Jedro

Pravica do popravka je vezana na prizadetost pravice tistega, ki popravek zahteva in je primarno namenjena varstvu zasebnega interesa prizadetega posameznika, organizacije ali organa. Ima torej primarno namen uresničevati posameznikovo pravico do varstva dobrega imena, časti in zasebnosti. Od pravice dostopa do medijev jo loči ravno močna osebnostna nota in dejstvo, da nastane kot posledica prej objavljenega prispevka in je pogojena z prizadetostjo pravice oziroma interesa tistega, ki popravek zahteva.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku, po katerem je tožena stranka dolžna objaviti popravek tožeče stranke na prispevek „Izkoriščanje gradbenih delavcev“, ki je bil prikazan na programu P. dne 27.9. 2012 z vsebino, ki je navedena v točki I izreka sodbe. Glede na takšno odločitev je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo, da tožeči povrne pravdne stroške v višini 682,22 EUR v roku 15 dni s pripadki.

2. Tožena stranka se je pravočasno pritožila in v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga, naj pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni in zavrne tožbeni zahtevek. V bistvenem navaja, da iz vsebine obvestila, ki je predmet popravka, izhaja, da se ta v pretežnem delu nanaša na nedoločen in splošen krog gradbenih podjetij, v drugem delu pa na konkretno gospodarsko družbo. Z obvestilom zato ni bilo poseženo v pravice in interes tožnice in njena aktivna legitimacija ni podana. Dejstva, ki so podana na splošno, se ne morejo nanašati na nobeno konkretno gradbeno podjetje. Tak zaključek je nemogoč. Tudi sodišče samo je ocenilo, da so navedbe iz prispevka podane na splošno, zato je obrazložitev v nasprotju z izrekom. Sodišče je zaradi zmotne uporabe 26. člena Zakona o medijih (v nadaljevanju ZMed) pravico do popravka razširilo na pravico do dostopa do medijev. Večkrat uporablja pojem povprečnega gledalca, ga pa ne poskuša definirati. Povprečen potrošnik je po definiciji Evropskega sodišča razumno dobro informiran, razumno pozoren in preudaren. Tak gledalec je sposoben razlikovati med poročanjem na splošno in poročanjem o konkretnih primerih. Prispevek je s konkretnimi očitki obravnaval le točno določeno podjetje, zato le-ti ne morejo veljati tudi za nedoločen krog drugih podjetij. Sodišče je brez vsake podlage spremenilo vsebino samega prispevka. Tožena stranka tako glede tožeče stranke trditev, ki se ji očitajo v oddaji, ni dala. Tožeči stranki je sodišče z odločitvijo omogočilo brezplačno oglaševanje v informativni oddaji. Ker je tožeča stranka v prispevku omenjena le zaradi ene, točno konkretizirane in jasne navedbe – kot podjetje, ki je v postopku pri Inšpekciji za delo, je zahtevani popravek tudi nesorazmerno dolg. Glede ugovora, ki se nanaša na popravek v širšem smislu, se sodišče ni opredelilo in sodbe ni mogoče preizkusiti. Priglaša stroške.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sodišče prve stopnje je za svojo odločitev navedlo povsem jasne in dovolj izčrpne razloge, da je izpodbijano sodbo mogoče preizkusiti, zato ni podana očitana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. To velja tudi za del, ki ga sodišče obravnava kot popravek v širšem smislu (primerjaj razloge v prvem odstavku na strani devet sodbe). Obrazložitev tudi ne nasprotuje izreku, saj je ugotovitev sodišča o splošnem izpostavljanju dejstev iztrgana iz konteksta ostale obrazložitve, katere končen zaključek je, da vsa (splošno) izpostavljena dejstva veljajo tudi za vsako od podjetij, objavljenih na seznamu, vključno s tožečo stranko. Drugih procesnih kršitev toženka ne uveljavlja, tistih, na katere je po 2. odstavku 350. člena ZPP treba paziti po uradni dolžnosti, pa v postopku na prvi stopnji ni bilo.

