Jedro

Pravovarstvena potreba je podana le tedaj, če gre za odločitev, ki je stranki v škodo oz. če je mogoče s pritožbo doseči zanjo ugodnejšo odločitev. Pritožba ni dovoljena, če jo je vložila oseba, ki za pritožbo nima pravnega interesa (3. odst. 343. čl. ZPP v zvezi s 1. odst. 16. člena ZUS).

Izrek

1.Pritožba se zavrže. 2.Tožeča stranka sama trpi stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) je prvostopno sodišče na podlagi 2. in 3. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000) ugodilo tožničini tožbi, odpravilo odločbo župana Mestne občine NM z dne 6.3.2002 ter zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek, s sklepom (2. točka izreka sodbe in sklepa) pa je tožničino zahtevo za povrnitev stroškov postopka zavrnilo.Tožena stranka je z navedeno odločbo zavrnila tožničin ugovor zoper sklep župana Mestne občine NM z dne 1.3.1999, s katerim je župan tožnico razrešil z delovnega mesta predstojnice tega občinskega upravnega organa, jo skladno z njeno izobrazbo, znanji in zmožnostmi prerazporedil na delovno mesto svetovalca I za izobraževanje, ji glede na novo delovno mesto določil količnik in sklenil, da razrešitev po tem sklepu velja s 1.3.1999. 4V obrazložitvi izpodbijane sodbe (1. točka izreka sodbe in sklepa) prvostopno sodišče ugotavlja, da ima izpodbijana odločba take pomanjkljivosti v obrazložitvi, da je ni mogoče preizkusiti in je zato nezakonita. Tožena stranka v obrazložitvi izpodbijane odločbe navaja, da je (pre)razporeditev tožnice utemeljena v 30. členu Zakona o delavcih v državnih organih (ZDDO, Uradni list RS, št. 15/90, 5/91-I, 18/91-I, 22/9 1-I, 25/91-I, 4/93, 18/94, 70/97, 87/97 in 38/99). Iz izpodbijane odločbe izhaja, da je bil razlog za (pre)razporeditev v tem, da med tožnico in županom ni mogoče več dosegati usklajenega delovanja, da tožnica ni izpolnjevala zadanih nalog s strani župana na način kot je bilo pričakovano in zahtevano, zato je bila (pre)razporejena z istim nazivom (višji upravni delavec) na delovno mesto svetovalec I za izobraževanje. Tožena stranka napačno razlaga določbo 30. člena ZDDO. Ta člen namreč določa razporejanje delavcev v državnih organih, ki se izvaja na podlagi ugotovljenih delovnih potreb, zlasti pa če je to potrebno za izvršitev nalog državnega organa, za izboljšanje organizacije dela, za smotrnejšo razporeditev delavcev glede na njihovo znanje in usposobljenost, če se spremenijo pristojnosti državnega organa ali če se ukine delovno mesto, za katerega je delavec sklenil delovno razmerje v državnem organu. Iz tega je razvidno, da ne določa nobenih pogojev, kot to navaja tožena stranka. Nadalje tožena stranka navaja, da je tožnico (pre)razporedila z istim nazivom na podlagi 30. člena ob smiselni uporabi 24a člena ZDDO na primernejše delovno mesto.

