Jedro

Določba 44. čl. Pogojev, po kateri lahko tožeča stranka kljub odklopu terja stroške dobave toplotne energije v višini 100% mesečne akontacije, je tudi po presoji pritožbenega sodišča pretirano stroga in v nasprotju z načelom enake vrednosti dajatev, saj si je na podlagi te določbe tožeča stranka izgovorila plačilo tudi tistih stroškov, za katere je že vnaprej jasno, da ji zaradi odklopa ne bodo nastali in tudi določba 143.čl. ZOR sankcionira hude kršitve načela enake vrednosti dajatev, ko omogoča vzpostavo ekvivalence v primeru težkih kršitev.

Izrek

Pritožba se zavrne in v izpodbijanem zavrnilnem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijano sodbo vzdržalo v veljavi sklep o izvršbi istega sodišča opr.št. I 98/02453 z dne 23.02.1999 v 1.točki izreka za glavnico v višini 74.838,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi in sicer od zneska 65.864,50 SIT od 04.12.1998 dalje in od zneska 8.973,50 SIT od 22.12.1998 dalje, vse do plačila in v 3. točki izreka za izvršilne stroške v znesku 17.836,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23.02.1998 dalje do plačila, višji tožbeni zahtevek pa je zavrnilo. V celoti je razveljavilo sklep o izvršbi istega sodišča opr.št. I 1999/01716 z dne 17.01.2000 in tožbeni zahtevek zavrnilo. Glede stroškov je odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka. V razlogih sklepa je pojasnilo, zakaj je sprejelo tako odločitev. Tožeča stranka je namreč kot upravnik kotlovnice vtoževala plačilo akontacije ogrevanja po obračunih za stanovanje tožene stranke, ti so se nanašali na obdobje od meseca decembra 1997 do meseca novembra 1998 (po prvem sklepu o izvršbi), ter na obdobje od meseca decembra 1998 do decembra 1999 po drugem sklepu o izvršbi. Ker je bilo stanovanje ogrevano iz skupne kotlovnice vse do meseca oktobra 1998, kotlovnica pa je skupna naprava, je v tem delu, torej kolikor se zahtevek nanaša na plačilo stroškov ogrevanja do konca meseca oktobra 1998, zahtevku ugodilo in sklep o izvršbi vzdržalo v veljavi, v preostalem delu pa tožbeni zahtevek zavrnilo (plačilo računov za ogrevanje za obdobje od meseca novembra 1998 do meseca decembra 1999), saj se tedaj stanovanje ni več ogrevalo prek skupne naprave vsled odklopa zaradi neplačila. Ugotovilo je tudi, da je v 44. čl. Splošnih pogojev za dobavo in odjem toplotne energije kotlovnice Za gradom (v nadaljevanju Pogoji), ki jih je kurilni odbor sprejel 12.09.1996 in se uporabljajo v spornem razmerju med tožečo in toženo stranko, določeno, da mora odjemalec poravnati stroške dobave toplotne energije v višini 100% njegove mesečne akontacije sorazmerno s časom od prekinitve do ponovne priključitve za čas, ko mu je bila prekinjena dobava toplotne energije, vendar je ocenilo, da je ta določba Pogojev nepravična in pretirano stroga ter ni v skladu z načelom enake vrednosti dajatev (15. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR). Ocenilo je, da bi bilo nemoralno od tožene stranke zahtevati plačilo za nekaj, kar ni prejela. Tožeča stranka se je zoper tako sodbo v zavrnilnem delu pritožila in uveljavlja razlog napačne uporabe materialnega prava in zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Meni, da ni pravilno stališče prvostopenjskega sodišča, da je v primeru, ko lastnik ni plačeval stroškov ogrevanja in je zato tožeča stranka dobavo ustavila, nemoralna in v nasprotju z načelom enake vrednosti dajatev obveznost tožencev, ki je določena s 44. čl. Pogojev, ki jih je sprejela večina etažnih lastnikov, priključenih na kotlovnico. Sporna je posplošena uporaba 15. čl. ZOR, ki je blanketna norma. 