5. Tožeča stranka je tudi po presoji pritožbenega sodišča upravičena do objave popravka.

6. Po 40. členu Ustave RS in po 26. členu ZMed ima pravico zahtevati objavo popravka vsak posameznik, organizacija ali organ, katerega pravica ali interes sta bila z objavo obvestila prizadeta. Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, je pravica do popravka vezana na prizadetost pravice tistega, ki popravek zahteva in je primarno namenjena varstvu zasebnega interesa prizadetega posameznika, organizacije ali organa (1). Ima torej primarno namen uresničevati posameznikovo pravico do varstva dobrega imena, časti in zasebnosti. Od pravice dostopa do medijev (2) jo loči ravno močna osebnostna nota in dejstvo, da nastane kot posledica prej objavljenega prispevka in je pogojena z prizadetostjo pravice oziroma interesa tistega, ki popravek zahteva.

7. Pritožbeno sodišče se po ogledu napovednika s prispevkom, v zvezi z odgovorom na vprašanje ali se sporne navedbe nanašajo tudi na tožečo stranko in posledično, ali so bili z objavljenim prispevkom prizadete njene pravice ali interesi, v celoti pridružuje stališču in natančnim, izčrpnim ter skladnim razlogom sodišča prve stopnje. Pritožbeno sodišče jih v celoti sprejema kot pravilne in se v izogib ponavljanju nanje zato tudi sklicuje. Pritožba v tem pogledu ne uveljavlja nobenih novih oziroma tehtnih pravnih argumentov, na katere ne bi bilo odgovorjeno že z izpodbijano sodbo. Bistveno je, da je prispevek z napovednikom koncipiran tako, da povprečen gledalec (ki je, kot opozarja pritožba, povprečno dobro informiran, preudaren in razumno pozoren) sicer splošno izpostavljena dejstva v napovedniku in nato prispevku logično poveže z vsakim od podjetij, ki so bila objavljena na v prispevku objavljenem seznamu z naslovom: „Zlorabe delavcev/črna lista prevarantskih podjetij“, torej tudi s tožečo stranko. V prispevku tako ni jasno začrtane meje med navedbami, ki naj bi veljale na splošno, navedbami, ki naj bi se nanašale na podjetje A. in navedbo, ki naj bi potrditvi tožene stranke veljala za tožečo stranko in bi jo gledalec lahko zaznal. Kot je opozorilo že sodišče prve stopnje, se že napovednik prične z navedbami v množini, kar logično izključuje, da bi bilo v prispevku govora le o eni gospodarski družbi. Šele v samem prispevku, po več splošnih informacijah in dveh izjavah sindikalistov (pri čemer je pri prvi izjavi grafično izpisano: „goljufivi slovenski delodajalci z delavci ravnajo kot s sužnji“) se izrecno omeni podjetje A. Pri tem je pomembno, da tudi to ime povprečno pozoren gledalec lahko poveže zgolj z izjavo sindikalista M.T.: „Oškodovanega delavca so kar poslali v Bosno...brez nadomestila, ja“. Tudi seznam z izpisanimi imeni gospodarskih družb, med njimi tudi tožeče stranke in njenega zakonitega zastopnika, ni naslovljen kot seznam podjetij, ki so jih sindikalisti prijavili Inšpektoratu za delo, pač pa, ko že navedeno, z naslovom „Zlorabe delavcev/črna lista prevarantskih podjetij“, kar gledalca le še utrdi v prepričanju, da gre za seznam podjetij, kjer se dogajajo vse prej navedene nepravilnosti. Ni mogoče zato pritrditi pritožbi, da se navedbe, katerih popravek tožnik zahteva, ne nanašajo nanj, niti temu, da je sodišče prve stopnje spremenilo vsebino samega prispevka. Posledično je pravilen tudi zaključek sodišča prve stopnje o aktivni legitimaciji tožeče stranke.