Sodišče pojasnjuje, da 24a člen ZDDO določa, da se delavca, katerega delo zaradi spremenjenega obsega dela in s tem povezanih organizacijskih sprememb v organu, ni več potrebno, z istim nazivom razporedi v skladu s 30. in 31. členom ZDDO. V konkretnem primeru pa tožena stranka ne navaja, da je prišlo do (pre)razporeditve zaradi spremenjenega dela in s tem povezanih organizacijskih sprememb v organu, temveč, zato, ker med tožnico in županom ni bilo več usklajenega delovanja. Ta pogoj, ki ga navaja tožena stranka v izpodbijani odločbi pa sodi v 23. člen ZDDO, ki v 1. odstavku določa, da organ, ki je pristojen za imenovanje, razreši višjega upravnega delavca oziroma upravnega delavca, med drugim tudi, če po delovnih in strokovnih kvalitetah ni več primeren za opravljanje dela. V 2. odstavku 23. člena ZDDO pa je določeno, da višji upravni delavec oziroma upravni delavec po delovnih in strokovnih kvalitetah ni več primeren za opravljanje dela, če ne dosega pričakovanih rezultatov, ker ne opravlja z odredbo predstojnika naloženih nalog v določenih ali dogovorjenih rokih oziroma naloženih nalog ne opravlja strokovno in kvalitetno, kakor tudi če zaradi neustreznega vodenja prihaja do nesoglasij med delavci, drugimi organizacijskimi enotami oziroma predstojnikom. Iz vsebine 23. člena ZDDO je razvidno, da je tožena stranka presojala delo tožnice po tem členu. Obrazložitev izpodbijane odločbe je tako sama s seboj v nasprotju. Tožena stranka navaja, da je pravna podlaga za(pre)razporeditev 30. člen ZDDO, vendar navedeni razlogi za (pre)razporeditev ne sodijo v 30. člen ZDDO, temveč v 23. člen ZDDO. Po presoji sodišča se tožena stranka v obrazložitvi ne more sklicevati na 30. člen ZDDO kot podlago za izdajo izpodbijane odločbe, pri tem pa navajati razloge, ki se nanašajo na razrešitev. Odločilna pomanjkljivost izpodbijane odločbe je v tem, da tožena stranka ne utemeljuje, da dejansko stanje v obravnavanem primeru ustreza zakonskemu dejanskemu stanju iz določbe 30. člena ZDDO. Druga pomanjkljivost izpodbijane odločbe je po presoji prvostopnega sodišča je v tem, da tožena stranka najprej navaja, da je prišlo do reorganizacije celotne občinske uprave, ki je privedla do določenih drugačnih pristojnosti upravnih organov, med drugim tudi do ukinitve delovnega mesta sekretarja v sekretariatu za izobraževanje, vzgojo, varstvo in socialne zadeve, nato pa, da je bil objavljen razpis na prosto delovno mesto sekretarja v omenjenem sekretariatu. Tudi v tem delu je obrazložitev izpodbijane odločbe sama s seboj v nasprotju, prav tako pa tudi iz Začasnega pravilnika nedvomno izhaja, da na področju izobraževanja, vzgoje, zdravstva in socialnih zadev ni bila predvidena sprememba v sistemizaciji delovnega mesta sekretarja v navedenem sekretariatu. Po presoji prvostopnega sodišča je pomanjkljivost izpodbijane odločbe tudi v tem, da tožena stranka navaja, da relevantnih okoliščin ni eksplicitno obrazlagala, saj je za relevantne štela ugotovljene pomanjkljivosti v delu tožnice in je izvedla temu primerno (pre)razporeditev. Prvostopno sodišče se s takšno obrazložitvijo ne strinja. Navaja, da mora tožena stranka v obrazložitvi navesti vsa dejstva in okoliščine, ki so privedle do takšne odločitve. Če je izpodbijana odločba pomanjkljivo obrazložena, jo sodišče ne more preizkusiti. V obrazložitvi odločbe tožena stranka navaja le, da tožnica ni izpolnjevala nalog s strani župana na način kot je bilo pričakovano in zahtevano, dejstev bistvenih za odločitev pa ni navedla. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe, niti iz podatkov v spisih ni razvidno, kako je župan delo tožnice ocenjeval, kaj je bil poglavitni razlog za takšno oceno ali je bila tožnici ocena župana predstavljena, ali je tožnica imela možnost izjasniti se o dejstvih, ki jih je ugotovil župan, ter ali ji je bilo omogočeno, da lahko pojasni zakaj je v konkretnem primeru ravnala drugače kot je to zahteval župan. Po presoji prvostopnega sodišča je tudi v primeru (pre)razporeditve delavcev potrebno izvesti postopek ocenjevanja posamez-nih delavcev, za katere se meni, da bi jih bilo treba (pre)razporediti. Tožena stranka mora tako tožnici dokazati, da je opravljala delo neustrezno in nestrokovno. Prvostopno sodišče tako ni sledilo predlogu tožnice, da opravi glavno obravnavo, ker tožnica v svojem predlogu tudi ne predlaga nobenega dokaza, ki bi lahko vplival na drugačno odločitev. Iz upravnih spisov pa tudi ni razvidno, da bi tožena stranka ocenjevala tožničino delo in da bi posledično tožnica, tako v pritožbi kot v tožbi, lahko tej oceni tudi ugovarjala ter navajala, v čem se ne strinja z oceno. Po presoji prvostopnega sodišča nepopolna obrazložitev tožnici ne omogoča učinkovitega uveljavljanja ustavne pravice do pravnega sredstva po določbi 25. člena Ustave RS. Izpodbijana odločba pa tudi ne vsebuje vseh obveznih sestavin po 3. odstavku 210. člena ZUP. Ker je v konkretnem primeru po presoji prvostopnega sodišča dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno, je moralo sodišče na podlagi 2. točke 1. odstavka 60. člena ZUS, ker dejstva v bistvenih točkah niso bila ugotovljena v odločbi in tožena stranka posledično ni ravnala v skladu z navedenimi določbami ZUP, zaradi česar niso bila upoštevana pravila postopka (3. točka 1. odstavka 60. člena ZUS), pa je to moglo vplivati na zakonitost oziroma pravilnost odločitve, tožbi ugoditi, izpodbijano odločbo odpraviti in zadevo vrniti toženi stranki v ponoven postopek.

