Jedro

Samo s soglasjem tožnice (delavke) bi ji lahko delovno razmerje prenehalo, če je samohranilka z otrokom zmerno ali težje motenim v duševnem ali telesnem razvoju. Podana morata biti oba pogoja, da je potrebno soglasje.

Izrek

Reviziji se ugodi in se razveljavita sodbi sodišč druge in prve stopnje ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizijski stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Delovno in socialno sodišče je s sodbo med ostalimi razveljavilo sklep direktorja tožene stranke z dne 16.2.1994, potrjen s sklepom Komisije za pritožbe z dne 21.3.1994, po katerem je tožnici M.K. prenehalo delovno razmerje kot trajno presežni delavki. Sodišče je ugotovilo, da ima tožnica invalidnega otroka, brez kolka in s krajšo nogo. To je vedela tudi tožena stranka. Tožnici zato v skladu s 4. odstavkom 36.d) člena Zakona o delovnih razmerjih delovno razmerje ne more prenehati.

Višje delovno in socialno sodišče v Ljubljani je kot pritožbeno sodišče s sodbo delno ugodilo pritožbi tožene stranke in prvostopno sodbo glede tožnice M.K. delno spremenilo tako, da je sklep direktorja tožene stranke z dne 16.2.1994 razveljavilo le v 2., 3., 4. in 6. točki izreka, v presežku pa je tožničin zahtevek zavrnilo. Tako je ostala v veljavi odločitev, da je tožnica zaradi ukinitve delovnega mesta trajno nepotrebna, zaradi česar se jo uvrsti med trajne presežne delavce. Sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, čeprav je pravilno ugotovilo, da tožnica M.K. zaradi invalidnega otroka spada med zaščitene delavce. Vendar ji delovno razmerje vseeno lahko preneha, toda z njenim soglasjem.

Tožena stranka je zoper pravnomočno drugostopno sodbo pravočasno vložila revizijo in sicer v delu, ki se nanaša na tožnico M.K.. V reviziji uveljavlja oba revizijska razloga, bistveno kršitev določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava ter predlaga, da revizijsko sodišče sodbi druge in prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavi ter zadevo vrne pristojnemu sodišču v ponovno sojenje. Navaja, da tožnica ni uveljavljala statusa zaščitenega delavca po 4. odstavku 36.d) člena Zakona o delovnih razmerjih. Sodišče se tudi ni opredelilo do pritožbene navedbe, da bi tožnica morala imeti tudi status delavke samohranilke, v tem delu ni odločeno o pritožbi. Po izvajanjih sodišča ni pomembno, ali je delavec samohranilec ali poročena oseba. Glede tega je sodišče napačno uporabilo materialno pravo. Tožničin invalidni otrok je bil ob izdaji sklepa 16.2.1994 že polnoleten, sedaj je star 23 let. Izšolal se je za elektronika, je zaposlen, in se že nekaj časa preživlja sam. Tožničin invalidni sin torej ni več "otrok", temveč polnoletna oseba.

Skladno z določili 390. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list SFRJ, št. 4/77 - 27/90) je bila revizija vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in tožnici M. K., ki nanjo ni odgovorila.

Revizija je utemeljena.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da sta podana oba revizijska razloga. Podana je bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 13. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, ki jo tožena stranka smiselno uveljavlja, ko trdi, da se drugostopno sodišče ni opredelilo do pritožbenih navedb, ki so odločilne in da izpodbijana sodba nima razlogov o teh okoliščinah oziroma so razlogi o odločilnih okoliščinah nejasni.

Samo s soglasjem tožnice bi ji lahko delovno razmerje prenehalo, če je samohranilka z otrokom zmerno ali težje motenim v duševnem ali telesnem razvojem (4. odstavek 36. d) člena Zakona o delovnih razmerjih). Podana morata biti oba pogoja s tem, da je pod pojmom otroka razumeti prizadetega otroka do 18. leta starosti oziroma 26. leta, če se redno šola. Glede na navedeno je drugostopno sodišče zmotno uporabilo materialno pravo. V posledici tega pa je tudi dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno, saj odločilne okoliščine niso ugotovljene. Ugotovitev teh okoliščin pa je nujno potrebna za pravilno uporabo materialnega prava. V novem postopku je torej potrebno ugotoviti, ali je tožnica samohranilka, koliko je bil star njen telesno prizadeti otrok ob izdaji sklepa o prenehanju delovnega razmerja, in preveriti druga zatrjevana dejstva v reviziji (otrokovo zdravstveno stanje, usposobljenost za samostojno preživljanje itd.).

Glede na obrazloženo je revizijsko sodišče na podlagi 2. odstavka 395. člena ZPP ugodilo reviziji in izpodbijano drugostopno ter prvostopno sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških revizije temelji na določbe 3. odstavka 166. člena ZPP.

Določbe ZPP je revizijsko sodišče smiselno uporabilo kot določbe predpisa Republike Slovenije, skladno s 1. odstavkom 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).