2. odst. namreč izrecno določa, da zakon določa, v katerih primerih ima kršenje tega načela pravne posledice. Uporaba 1. odst. 143. čl. ZOR ni na mestu, določba, da je dolžan odjemalec kljub odklopu plačevati 100% akontacijo stroškov kotlarne, ni pretirano stroga. Sodišče je prezrlo, da je tožena stranka z neplačevanjem stroškov kotlarne kršila dogovor vseh etažnih lastnikov in solastnikov kotlarne kot skupne naprave iz 8.čl. Stanovanjskega zakona (SZ) o načinu pokrivanja obratovalnih in drugih stroškov kotlarne. Splošno znano dejstvo je, da se pri izklopu ogrevanja ene etažne enote še naprej izvaja in koristi posredno ogrevanje preko cevi za centralno ogrevanje, ki potekajo prek vseh etažnih enot v bloku. Neutemeljena je tudi delitev stroškov na obratovalne in vzdrževalne, saj gre za enotne stroške, ki jih ni dopustno deliti. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je na občni seji dne 28.05.1984 sprejelo stališče, da je stanovalec dolžan v naprej trpeti stroške za nakup goriva in druge stroške obratovanja skupne naprave za centralno ogrevanje stanovanjske hiše in se v skupnosti stanovalcev tako med seboj dogovorijo. Plačevanje po dejanski porabi pa pride v poštev samo tedaj, ko dobavlja toplotno energijo organizacija združenega dela - toplarna. Tudi SZ v 22. členu poudarja, da so lastniki v zvezi z upravljanjem tudi pri obveznostih izenačeni, ne glede na to, ali v stanovanju prebivajo ali ne, po 24. čl. SZ pa spadajo med stroške upravljanja - stanovanjske storitve, vzdrževanje in obratovanje. Te stroške pa morajo trpeti etažni lastniki, ne glede na njihovo dejansko uporabo. Izjema bi bila dopustna le, če bi se za drugačen način obremenjevanja s stroški kotlarne dogovorili etažni lastniki. V konkretnem primeru je obratno, dogovor je, da stroške pokrivajo tudi neplačniki, ki so od ogrevanja izključeni zaradi neplačevanja stroškov. Stališče izpodbijane sodbe pomeni propad sistema ogrevanja naselja "Markovec" in "Za gradom" in poseg v pogodbeno voljo etažnih lastnikov o načinu upravljanja skupne kotlarne. Cena ogrevanja je v obratnem sorazmerju z izkoriščenostjo kotlarne. Analizo posledic je tožeča stranka podala v svoji pojasnjevalni vlogi z dne 02.10.2001. Prilaga tudi analizo (priloga A5). Cena ogravanja se v primeru odklopa posameznih etažnih lastnikov ne niža in se zato ne more za posamezne etažne lastnike zreducirati zgolj na vzdrževalne stroške kot napačno meni sodišče. V primeru odklopa posameznega etažnega lastnika poraba goriva namreč ni nič manjša, gre za velik sistem ogrevanja in odklop enega v pogledu stroškov za nabavo goriva ne pomeni zmanjšanja obratovalnih stroškov in se ogrevanje dobavlja celotnemu stanovanjskemu bloku kot enemu odjemnemu mestu in v samem bloku prihaja do izgube toplotne energije tudi zaradi stanovanja tožene stranke, ki se brez priključenih radiatorjev neposredno ogreva preko ogrevanja celotnega bloka. In tudi če bi bilo mogoče sprejeti razlago, da odklop enega odjemalca znižuje obratovalne stroške (v tem primeru le za nabavo goriva) to še ne pomeni, da jih odpravlja. Znižanje je v tem primeru že upoštevano pri obračunu celotnih obratovalnih stroškov, ki se delijo na etažne lastnike v sorazmerju s površino etažne lastnine ne glede na dejansko porabo in bi bila cena za m2 površine tudi za toženo stranko nižja. Gre le za hipotezo, dokazno breme, da bi tožeča stranka kaj privarčevala pri stroških obratovanja zaradi odklopa stanovanja iz sistema centralnega ogrevanja, je na toženi stranki. Po splošnih pogojih je tožena stranka dolžna pokrivati tako vzdrževalne kot obratovalne stroške v celoti. Že Ustavno sodišče SRS je v zadevi opr.