8. Ob ugotovitvi, da so sporne navedbe v kontekstu celotnega prispevka bile predstavljene tako, da se (lahko) nanašajo tudi na tožnika, pri čemer se pritožbeno sodišče strinja, da njihova vsebina, ki vsebuje očitke goljufivega delovanja, nespoštovanja in kršitve delovnopravne zakonodaje in človekovih pravic, posega v pravice in interese tožeče stranke, je neutemeljen očitek o zmotni uporabi materialnega prava, to je 26. člena ZMed. Posledično so neutemeljeni tudi očitki o tem, da je s takšno odločitvijo tožniku dejansko zagotovljena pravica do dostopa do medijev (na razlike med to pravico in pravico do popravka je bilo opozorjeno v točki 6 te sodbe) oziroma brezplačnega oglaševanja.

9. Pravilna je po oceni pritožbenega sodišča tudi presoja (ne)sorazmernosti dolžine zahtevanega popravka. Res je sicer, da se je ime tožeče stranke in njenega zakonitega zastopnika pojavilo v prispevku zgolj na grafiki oziroma seznamu, vendar pa ob presoji dolžine celotnega prispevka z napovednikom oziroma spornih navedb, ki se nanašajo na tožečo stranko, popravek ni nesorazmerno dolg. Sicer pa tožena stranka presoji (ne)sorazmernosti v pritožbi ugovarja zgolj v povezavi z trditvijo, da je presojo tega ugovora potrebno opraviti le z upoštevanjem tiste navedbe , ki naj bi bila po mnenju tožene stranke povezana z tožečo stranko (da gre za podjetje, ki je v postopku pred Inšpekcijo za delo). Ker se je izkazalo, da ne gre le za to navedbo, pač pa bistveno več, je s tem odpadel tudi pritožbeni argument pritožnice v zvezi z dolžino popravka.

10. Glede navedb novinarke, da „podjetij ni uspela priklicati“, pritožbeno sodišče sicer soglaša s pritožnikom, da gre za popravek v širšem smislu (takšno stališče zavzame tudi sodišče prve stopnje), ne strinja pa se s tem, da ne gre za bistveno dopolnitev navedbe. Navedba novinarke kaže, da je skušala navedbe pri tožeči stranki preveriti, pa ji to ni uspelo, pojasnilo tožene stranke o navzočnosti oseb v času delavnika, ki bi klic novinarke prestregle, dosegljivosti po e-pošti ali faksu in dosegljivosti njenega zakonitega zastopnika, pa takšno navedbo bistveno dopolnjuje oziroma jo kaže v bistveno drugačni luči. 11. Po navedenem je odločitev sodišča prve stopnje, ki jo vsebuje izrek izpodbijane sodbe, pravilna in zakonita. Pritožbeno sodišče je zato pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in na podlagi 353. člena ZPP potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

12. Odločitev o zavrnitvi pritožbe vključuje tudi priglašene pritožbene stroške. Ker je pritožnik s pritožbo propadel, do njihovega povračila ni upravičen (154. v zvezi s 165. členom ZPP).

(1) Primerjaj poleg odločbe Ustavnega sodišča Up-124/05, ki jo citira sodišče prve stopnje, tudi odločbo U-I-95/09 in Up-419/09 z dne 21.10.2010. (2) Pravica dostopa do medijev je pravica vsakega posameznika ali organizacije, da v določenem mediju objavi svoj prispevek ali mnenje v obliki članka, nekajminutne oddaje ali celo pripravi program. Pravica dostopa do medijev ni usmerjena na interes tistega, ki jo uveljavlja (kot to velja za pravico do popravka), pač pa na uresničevanje interesa javnosti po objektivni in vsestranski informiranosti (Simona Kraj-Zatler: Dostop do medijev in ustavno zagotavljanje pravice do odgovora in popravka, Pravna praksa 2006,št.21, stran 6).