Jedro

Ne more biti sicer spora o tem, da je tožnik za nastalo škodo soodgovoren (je dolgoletni mizar, opravil pa je tudi preizkus znanja iz varstva pri delu in vedel, da je pri delu z rezkalnim strojem treba uporabiti varovalno okovje), vendar pa je pri porazdelitvi odškodninske odgovornosti, ob upoštevanju dejstva, da tožena stranka ni poskrbela za ustrezen nadzor glede dejanske uporabe varnostne naprave, treba primarno izhajati iz ugotovljene objektivne odgovornosti tožene stranke zaradi opravljanja nevarne dejavnosti.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z vmesno sodbo odločilo, da je tožena stranka odgovorna za škodo, ki je tožniku nastala pri delu dne 30.8.1999, do višine 90%, za ostalih 10% pa je za nastanek škode odgovoren tožnik. Vendar pa je sodišče druge stopnje deloma ugodilo pritožbi tožene stranke in razmerje odgovornosti za škodo spremenilo tako, da je ugotovilo, da je tožena stranka odgovorna za škodo do 70%, tožnik pa do 30%. V preostalem delu je bila pritožba zavrnjena in v nespremenjenem delu potrjena sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka vlaga revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in predlaga spremembo izpodbijane sodbe z zavrnitvijo tožbenega zahtevka, ali pa z ugotovitvijo bistveno višjega tožnikovega prispevka k nastanku škode, podrejeno pa je predlagala razveljavitev sodb sodišč druge in prve stopnje in vrnitev zadeve v novo sojenje. Revident meni, da v izpodbijani sodbi ni bila v zadostni meri upoštevana tožnikova opustitev uporabe varnostnih sredstev, ob dejstvu, da je izkušen mizar z dolgoletno prakso. Vsa potrebna zaščitna in varovalna sredstva (rokavice in varovalno napravo) je tožnik pri delu imel na razpolago, vendar teh sredstev samovoljno ni uporabil. Revizija je bila dostavljena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožeči stranki, ki je nanjo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

Revizija ni utemeljena.

Tožnik si je kot mizar pri delu v prostorih tožene stranke ob obdelovanju okroglega lesenega predmeta na rezkalnem stroju poškodoval prste na levi roki. Odškodninsko odgovornost tožene stranke za nastalo škodo utemeljuje s trditvijo, da je delo na rezkalnem stroju nevarna dejavnost, odgovorna oseba, A. P., pa tudi ni poskrbel, da bi mizarji uporabljali ustrezna varovalna sredstva, predvsem varovalno napravo, ki bi nastanek škodnega dogodka zanesljivo preprečila. Ob ugotovljenem dejanskem stanju je pravna presoja, sprejeta v izpodbijani sodbi, pravilna. Tožena stranka je tožniku, ki je zanjo opravljal nevarno dejavnost, za nastalo škodo objektivno odgovorna glede na določbe 173. in 174. člena ZOR. Opisana oblika odškodninske odgovornosti tožene stranke ima primarni pomen. Njeno odgovornost znižuje le ugotovljeni tožnikov delni prispevek k škodi (177. člen ZOR), ki je v sodbi sodišča druge stopnje opredeljen s 30 odstotki. Ob dejanskih ugotovitvah, ki so v izpodbijani sodbi izčrpno nanizane, ni mogoče zagovarjati stališča, da je škoda nastala izključno zaradi tožnikovega ravnanja, ki ga tožena stranka ni mogla pričakovati, ali se njegovim posledicam izogniti ali jih odstraniti (drugi odstavek 177. člena ZOR).

Jedro dejanskih ugotovitev, ki so v izpodbijani sodbi služile za opisano razmejitev odškodninske odgovornosti, je v tem, da so se zaščitna sredstva za delo na rezkalnem stroju v delavnici tožene stranke sicer nahajale (zaščitne rokavice in varovalna naprava), vendar pa jih tožnik ni uporabil, nosilec dejavnosti tožene stranke A. P. pa ni poskrbel za ustrezen nadzor, da bi mizarji v delavnici ta sredstva tudi resnično uporabljali. Tožena stranka je torej opustila svojo dolžnost kontrole uporabe varnostnih naprav in tožniku dela brez varnostnega okovja ni prepovedala. Ob pravilni namestitvi in uporabi varnostnega okovja do poškodbe ne bi prišlo.

Ne more biti sicer spora o tem, da je tožnik za nastalo škodo soodgovoren (je dolgoletni mizar, opravil pa je tudi preizkus znanja iz varstva pri delu in vedel, da je pri delu z rezkalnim strojem treba uporabiti varovalno okovje), vendar pa je pri porazdelitvi odškodninske odgovornosti, ob upoštevanju dejstva, da tožena stranka ni poskrbela za ustrezen nadzor glede dejanske uporabe varnostne naprave, treba primarno izhajati iz ugotovljene objektivne odgovornosti tožene stranke zaradi opravljanja nevarne dejavnosti. Upoštevaje elemente objektivne odgovornosti, tožnikove opustitve ob hkrati ugotovljenih opustitvah tožene stranke nimajo takšne teže, da bi bilo mogoče delež odškodninske odgovornosti tožene stranke v skladu z revizijskim predlogom zniževati. Ob ugotovljenih dejstvih je torej sodba sodišča druge stopnje odškodninsko odgovornost pravdnih strank pravilno porazdelila z ugotovitvijo, da je tožnik sam prispeval k nastali škodi do 30%, v preostalih 70% pa za škodo odgovarja tožena stranka.

V skladu z določbo 378. člena ZPP je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo. Tožeča stranka je sicer na revizijo odgovorila, vendar pa morebitnih stroškov zaradi udeležbe v revizijskem postopku ni priglasila. Izrek o stroških revizijskega postopka je zato odpadel.