št. U I 73/86 dne 21.05.1987 zavzelo stališče, da ni v neskladju z Ustavo in zakonom dogovorjena ureditev v pravilniku, da odjemalec plačuje celotne stroške centralnega ogrevanja, ne glede na to, ali stanovanje uporablja le občasno. V zadevi U I-226/97 pa je Ustavno sodišče Republike Slovenije zavzelo stališče, da določba odloka o pogojih za oskrbo s toplotno energijo na območju občine, ki določa, da so se dolžni uporabniki na območju zazidalnega načrta priključiti na ogrevanja iz skupne kotlarne, ni v neskladju z Ustavo in zakonom. Zato tudi za obratovanje kotlovnice, ki jo upravlja tožeča stranka, veljata načeli varnosti obratovanja in zanesljive oskrbe uporabnikov. Nemoralno in v nasprotju z namenom Pogojev, sprejetih po večini etažnih lastnikov, je kvečjemu ravnanje tožene stranke, ki ogroža oskrbo s toplotno energijo vseh drugih etažnih lastnikov v naselju. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe, podrejeno razveljavitev in priglaša pritožbene stroške. Pritožba ni utemeljena. V predmetni zadevi gre za spor majhne vrednosti, saj se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 200.000,00 SIT (1. odst. 443. čl. Zakona o pravdnem postopku - ZPP). Sodbo, s katero je končan spor v postopku v sporu majhne vrednosti, se sme izpodbijati samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2. odst. 339. čl. tega zakona in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbeno sodišče, ki po določbi 2. odst. 350. čl. ZPP pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava in kršitev določb pravdnega postopka iz 1., 2., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP, uradoma upoštevnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ni našlo. Po oceni sodišča druge stopnje je sodišče prve stopnje na ugotovljeno dejansko stanje tudi materialno pravo pravilno uporabilo. Ni jasno, zakaj pritožba poudarja, da je priključitev tožene stranke kot etažnega lastnika enega izmed stanovanj, katerih skupna naprava je tudi kotlovnica, na skupni sistem omrežja ogrevanje, obvezna. To v postopku ni sporno in te obveze ne negira niti prvostopenjsko sodišče, nenazadnje so se o tem etažni lastniki sporazumeli. Prav tako se je mogoče strinjati s stališčem pritožbe, da stroške ogrevanja trpijo etažni lastniki ne glede na to, ali dejansko ogrevanje (na primer glede na njihovo dejansko bivanje) koristijo ali ne. Tožeča stranka tudi pravilno poudarja, da je imela podlago za ustavo dobave odjemalcu (toženi stranki) po predhodnem obvestilu, ker v roku, določenem v obvestilu, le-ta ni izpolnila svojih obveznosti, torej plačala akontacije ogrevanja. Podlago za to je imela v določbi 74. člena tedaj veljavnega Zakona o energetskem gospodarstvu (Ur.l. SRS št. 33/81 in 29/86), enako upravičenje pa ji daje tudi 76. čl. sedaj veljavnega Energetskega zakona. S to zakonsko ureditvijo pa so skladne tudi določbe Pogojev glede ustavitve dobave toplotne energije (32. - 34. čl. pogojev). Tožeča stranka je od tožene stranke terjala plačilo neplačanih računov za akontacijo centralnega ogrevanja v višini 100% mesečne akontacije v času