Tožnica v pritožbi zoper izpodbijano sodbo navaja, da je prvostopno sodišče s sodbo potrdilo njeno mnenje, da je izdani upravni akt nezakonit ter brez pravne podlage. Pravilno je ugotovilo, da ima sporni upravni akt vrsto pomanjkljivosti, med katerimi najbolj odstopa neusklajenost med zakonskim in konkretnim dejanskim stanjem, na katerega se tožena stranka sklicuje. Smiselno ponovi tožbene navedbe o tem, da je bila nezakonito razrešena z njenega delovnega mesta in nezakonito prerazporejena na drugo delovno mesto. Navaja, da je sodišče sicer ugodilo njeni tožbi in odpravilo izpodbijano odločbo tožene stranke, vendar pa je vrnilo zadevo toženi stranki v ponovno odločanje in s tem dodatno ogrozilo tožničino ustavno pravico do učinkovitega pravnega sredstva. Po njenem mnenju obstaja utemeljeno prepričanje, da tožena stranka ne bo upoštevala navodil sodišča in uveljavila svojo politično voljo. Ker sodišče ni uporabilo 61. člena ZUS, gre po njenem mnenju za bistveno kršitev določb postopka v upravnem sporu. Sodišče se tudi ni opredelilo do vseh tožbenih zahtevkov in ni odločalo o odškodninskem zahtevku kot bi glede na 2. odstavek 38. člena v zvezi z 2. odstavkom 28. člena ZUS, moralo. Če bi sodišče odločilo meritorno, bi moralo o stroških postopka odločiti po ZPP (1. odstavek 23. člena ZUS). Ker je njen ugovor zoper izpodbijano sodbo ta, da je prvostopno sodišče odločilo v nasprotju z določbo 61. člena ZUS, je tudi ugovor glede odločitve o stroških postopka neposredno vezan na glavnega. Pritožbeno sodišče naj samo odloči o pravici tožnice in ji obenem prizna zahtevek za povrnitev stroškov postopka v skladu s 1. odstavkom 23. člena ZUS. Župan je po njenem mnenju izdal sporni akt, za izdajo katerega ni imel pravne osnove, s tem pa so ji bile kršene njene ustavne pravice iz 14. in 3. odstavka 49. člena Ustave RS. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in spremeni sodbo prvostopnega sodišča ter samo odloči o stvari ter priglaša stroške pritožbenega postopka.

