18. 10. 2006 nastopal v vlogi solidarnega poroka – torej poroka in plačnika ter da je izročil lastna denarna sredstva, pa ni podal ustrezne trditvene podlage, ki bi omogočala presojo njegovega zahtevka po določbah, ki urejajo neupravičeno pridobitev, za zahtevek po določbi 87. člena OZ pa ni upravičenec do terjatve, ki jo uveljavlja, torej njegova aktivna stvarna legitimacija ni podana, kar vse je tožniku pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje.

14. Ker je z zavrnitvijo zahtevka za plačilo 290.000,00 EUR odpadel pravni interes za vmesni ugotovitveni zahtevek, je sodišče prve stopnje pravilno ugotavljalo, ali je podan pravni interes za pravi ugotovitveni zahtevek v smislu prvega odstavka 181. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da pravnega interesa za samostojno ugotovitveno tožbo tožnik ni uspel izkazati, saj iz njegovih trditev, ki jih je v zvezi s tem podal, ne izhaja, da bi z ugotovitvijo ničnosti sporne pogodbe lahko pridobil kakršnokoli pravno korist, zaradi česar je sodišče prve stopnje tožbo v delu, v katerem je zahteval ugotovitev ničnosti pogodbe o prodaji in nakupu delnic z dne 18. 10. 2006, pravilno zavrglo.

15. Nadalje je tožnik tožbeni zahtevek za plačilo 290.000,00 EUR utemeljeval z odškodninsko odgovornostjo prve tožene stranke. Tudi, če bi tožnik uspel dokazati protipravno ravnanje prve tožene stranke, ki ga v pritožbi izpostavlja, pa ni dokazal vzročne zveze med zatrjevanim nedopustnim oziroma protipravnim ravnanjem prve tožene stranke in nastalo škodo. Glede na ugovorne navedbe prve tožene stranke, da so bile v postopku osebnega stečaja, ki se je vodil nad tožnikom poravnane druge njegove obveznosti, ki jih je prevzel še pred sklenitvijo sporne pogodbe v letu 2006, pri čemer je te obveznosti zavaroval s hipotekami na lastnih nepremičninah, kar je potrjeval tudi zgodovinski izpisek zemljiške knjige za nepremičnini, ki sta bili v lasti tožnika, je bilo na tožniku trditveno in dokazno breme, da pojasni okoliščine, ki so vodile v to, da se je nad njim pričel voditi postopek osebnega stečaja, v katerem so bile prodane njegove nepremičnine, vendar tožnik tega bremena ni zmogel. Ker torej tožnik ni dokazal obstoja vzročne zveze med zatrjevanim protipravnim ravnanjem prve tožene stranke in nastalo škodo, ki se je potrditvah tožnika kazala v postopku osebnega stečaja, ki se je vodil nad njim in v katerem so bile prodane njegove nepremičnine, zaradi česar naj bi mu nastala premoženjska škoda, sodišče prve stopnje ni bilo dolžno ugotavljati preostalih elementov odškodninske odgovornosti.

16. Pritožbeno sodišče se strinja tudi z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da prvi odstavek 49. člena OZ za primere, ko je bila pogodba sklenjena zaradi prevare, izrecno določa posledico izpodbojnosti. Sodišče je tožbeni zahtevek na navedeni podlagi pravilno zavrnilo, ker tožnik tožbenega zahtevka, s katerim bi zahteval, da se pogodba z dne 18. 10. 2006 razveljavi, v postopku ni postavil. Sodišče se je opredelilo tudi do utemeljenosti tožbenega zahtevka za plačilo odškodnine zaradi prevare ter je pravilno ugotovilo, da v okoliščinah konkretnega primera ne gre za izjemen kvalificiran primer prevare, ki bi utemeljeval ničnostno sankcijo. Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da tožnik tudi na tej pravni podlagi ni podal zadostne trditvene podlage glede obstoja vzročne zveze med zatrjevanim protipravnim ravnanjem prve tožene stranke, torej v tem primeru prevare in nastalo škodo.

17. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

18. Stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka, in sicer tožnik zato, ker s pritožbo ni uspel, prva tožena stranka pa zato, ker odgovor na pritožbo ni bistveno prispeval k rešitvi zadeve, zato ga ni mogoče šteti med potrebne stroške (155. člen ZPP).

1 V nadaljevanju ZPP. 2 V nadaljevanju OZ. 3 Po čisti procesni teoriji je za identiteto tožbenega zahtevka odločilen le tožbeni predlog (A. Galič, Pravdni postopek s komentarjem, GV Založba, d .o. o. Ljubljana 2005, 2. knjiga, str. 167 - 170).