pred in po odklopu. Sodišče prve stopnje je ocenilo, da zahtevek ni utemeljen, kolikor se nanaša na obdobje po odklopu - od 05.11.1998 do meseca decembra 1999, to je do tedaj, ko se terja plačilo neplačanih mesečnih akontacij. Tudi po presoji pritožbenega sodišča je pravilno presodilo pogodbeno razmerje ter pravice in obveznosti obeh strank in pravno pravilno zaključilo, da je določba Pogojev (44. čl.), ko ji je odreklo pravno varstvo (2. odst. 143. čl ZOR), pretirano stroga. Po tej določbi sodišče lahko zavrne uporabo posameznih določil iz splošnih pogojev, ki drugi stranki jemljejo pravico ugovorov ali tistih določil, na podlagi katerih ona izgublja pravice iz pogodbe ali roke ali so sicer nepravična ali pretirano stroga nasproti njej. Določba 44. čl. Pogojev, po kateri lahko tožeča stranka kljub odklopu terja stroške dobave toplotne energije v višini 100% mesečne akontacije, je tudi po presoji pritožbenega sodišča pretirano stroga in v nasprotju z načelom enake vrednosti dajatev, saj si je na podlagi te določbe tožeča stranka izgovorila plačilo tudi tistih stroškov, za katere je že vnaprej jasno, da ji zaradi odklopa ne bodo nastali in tudi določba 143. čl. ZOR sankcionira hude kršitve načala enake vrednosti dajatev, ko omogoča vzpostavo ekvivalence v primeru težkih kršitev. Pravilno je ob tem sodišče prve stopnje ocenilo, da je potrebno razmejiti stroške na stroške amortizacije, investicijskega in tekočega vzdrževanja skupne kotlovnice na eni strani in stroške, ki so odvisni predvsem od količine porabljenega kuriva na drugi strani. Prve (amortizacija, vzdrževanje) je tožena stranka kot etažni lastnik nedvomno dolžna trpeti, variabilnih stroškov v zvezi s porabo goriva pa, tudi po oceni pritožbenega sodišča, ne in zato po odklopu tožeča stranka ni upravičena pri mesečni akontaciji za centralno ogrevanje upoštevati tudi stroškov nabave goriva. Neuspešno se s tem v zvezi pritožnica sklicuje na pravno mnenje, občna seja VSS, 28.5.1984 (poročilo VSS 1/84, str. 28), saj ne gre za primer, ko bi bila dobava odjemalcu ustavljena. Dokazno breme, kot je materialnopravno pravilno razlogovalo sodišče prve stopnje, da izkaže, kolikšen del terjatve odpade na prve stroške, do katerih bi bila tožeča stranka kljub odklopu upravičena, pa je na tožeči stranki. Tako imenovane "pojasnjevalne vloge z dne 02.10.2001" tožeča stranka v spis ni vložila, vsaj tako iz podatkov spisa ne izhaja, vložila jo je šele s pritožbo, sicer pa gre za postopek v sporu majhne vrednosti in izpodbijanje dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje o nedokazanosti trditev tožeče stranke, da bi bili stroški v vsakem primeru, ne glede na izklop ene ali več posameznih enot, enaki, ni dopustno. Nesprejemljive so pritožbene teze o splošno znanem dejstvu, da je poraba kuriva enaka tudi v primeru, če se ogreva manjše število enot, z izkustvenega vidika je jasno, da je načeloma poraba nižja z znižanjem odjemnih mest. Tudi določbe 4. odst. 24. čl.SZ, po kateri med drugim obratovanje stanovanjske hiše zajema tudi stroške za ogrevanje, si ni mogoče razlagati tako, kot poskuša prikazati pritožba, pri ogrevanju je potrebno stroške, kot je bilo že povedano, razmejiti, če gre za primer, ko pride do odklopa posamezne etažne enote iz sistema ogrevanja. Iz navedenih razlogov je sodišče druge stopnje neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo v izpodbijanem zavrnilnem delu sodbo prve stopnje (353. čl. ZPP).