Odgovori na pritožbo niso bili vloženi.

K 1. točki izreka: Pritožba ni dovoljena.

Po določbah 3. odstavka 343. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ki se podlagi 1. odstavka 16. člena ZUS za vprašanja postopka, ki niso urejena s tem zakonom, primerno uporabljajo v upravnem sporu, pritožba ni dovoljena, če jo je vložila oseba, ki za pritožbo nima pravnega interesa. Vsakdo, ki v upravnem sporu zahteva varstvo svojih pravic in pravnih koristi, mora ves čas postopka izkazovati pravni interes oziroma pravnovarstveno potrebo, kar pomeni, da mora kot verjetno izkazati, da bo ugoditev njegovi zahtevi pomenila zanj določeno pravno korist, ki je brez tega ne bi mogel doseči. Pravovarstvena potreba je torej podana le tedaj, če gre za odločitev, ki je stranki v škodo oziroma če je mogoče s pritožbo doseči zanjo ugodnejšo odločitev. Na obstoj pravovarstvene potrebe mora sodišče paziti po uradni dolžnosti ves čas trajanja upravnega spora, tudi pritožbeno sodišče v pritožbenem postopku.

V obravnavani zadevi je prvostopno sodišče tožničini tožbi ugodilo in odpravilo odločbo tožene stranke ter ji zadevo vrnilo v ponoven postopek. Prvostopno sodišče je namreč pravilno ugotovilo, da je v obravnavanem primeru dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno, zato je moralo na podlagi 2. točke 1. odstavka 60. člena, ker dejstva v bistvenih točkah v odločbi niso bila ugotovljena in tožena stranka posledično ni ravnala v skladu z navedenimi določbami ZUP, zaradi česar niso bila upoštevana pravila postopka, pa je to moglo vplivati na zakonitost oziroma pravilnost odločitve, odločilo kot je v izreku izpodbijane sodbe. Po presoji pritožbenega sodišča sprejeta odločitev prvostopnega sodišča pomeni največjo korist tožnice, saj je odločba tožene stranke odpravljena. Zato si tožnica s pritožbo zoper izpodbijano sodbo ne more še izboljšati svojega položaja po tožbi, s katero je v postopku za presojo zakonitosti uveljavljala odpravo odločbe tožene stranke. Glede na odločitev prvostopnega sodišča v izpodbijani sodbi, bo morala tožena stranka o njeni pritožbi zoper prvostopno odločbo ponovno odločati, pri tem pa bo vezana na pravno mnenje prvostopnega sodišča in na njegova stališča, ki se nanašajo na postopek (3. odstavek 60. člena ZUS).

Ker je izkazani pravni interes procesna predpostavka za vodenje vsakega postopka, v tem pritožbenem postopku pa ta ni izkazan, po presoji pritožbenega sodišča tožničina pritožba zoper izpodbijano sodbo ne more biti dovoljena.

Ker gre za procesno odločitev, pritožbeno sodišče ni presojalo utemeljenosti pritožbenih ugovorov, ki jih bo tožnica lahko uveljavljala v ponovljenem postopku pred upravnim organom.

Pritožbeno sodišče je tožničino pritožbo, ker tega ni storilo že prvostopno sodišče, kot nedovoljeno zavrglo na podlagi 352. člena v zvezi s 3. odstavkom 343.člena ZPP in 1. odstavkom 16. člena ZUS.

K 2. točki izreka: Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 3. odstavka 23. člena ZUS, po kateri trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, kadar sodišče v upravnem sporu odloča o zakonitosti upravnega akta, kot je odločalo tudi v obravnavani zadevi.